Sreda, 10. mar ‘10

Nekaj bhakt me je spraševalo o zdravstvenem stanju bhakte Vinka, pa
bom najprej napisal nekaj besed o tem. Po operaciji, ki jo je imel
pred devetimi dnevi, okreva hitreje, kot so zdravniki in
fizioterapevti pričakovali. Eden izmed možnih rezultatov omenjene
operacije bi lahko bil tudi popolna paraliziranost, pa se to na srečo
ni zgodilo. Toda desna stran telesa je bila prizadeta in eden izmed
članov zdravniškega osebja, ki je videl že ogromno podobnih primerov,
je takrat rekel, da predvsem roka najverjetneje ne bo nikoli
funkcionirala. Pa se je motil. Na srečo.

Bhakta Vinko ima redno fizioterapijo, tako da roko že skoraj povsem
normalno uporablja, pa tudi hodi pridno ob pomoči hojice, samostojno
pa tudi lahko prehodi nekaj deset metrov. No, najvažnejše pa je, da je
povsem zavesten. Precej bere in mantra. Tudi načrte za svoje delovanje
v prihodnosti je napravil. Vsak drugi dan mu očistijo rano na glavi, a
ko to več ne bo potrebno, bo lahko zapustil bolnico.

Bhakta Vinko se iskreno zahvaljuje za vse obiske, pozdrave, dobre
želje in molitve ter vas lepo pozdravlja!

Pa še ena zgodbica … Danes sem prišel na obisk k Vinku dokaj pozno,
okoli osemnajstih. Ker so v njegovi sobi ravno delili tablete,
injekcije ipd., nisem smel biti v sobi in zato sva šla z Vinkom na
bolj mirni kraj. Sedla sva na klop pred vhodom na nevrokirurgijo in se
veselo pogovarjala. Potem pa se sredi pogovora odprejo vrata bližnjega
dvigala in iz njega stopi eden izmed kirurgov. Visok, slok mož sivih
las in močnih brk. Zdravnik napravi nekaj korakov, nato pa se
zaustavi, obrne proti nama, sklene roke, kot bi molil in se nama
prikloni, ob tem pa pravi: >>Namas te!<< ter švigne na oddelek ... Tudi
midva sva hitro sklenila roke in odzdravila: >>Namas te! Hare Krišna!<<
... Bhakta Vinko je nato komentiral: >>Vidiš, kako deluje?!<<

Hare Krišna!

Ker je v materialnem svetu vsakdo poln zavisti, prihaja do rivalstva. Ne samo, da so Gospodovi bhakte osvobojeni vse materialne zavisti, ampak so tudi ljubeznivi do vsakogar, saj si prizadevajo vzpostaviti družbo brez rivalstva z Bogom v središču.
(NGC, 23. poglavje, str. 190)

Ljudje, ki jih žene zavest čutnega uživanja, prirejajo religiozne obrede. Pobožne aktivnosti in religiozne obrede torej opravljajo, da bi dobili neko materialno korist in če je to materialno korist mogoče doseči kako drugače, bodo zapostavili svojo tako imenovano religijo. Temu smo priča v moderni človeški civilizaciji. Ker ljudje ekonomske želje navidez izpolnjujejo drugače, se sedaj nihče ne zanima za religijo. Cerkve, mošeje in hrami so praktično prazni, ker se ljudje bolj zanimajo za tovarne, trgovine in kina. Tako so zapustili religiozna mesta, ki so jih postavili njihovi predniki. To je dokaz, da so ljudje religiozni predvsem zaradi ekonomskega napredka, ekonomski napredek pa je potreben za zadovoljevanje čutov. Kdor je onemogočen v svojem čutnem uživanju, se zateče k procesu odrešitve, da bi postal eno z vrhovno celoto. Vse te aktivnosti pa opravlja z enim samim ciljem: da zadovolji svoje čute.
(NGC, 23. poglavje, str. 189)

Petek, 19. feb ‘10

Pred začetkom nama-hatte v Mariboru sem šel fotokopirati vaišnavski
koledar za novo leto, ki se bo začelo zadnjega februarja. Ko sem
pridrvel v Dom ustvarjalnosti mladih sem pred učilnico, v kateri
potekajo naša srečanja, >>ujel<< bhaktini, ki sta si želeli na čelo
narisati tilako. Sprva se nisem želel vtikati, ko pa sem videl, da bi
to lahko koristilo, si nisem mogel pomagati. Na novo sem narisal
tilako na svoje čelo in zraven malo teoretiziral glede tega. Na koncu
pa sem v šali še komentiral, da je v kali-jugi res vse obrnjeno na
glavo – moški učijo ženske, kako si nadeti make-up:)

Peli smo veselo. Poleg Hare Krišna maha-mantre smo zapeli še
Gaura-arati kirtano, ki se zvečer poje v praktično vseh ISKCON-ovih
templjih po svetu.

Sicer pa sem danes nameraval govorit o petju svetega imena. Ko smo
nazadnje govorili o tej temi, smo predelali nekaj verzov Šri
Šikšaštake in želel sem nadaljevati, kjer smo ostali. A še prej sem se
pozanimal, ali ima kdo kakšno vprašanje v zvezi s petjem svetega
imena. Dvema začetnima vprašanjema in odgovoroma nanju je sledilo še
več vprašanj in komentarjev. Skočili smo sicer še na druge teme, kot
je darovanje hrane Krišni ipd. Vprašanj je bilo veliko in tega sem bil
vesel še posebej, ker se pogosto spomnim izjave svojega dikša guruja,
ki je dejal, da je na Balkanu, še posebej pa v Sloveniji, regulativno
načelo, da se ne postavlja vprašanj … No, tokrat jih je bilo toliko,
da do branja o svetem imenu sploh nismo prišli. Še pri skupnem
recitiranju enega kroga Hare Krišna maha-mantre na džapa-mali nas je
preganjal čas …

Na koncu pa se nismo posladkali s halavo, temveč z dvema halavam:)
Poleg tega je matadži Barbara pripravila še Balarame, tako da s(m)o
sladkosnedni bhakte danes prišli na svoj račun.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Kdor se ne preda lotosovim stopalom Božanske Osebnosti, bo prav gotovo zmeden, pa čeprav je morda velik mislec. Samo če se veliki umovalci predajo lotosovim stopalom Vasudeve ter dovršeno spoznajo, da je Vasudeva vzrok vseh vzrokov – kot je potrjeno v Bhagavad-giti (7.19) – lahko postanejo mahatme, v resnici svobodoumni. Takšne svobodoumne mahatme bomo zelo redko srečali. Vendar pa so oni edini, ki razumejo, da je Vsevišnji Gospod Absolutna Božanska Osebnost, prvobitni vzrok vsega stvarstva. On je parama, končna resnica, ker so vse druge resnice odvisne od Njega. Ker je izvor vsega znanja, je vseveden; iluzija, ki zavaja relativnega spoznavalca, za Njega ne obstaja. (NGC, 23. poglavje, str. 188)

[Gospod Čaitanja je rekel Sanatani Gosvamiju:] »Šrimad-Bhagavatamje zvočni predstavnik Vsevišnjega Gospoda Krišne, zato se Šrimad-Bhagavatam ne razlikuje od Krišne. Krsna je neomejen in na podoben način tudi vsaka beseda in črka v Šrimad-Bhagavatamu vsebuje neomejene pomene. Te besede je mogoče razumeti v družbi bhakt. Zato ne misli, da je Bhagavatam samo zbirka odgovorov na vprašanja.«

Modreci iz Naimisaranye so Suti Gosvamiju v Srimad-Bhagavatamu zastavili šest vprašanj. Suta Gosvami je odgovoril na teh šest vprašanj v Šrimad-Bhagavatamu. V vedski literaturi obstaja stih, v katerem gospod Šiva pravi: »Lahko da jaz, Šukadeva in Vyasadeva Bhagavatam poznamo, lahko pa da ne – toda pravzaprav je Srimad-Bhagavatam mogoče razumeti s predanim služenjem in od bhakte, ne pa s pomočjo svoje inteligence ali pa akademskih komentarjev.« Na začetku Šrimad-Bhagavatama (1.1.23) so modreci iz Naimisaranye vprašali:

bruhi yogesvare krsne
brahmanye dharma-varmani
svam kastham adhunopete
dharmah kam saranam gatah

 »Moj dragi gospod, ljubeznivo nam povej, če so religiozni principi odšli z Gospodom, potem ko je odpotoval v Svoje prebivališče. Kje lahko po Njegovem odhodu najdemo takšne principe?«
Odgovor je bil (1.3.43):

krsne sva-dhamopagate
dharma-jnanadibhih saha
kalau nasta-drsam esa
puranarko ‘dhunoditah

 »Potem ko je Krišna odpotoval v Svoje prebivališče z vsemi religioznimi principi, ostaja Njegov predstavnik, Srimad-Bhagavatam, Maha-purana, kot plamteče, razsvetljujoče sonce.«

Iz predavanja 14. avgusta 1935

Ko pogojena duša spozna, da je delček Vrhovnega Gospoda, se njen odpor do služenja Gospodu spremeni v mir, in njena čista inteligenca se ukvarja z neskaljenim služenjem Gospodu. Zatem si ne bo več želela bloditi v minljivem svetu s svojimi notranjimi in zunanjimi telesi. Brez vseh vrst zmedenosti svobodna duša pozna svoj dejanski položaj bhakte Sri Krišne in postane poslušalec, bralec in sledilec svetega besedila Šrimad Bhagavatama. Tako je utemeljen na zunanji poti predanega služenja. Brez predanost ni mogoče doseči osvoboditve.

Zato je treba slediti poti predanega služenja. Potem ko človek sliši Bhagavat, ga je potrebno prebrati in razmišljati o tem. Tam so pojmi znanje, strogost in predanost pomešani z nedejavnostjo. Ko človek posluša, bere in prakticira Šrimad Bhagavat s predanostjo, bo dosegel odrešitev.

Ta neomadeževan dokaz, Šrimad Bhagavatam, je zelo drag vaisnavskim bhaktam. Pogovor o svetih spisih bi moral biti v skladu s Šrimad Bhagavatamom. Če nekdo govori o upanišadah kot so Iša, Kena in Katha, in kalpah kot so Šikšākalpa, slovnici, jyotiši, itd, se lahko spomni Gospoda. V nasprotnem primeru se vso človekovo prizadevanje spremeni v materialno znanje. Oseba ne more spoznati Bhagavata s svojim lastnim pridobljenim znanjem.

Tisti, ki si trdo prizadevajo za pridobitev štirih človeških ciljev dharme, arthe, kame in mokše, ne dobijo nobenega rezultata z branjem Bhagavatama. Samo tisti, ki si želijo Krišna-premo, ki je pañcama-purušārtha, peti in najvišji človeški cilj, lahko pridobijo plodove branja Bhagavatama. Potreba po branju Šrimad Bhagavatama nastane, ko se sprejme Krišna-premo za najvišji cilj življenja.

Šrila Bhaktisiddhanta Saraswati Thakur Prabhupada

Gospod Čaitanja je takole opisan: On je edino zatočišče zapuščenih in najbolj padlih ljudi ter predstavlja edino upanje za tiste, ki nimajo nobenega duhovnega znanja. (iz 17. poglavja Nauka Gospoda Čaitanje, str. 137)

Ko je Gospod Čaitanja končal s Svojim poučevanjem Šri Sanatane Gosvamija, je Sanatana, sedaj pooblaščen in prosvetljen, občutil takšno transcendentalno zadovoljstvo, da je padel pred stopala Gospoda Čaitanje in dejal: »Rojen sem v družini zelo nizkega rodu in sem bil vselej v družbi nizkih ljudi; zato sem najnižji med grešniki. Toda Ti si tako ljubezniv, da si me poučil o stvareh, ki jih ne more razumeti niti gospod Brahma, največje bitje v tem univerzumu. Po Tvoji milosti sem lahko dojel sklepe Tvojega nauka, vendar pa sem tako nizek, da se ne morem dotakniti niti kapljice iz oceana Tvojih navodil. Če zatorej želiš, da plešem, čeprav sem hrom, potem Te prosim, da mi daš svoj blagoslov in postaviš Svoja stopala na mojo glavo.

Na ta način je Sanatana Gosvami molil za Gospodov pristanek, da se Njegov nauk po Njegovi milosti dejansko razvije v njegovem srcu. Sanatana je vedel, da sicer nikakor ne bo sposoben opisati Gospodovega nauka. Smisel tega je, da so acarye (duhovni učitelji) pooblaščeni od višjih avtoritet. Navodilo samo po sebi še ni dovolj, da človek postane izveden. Dokler ne dobi blagoslova duhovnega učitelja oziroma acharye, se takšna navodila ne morejo v popolnosti manifestirati. Zato si mora prizadevati za milost duhovnega učitelja, tako da se navodila duhovnega učitelja lahko razvijejo v njem. Potem ko je Sanatana Gosvami končal svoje molitve, je Gospod Čaitanja postavil svoja stopala na Sanatanino glavo in mu podaril svoje blagoslove, da naj se vsa Njegova navodila v popolnosti razvijejo. (iz 14. poglavja Nauka Gospoda Čaitanje, str. 113)

»Zmeraj misli Name, postani Moj bhakta, obožuj Me in Mi izkazuj spoštovanje. Tako boš zagotovo prišel k Meni. To ti obljubljam, ker si Moj zelo drag prijatelj.« (Bg. 18.65)

Takšno neposredno Krišnino navodilo je važnejše od katerega koli vedskega navodila in celo od predpisane dolžnosti. Brez dvoma obstajajo mnoge vedske odredbe, obredne in žrtvene ceremonije, predpisane dolžnosti, meditativne tehnike in špekulativni procesi za dosego znanja; toda Krišnin neposredni ukaz »Vselej misli naMe in postani Moj bhakta« moramo vzeti na znanje kot končni Gospodov ukaz ter se ravnati po njem. Kdor je enostavno prepričan v ta ukaz in Mu začne predano služiti – ko se odreče vsem drugim obveznostim – bo brez dvoma dosegel uspeh. V potrditev te izjave Šrimad-Bhagavatam (11.20.9) pravi, da se mora človek držati drugih poti do samospoznanja samo tako dolgo, dokler ni prepričan v neposredni ukaz Gospoda Krišne. Neposredni Gospodov ukaz je, naj se vsemu odrečemo ter se vključimo v predano služenje. (iz 11. poglavja Nauka Gospoda Čaitanje, str. 88, 89)