(Bhagavad-gita kakršna je, 5.22, komentar)

Ko sem pešačil proti mestu, kjer naj bi v Mariboru pel Hare Krišna,
sem srečal bhakto Darka. Že na samem začetku torej družba bhakte, kar
je bil zelo ugoden znak. Pogovarjala sva se nekaj minut, nato pa je
odhitel k zdravniku, a dejal, da se nazaj grede ustavi.

Dan je bil sončen. Povrhu vsega je bilo prosto mesto pred veliko
drogerijo, tako da sem hitro pripravil vse potrebno in začel peti.

Tokrat se je ustavila ženska, ki občasno obišče nama-hatto. Želela je
pogledati knjige. Pokazal sem ji najnovejšo, Bhakti. Na koncu je ni
kupila, je pa vprašala za potek srečanj v prihodnosti in za nameček
dobila še revijo Hare Krišna, ki je je bila zelo vesela.

Mimo je šlo precej razredov otrok. Mislim, da imajo neke projekte
povezane z Evropsko prestolnico kulture. Sicer pa sem srečal sosedo
Vesno z otrokom, bratranca Marjana, ki je na kolesu prav tako imel
hčerko, in teto Jasno. Če niste dolgo srečali določenih ljudi, je
najbolje, da greste v harinam v domačem kraju:) Presenečenje je
zagotovljeno:)

Kratko sem se pogovarjal še s Tomijem, s katerim smo skupaj hodili v
osnovno šolo. Pravzaprav je bil sošolec Bharate prabhuja. Inteligenten
in fin fant, ki je zelo senzitiven in razmišljujoč. Takšni pa pogosto
ne najdejo pravega mesta v tej trdosrčni družbi. Mi je bilo kar težko,
ko sem videl, kako je prizadet in razočaran … pa mu nisem uspel kako
pomagati …

Pristopila mi je tudi matadži Petra, ki je nekoč skupaj s svojim sinom
Žanom obiskovala nama-hatto. Vprašala je, ali se je spomnim in bila
presenečena, ko sem se spomnil ne samo njenega, ampak tudi sinovega
imena. Včasih možagani vseeno ne zatajijo:) Lepo pozdravlja bhakte, še
posebej pa Bharato prabhuja, ki ji je zmeraj veliko pomagal in ji bil
v navdih.

Bhakta Darko je prišel, kot je obljubil. Lepo sva se pogovarjala in za
določene besede sem mu še posebej hvaležen. No, to pa ni bila edina
družba bhakt. Mimo so šli Damana Krišna prabhu, njegova mama Ambika
Padmini matadži in sin Pajaspati.

Ob koncu harinama sem se pogovarjal še s Kristino, znanko in sodelavko
Parašurame prabhuja.

Želel sem si, da harinama ne bi bilo nikoli konec … Morda kmalu spet …

Hare Krišna!

Gargamuni das

(Bhagavad-gita kakršna je, 3.5, komentar)

Danes zvečer sva bila z matadži Smiljano znova na obisku pri teti
Mileni v domu starostnikov. Pravzaprav smo bili dogovorjeni, da se
srečamo tudi z Milenino hčerko Miljenko, ki je želela napraviti nekaj
fotografij svoje mame in >>Hare Krišn<<.

Po zaslugi svoje hčerke, gre matadži Milena vsak dan na kratek sprehod
na dvorišče doma starostnikov. No, tam smo se tudi srečali in sedli na
klop ter se pogovarjali. Zmeraj je zanimiva Milenina prva reakcija, ko
pridemo na obisk: >>Ja, Greeeegeeeec!!!<<

Na določeni točki pogovora se nam je danes pridružil gospod Milan.
Nedolgo zatem sta se z Milenino hčerko nekoliko oddaljila, da bi
pokadila cigareto. Tako je ostala zbrana le Hare Krišna druščina.
Milena je bila med prejšnjim pogovorom videti precej nezainteresirana
ali celo odsotna, pa tudi kakršno koli besedo je težko izvleči iz nje.
Tako sva z matadži Smiljano začela izgovarjati Hare Krišna maha-mantro
… in kar na enkrat se je pridružila še teta Milena. Mantrala je
jasno, pravilno, razločno. Kar nisem mogel verjeti, kaj slišim. Oba z
matadži Smiljano pa sva imela velik nasmešek na obrazu. Bilo je tako
lepo!!!

Nekaj pred dvajseto smo teto Mileno pospremili do sobe. Sedaj je v
sobi v drugi stavbi. Ulegla se je, ker je bila že utrujena. Lepo smo
se še poslovili in odšli …

Hare Krišna!

Gargamuni das

(Šrila Prabhupadino pismo Micheaelu – 29. mar 1970)

Čeprav je maj, je bilo vreme danes bolj aprilsko. Zjutraj je v
Mariboru močno deževalo, toda z zahoda so že poročali, da je prenehalo
deževati in da se kaže sonce. Tako sem obrnil plan aktivnosti in do
poldneva opravil kup stvari. Takrat pa so se nad Mariborom začeli
trgati oblaki in pokazalo se je modro nebo, zato sem odhitel v
središče mesta.

Namestil sem se pred znano trgovino z indijskimi izdelki. Mesto je
bilo v na pol prazničnem razpoloženju, kar je bilo kot nalašč za petje
Hare Krišna.

Kmalu po začetku harinama se je ustavila svetlolasa policistka na
kolesu ter prosila za dokument … in ne za Bhagavad-gito …:)
Vprašala je, ali je pred časom že zapisala moje podatke, a me je kot
kaže zamenjala za nekoga drugega. Ob tem, ko je opravljala svoje delo,
sem jo malo vprašal, kako se znajde kot policistka. Vljudno je
odgovorila, čeprav ni bila preveč zgovorna. Zatem se je odpeljala, jaz
pa sem lahko nemoteno nadaljeval s petjem Hare Krišna.

Čez slabo uro pa vidim, kako se mi približuje še ena policistka. Ta je
bila peš in rjavolasa in … ne boste verjeli:) … tudi ona je želela
dokument. >>Kakšna čast, da me danes popisuje že druga policistka,<< sem
ji rekel z nasmehom. Vprašala je, ali je res bil že kdo od njih tam.
Potem ji je bilo malce nerodno, a sem razumel, da pač opravlja svoje
delo, tako kot ga poskušam tudi jaz … Zapisala je podatke, izmenjala
sva še nekaj besed in že se je poslovila …

Današnji harinam je bil zame pomemben, ker sem po dolgem času srečal
dva bhakti. Prvi je bil bhakta Robi, ki ga nisem videl že nekaj
mesecev. Povedal je, da je bil v bolnici. Zatem pa sva se pogovarjala
o Šrila Prabhupadovih knjigah, ki jih redno bere. Povedal sem mu tudi
za današnje predčasno praznovanje obletnice pojavitve Gospoda
Nrisimhe, ki bo potekalo popoldan v mariborskem Hare Krišna centru in
rekel je, da se ga bo udeležil.

Dvakrat je šla mimo tudi matadži Barbara, ki je pred dobrim
desetletjem obiskovala nama-hatto v Mariboru. Ustavila se je in v
košarico vrgla kovance. Bila je v družbi prijateljic, jaz pa tudi
sredi pogovora, zato je vprašala, kako dolgo bom še pel in dodala, da
se kasneje znova ustavi. In tako je tudi bilo. Drugič je bila z njo le
prijateljica Severina. Malo smo se pogovarjali, a ker Barbara ni imela
veliko časa, je izrazila prošnjo, da se sme še kdaj oglasiti.

Nedolgo po harinamu pa je je spet vlilo …

Hare Krišna!

Gargamuni das

Religija brez filozofije je sentimentalnost, včasih tudi fanatizem,
filozofija brez religije pa je abstraktno umovanje.

(Bhagavad-gita kakršna je, 3.3, komentar)

Duhovnemu učitelju in učencu ni potrebno razumeti ničesar drugega razen Krišne, ker s samim razumevanjem Krišne in s pogovori o Krišni, oseba postane popolnoma učena (yasmin vijnate sarvam evam vijnatam bhavati). Gospod se nahaja v srcu vsakogar in po Njegovi milosti bhakta dobi navodila neposredno od Gospoda, ki pravi v Bhagavad-giti (15.15):

sarvasya caham hrdi sannivisto
mattah smrtir jnanam apohanam ca
vedais ca sarvar aham eva vedyo
vedanta-krd veda-vid eva caham

»Nahajam se v srcu vsakogar in od Mene prihajajo spomin, znanje in pozaba. Skozi vse Vede mora oseba spoznati Mene. Jaz sestavljam Vedanto in sem poznavalec Ved.« Zavest Krišne je tako vzvišena, da kdor je popolnoma utemeljen v zavesti Krišne, pod vodstvom duhovnega učitelja, najde popolno zadovoljstvo v prebiranju krsna-katha v Šrimad-Bhagavatamu, Bhagavad-giti in podobnih vedskih spisih. Ker že sami pogovori o Krišni nudijo takšno zadovoljstvo, si lahko le predstavljamo kakšno zadovoljstvo nudi služenje Krišne.

Popoldan sem se odpravil v ljubljanski tempelj, kjer je potekal
festival ob obletnici pojavitve Gospoda Nrisimhe, zaščitnika bhakt.

Praznovanje se je začelo ob šestnajstih z ognjenim žrtvovanjem.
Brahmane so v ogenj metali žitarice in vlivali prečiščeno maslo, ob
tem pa recitirali mantre. Bilo je zelo lepo za pogledat, verjamem pa,
da je bilo tudi vseugodno.

Sledilo je kopanje Božanstev. Ker je tudi pri tem sodelovalo precej
brahman, ki so bili tako zelo zasedeni, so me zaprosili, da recitiram
Brahma-samhito, kar sem z veseljem storil. Zatem smo tisti, ki smo
bili v publiki, pod vodstvom Sandipani Muni prabhuja peli Hare Krišna
in molitve Gospodu Nrisimhi. Sam sem nekako v roke dobil karatale,
čeprav ne igram rad z glasbeniki in s tako imenovanimi glasbeniki.
Pravzaprav oni nimajo radi, da jaz igram:) Tudi tokrat se je enemu
izmed njih zdelo, da igram preglasno, kar mi je poskušal sporočiti z
zatiskanjem ušesa, nato pa je obupal in se presedel:)

Ob pol sedmih zvečer sta bila petje in ples pred Božanstvi. Vodil ju
je Aditja Rupaka prabhu, ki je imel zatem tudi predavanje. Na kratko
je omenil zabavo o pojavitvi Gospoda Nrisimhe, nato pa se je
osredotočil na filozofijo zavesti Krišne, ki nam jo dajejo Vsevišnji
Gospod in Njegovi bhakte. Všeč mi je bil humor in še posebej lepe in
relevantne filozofske poante.

Po predavanju smo Gospodu posvetili molitve, nato pa se je oltar
zaprl. Bhakte so začeli pripravljati vse potrebno za deljenje
prasadama, mi pa smo se počasi odpravili. No, po zaslugi zelo
prijaznega Bharate prabhuja smo dobili prasadam za domov.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Vreme se je prelevilo iz zgodnje pomladnega in občasno zimskega v
poletno, kar zmrzljivim tipom, kot sem jaz, še posebej ustreza:)

Takšno vreme je kot nalašč za ulično petje, zato sem bil danes s tem
namenom v Celju.

Še preden sem poiskal primerno mesto za petje, sem srečal matadži
Alenko, s katero sva se lepo pogovarjala. Vesel sem bil, ko sem slišal
za vrsto lepih, Krišne zavestnih novosti v njenem življenju.

V samem mestnem središču je bilo nekoliko manj ljudi kot po navadi,
saj zaradi počitnic ni bilo srednješolskih di(v)jakov.

Po dolgem času sem srečal Vinka, ki se vsak dan sprehaja po Celju. Dal
sem mu buhtelj, ki sem ga pred tem prejel od starejše gospe, ki pač
rada pomaga beračem:)

Imel sem še dva srečanja, v katerih je bil omenjen Buddha. Najprej se
je ustavila mlada gospodična in me pozdravila. Odzdravil sem na enak
način in dodal: >>Hare Krišna!<< In takrat je prišlo do spremembe. >>Aja,
to ni to … ,<< je dejala. Vprašal sem jo, kaj išče oziroma kaj je
mislila, da bo našla. Povedala je, da je mislila, da sem budist.
Skoraj sem že uporabil odgovor, ki ga je v podobni situaciji izgovoril
eden izmed duhovnih učiteljev: >>Ne, jaz nisem ateist.<< Pa sem se
vzdržal. Punca se je prijazno poslovila in odšla naprej …

Kakšne pol ure kasneje sem se pogovarjal z žensko mojih let.
Prebrskala je kovček s knjigami in povedala, da jih ima večino doma.
Pokazal sem ji nekaj novejših, ki jih res še ni imela, a jih ni
kupila. Rekla je, da jo zanimajo vse religije in da zbira svete knjige
vseh duhovnih poti. Zavest Krišne ji je tudi všeč. Obiskala je
ISKCON-ovo farmo v Nemčiji in bila navdušene nad preprostim,
poduhovljenim življenjem.
Vzela je informativni letak in revijo Hare Krišna.
Zatem je pritekel njen nekaj let stari sin in jo vprašal, kaj je to.
Povedala mu je, da so to Hare Krišna, ki so življenje posvetili
slavljenju Bogeca:)
No, čez čas pa se je izza vogala pokazal moški, njen mož in z
nejevoljnim glasom vzkliknil: >>Gremo že!<< Ko so izginili za stavbo je
bilo slišati še: >>J**** ti Buddhe!<< Nisem si mogel pomagati. Začel sem
se smejati. Tip res nima pretiranega posluha za duhovnost …:) Za vse
je potreben čas …

Hare Krišna!

Gargamuni das