Š. B. 7.6.16 – Kopenhagen, Danska, 1995

N. S. Suhotra Svami:

Beseda vidvan se nanaša na izobraženo osebo. Njen koren je vid, iz katerega izhajata tudi veda in vidja, ki se pojavlja tudi v zahodnih jezikih v besedah kot je wisdom (ang. modrost). Čeprav je koren isti, pa obstajata dve vrsti vidje ali izobraženosti oziroma znanja – materialno in duhovno. Materialno znanje ali materialna vidja je dejansko tarka. Tarka se nanaša na materialno logiko, ki je pravzaprav izmenjevanje argumentov. Avtoriteti, ki se skrivata za argumenti, sta samo pratjakša in anumana – zaznava z grobimi čuti in umsko špekuliranje. To sta avtoriteti. V Mahabharati je rečeno tarko apratistha oziroma da ta vrsta materialnega znanja v končni fazi nima pravega temelja. Je kratkotrajna in se nenehno spreminja. Dejansko temelji samo na posameznikovih sposobnostih argumentiranja. Šrila Prabhupada izpostavlja, da nekdo lahko postane velika avtoriteta, ker je sposoben navesti dobre argumente, a sčasoma bo poražen. Ali pa celo neporažen, a se bodo ljudje preprosto naveličali poslušati njegove argumente in se postopoma začeli zanimati za argumente nekoga drugega, čeprav ta drugi dejansko ni porazil prvega. Sčasoma postanejo argumenti nekoga bolj moderni in razmišljanje v skladu z njimi postane cela reč.
Mislim, da je bil Max Plank, slavni nemški znanstvenik, ki je izpostavil, da znanstvene teorije ne zamenjajo ena druge na temelju dokazov, ampak da postane moderno, da mlajše generacije znanstvenikov zagovarjajo določene poglede in ko odrastejo ter prevzamejo vodilna mesta, postane njihov pogled prevladujoč. In potem se spet pojavi nova generacija, ki, kar je za mlade običajno še posebej danes v kali-jugi, razmišlja drugače od predhodne. Ko ta mlada generacija z drugačnim pogledom odraste in ko starejši umrejo, postane njen pogled prevladujoči in tako imenovani znanstveni pogled. To se dejansko dogaja s tako imenovanim znanjem. Zato torej tarko apratistha, ni trdno na realnih tleh. Pravo resnico pa – dharmasya tattvam nihita guhayam mahajano yena gatah sa panthah – pravo resnico, zares zaupno znanje vedskih šaster je treba razumeti od mahadžan, samospoznanih duš, v čigar srcih se nahaja dharmasya tattva. Torej, mahajano yena gatah sa panthah – da bi dosegli dejansko vidjo, resnično znanje, je treba preprosto stopati po stopinjah mahadžan, ne pa špekulirati.
Če na primer zapišemo angleško frazo God is nowhere (Nikjer ni Boga) in nato združimo te tri besede, tako da jih zapišemo brez presledkov (Godisnowhere), lahko nastane velika vroča debata, kako jih znova razdružiti. Opazimo lahko, da je možno znova ustvariti začetni stavek God is nowhere (Nikjer ni Boga), hkrati pa lahko nastane tudi stavek God is now here (Bog je sedaj tukaj.) Iz istih črk. In tako lahko pride do argumentiranja, ki se vleče v nedogled, glede tega, kakšen je pravilni način za ločitev prej združenih črk in kateri stavek mora nastati na tej osnovi. To je raven tarake, raven brezkončnega argumentiranja med ateisti in teisti oziroma ateisti teoretiki in teisti teoretiki. To je preprosto tako. Nekdo lahko reče: »Ne, pravilno je God is nowhere, God is nowhere (Boga ni nikjer),« drugi pa utegne reči: »God is now here. (Bog je sedaj tukaj.)« Na ta način. A vse skupaj temelji zgolj na argumentiranju, a do zaključka ne pridemo.

Končno resnico pa najdemo v srcu mahatem, ki neposredno vidijo Boga, kar smo citirali že sinoči. pratyaksavagamam dharmyam. Resnico dharme (religije) je treba videti neposredno, su-sukham kartum avyayam, in to je dokaz, su-sukham kartum avyayam, dokaz je v izkušanju transcendentalnega zanosa. Gospod pravi v drugem poglavju Bhagavad-gite: rasa-varjam raso ‘py asya param drstva nivartate, da s pomočjo tega višjega okusa človekovi čuti avtomatično niso zaposleni z dejavnostmi polnimi nevednosti. Prahlada Maharadža v tem verzu poudarja, da v svetu obstajajo mnogi ljudje, tako ateisti kot teisti, za katere menijo, da so vidvan, izobraženi oziroma da imajo znanje. A iz njihovega praktičnega življenja je razvidno, da se obnašajo kot psi in mačke. Zato jih iz vedskega zornega kota ne moremo smatrati za učene ljudi. Znanje se odraža v človekovem vedenju.

Če se ne motim, je Aristotel rekel, da je mogoče nekoga poskusiti prepričati v nekaj na tri načine. Pathos, logos in etos. Med njimi je etos najpomembnejši, saj gre za dejansko učinkoviti način, kako prepričati nekoga. Pathos se nanaša na argumente polne strasti, kot jih uporabljajo politiki v svojih razvnetih govorih preprosto zato, da bi prebudili čustva ljudi. To je lahko učinkovito. Tudi če na zaspanem predavanju iz Šrimad Bhagavatama začnemo kričati, bodo vsi odprli oči. Torej, nek odziv je. Toda boljši je logos, prepričevanje nekoga na podlagi argumentov, saj je to bolj prepričljivo. Toda najboljši je etos, ki se nanaša na zgled. To je torej ačarja. Ačarja lahko prav tako govori čustveno in veliko uporablja argumente, vedske dokaze. Toda najpomembneje je, da poučuje z zgledom. Praktično kaže pot, po kateri lahko vsakdo pride na transcendentalno raven. Zelo preprosto je. yare dekha tare kaha ‘krsna’-upadesa. Zelo preprosta formula. Kdor se želi utemeljiti v raja vidya raja guhyam, mora pridigati. Nekdo lahko reče: »Že, a jaz ne vem, kaj pridigati. Kar se tiče duhovnega znanja, sploh nisem izobražen.« Toda v komentarju smo slišali: Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare / Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare. Kali-santarana Upanišada izjavlja:

iti ñoòaçakaà nämnäà kali-kalmaña-näçanaà nätaù parataropäyaù sarva-vedeñu dåçyate
V teh šestnajstih zlogih sarva-vedesu drsyate, je zajeto vso vedsko znanje in Hare Krišna maha-mantra vsebuje vse potrebne moči za preseganje škodljivih vplivov kali-juge. Torej, treba je samo iti na cesto in peti Hare Krišna ter vzpodbuditi ljudi, naj tudi sami pojejo. Z lastnim zgledom jih prepričamo, da pojejo Hare Krišna. Kdor to počne, je utemeljen v dharmasya tattva, v resnici, ki jo najdemo v vedski kulturi, vedskem znanju in vedski dharmi. Tak človek je dejansko transcendentalist. To je torej zelo preprosta in vzvišena formula. dharmasya tattva pomeni pratyaksavagamam dharmyam in se nanaša na neposredno zaznavo blaženosti zavesti Krišne. Krišna je ananda-maya purusa, poosebljena, torej ne v brezosebnem smislu, absolutna sreča. Kdor je v stiku z Njim, tudi sam izkuša to transcendentalno srečo.

Nekoč je neki sanjasi pridigal pod drevesom na robu vasi. Zelo lepo je govoril o Bogu, Krišni in vaščani so ga vsak dan prihajali poslušati. Med njimi pa je bil tudi mladenič, ki je bil z vsem na tekočem in ki je bil zelo skeptičen, kajti to je dandanes moderno. Tako je mladenič prišel na predavanje in potem sredi predavanja začel protestirati: »Neprestano govoriš o Bogu, a kje je ta Bog?! Ne vidim Ga! Pokaži mi Boga! Vidim to in ono filmsko zvezdo! Neposredno vidim to in ono pop zvezdo! Na lastne oči vidim in z lastnimi ušesi slišim tega in onega političnega vodjo! Toda ti mi govoriš o Bogu, a jaz Boga ne vidim! Hkrati pa želiš, da se predamo temu Bogu. Želiš, da spremenimo svoja življenja in postanemo bhakte tega Boga. To ni razumno, tako da zahtevam, da mi pri priči pokažeš Boga!« Sanjasi je začel pojasnjevati: »Ni tako lahko videti Boga. Najprej moraš očistiti čute in se držati procesa sadhana-bhakti.« Na ta način mu je lepo razlagal, a mladenič je bil zelo neučakan in je znova protestiral: »Ne, ne, ne! Da bi videl filmske zvezde, pop zvezde ali politične voditelje, se mi ni treba držati nobene sadhane. Oni sami postanejo neposredno na voljo mojim čutom. Ti praviš, da bi se moral ves svet predati Bogu, za to bi se moral Bog najprej pokazati našim očem. To je edino razumno! Pokaži mi Boga!«

Sadhu je znova odgovoril zelo mirno in razsodno, mladenič pa je postajal vse bolj in bolj vznemirjen. Na koncu je sadhu rekel: »V redu. Mislim, da je prišel čas, da se obrnem na vse prisotne. Mislim, da je čas za uporabo terapevtske metode, ki bo pomagala temu mladeniču razumeti to, o čemer sem danes tukaj govoril. Metoda se imenuje ‘zdravilo kamandalu’.« Kot veste, kamandalu je sanjasijev vrč za vodo. Ta sanjasi je imel ob sebi velik vrč za vodo iz medenine. Poklical je mladeniča: »Prosim, pridi sem. Rad bi ti dal zdravilo kamandalu, tako da boš lahko bolje razumel moje sporočilo.«

Mladeniču, ki je bil znanstvenega duha, se je zdelo, da gre za poskus. Pristopil je in pričakoval, da bo sanjasi morda vzel iz kamandalu vodo in mu jo dal piti ali pa ga poškropil po glavi. Pristopil je in bil že povsem blizu sanjasija, ko je ta prijel kamandalu za ročaj, ga dvignil in mladeniča mahnil po glavi. In to tako močno, da je začel krvaveti. Padel je na tla in vreščal od bolečine. Končno se je mladenič le dvignil in začel ganljivo jokati: »Ta sanjasi je brezčuten. Sploh ni sadhu, temveč slepar in kriminalec. Ali ste videli, kako me je napadel? Poglejte, razbil mi je glavo! Krvavim!«

Končno je poklical policijo in cela zadeva je končala na sodišču. Tako je imel sodnik pred seboj mladeniča in sadhuja. Mladeniča je vprašal, kaj se je zgodilo, in mladenič je predstavil svoje videnje dogodka. Razložil je, da ga je sanjasi brez opozorila udaril po glavi s svojim kamandalu. Zatem se je sodnik obrnil k sadhuju in rekel: »Ta mladenič te obtožuje, da si ga napadel in poškodoval. Kaj imaš reči v svojo obrambo?« Sadhu je rekel: »Ne! Pred vsemi vaščani sem zelo jasno povedal, da bom uporabil terapevtsko metodo. Ta terapija se imenuje ‘zdravilo kamandalu’. To sem zelo, zelo jasno povedal. In nato je mladenič pristopil, da sem mu lahko dal zdravilo. Ne vem, zakaj se sedaj pritožuje.« Sodnik je menil: »No, to je razumno pojasnilo. Kaj imaš ti, mladenič, reči na to?« Mladenič je dejal: »Kakšno zdravilo pa je to? To je nesmisel. Povzročil mi je toliko trpljenja, toliko bolečine in glava me še sedaj boli. Kako lahko temu rečete zdravilo? Napadel me je. Skoraj sem umrl od šoka in bolečine.« Potem se je sadhu obrnil k mladeniču in rekel: »Neprestano govoriš o neki bolečini. Kaj je torej ta bolečina? Kakšen je dokaz, da sedaj trpiš bolečino? Zakaj sodniku ne pokažeš svoje bolečine? Pokaži mu to bolečino! Daj mu dokaz!«

Mladenič je odvrnil sadhuju: »O čem pa govoriš? Bolečina ni nekaj, kar preprosto primeš in pokažeš. Je nekaj, kar izkusiš. Ali ne veš, kaj je bolečina? Jaz čutim bolečino!« Po tej razlagi se je sadhu nasmehnil, prikimal in dejal: »Da, sedaj tudi ti začenjaš razumevati, kako nekdo izkusi Boga. Bog ni nekaj, kar primeš in pokažeš, temveč nekaj, kar izkusiš. Ti izkušaš bolečino. Veš, da te boli, ker to neposredno izkušaš. Tako tudi jaz zaradi neposredne izkušnje vem, da Bog obstaja. Obstaja pa tudi način, da to izkusiš še ti, tako kod obstaja način, da izkusiš bolečino z ‘zdravilom kamandalu’. Lahko ti dam torej drugo vrsto zdravila, s pomočjo katerega boš izkusil Boga, a moraš sprejeti zdravilo.« Ko je mladenič slišal pojasnilo, je utihnil, razmislil in uvidel, da pojasnilo zelo smiselno.

pratyaksavagamam dharmyam, to je torej izobraženost. Resnična izobraženost pomeni, da postanemo izobraženi glede neposredne izkušnje Boga, kar pa je mogoče s hojo po stopinjah samospoznanih oseb. Držati se moramo ačara ačarij. Ačar se nanaša na vedenje, vadbo, kot tudi na teoretično znanje o Bogu. Pomembno je, da stvari razumemo. V prvi fazi to pomeni, da sprejmemo kot dejstvo, da ima vse svoj namen. Vsepovsod okoli sebe vidimo. Vidimo svet, ki je poln predmetov čutne zaznave. Transcendentalno poizvedovanje pomeni najprej sprejeti, da ima vse to svoj smisel. Če res ima svoj namen, je nekdo moral dati ta namen. In to je Krišna. Temu se reče teološki argument. Gre za pravilni način filozofskega poizvedovanja. V grščini beseda »teos« pomeni »smisel, namen«. Teološko pa to prevajamo kot argument za dizajn. Torej, gre za poizvedovanje, ki temelji na razumevanju, da je vse dizajnirano, da za vsem stoji načrt in da moramo razumeti, kdo je načrtovalec.

To je vedantistični način poizvedovanja. athato brahma jijnasa, poizvedovati, kaj je Brahman, kaj je izvor vsega. Špekulativno poizvedovanje, ki človeka ne pripelje do Absolutne Resnice, pa se ukvarja z razumevanjem, kaj je resnično in kaj ne, na podlagi lastne čutne zaznave in špekulativnega umovanja. Osnovno načelo tovrstnih filozofov je, da najprej ločijo realnost ali obstoj od kakršnega koli višjega namena, saj ga ne priznavajo. Pravijo: »To presega naše razumevanje. Ne vemo, ali višji namen sploh obstaja.« Preprosto poskušajo z lastno zaznavo ugotoviti, kaj je za nas tukaj resnično in kaj ne. In to je spet proces tarake, argumentiranja brez konca in kraja. Nekdo lahko reče: »Mislim, da je to prav in to napak, da je to točno in to ne, ter da je to resnica in to ne.« Nekdo drugi pa lahko meni: »Ne, jaz pa mislim, da je to prav in to napak.« In tako argumentiranju ni konca.

Šrila Prabhupada pa je poudaril, da gre za resnično iskanje znanja, kadar poizvedujemo o vzroku vsega. Kaj je vzrok vsega? Od kod vse izhaja? To je mogoče praktično spoznati, neposredno zaznati, kadar stvari tega sveta zaposlimo v služenju omenjenemu vzroku. Takrat se razodene njihova prava narava, su-sukham kartum avyayam. Kaj pravi Šrila Prabodhananda Sarasvati? visvapurna sukhayate. Vidim, da celo vesolje preplavlja sreča. To je vizija bhakte, ki vidi vse uporabljeno v služenju Krišni. To je pridiganje. Pridiganje pomeni omogočiti vsakomur dostop do tega razumevanja oziroma znanja. To je namen gibanja za zavest Krišne. Pinjiti ocean nektarja, pinjiti ocean blaženosti, tako da zaposlimo vsako stvar in osebo, s katerimi pridemo v stik, s služenjem Krišni. Če pridejo celo tisti, ki so pod vplivom najmračnejšega neznanja, na ta sistematični način v stik s Krišnovo energijo, tako da Mu vdano služijo, bodo neposredno okusili blaženost in srečo. Ta sreča pa ima takšno moč, da jih bo povzdignila iz okov čutov in uma na transcendentalno raven.

Demoni pa imajo, kot pravi Šrila Prabhupada, povsem drugačen program. Temelji na dveh točkah. Prvi korak je v svetu razširiti verovanje, da Bog ne obstaja. Torej, s pomočjo tega trika poskušajo prepričati vsakogar, da opusti standardno religijsko prakso, postane ateist in oslabi zaradi čutnega uživanja. Ko človek opusti stik z Bogom, postane namreč spontano neodgovoren in deluje grešno. Zaradi grešnih dejanj pa oslabi tako fizično in mentalno kot seveda tudi duhovno. Potem, ko ljudi prepričajo, da Boga ni in ko jih napravijo slabotne, sledi drugi korak demonskega načrta in to je sebe postaviti za boga, za absolutno avtoriteto v tem svetu. Tako naj bi jim vsi ljudje, ki so sedaj zaradi razprostranjenosti ateizma oslabeli, slepo sledili. Takšen je njihov motiv. To je bilo mogoče videti v komunističnih kulturah, kjer je vlada uradno zanikala Boga. Vse religije so preprosto smatrali za … Pravzaprav imam slovar, ki se imenuje Filozofski slovar in ki ga je v Sovjetski Zvezi leta 1967 izdala založba Progress. Gre za zelo zanimivo knjigo, saj je njihovo propagandno sredstvo. Če v tem slovarju poiščemo besedo religija, potem za njo najdemo pomišljaj in zatem pojasnilo: fanatična halucinacijska ideologija, ki jo uporabljajo imperialisti za izkoriščanje nedolžnih ljudi; opiat za ljudstvo in podobno. Torej, religiji nalepijo etiketo in pravijo, da gre za halucinacijo. To smo lahko videli v komunističnem sistemu. Hkrati pa so izpostavljali svojega Lenina in Stalina in Mao Tse Tunga kot absolutne voditelje in praktično bogove. Celo kasneje v Severni Koreji Kim Ir Sen in njegov sin Kim Jong Il sta … Kako jim pravijo? Imajo neki naslov … »veliki vodja«, da. Kakor koli že, naslavljajo jih z mnogimi naslovi, ki dajejo vtis, da gre za popolne avtoritete ali z drugimi besedami za Boga. To je njihov program.

Iznad te nemanifestirane materije je duhovno kraljestvo, ki je opisano v Bhagavad-giti kot vrhovno in večno. To kraljestvo nikoli ne more biti uničeno. Čeprav je materialna narava podložna zaporednemu nastanku in uničenju, ta duhovna narava ostane večno takšna kakršna je. V Desetem spevu Šrimad-Bhagavatama je ta duhovna narava, duhovni svet, opisana kot Vrindavan, Goloka Vrindavan ali Vradža-dham. Izčrpen opis navedene šloke iz Desetega speva – jato gatah pitr-grhad – se nahaja tukaj, v Desetem spevu.

Arhiv, številka 14, 2/2009
Sprašuje: Madan Mohan das

Že dolga leta si v bhakti jogi. Kako si prišel v stik z zavestjo Krišne?

Krišna me je poiskal . Nekega sončnega decembrskega dne leta 1988 je na vrata moje sobice potrkala matadži Bimala, ki je predstavljala Šrila Prabhupadove knjige v študentskem naselju v Ljubljani. Vzel sem štiri knjige ter si zapisal naslov Hare Krišna centra, kjer jih lahko obiščem.

To je bilo obdobje intenzivnega iskanja vrednot in nekega višjega cilja, ki bi osmislil moje bivanje v tem zapletenem svetu. Imel sem veliko vprašanj, ki so čakala na odgovore. Študiral sem arhitekturo, veliko bral ter s prijatelji plezal po gorah. Gore so bili edini kraj, kjer sem se lahko za nekaj časa odmaknil od televizije, reklam in nenehnega hitenja. Edino tam, v stiku z naravo, ko sem se kobacal čez prepadne stene, sem lahko našel malo miru, globlja čustva in radost, da živim. Še vedno pa sem imel mnoga vprašanja, ki so me preganjala kot duhovi in mi niso dala miru, tako da sem zadnjo nedeljo leta 1990 potrkal na vrata Hare Krišna centra in vstopil.

Zavest Krišne, bhakti-joga. To je kar velika sprememba v življenju. Zakaj ravno zavest Krišne?

Spomnim se, da sem že od nekdaj iskal dve stvari. Nekaj, kar je večno, kar mi ne bo nikoli odvzeto, ter srečne ljudi. V življenju sem prišel v stik z mnogimi filozofijami, religijami in dobrimi ljudmi, ki so mi pomagali in me ljubeče usmerjali pri mojem iskanju. Vendar pa mi ni znal nihče prej tako nazorno predstaviti, kaj je smisel mojega bivanja. Tukaj pa sem izvedel, da sem večen, da je naše minljivo telo samo začasna obleka za večno duhovno dušo, ki prihaja iz duhovnega sveta, ki je naš pravi dom. In smisel našega bivanja v tem svetu je, da obudimo svojo večno duhovno naravo ter se vrnemo nazaj domov k Bogu. Ter, da duhovno življenje ni samo neka abstraktna ideja, ki si jo je nekdo izmisli, da bi ‘zbežal iz realnosti’.

Podrobno znanje o smislu življenja in srečni ljudje, ki to živijo, so v moje srce končno prinesli mir in občutek, da sem na pravi poti.

Katerega leta si sprejel iniciacijo?

1998.

Kdaj in kako si vedel, kdo je tvoj duhovni učitelj?

Moj duhovni učitelj je Šrila Krišna Kšetra Prabhu, učenec Šrila Prabhupade, ki je prenesel znanje o zavesti Krišne na Zahod in s tem namenom ustanovil ISKCON – Mednarodno društvo za zavest Krišne. V bistvu sploh nisem iskal duhovnega učitelja. Vedno sem bil malo bolj svobodomiselen (bhakte bi rekli, da sem na ‘egu’ pa mi je bila ta ideja, da bi nekoga sprejel za duhovnega učitelja kar malo neprijetna. Vse do … leta 1997, ko so mi v roke prišli zapiski predavanj Šrila Krišna Kšetre Prabhuja. Še vedno se jasno spominjam tistih občutkov, ko sem med branjem dejal: »O, ta oseba pa govori in poudarja ravno tisto, kar si tudi sam želim doseči v življenju«. V naslednjih mesecih sem imel priložnost, da sem ga večkrat srečal in moje zaupanje, da mi ta oseba lahko pomaga na moji duhovni poti, se je samo povečevalo.

Usoda je zanimiva reč. Ko sem bil leta 1990 v Novem mestu na predavanju, ki ga je organizirala Skupnost za zavest Krišne, je bil ravno on tista oseba, ki me je naučil peti Hare Krišna maha mantro in plesati ’svami step’. Ko pa je pokazal še multivizijsko diaprojekcijo Reinkarnacija, sem bil prepričan, da je zavest Krišne prava stvar zame. Cel večer je name naredil zelo močan vtis.

Je bila odločitev za sledenje velika prelomnica v tvojem življenju?

V življenju vedno nekoga sledimo. Najprej starše, kasneje prijatelje, vzornike, medijske zvezde iz sveta športa, glasbe, filma … Včasih preberemo kakšno dobro knjigo, ki nas navdihne. Navsezadnje pa vsi sledimo svoj (nikoli zadovoljen) um. Tako da praktično vedno nekoga posnemamo, sledimo in ga imamo za vzor. Temu se ne da izogniti. Vprašanje je samo, koga bomo izbrali. Če hočeš postati glasbenik, boš sledil glasbenike, če želiš postati arhitekt, se boš družil z arhitekti, če pa želiš spoznati Boga, se boš družil s tistimi, ki Ga poznajo.

Iniciacija je nedvomno prvi korak in hkrati najbolj pomembna stvar? Večkrat lahko imamo občutek, da nismo dovolj zreli, po drugi strani pa, da ne moremo čakati. Kakšen je tvoj vpogled v to?

Sveti spisi pravijo, da je najpomembnejša stvar druženje s svetimi osebami. Ponižno jim moramo postavljati vprašanja in jim služiti. Take samospoznane duše lahko posredujejo pravo znanje, ker so sami spoznali resnico. Če bomo imeli željo in pravilen ter spoštljiv odnos, bomo v njihovi družbi zelo hitro napredovali. Sama (formalna) iniciacija, bo prišla sama po sebi ob pravem času.

Kaj je po tvojem najbolj pomembno za duhovno napredovanje in kako ostati z zdravo pametjo na trdnih nogah do konca življenja?

Še ne vem, nisem prišel še do konca življenja. Šele takrat bom lahko odgovoril na to vprašanje. Zaenkrat pa se tudi sam učim. Vsak dan smo soočeni z mnogimi izzivi, ki zahtevajo od nas, da sprejemamo odločitve in odgovornost za njih. Včasih naredimo prav, včasih se iskaže, da kakšna odločitev ni bila najboljša. Ampak vse to je del življenja in učenja. Ljudje pravijo: ‘Noben se ni pameten rodil.’ Pomembno je, da se ne ustavimo in da gremo vedno naprej. Včasih tečemo, včasih hodimo in včasih se nemočni plazimo, ko nas življenje stisne. Samo dajmo vse od sebe. Nihče ne zahteva več od nas. Samo potrudimo se po svojih najboljših močeh.

Življenje izven templja zahteva veliko mero samoiniciativnosti in osebne zrelo- sti. Kako ti uspeva zadržati navdušenje?

Krišna je zelo ljubezniv in v moje življenje pošilja številne dobre prijatelje, ki me imajo radi, ki me vzpodbujajo in vlečejo naprej.

Veliko časa si preživel in pomagal na oltarju. Lahko poveš kaj več?

Zanimivo je, kako Krišna sčasoma izpolni vse naše želje. Pred leti, na začetku moje duhovne poti, sem obiskal en tempelj v Italiji, kjer sem preživel en teden. Takrat sem prvič od blizu videl Božanstva Radhe in Krišne, Gaura Nitai ter Jaganatha Baladeva ter Subhadro. Popolnoma sem bil prevzet z njihovo lepoto. S spoštovanjem sem opazoval pudžarije, ki so bili lahko v njihovi bližini in skrbeli za njih. Mislil sem si: »Kako srečni so ti bhakte, da lahko tako osebno služijo Gospoda.«

Kasneje, čez nekaj let, ko sem že prejel duhovno iniciacijo, mi je moj duhovni učitelj predlagal, da bi bilo mogoče dobro zame, če bi služil Božanstva na oltarju. V začetku mi ta ideja ni bila všeč, ker sem mislil, da nisem dovolj čist, da bi opravljal takšno osebno službo za Krišno. Ampak čez čas, tudi na prigovarjanje drugih bhakt, sem začel pomagati skrbeti za Šri Panča-tattvo na oltarju v ljubljanskem Hare Krišna centru. Začetki so bili nadvse razburljivi. Že prvi dan sem zlomil ključ, ki odpira kovinsko ograjo pred oltarjem, tako da so morali poklicati mojstra, da je zamenjal ključavnico. Razbil sem velikega keramičnega slona, ki je bil za dekoracijo. Pol leta se nisem mogel naučiti, kako pravilno zatrobiti v školjko. Vedno, ko sem stopil pred oltar, kjer so bili gostje in bhakte, da bi zatrobil v školjko in tako naznanil, da se bo oltar odprl, se je namesto zvoka zaslišalo samo prrrrrrrr. Bhakte so me s pogledi spodbujali, držali pesti in mi dajali razne nasvete. Ampak nič ni pomagalo, tako da sem imel že kar moro pred takšnim javnim razkazovanjem svoje nesposobnosti. Na koncu sem se sprijaznil, da sem pač tako nesposoben, da niti zatrobiti v školjko ne znam. In od tistega dneva naprej, nisem nikoli več imel težav s trobljenjem v školjko …

Veliko spoznanj sem dobil, ko sem skrbel za Božanstva. Ampak, da ne bom predolg, naj omenim samo to, da nikoli prej nisem čutil prisotnost Krišne tako zelo močno v svojem življenju. Nekaj mističnega je v tem, ko oblačiš Božanstvo, Ga kopaš, ponujaš hrano, Ga zjutraj zbudiš in zvečer povabiš na počitek, se moliš k Njemu in Ga prosiš, da pomaga ljudem, ki so te prosili, da omeniš njihove prošnje. Ali pa, ko v samotnih trenutkih, ko si sam z Božanstvi, odpreš svoj um in srce ter se pogovarjaš s Krišno kot z zaupnim prijateljem.
In tako, kot sem se jaz na skromen način trudil, da bi lahko nekako vsaj malo skrbel za Krišno v obliki Božanstva, tako je Krišna vzvračal in še veliko lepše in bolje skrbel za mene. Številna spoznanja in praktične iskušnje so mi dala zaupanje, da bo Krišna vedno, ampak res vedno poskrbel za mene na najboljši način. In prav delo na oltarju mi je pomagalo, da sem dobil to zaupanje. Povečalo se je tudi moje zaupanje v besede in navodila duhovnega učitelja. Saj mi je ravno on predlagal in me spodbujal, da naj skrbim za Božanstva, kjub mojemu omahovanju na začetku.

Vsi si želimo iskrenih in prijateljskih odnosov v bhakti-jogi. Se pa nedvomno pozna vedno večji pritisk materialistične družbe, ki pušča vzorce tudi na nas. Kako se izogniti temu?

Kolikor je mogoče se moramo družiti s podobnimi ljudmi, ki imajo podobne cilje in vrednote kot mi. Iz takšnih dobrih odnosov bomo črpali moč, da se bomo lažje spoprijemali z izzivi, ki jih prinaša življenje v svetu, kjer trenutno živimo.

Pojavlja se vedno več »new age« gibanj in lažnih zavajajočih načinov duhovnosti. Vidimo lahko, da to lahko zmede tudi bhakte. Kako se zavarovati pred tem?

Kako lahko veš, katera stvar je prava in kaj ponaredek? Krišna nam svetuje, da poiščemo pomoč verodostojnega duhovnega učitelja iz nasledstva duhovnih učiteljev, ki se začenja s samim Krišno. Če kdo, potem Bog sam najbolje ve, kako ga lahko dosežemo. Nihče ne more doseči samospoznanje tako, da si izmisli neko lastno metodo. Če želimo napredovati, moramo poiskati takšnega verodostojnega predstavnika Boga. Če pa želiš kaj drugega razen čiste ljubezni do Boga, potem izvoli, na trgu se prodaja veliko raznih stvari.

Kako vidiš razvoj Skupnosti skozi leta in kje smo danes?

V začetku je bil velik poudarek na tem, da se ljudem predstavi filozofijo zavesti Krišne. Sedaj pa je potrebno iti korak dalje in ljudem praktično pokazati, kako živeti to znanje.

Širjenje zavesti Krišne naj ne bi imelo ovir. Se ti zdi, da je trenutno Slovenija bolj odprta za sprejemanje duhovnosti kot v preteklosti?

Vedno je velika potreba po duhovnem znanju. Ne bi smeli misliti, da so neke materialne okoliščine bolj ali manj ugodne za zavest Krišne. Materialističen način življenja nas ne more popolnoma zadovoljiti. Kljub hitremu tehnološkemu napredku in smelim obljubam, da bo bolje, ljudje še vedno niso zadovoljni. Podan je primer ptice v kletki. Materialističen način življenja pomeni, da čistimo in poliramo kletko, ptico pa zanemarjamo in ji ne damo hrane. Takšno je naše življenje. Skrbimo in krasimo naša telesa, ptica, duša v srcu, ki smo mi, pa ostaja nepotešena. Zato je v družbi vedno velika potreba po duhovnem znanju, ne glede na trenutno situacijo v svetu. Šrila Bhaktisiddhanta Thakura, duhovni učitelj Šrila Prabhupade je večkrat govoril, ‘da v tem svetu ničesar ne primanjkuje, razen zavesti Krišne.’

Ljudje so v kroničnem pomanjkanju časa v tem naraščajočem tempu življenja. Kako jim približati zavest Krišne?

Samo en način je. Tako, da najprej sami postanemo zavestni Krišne. Potem bodo ljudje sami prišli k nam in nas spraševali, kako lahko tudi oni postanejo srečni in uspešni. Vsak človek je rad del uspešne skupnosti. Ampak najprej moramo zato sami delati in doseči to, kar poučujemo. Dejanja govorijo glasneje kot besede. Ljudje čakajo in nas opazujejo. Ko bodo videli pozitivno spremembo v našem življenju, bodo želeli izvedeti več.

Kaj je zate najbolj pomembna stvar v zavesti Krišne?

Želja, da oseba želi napredovati na duhovni poti. Zelo pazljivi in nežni moramo biti, da se bo razvijala in rasla. Tako pri sebi, kot pri drugih. In to je naše največje darilo, ki ga lahko komu damo. Da s svojim pozitivnim primerom pomagamo ostalim, da bo njihova želja, da spoznajo Boga, rasla.

Lahko poveš kaj o Šrila Prabhupadu. Kaj je tisto, kar te je pritegnilo, navdušilo (in te še zmeraj) v Njegovih knjigah?

Predvsem njegovo globoko znanje ter iskrenost njegovega namena, da nam pomaga.

Največji izziv?

Pozorno mantrati! Tisti, ki ste to poskusili, veste, o čem govorim.

Kaj najbolj pogrešaš v bhakti-jogi?

Pogrešam vajšnavsko vasico, kjer bi lahko bhakte živeli skupaj in si s svojo družbo pomagali napredovati v zavesti Krišne.

Najljubše sveto mesto in zakaj?

Povsod, kjer se slavi Gospod. Ker v družbi takih naprednih oseb človek tudi sam postane boljši.

Kateri verz ti je najbližji in zakaj?

vancha-kalpa-tarubhyash ca
kripa-sindhubhya eva ca
patitanam pavanebhyo
vaisnavebhyo namo namah

‘Spoštljivo se priklanjam vsem vaišnavam, Gospodovim bhaktam, ki lahko izpolnijo želje vsakogar, prav kakor drevesa želja, in so polni usmiljenja do padlih pogojenih duš.’

Vaišnave so Krišni zelo dragi. In če te oni priporočijo Krišni, ti bo Krišna izkazal vso svojo milost.

Najljubša pesem in zakaj?

Hare Krišna maha-mantra. Ker mi daje oporo in moč, da grem naprej.

Katera knjiga ti je najbolj pri srcu?

Šrila Prabhupada Lilamrta. Življenjepis Šrila Prabhupade (originalna, neskrajšana verzija knjige).

S čem bi želel zaključiti intervju?

Včasih želimo spremeniti svet. Ali pa vsaj naše bližnje, s katerimi živimo. Ampak edina stvar, ki jo lahko v resnici spremenimo, smo mi sami. Poglejmo vase in poskušajmo postati boljši. Ko bodo naši bližnji opazili na nas pozitivno spremembo, se bodo tudi oni želeli spremeniti. In tako bomo spremenili svet na bolje.

Hare Krišna.

Arhiv, št. 16 1/2010
Sprašuje: Madan Mohan das

Kako in kdaj si prišla v stik z zavestjo Krišne?

Za harekrišnovce sem prvič slišala v osnovni šoli. S prijateljico nama je bil všeč neki fant, za katerega sva izvedeli, da je postal Hare Krišna. Vse, kar sem vedela takrat o njih, je bilo to, da so vegetarijanci. V želji, da bi se prikupila temu fantu, sem se tudi sama posvetila vegetarijanstvu. Očarala ga očitno nisem, sem pa tako postala zaprisežena vegetarijanka.

Ne dolgo potem pa se je sestrin mož (zdaj Višnu prabhu) začel resno zanimati za bhakti-jogo in se ukvarjati z njo. Ker je vedel, da sem precej odprte narave, jo je predstavil tudi meni. Kadar je le bila priložnost, mi je razlagal filozofijo in me pridno zalagal s prasadamom, ki je igral pomembno vlogo na poti moje predaje. Z velikim občudovanjem sem prisluhnila njegovim razlagam in zdelo se mi je, da ve odgovore na vsa vprašanja in vidi pravo sliko sveta. Neko nedeljo se je na poti v Ljubljano ustavil pri nas in me vprašal, ali hočem z njim na nedeljski program. Privolila sem in vstopila v do takrat nepoznani svet bhakt. Z zavedanjem, da je zavest Krišne to, kar potrebujem v življenju, sem počasi, počasi trgala svoje navezanosti in vse večkrat zahajala v družbo bhakt. Išana prabhu in matadži Višnuprija sta se preselila v naš konec in tako sem redno hodila na njihovo nama-hatto. Večji premik pa se zgodil 1. maja 2004, ko sem se preselila v Nimai Nivas (hišo, kjer je živelo kakšnih 10 bhakt).

Zakaj si se odločila ravno za zavest Krišne?

Očarali sta me neizmerna duhovna čistost in veselost bhakt, zato sem si tudi sama želela razviti te čudovite odlike. Bhakti-joga se mi je zdela edina smiselna in vredna stvar v življenju. Prinesla mi je najboljše vzornike, družbo, filozofijo, glasbo, hrano in nenazadnje možnost uresničenja moje prave narave!

Kako je reagirala okolica, družinski člani, prijatelji?

Dolgo časa sem se še oklepala družbe starih prijateljev, ki so sprejeli mojo naklonjenost do zavesti Krišne, v določenih pogledih pa me nikakor niso razumeli. Poskušala sem jih navdušiti, vendar mi ni ravno uspevalo. Verjetno zato, ker takrat še nisem resno sprejela zavesti Krišne. Zdaj še vedno ohranjam stike z njimi, navdušeni so nad prasadamom in se občasno udeležijo kakšnega praznovanja v templju.
Z družino je bilo malo drugače. S težavo so sprejeli, da se ne družim več s starimi prijatelji in da sem tako drugačna od svojih vrstnikov. Zaradi njihove negativne nastrojenosti je bila moja duhovna praksa dolgo časa na preizkušnji. Potihem so vedno upali, da je to le ena izmed mojih modnih muh, ki me bo minila. Krišna je uslišal moje prošnje in mi naklonil dovolj odločnosti, da sem naredila korak naprej. Tako se je z leti tudi njihova slika zavesti Krišne izpopolnila. Zdaj spoštujejo moje prepričanje in imamo lep odnos.

Kaj te je prepričalo glede tvojega guruja – duhovnega učitelja?

Do spoznanja glede duhovnega učitelja sem sprva poskušala priti z analiziranjem različnih duhovnih učiteljev, ampak na koncu me je vodilo srce. Ob svojem duhovnem učitelju sem prek predavanj in bhadžanov začutila posebno povezavo s Krišno, ki je nisem občutila še nikoli prej. Prepričana sem bila, da je to Krišnov služabnik, ki me lahko odpelje nazaj tja, kamor spadam. Tako sem po milosti svoje duhovne družine zaprosila za njegovo zavetje.

Inicijacija je, kot pravijo, pravi začetek duhovne poti. Je bil to zate velik korak? Kako si doživela oziroma kako doživljaš to odločitev?

Inicijacija je gotovo odraz resnosti in iskrenosti bhakte na duhovni poti. Gre nekako za začetek, saj lahko le prek duhovnega učitelja služimo Krišni in poglobimo svoj odnos z Njim. Na dan sprejetja inicijacije sem občutila neizmerno hvaležnost Šrila Prabhupadu in vsem bhaktam, ki so mi pomagali na duhovni poti, hkrati pa veliko odgovornost za upoštevanje navodil duhovnega učitelja. Ker inicijacije nisem pričakovala, je bilo vznemirjenje še toliko večje. Od takrat naprej čutim, da sta Krišnova skrb in ljubezen, ki prihajata prek mojega duhovnega učitelja, še večji kot prej. Predvsem pa se počutim varno in brezskrbno ter vem, da je nekomu resnično mar za moj duhovni napredek.

Velikokrat se pojavlja dilema, kdaj je pravi čas za sprejetje zavetja duhovnega učitelja in kdaj je sploh pravi čas za inicijacijo. Kaj bi priporočala bhaktam, ki pridejo do te dileme?

Sami včasih težko precenimo svoj duhovni napredek, zato se je pri tako pomembnih odločitvah vedno pametno posvetovati s svojimi vrstniki oziroma še bolje s starejšimi bhaktami. Obenem pa ne smemo podleči družbenemu pritisku in moramo upoštevati tudi svoje srce. Če iskreno in globoko pogledamo vase, lahko najdemo odgovore. Sama sem se velikokrat obrnila na Krišno in ga prosila, naj me vodi. Saj je pravzaprav On tisti, ki nam pošlje duhovnega učitelja, ta pa nas poveže s Krišno. Načeloma menim, da je vedno bolje malo počakati in si izoblikovati trdne temelje v duhovnem življenju.

Začita žensk je zelo pomemben dejavnik v vedskem sistemu. Kako to sama doživljaš in kakšen je tvoj pogled?

Žal živimo v družbi, ki zaradi neobrzdanega pohlepa po denarju žensko razgali, namesto da bi jo zaščitila. V templjih se sicer trudimo vzpostaviti to načelo, vendar velika večina žensk ne živi v templju, zato ni zaščitena. Nimajo vse očetov, mož ali sinov, ki bi poskrbeli za njihovo socialno, finančno, čustveno in duhovno varnost.
Mogoče se bo to spremenilo, če nam bo nekoč uspelo vzpostaviti celovit in samozadosten družbeni sistem varnašrame.

Brez dobre družbe ne moremo in ena izmed poglavitnih stvari za obstanek v bhakti-jogi je druženje z bhaktami, vendar smo si zelo različni in tudi pogojena narava zna biti še velikokrat prisotna. Kako se družiti in ostati zavesten Krišne?

Skoraj vedno imamo prosto izbiro, s kom se bomo družili. Kljub temu, da nas ni tako veliko, si lahko poiščemo družbo bhakt s podobno naravo, s katerimi lahko skupaj služimo Krišni. Sama si poskušam izbrati tako družbo, ki dvigne mojo zavest na višjo raven, in ne takšno, ki bo onečistila moj že tako nečist um. Včasih pa nas Krišna postavi v tak položaj, v katerem nimamo izbire, in nas prisili, da premostimo različnosti in razvijamo spoštovanje. V takih trenutkih se spomnim, da so Mu vsa živa bitja, sploh pa bhakte, zelo zelo draga …

Šrila Prabhupada je rekel, da bi morali biti srečni v zavesti Krišne. Kakšen je tvoj recept in nasvet?

Prava, duhovna sreča je neodvisna od zunanjih razmer. Če ustvarimo trdne notranje duhovne temelje, nas zunanje razmere ne bodo omajale. Sacinandana svami pravi, da si moramo ustvariti »sacred space«, v katerega se lahko vedno zatečemo.
Seveda pa je pomembno tudi, da smo tako materialno kot duhovno v pravem položaju. Žal so redki tisti, na katere zunanje razmere ne vplivajo. Ko pridejo nevihte življenja, je najbolje poiskati zavetje pri našem največjem in najbolj milostnem prijatelju Krišni – prek molitve, branja, džape, kirtana, družbe bhakt …

Moderna družba ponuja kopico instant duhovnih poti in praks, ki lahko zmedejo tudi bhakte. Kako se obvarovati?

Branje in resen študij Šrila Prabhupadovih knjig nam dasta prave smernice. Ko bomo enkrat zares razumeli Šrila Prabhupadov nauk, ne bomo v dvomih, katera pot je prava. Iz njegovega življenja in tudi življenja naših duhovnih učiteljev se lahko naučimo pravilnega delovanja in razumevanja drugih praks.

Se ti zdi, da je možno naše materialne pogojenosti ločiti od bhakti-joge ali pa jih vključiti?

Seveda. Dokler obstajajo, jih moramo uporabiti pri služenju Krišni, sicer ne bomo mogli delovati. Potem pa, kot pravijo vedski spisi in kot imamo tudi sami izkušnje, jih počasi prečistimo in tako postopno celo popolnoma izginejo.

Odnosi so zelo pomembni, vendar lahko prinesejo tudi neprijetne trenutke in nas prizadanejo. Kako »plavati« varno in še zmeraj odločno?

V tem materialnem svetu je velika verjetnost, da nas bodo ljudje prizadeli in po navadi celo najbolj tisti, ki so nam najbližji in jih imamo najraje. To moramo sprejeti kot dejstvo v tem svetu, čeprav utegne biti zelo težko. Neki duhovni učitelj pravi, da nihče ne mara neviht, ampak brez njih nič ne zraste. Nevihte življenja nam pomagajo, da semena modrosti in ljubezni, ki so v nas, vzklijejo.

Kdo ti je v največji navdih v zavesti Krišne?

Moj duhovni učitelj, ki me s svojimi besedami in dejanji nenehno uči, kaj pomeni biti Krišnov bhakta.

Kaj je tisto, kar ti iz dneva v dan daje energijo in moč vztrajati in napredovati v bhakti-jogi?

Sreča in zadovoljstvo, ki mi jo prinaša družba bhakt, skupno služenje in petje svetega imena. To, da bhakti-joga deluje! Krišna nagrajuje vsak trud in daje duhovna spoznanja.

Poznamo osebnostne, življenjske izzive. Kaj je zate največji duhovni izziv?

Pozorno mantranje brez žalitev.

Se ti zdi, da so nam ljudje in javnost naklonjeni?

Mislim, da je v primerjavi s časom pred desetimi ali dvajsetimi leti družba bolj odprta tudi za zavest Krišne. Ljudje postajajo vse bolj odprti za drugače misleče. Verjetno tudi zato, ker imajo dobre izkušnje z bhaktami.

Bila si naokrog po svetu. Se ti zdi, da je Slovenija specifična po reakcijah ljudi do bhakti-joge?

Ne bi rekla. Povsod najdemo pobožne ljudi in tiste, ki so bolj pod vplivom nižjih gun. Seveda z izjemo nekaterih neokrnjenih delov Indije.

Bi zaupala kakšno skrito željo, projekt, potovanje, ki se še ni uspel uresničiti?

Za zdaj ostaja med Krišno in mano.

Kakšen nasvet bi podala osebam, ki so ravno stopile na pot bhakti-joge?

Družba, družba in še enkrat družba bhakt.

Vajšnavska obleka je postala prepoznavna med ljudmi. Se ti zdi ta pristop ljudem med pridiganjem (sari, tilak, doti …) direkten? Kako po tvojih izkušnjah ljudje reagirajo v stiku z našo duhovno kulturo in oblačili?

Ljudje smo si po naravi in tudi stopnji duhovnega razvoja različni – nekatere privlačijo pojoči glasbeniki na ulici, nekatere akademska razlaga nastanka vesolja z vidika Ved, nekaterim pa zadostuje le topel nasmeh bhakte in podarjen piškotek, da razvijejo vero v našo pot.Zato včasih ni narobe, da k ljudem pristopimo tudi kako drugače. Po izkušnjah je večini ljudi všeč naš zunanji videz, vprašanje pa je, koliko se lahko zares poenačijo z nami. Naši ačarje pa pravijo, da se spomnijo na Krišno in duhovno napredujejo že s tem, ko nas vidijo. Tako naredijo prvi korak, potem pa jih je treba voditi naprej. Mislim, da ni nič narobe, če jih na začetku usmerjamo v skladu z njihovimi interesi in pogojenostmi.

Večina bhakt živi izven templja. Kako pozitivno povezati šolo, službo, obveznosti in zavest Krišne?

Večno vprašanje. Ravnovesje med vsem naštetim je res umetnost duhovnega življenja. Težko delim nasvete, ker sama nisem ravno vzoren primer. Kolikor lahko vidim pri bhaktah, pomaga dvoje. In sicer to, da si začrtamo prioritete in izločimo nepomembne dejavnosti in da imamo ustaljen dnevni urnik, ki nam pomaga umiriti um. Vse to pa je možno, če imamo gorečo željo, da razvijemo odnos s Krišno.

Obenem tudi ni vse odvisno od tega, kaj počnemo, temveč od zavesti, s katero to počnemo. Duhovno življenje je stvar notranjega razpoloženja. Večji pomen bi morali posvečati kakovosti in ne količini svojega dela.

Kaj je zate najbolj pomembna stvar v zavesti Krišne?

Tisto, kar naredi življenje vsakega bhakte popolno – da so moj duhovni učitelj, bhakte in Krišna zadovoljni z mojimi otroškimi poskusi služenja.

Zakaj so te navdušile Šrila Prabhupadove knjige?

Ker Šrila Prabhupada tako genialno razloži stvari, da jih lahko razume prav vsak iskren duhovni iskalec. Po drugi strani pa se v njegovih komentarjih skrivajo dragulji, do katerih se sama težko dokopljem. Zato vedno znova z velikim občudovanjem odkrivam te dragulje s sistematičnim študiranjem bhakti-šastri in bhakti-vaibhave.

Morda katera še posebej?

Spomnim se, da mi je bila Šri Išopanišad zelo »mind-blowing«.

Kako vidiš in doživljaš Šrila Prabhupado?

Občutke glede odnosa s Prabhupadom je težko zapisati na papir. Ob misli nanj čutim neizmerno hvaležnost za njegovo nesebično žrtvovanje. Kako naj z besedami opišem človeka, ki je meni in številnim drugim ljudem posvetil svoje življenje? Še posebej, ko enkrat obiščeš Indijo, spoznaš, da nam je dal največ in najvišje, kar obstaja. Veliko srečo imamo, da lahko ob poslušanju njegovih učencev spoznamo tudi sladkosti njegovega vsakodnevnega življenja. Njegova Božanska Milost je zame vseživljenjski navdih.

Najljubše sveto mesto in zakaj?

Vrindavan, še posebej pa bregovi reke Jamune. Zato, ker lahko v sveti deželi Vrindavani tudi tako trdosrčno bitje, kot sem jaz, občuti duhovno moč svetega mesta, v katerem je sam Krišna uprizarjal zabave, in jih še vedno. Ozračje je prežeto z vdanostjo in ljubeznijo do Šrimati Radhike in Šri Krišne. Reka Jamuna pa zato, ker je draga Gospodu Krišni in On njej. Obenem je ena izmed petih osebnosti, ki lahko vsakomur brez izjeme podarijo Krišna-premo.

Najljubši verz?

Osmi verz Šikšaštake, ki me spomni na razpoloženje tistih, ki imajo neomajno, brezpogojno ljubezen do Boga.

Najljubša pesem in zakaj?

Ta se spreminja glede na moje razpoloženje in čas. Trenutno je to Kevalaštakam, ki slavi sveto ime. Trudim se namreč udejanjati dejstvo, da je džapa moje najpomembnejše življenjsko, ne samo dnevno, opravilo. Vliva mi vero in navdih, da se znebim suhega, mehanskega mantranja izrecno iz dolžnosti.

Najljubša knjiga?

Mogoče bo nekoč Čaitanja-čaritamrita, trenutno pa je Šrimad Bhagavatam. V velik navdih pa so mi tudi avtobiografije, ki prikažejo življenje zavesti Krišne dandanes – med njimi sta avtobiografija mojega duhovnega učitelja The journey home in avtobiografija armenskih bhakt Salted bread. V obeh primerih gre za težke preizkušnje, ki so okrepile njihovo vero v Krišno in odvisnost od Njega.

Želiš kaj povedati za naš bralce?

Končala bi z lepo mislijo mojega duhovnega učitelja Radhanatha svamija: »Dokler ne razumemo vrednosti ljubezni do Boga, se nam bo zdelo, da je zavest Krišne težka. Ko pa začnemo ceniti in razumeti vrednost zanosne ljubezni do Krišne, je vsaka naša življenjska preizkušnja lažja. Cena je zelo neznatna, sploh ni težko.«

Večerni program; transcendentalni dnevnik.

Večerni program se je začel pozno, vendar je bil kar dobro obiskan. Od osme do pol desete ure je na tisoče ljudi prihajalo na prizorišče in uživalo v bhajanih, dokler ni Šrila Prabhupada pričel z lekcijo o verzu 16.7 iz Bhagavad-gite:

»Tisti, ki so demoni, ne vedo kaj storiti in kaj ne. Pri njih ni moč najti čistoče, pravilnega obnašanja in resnice.«

Ponovno je govoril v angleščini, z njegovim močnim, čistim glasom, ki je preglasil hrup in govorico ljudi iz okolice. Jašomatinandana je prevajal v gujarati.

Razlagal je o tem, da rojstvo in vzgoja nista pomembna in da je zavest Krišne za vsakogar, ki si jo želi sprejeti.

»Po principih varnasrama-dharme se brahmane imenujejo suči ali čisti. Nasprotna stran od suči pa je muči. V neki bengalski vaišnavski pesmi avtor poje:

suci haya muci haya yadi krsna tyaje
muci haya suci haya yadi Krsna-bhaje.

Prevod govori o tem, da če oseba sprejme zavest Krišne in je rojena v družini muči takoj postane suči. Kadar pa oseba, ki je rojena v družini bhraman, ne sprejme zavesti Krišne, postane muči. To je prav tako potrjeno v Bhagavad-giti: mam hi partha vyapasritya ye ‘pi syuh papa-yonayah. Papa-yoni pomeni muči, manj kot sudra. Če pa nekdo sprejme zavest Krišne, ‘pi yanti param gatim, ima vso pravico vrniti se nazaj domov, nazaj k Bogu. Torej lahko tudi muči ali papa-yoni, oseba, ki rojena v najnižji vrsti družine, postane devata, v kolikor sprejme zavest Krišne. To je prav tako potrjeno v Šrimad Bhagavatamu (2.4.18), kjer Šukadeva Goswami govori:

kirāta-hūṇāndhra-pulinda-pulkaśā
ābhīra-śumbhā yavanāḥ khasādayaḥ
ye ‘nye ca pāpā yad-apāśrayāśrayāḥ
śudhyanti tasmai prabhaviṣṇave namaḥ

Ni pomembno, kje smo rojeni. Če oseba sprejme zavest Krišne, postane suči ali prečiščena in ima vso pravico vrniti se nazaj domov, nazaj k Bogu.«

Pozneje je Šrila Prabhupada v lekciji ponovno pokazal svojo odločenost in izzval ateistične znanstvenike, ki jih je označil za asure.

»Njihova glavna trditev je da Bog – Stvarnik ne obstaja. Novodobni znanstveniki, filozofi, zahodnjaki ne sprejemajo ideje, da je Bog stvarnik vsega. Njihova teorija stvarjenja temelji na kemični kompoziciji. Menijo, da je kombinacija kemikalij vzrok življenja. Torej je teorija asur – teorija slučajnosti. Mi tega ne sprejemamo. Mi pridigamo proti njim in tiskamo knjige, kjer nasprotujemo njihovi teoriji. Izzivamo ateistično teorijo stvarjenja. Gibanje za zavest Krišne je gibanje proti asuram. Krišna prav tako osebno sestopi, da bi pobil asure: paritranaya sadhunam vinasaya ca duskrtam. Asure ne morejo napredovati z njihovo ateistično teorijo stvarjenja. V kolikor nekdo ne sprejme zavesti Krišne, bo moral sprejeti različne asura yoni (nižje vrste) in trpeti v materialnem svetu.«

Šrila Prabhupada je povzel svoje misli in pojasnil, da je zelo enostavno postati zavesten Krišne in pozval vse prisotne, naj sprejmejo univerzalno zdravilo, ki ga je prinesel Šri Čaitanja Mahaprabhu.

»V tem času Kali yuge je prakticiranje zavesti Krišne zelo enostavno:

Harer näma harer näma harer näma iva kevalam
Kalau nästy eva nästy eva nästy eva gatir anyathä

Če v tem obdobju kalau, sprejmete zavest Krišne potem samo pojte: Hare Krišna Hare Krišna Krišna Krišna Hare Hare Hare Rama Hare Rama Rama Rama Hare Hare, Hare Krišna mantro, in postanite devate. To je naš program. Torej naša edina prošnja je, da v katerem koli položaju ste, ne spreminjajte ničesar. Samo sprejmite zavest Krišne. Pojte Hare Krišna maha-mantro in postopoma boste postali devate. To je navodilo Čaitanje Mahaprabuja: sthane sthitah sruti-gatam tanu-van-manobhir.

Ostani tam kjer si, vendar bodi zavesten Krišne. To ni težko. Hvala vam vsem. Hare Krišna.«

Množica je bila vidno navdušena. Dvomim, da jih je kdorkoli nagovoril tako neposredno in energično. A vendar so to cenili. Kljub temu, da je bilo že pozno, je večina občinstva ostala, tudi potem, ko je Šrila Prabhupada že zapustil prostor. Ogledali so si multimedijsko predstavitev zavesti Krišne po svetu.

N.M. Hari Šauri das

Kako in kdaj si prišla v stik z zavestjo Krišne?

Na to vprašanje vedno nekako z zadržkom odgovarjam, ampak v končni fazi, tak je bil Krišnov aranžma in hvala Bogu, da sem se tedaj končno prebudila. Kakšnih devet let nazaj sem delala v vaški gostilni, kamor je zahajal tudi bhakta Martin. Nekega večera, ko so ostali gostje že odšli, me je vprašal: boš pela z mano? Seveda bom pela, sem odgovorila, saj se je v tej gostilni vedno pelo. Zamiži in ponavljaj za mano, me je podučil in začel peti maha-mantro. Tako sva kakšnih 15 minut pela maha-mantro, prvo nedeljo za tem pa sem šla z njim v tempelj. Že tisto prvo nedeljo mi je bilo popolnoma jasno, da sem prišla na pravo mesto.

Kaj te je tako prepričalo, da je bhakti-joga postala tvoj način življenja?

Realizacije, spoznanje, da proces deluje. In pa dejstvo, da sem tu dobila vse odgovore.

Veliko je novodobnih religij in prevarantov. Kako se izogniti razočaranju in prevari?

Moja izkušnja je, da ljudje iščejo zatočišče v kakšni novodobni religiji ali čemerkoli že, kjer imajo določen manevrski prostor za svojevoljno delovanje in kjer imajo lažen občutek, da so gospodarji. V takem primeru se razočaranju ni mogoče izogniti. Potrebno se je predati, kar pa je sploh v začetku, ko nimamo potrebnega znanja, zelo težko. Razočaranju in prevari se lahko izognemo, če sledimo nekomu, ki ga dobro poznamo in spoštujemo in se iz njegovega primera lahko prepričamo, da ne gre za prevaro.

Kako so prijatelji, znanci, okolje reagirali na tvojo odločitev?

Sprva s strahom, ko pa so videli, da sem še vedno »normalna«, da me »tista sekta ni finančno obrala« in da sem se kot človek zelo spremenila na bolje, so mojo odločitev sprejeli. Družina me podpira, sin je tudi bhakta, ostali člani družine pa so v fazi postajanja skozi konstantno doziranje prasadama in svetega imena.

Pred kratkim si bila inicirana. Nedvomno velik dogodek in korak v življenju. Nam lahko zaupaš svojo odločitev in občutenje ob vsem skupaj? Se je kaj spremenilo?

Ker se zavedam, da je iniciacija zelo pomemben korak v življenju, sem se nanjo pripravljala kar nekaj časa. Lansko leto sem bila v Indiji in to je bil verjetno tisti bistveni faktor, da sem začela razmišljati v tej smeri, da zdaj pa mogoče bi že bil čas … Moram priznati, da sem se zelo bala, da se guru ne bi premislil ali da bi karkoli prišlo vmes, ali pa da ne bom znala povedati zaobljub … dokler mu nisem v roke dala džapo, sem bila vsa prestrašena, potem pa se je moj um umiril in iniciacijo sem sprejela mirna in v zavesti, da se tu moje življenje šele začenja. Ja, spremenilo se je predvsem to, da zdaj skorajda fizično čutim gurujevo prisotnost in zdaj vem, da resnično nisem sama. Tu je vedno On, ki me vodi.

Kako si vedela, kdo je pravi guru – duhovni učitelj?

Takrat, ko sem prvič videla Čandramauli Svamija, sploh še nisem razmišljala o tem, da bi nekoč tudi jaz imela duhovnega učitelja. Mislim, da takrat niti še ni sprejemal učencev. Ampak ko je odprl vrata tempeljskega prostora in vstopil, me je »pribilo« na tla in rekla sem si: če bom pa jaz kdaj imela duhovnega učitelja, bo to on!

Kako hitro sprejeti iniciacijo? Kako biti dovolj zrel?

Predvsem se mi zdi pomembno biti iskren. Treba je vedeti, da iniciacija pomeni sledenje obljub, ki jih daš. Če veš, da nečesa ne boš mogel izvajati tako, kot je treba, je bolje, da iniciacijo preložiš v prihodnost. Večkrat zasledim, kako starejši bhakte pritiskajo na mlajše v tem smislu: kdaj boš pa ti, kaj čakaš, kdaj pa misliš, da boš pripravljen … Mislim, da ne bi smeli popustiti takim pritiskom, ampak se iskreno truditi razvijati vajšnavske lastnosti, mantrati, slediti regulativne principe in zaupati v duhovnega učitelja. Ko čutiš v srcu, da si pripravljen, tedaj je pravi čas.

Se ti zdi, da je ženskam težje v zavesti Krišne?

Večinoma da. Problem vidim predvsem v tem, da ženske niso pripravljene sprejeti svoje naravne vloge, to je vloge matere in gospodinje. Pod vplivom sodobnega materialnega sveta se borijo za nekakšno enakopravnost, ki pa se ne izide. Problem postane še večji, ko pridejo otroci. Možje izvajajo svojo sadhano in isto pričakujejo od žena ne da bi se pri tem zavedali, da so mamice polno obremenjene že samo s skrbjo za otroka, da niti ne govorim še o službi in gospodinjstvu. Mnogokrat se zgodi, da ima dan premalo ur in da niti zmantrati ne uspejo svojih krogov, kaj šele, da bi jih kvalitetno. Ne trdim, da je tako v vsaki družini, je pa dovolj pogost pojav in zaradi tega prihaja tudi do nesoglasij med partnerjema. Ženske se čutijo odrinjene in zapostavljene tudi na splošno v samem izvajanju procesa, ne samo v grihasta ašramu. Razlog je isti, želja po enakopravnosti, ki nam ne pripada. Moje spoznanje je, da ženska mnogo več pridobi, če predano služi svojega moža, kot če se bori za enakopravnost.

Kako izbrati dobro družbo?

Čeprav vsi poskušamo biti bhakte, se vedno ne ujamemo med seboj. Ljudem, s katerimi se ne ujameš, se je treba mirno, kulturno umakniti in se izogibati kritiziranja. Treba je iskati družbo ljudi, od katerih se lahko česa naučiš in v njihovi družbi napreduješ na svoji duhovni poti. To je dobra družba.

Zavest Krišne naj bi bilo življenje in ne hobi. Kako živeti polno in zdravo?

Težko. Pa vendar lahko, če zaupaš Krišni in se mu predaš. Zagotovo naše prakticiranje zavesti Krišne včasih izpade bolj kot hobi. Postanemo nedeljski bhakte. V tempelj gremo na program, počastimo prasadam, za kirtan je že prepozno, da bi kdo še pomagal pri pomivanju posode, pa je že utopija. Med tednom smo vsi tako zaposleni s službo in raznimi aktivnostmi, ki se nam zdijo nujne. Še to moram storiti, še tja moram iti, potem bom pa zavesten Krišne … Tak način življenja ne prinese sadov v obliki Krišnove milosti. Ne napredujemo. Krišno je treba postaviti v središče našega življenja. Pa saj to smo že tolikokrat slišali! Moje spoznanje je, da to drži. Če imaš Krišno v središču vsega, kar delaš, je tvoje življenje polno in zdravo.

Kaj se ti zdi, da so največje pasti na poti bhakti-joge?

Naše želje in razvade, ki jih vlačimo s seboj.

Smo duhovne duše, a velikokrat pozabimo in delujemo na materialni ravni. Kako se izogniti temu?

Smo pač pogojene duše v materialnem svetu in logično je, da materialno delujemo. Če bi se bili zmožni temu izogniti, ne bi bili tukaj. Pomembno pa se mi zdi, da se iskreno trudimo. Če imamo um naravnan na sveto ime, bo veliko manjša verjetnost, da bomo v dani situaciji materialno odreagirali.

Srce je potrebno dati Krišni pa tudi bhaktam. Kako se izogniti prizadetosti in razočaranju?

Tako kot pri iskanju dobre družbe. Bhakte je potrebno spoštovati, a če te nekdo razočara in prizadene, ne išči več njegove družbe. To ne pomeni, da ga moraš kritizirati. V bistvu so prizadeta tvoja pričakovanja in želje. Če se zmoreš odpovedati željam in pričakovanjem, tudi razočaranja in prizadetosti ne bo.

Kdo ti je v največji navdih v zavesti Krišne?

Šrila Prabhupada. Za njim pa Tapta Kančanadi prabhu, kateremu sledi cela četica čudovitih bhakt, ki mi vsak po svoje s svojim zgledom pomagajo naprej.

Kaj te drži pokonci, ohranja entuziastično?

Zavest, da imam neizmerno milost biti v družbi bhakt in da imam možnost to milost podeliti ljudem. Entuziazem vedno znova dobivam v odzivih ljudi, ko jim dam sveto ime ali prasadam. Na primer: imamo nastop v Mercator centru, kjer je atmosfera nabita s potrošniško mrzlico. V trgovino pride mamica z malim otročkom in oba obstaneta in poslušata sveto ime in častita prasadam. In kar stojita tam, sredi sobotnega dopoldneva!

Kaj se ti zdi največja prepreka oz. izziv v bhakti jogi?

Meni osebno je največja prepreka pomanjkanje časa za branje Šrila Prabhupadovih knjig. Kot podjetnik opravljam dejavnost, ki je vezana na časovne roke, kar mi vzame veliko časa. Zaenkrat še vztrajam pri tem delu. Izziv mi je to dejavnost opustiti oziroma jo omejiti v tolikšni meri, da bom z njo preživela in da bom lahko brala, kar je moja strast od četrtega leta starosti dalje.

Kako v tem času ljudem najbolje predstaviti zavest Krišne?

Danes ljudje radi dobro jedo, pojejo in plešejo. Torej: deljenje prasadama in harinam.

Kako se ti zdi, da nas na sploh sprejemajo Slovenci? Pozitivno, kritično?

Kot član ekipe, ki jo vodi Tapta Kančanadi prabhu, imam možnost spremljati odzive ljudi. V veliki večini je odziv pozitiven, v majhni meri nevtralen, zelo redko pa je kdo tudi kritičen. V pojasnilo naj povem, da izvajamo hariname in delimo prasadam v zelo različnih okoljih: v osnovnih in srednjih šolah, vrtcih, v domovih za upokojence, v Mercator centrih, poleti v obalnih mestih, na velikih prireditvah.

Imaš kakšno skrito želja oziroma projekt, za katerega bi si želela, da se uresniči?

Nekoč osebno služiti duhovnega učitelja.

Kaj bi svetovala mladim bhaktam začetnikom, ki prihajajo v stik s Krišno in začenjajo sprejemati bhakti-jogo?

Naj ne podležejo dvomom, ki jih bodo zagotovo napadli. Naj ne poslušajo ljudi okrog sebe, ki jih bodo poskušali odvrniti s te poti, ampak naj prepoznajo radost duše, ki je prišla v stik s Krišno.

Kako vidiš prihodnost zavesti Krišne v Sloveniji?

Imamo čudovite programe, ki jih moramo samo peljati dalje. Upam, da se bomo zmogli tudi pravno organizirati tako, da bomo lahko neovirano izvajali poslanstvo, ki nam ga je dal Čaitanja Mahaprabhu. Pravkar je namreč v teku priprava statuta in oblikovanje pravne organiziranosti naše skupnosti. Želim si, da bi v polnosti zaživela ideja »skrb za bhakte«, tudi v tem smislu, da bi mogoče nekoč imeli dom za starejše bhakte.

Kako pomembna je zate družba bhakt?

Družba bhakt je najboljša preventiva pred vsemi boleznimi maje.

Se ti zdi, da so nam ljudje in javnost naklonjeni?

Javnost nam je v bistvu zelo naklonjena, vsaj iz mojih izkušenj.

Če prav vem, tudi v službo nosiš tilak. Kako ljudje reagirajo na to?

No, tole je postala nekoliko izkrivljena zgodbica. Zjutraj imava s sinom Tinetom jutranji program in tilak mi ostane na čelu, ni, da si ga narišem posebej za v službo (službo imam v domači hiši). Ja, sprva me je kdo vprašal: kaj pa imaš to? Tudi smejal se mi je kdo, zdaj pa ga nihče več ne opazi, niti jaz ne, ko se odpravim od doma. Osebno s tem nimam problemov, kaj bodo ljudje rekli. Če me ni bilo sram takrat, ko sem se v čudni družbi in stanju čudno obnašala, me tudi zdaj ni treba biti, ko končno počnem nekaj pametnega.

Kako uskladiti delo in zavest Krišne?

Delati moramo skladno s svojo naravo, da preživimo in ohranjamo telesno kondicijo za dobro izvajanje bhakti-joge. Prav bi bilo, da bi delali samo toliko, kot je nujno potrebno in ne, da si kopičimo bodisi denar ali materialne dobrine. Če si sam svoj delodajalec, se to do neke mere da. Menim, da bi lahko bhakte več in bolje sodelovali tudi na tem področju. Mogoče bi kdo lahko sprejel v službo drugega bhakto in mu na ta način omočil uskladiti delo in zavest Krišne. Mogoče bi lahko več bhakt samostojno opravljalo dejavnost namesto da hodijo nekam v službo. Tako se vsaj izogneš pritisku prehrane med delom in prav zagotovo tudi slabi družbi. Jaz imam pravzaprav idealne pogoje. Pisarno imam doma, zjutraj s Tinetom mantrava in prebudiva Božanstva, potem grem delat. V pisarni imam obešene slike Krišne, Prabhupada, vzporedno z računalniškim monitorjem me gleda Guru Maharadž …

Kaj je zate najbolj pomembna stvar v zavesti Krišne?

Slediti navodilom duhovnega učitelja.

Zakaj so te navdušile Šrila Prabhupadove knjige?

Ker je v njih vsa resnica.

Kako vidiš in doživljaš Šrila Prabhupado?

Z velikim spoštovanjem se priklanjam njegovim lotosovim stopalom.

Najljubše sveto mesto in zakaj?

Najbolj so se me dotaknila mesta, ki so kakorkoli povezana s Čaitanjo Mahaprabhujem. Ne vem zakaj, ampak povsod sem jokala kot dež …
Najljubši verz?

Bg. 10.10. Tistim, ki Mi nenehno služijo z ljubeznijo in vdanostjo, dam inteligenco, s katero lahko pridejo k Meni.

Najljubša pesem in zakaj?

Že vse življenje sem pevka in na splošno imam vso glasbo rada. Ampak zdaj vem, da je najlepša tista pesem, ki ima v sebi sveto ime ali opeva slave Vsevišnje Božanske Osebnosti.

Najljubša knjiga?

Bhagavad-Gita, kakršna je.

Želiš kaj povedati za naše bralce?

Ljudje imajo danes vse, samo zavesti Boga ne. Pridružite se kateremu koli izmed naših programov in pomagajte, da bo čim več ljudi izvedelo o Krišni.

Zakaj ravno zavest Krišne?

Od majhnega sem se spominjal vtisov iz prejšnjih življenj in sem vedel, da obstaja reinkarnacija. Vedel sem tudi, da obstajajo višji planeti in sem svoji materi velikokrat rekel, da se moram vrniti tja. Ona je vse skupaj smatrala za otroško fantaziranje. Spomnim se tudi, da sem leta 1980 vstopil v trgovino Intershop in sem videl božanstvo Nataraja Šive. Spomnil sem se enega od prejšnih življenj in tega, da sem božanstvo Gospoda Sive oboževal v nekem življenju. Sicer sem se vedno spomnjal samo nekih trenutkov. Tako sem zato vedno iskal odgovore na to in način kako se pride na višje planete. Potem sem leta 1982, ko sem v Švici kupil od sankirtana bhakt 4 knjige Šrimad Bhagavatama in Bhagavad-gito in malce bral, vendar nisem nikoli našel nikogar, ki bi to prakticiral. Vedel sem, da so te knjige odgovor na moje iskanje. Tudi ko so me na občini vprašali katero religijo sledim, sem rekel hinduizem. Leta 1989 pa sem prvič stopil v tempelj. Nekako sem iskal, kako priti na višje planete, hahaha. Vendar do leta 1995 nisem čisto razumel pomena čistega vdanega služenja.

Si učenec NS JPS. Kdaj si ga srečal in kaj je tisto, kar te je tako navdušilo, da si ga sprejel za svojega duhovnega učitelja?

Zanimivo mi je bilo da, ko sem leta 1995 postal bolj osredotočen na duhovno življenje, sem občutil izredno željo, da najdem duhovnega učitelja. Ko je prišel NS Mahavišnu Swami, letos je bil v Benetkah, sem bil tako inspiriran, ko je rekel, da bi potreboval nekoga, ki bi potoval z njim, da sem se kar naslednji dan hotel javiti. Hahaha, cela družina je bila v šoku. Potem je na moje veliko razočaranje, preden sem lahko govoril z Mahavišnu Swamijem, le-ta odšel. Od nekega bhakte sem dobil njegovo sliko in se molil, toda po parih dneh je ta slika brez sledu izginila, čeprav sem jo vedno imel v knjigi. No, potem sem šel na nemško farmo in tam sem neke noči imel zanimive sanje. Že prej sem videl slike NS Jayapataka Swami Maharaja. Najprej me je veliko stvari na njem šokiralo. Sanyasi z nadpovprečno težo, hahaha, velike činele. Sem najprej mislil, da je »showman«. Nič posebnega ni bilo v sanjah, da ne bo kdo mislil. Samo nekako sem razumel, da je to moj duhovni učitelj. Ko sem prišel nazaj v Ljubljano je 25. 10. 1995 prišel tja on in sem z njim govoril. Takrat me je sprejel in potem sem čakal skoraj dve leti, da ga bolje spoznam. Privlekla me je njegova praktičnost, odprtost in tudi odločnost. Nekateri bhakte so mi poskušali vzeti entuziazem za dodatne kroge, toda on je samo rekel, da ne smem zapostavljati ostalih stvari. Da naj, če vse zmorem, mantram kolikor hočem. Tako sem videl, da razume moje stališče. Jaz imam nekako takšen um, da mora biti vse na količino, kaj čem … Hahahaha.

V zadnjih letih veliko časa vlagaš v študij. Kako pomembno se ti zdi izobraževanje v zavesti Krišne?

Že od majhnega rad berem. Spomnim se, kako sem imel v šolski knjižnici rekord. Nekako mi je bilo znanje najbolj pomembno v življenju in se niti nisem toliko igral in družil z drugimi. Spomnim se, da ko sem prišel v stik z zavestjo Krišne, da sem prebral recimo eno knjigo v dveh dnevih. Po 5-6 ur dnevno. Hotel sem vedeti, kaj je napisano v teh knjigah, da bi vedel za kaj sploh gre. Mislim, da je branje ena najvažnejših stvari. Tudi v najbolj zaposlenih dnevih poskušam najti uro ali tudi več za branje knjig. Včasih me hoče um prevarati, samo pomaga mi, da ga prepričam, da je to najin dogovor. Hahaha. Duhovno bi se morali vedno izobraževati vsak dan ali pa celo vsako uro z opazovanjem sveta in primerjavo z izjavami saster. To je sastra čakšur. Včasih zelo pomaga, da študiramo knjige skupaj z bhaktami, mogoče dobimo celo kak naslov. Hahaha, se mogoče bolje počutimo. Toda, ne bi smeli pozabiti, da je pravo izobraževanje to, da prebudimo svojo duhovno razumevanje v vsakdanjem življenju. Videl sem, da si lahko kakšno uro v avtobusu, doma ali kjerkoli sem, vzamem za svoje dnevno izobraževanje.

Kaj je zate najbolj pomembna stvar v zavesti Krišne?

Zanimivo vprašanje. Tu se moram pa kar zamisliti. Najpomembnejša stvar v duhovnem življenju se mi zdi, da ne pozabim kakšno milost sem dobil. Da se po milosti Šrila Prabhupade odvija celotna Čaitanja lila tudi na Zahodu in sem, čeprav popolnoma slep, nekako neznaten del tega. Velikokrat me um, materialna inteligenca in razni triki materialne narave hočejo prepričati koliko stvari je še bolj pomembnih. Za najpomembnejšo stvar smatram to, da poskušam prepričevati svoj um, da vzame zavetje v svetem imenu preko celotnega dneva in kljub porazom nadaljujem s trudom.

Vsi te poznamo kot bhakto z velikim srcem, ki je zmeraj pripravljen pomagati. Kaj je po tvoje tisto čemur bi morali posvetiti največ časa in odločnosti? Kako preživeti in ostati zavesten Krišne?

No, moje srce je povečano od napornih treningov iz časov pred bhakti yogo. Sem pa dobil en velik vdih od svojega duhovnega učitelja, ki mi je rekel, da je on že zdavnaj obupal nad tem, da bo šel v duhovni svet. Da pa je prepričan, da bo nekdo od bhakt šel. Zato poizkuša služiti vse bhakte, da bi nekako tudi Krišna naklonil milost njemu. Tako nekako, čeprav nesposoben, poskušam slediti njegov vzor.

Petje svetih imen je proces, ki vodi k najvišjemu cilju – ljubezni do Boga. Se ti zdi da posvečamo temu dovolj časa, energije, entuziazma in srca?

Jaz lahko rečem samo zase da čutim, da premalo pozornosti in časa posvetim petju svetih imen.Vedno pa se spomnim besed Pankajanghri Pr. v Kriški vasi, ki svojemu umu reče, da gre mantrati, da sedaj ni nobene pomembnejše stvari na svetu. Če samo pogledamo s kolikšno vnemo sta vzela zavetje Jagai in Madhai smatram, da nikakor ne posvečam dovolj pozornosti. Nekako sem preveč slep, da bi razumel to milost. Lahko pa to poskušam storiti po svojih najboljših močeh kot službo za svojega duhovnega učitelja in Šrila Prabhupado.

Ogromno potuješ po svetu. Tebe ponavadi na poti spremljajo neverjetni aranžmaji. Lahko kakšno lilo podeliš z nami?

Kaj češ, moja karma. Kdor pozna mojo astrološko karto, potem ve, da štirje planeti v osmi hiši govorijo o zapletih. Nekoč sem bil s svojim duhovnim učiteljem v južni Indiji. Moj prijatelj v Mayapurju mi je pozabil povedati, da bi naj šel tudi na Šri Lanko. Imel pa sem vizo samo za en vstop in še to mi je policija v Mayapurju iz turistične pretvorila v študentsko, in tako bi se moral odjaviti. Drugi bhakta ni dobil vize, tako da ni bilo druge izbire. Svojemu duhovnemu učitelju pa nisem o tem niti nič povedal. Ker tam ni bilo nikogar, ki bi mu lahko pomagal, ga nisem hotel pustiti samega. Tako sem se, ko smo bili na meji, tresel kot šiba na vodi. Samo molil sem se h Krišni in poskušal razumeti, da je dejansko “Vsevišnji”. No, na moje začudenje so me pozabili vprašati, kje imam odjavno potrdilo in sem hitro vstopil na letalo.V Šri Lanki sem bil tri dni in ko je Gurumamaradž odšel, sem šel takoj nazaj, čeprav so me hoteli zadržati, da bi pridigal še en teden.Vedno sem imel samo v mislih, da moram iti čim prej nazaj, ker bi naj lahko samo po čudežu prišel nazaj. Celo pot do letališča in na letalu sem lahko samo mantral, res, tako živčen še nisem bil. Ko sem prišel na letališče sem samo dejal Krišni, da naj pač naredi z menoj karkoli hoče. Nisem čutil, da imam drugo izbiro in sploh nisem premišljeval, če bi brez karte, denarja itd. naredil drugače. Ko sem prišel do mejne policije me je policist vprašal, če sem v Indiji prvič. Ne vem kako, samo dejal sem, da sem. In sploh ni videl izstopnega žiga, ter me poslal čez. Vem samo, da sem bil v parih minutah izven letališča in v avtobusu, na poti proti templju.

Indija ti je kot drugi dom. Pravzaprav prvi dom, ne : ). Kaj je tisto, kar te tako vleče venomer nazaj?

Pa, spomnim se, da se je moj prvi poizkus, da pridem v Indijo končal med koprivami. Bil sem star 5 let in stara mama mi je rekla, da je na vrtu v temnem kotičku med drevesi Indija Koromandija. Spomnim se, kako sem začel teči in čeprav sem tekel preko pekočih kopriv in bil opečen, sem bil na koncu popolnoma razočaran, ker sem videl, da je tam ni. Nekako me je vedno vleklo tja, tudi spomini na pretekla življenja. Sploh pa tudi občudujem ostanke velike kulture, ki izginja. No, mislim, da si želim samo en dom, Navadvipa Dham, kjer bi rad, čeprav nekvalificiran, vedno bival. Niti ne sama Indija.

Na Zahodu ni ravno enostavno prakticirati duhovnost. Kako uspeva tebi? Vem, da so tvoji dnevi prežeti z duhovnostjo in služenjem Krišni?

Vsaj zame smatram, da je zelo pomembno, da se zavem, da naše vrednote niso del Zahoda. Hahahaha, čeprav me um poskuša drugače prepričati. No, je dober odvetnik, ta um, odvetnik materialne civilizacije. Na srečo mi je šla ta civilizacija, oprostite izrazu, vedno na bruhanje. Zelo lepa zavesa, zadaj pa posilstva v družinah, umori, prevare, dvoličnost, ubijanje živali. Zato poskušam videti kaj je zadaj za to sofisticirano iluzijo, da tam ni vse v redu. Poskušam se zavedati nevarne situacije v materialnem svetu, kjer je duša kot v hurikanu materialne narave. Nimam strahov, samo dejansko poglejmo, kdo mi lahko garantira, da bom živel še jutri. Tako poskušam vsak dan nekako po svoji najboljši meri posvetiti Krišni. Tako, tudi če bi bil to moj zadnji dan, da bi imel vsaj neko zaščito Krišne. Poskušam pa pozabiti, da sem na Zahodu, ki je del zavese maye. Krišna pravi, da je vedno prisoten v soncu, svetem imenu, družbi bhakt. Dejansko bi tako morali gledati na to, kot da nismo na Zahodu in kako smo skupaj s Krišno. Ali ne? V Sloveniji je Panča Tattva in v srcu je sam Gospod Višnu. Torej dejansko je samo telo sveto mesto, samo da ga ne vidimo, ker so pogled nanj zastrle ovijalke nečistega srca. Zato mislim, da moram razvijati te oči, preko saster, čeprav nimam dejansko teh oči, pa imam vero v svete spise in sem tudi dobil minimalne realizacije po milosti duhovnega učitelja in Šrila Prabhupade. Kar me nekako drži nad vodo.

Krišna zna biti tako blizu in daleč hkrati. Kako ohraniti vero v to, da nas na koncu te poti čaka večni darsan s Krišno? V tej dobi smo večino časa neučakani in želimo rezultate takoj.

No, nekateri rezultati so takoj … Če pogledam kako vznemirjen um sem imel pred začetkom procesa bhakti yoge. Tudi presenečen sem bil, da sem kar tako nehal gristi nohte. Ali ni čudovito, da te ne vznemirjajo stvari, katerim se je drugim nemogoče izogniti. Če malce opazujemo potem vidimo, da dejansko hitri rezultati so, vsaj na področju spremembe vrednot, karakterja itd. Moramo iskati zadovoljstvo tudi v majhnih dosežkih. Kaj se pa tiče darsana s Krišno mislim, da imamo vedno lahko darsan. Mislim, da je prav to problem, hahaha, tudi moj. Kot je vprašal Pankajanghri Pr. na kampu 2003, kdo si želi videti Krišno. Vsi so vzdignili roke. Potem pa je rekel, da zakaj nimajo vere, da že vidijo Krišno v obliki Šrimad Bhagavatama, svetega imena in Božanstva. Mislim da, če razvijemo popolno vero v to, potem dejansko imamo lahko tudi tu darsan z Krišno. Samo ne smemo pozabiti, da je ta darsan, kot je opisano v Brahma Samhiti, znotraj srca, hridayesu vilokayanti, ne pa, da bomo Krišno srečali na cesti. Celo Brahma ga je videl v srcu. Jaz se poskušam spominjati tega in gojiti inspiracijo, čeprav ni vedno lahko.

Ali bi rekel, da je bhakti yoga prežeta z mistiko. Si nam upaš zaupati kakšno ezoterično izkušnjo?

No, mistika pomeni nekaj nad našim razumevanjem. Nekaj zavitega v tančico misterioznega. Hahaha, no bhakti yoga po eni strani je največja mistika. Vidimo da, čeprav je celi svet prežet s Krišnovo prisotnostjo kot Paramatma itd., pa se nihče tega ne zaveda. Tako dejansko je bhakti yoga čisto naravna stvar prebujenja tega zavedanja. Ker pa je dejansko Krišna vrhovni mistik, ki nima omejitev in kateremu ni nič nemogoče, je zato tudi proces služenja njemu poln neverjetnih stvari. Ali ne? Ezoterično izkušnjo, hmm. No, bil sem v neki hiši, kjer se je radio sam prižigal. Zelo zanimivo, hahaha. Stari oče je bil navezan na svojo hišo in se ni hotel posloviti. Potem sem ljudi inspiriral, da naj vsak dan recitirajo verz Bhagavad-gite ter hišo malce sčistil in so takoj videli rezultat. Čeprav niso čutili, da bi popolnoma sprejeli proces služenja Krišni, pa so dobili vero – sradho, v moč tega procesa, kar pa je že začetek.

Včasih želimo delovati iz višjega položaja kot smo v resnici. Se strinjaš, da je potrebno najprej delati na sebi, da bi lahko potem zavest Krišne podelili tudi z drugimi?

No, vsi želimo v tem svetu imeti neko veliko pozicijo. To je narava tega sveta. Vsak hoče izstopati na nekem področju, recimo najlepše oblečena dama, najbolj močan moški. Ne smemo pozabiti, da je prvo mesto oddano Krišni. Obstaja tudi nešteto intimnih služabnikov Krišne, ki ga niso nikoli zapustili. Sedaj pa je prišel Damana Krišna dasa v bhakti yogo in je že tu več kot 10 let. Sem res pomemben, hahaha. Celo prvo in drugo iniciacijo imam. Hahaha. Moramo biti realni in videti, koliko dela je še pred nami. Moramo pa zaupati v to, da če poskušamo narediti vse po najboljših močeh, da imamo zaščito Krišne. Moramo vedeti, da nas ima Krišna rad. Da pa hoče, da se potrudimo odrasti. Če hočemo podeliti zavest Krišne z drugimi, moramo delovati naravno, ker drugače bodo ljudje takoj čutili, da se pretvarjamo. Moramo tudi znati priznati, da imamo karakterne in druge napake. Tako da, če naredimo napako, to potem priznamo. Vendar ne smemo biti leni in se moramo truditi izboljšati. To je mogoče samo če smo realni in lahko sprejmemo tudi kritiko drugih. Predvsem pa moramo videti kako pomembni so Krišni tudi drugi. Kako rad ima Kåñëa druge. Na tak način, če bomo pristopili z ljubeznijo do drugih, bodo to čutili in se primerno odzvali. Seveda bo nekdo tudi zelo negativen, s takimi je pač bolje biti uradno vljuden.

Kako vidiš ti prihodnost zavesti Krišne v svetu? Kaj so tendence? Kam gre usmerjenost pridiganja? So za prihajajoče obdobje potrebni novi pristopi?

Zavest Krišne je razdeljena na mukhya (glavna) in ganya (podrobna) pravila. Glavna pravila so ustaljena od vekomaj od samega Gospoda Krišne. Podrobnosti pa Ačarja prilagodi za določeno okolje. Šrila Prabhupada je podal vse kar je potrebno za našo dobrobit. Moramo pa biti previdni, da se naše želje po razvijanju karma, jnane itd., ne mešajo z procesom vdanega služenja. Za tiste, ki pridejo v kontakt z zavestjo Krišne je celo pozitivno, da delujejo s primesmi karme in jnane. Toda moramo biti previdni, da jih usmerjamo pravilno proti čistemu vdanemu služenju. Lahko smo inovativni v podrobnostih pridigarskih strategij, ko razumemo razpoloženje Šrila Prabhupade in razumemo katera so glavna pravila. Tudi v času Gospoda Čaitanje so njegovi družabniki pridigali na najrazličnejše načine. Recimo Ramadasa Abhirama je metal ogromna drevesa preko reke in letel naokoli na svojem zobotrebcu, hahaha. Ko je dobil pozornost ljudi, pa je govoril o Gospodu Krišni. Tako moramo videti, kako lahko pritegnemo pozornost ljudi. Moramo pa sami imeti zelo močno duhovno sadhano, imeti vodstvo bolj izkušenih bhakt in svojega duhovnega učitelja, kajti drugače bomo sami postali privlačni s šovom, ki je bil namenjen za ljudi in pozabili na prvoten namen, namreč pridiganje zavesti Krišne.

Kako postati in ostati enostaven v zavesti Krišne?

Zavest Krišne je to, da lahko delimo, kot delček Krišne, Njegovo zavest, Njegove zabave. Zavest ljubezni in blaženosti. Krišna sam je zelo enostaven, čeprav je Bog, pazi na krave, je skupaj s prijatelji. Celo pravi, da je dobil dobre kvalitete, ker se druži s svojimi bhaktami in brahmanami. Enostavnost prihaja iz realnosti in postavitve prioritet. Lahko si naberemo milijarde, toda iz tega sveta bomo odšli brez vsega. Lahko si naberemo tone lažnih naslovov, nalepk in imidža. Toda po smrti bo ostala majčkena duša, ki je delec Krišne. Razlog za frustracijo. Hahaha, ne. Ko vidimo kako rad ima Gospod Krišna to dušo, potem dejansko ne vidimo pomembnosti v nekem zunanjem blišču. Razumemo, da je tudi Kåñëa enostaven in da je to pot do sreče.

Najljubši verz iz Šrila Prabhupadovih knjig in zakaj?

ŠB 12.3.51


kaler doṣa-nidhe rājann
asti hy eko mahān guṇaḥ
kīrtanād eva kṛṣṇasya
mukta-sańgaḥ paraḿ vrajet


“Moj kralj, čeprav je Kali yuga ocean napak, vseeno obstaja dobra kvaliteta v tej dobi. Preprosto z petjem Hare Krišna maha-mantre, lahko postanemo osvobojeni materialne pogojenosti in smo vzdignjeni v transcendentalno kraljestvo.”

Zakaj ta verz, zato ker vidim v sebi kup napak. Ker vidim popolni kaos v družbi, civilizaciji. Sveto ime pa lahko dejansko reši to situacijo. Ko je Šrila Prabhupada prišel v New York in pel, so vsi samo gledali, ali je padel iz Marsa. Toda sveto ime deluje in lahko očisti vse kontaminacije. Milost Gospoda Čaitanje.

Najljubša vaišnvavska pesem in zakaj?

Sri Krišna Čaitanja prabhu daya kora more … Zakaj? Zato, ker vso moje duhovno življenje visi na milosti. Ta pesem naslavlja vse člane Panca Tattve, najpomembnejše družabnike Gospoda Čaitanje in kaže na pomembnost iskanja družbe bhakt – ramachandra sange mage narottama dasa. Sploh pa so pesmi Narottama dasa Thakurja tako močne, da tudi moje trdo srce lahko občuti delček njegovih duhovnih emocij.

Šrila Prabhupada je nedvomno eden največjih dobronamernikov človeštva. Kakšen je tvoj odnos z njim?

Šrila Prabhupade ne razumem, včasih mislim, da ga razumem, vendar ga sploh ne razumem. Vse, kar lahko rečem o Šrila Prabhupadi, je to, kako mi ga je opisal moj duhovni učitelj in pa drugi njegovi učenci. Ja, Šrila Prabhupada je dal celemu svetu milost Gospoda Čaitanje. Vpliv Šrila Prabhupade bo svet lahko videl šele čez par stoletij. Pred petnajstimi leti, če si bil vegetarijanec, si bil nor. Kdo je povzročil spremembo te zavesti?? Sedaj je vegetarijanstvo postalo zelo razširjeno. Kakšen je moj odnos z njim? Poskušam ga služiti preko svojega učitelja. Poskušam razumeti njegovo razpoloženje, njegovo misijo. In nekako, kot neznaten služabnik, poskušam nekaj narediti.

Sveto ime je hkrati sredstvo in cilj bhakti yoge. Kako bi ti opisal svoje druženje z Harinam Prabhujem in simptome čiščenja srca?

Hahaha, to pa je zanimivo vprašanje. Moje druženje je vsekakor zanimivo. Včasih imam dan, ko nekako toleriram sveto ime brez večjih uporov uma. Zopet drugič, mi prihaja 100 in 1000 idej med mantranjem, tako da se kar čudim. V sastrah piše, da se žalitev svetemu imenu lahko rešimo na dva načina, neprestano mantranje Hare Krišna maha-mantre in slavljenje Šri Šri Gaura Nitai, tako poskušam uporabiti ta dva načina. Simptome čiščenja srca sicer bolj malo opazim, ko pa berem določene zapiske iz dnevnikov itd., potem vidim, da so se dejansko stvari premaknile naprej. Eden izmed simptomov čiščenja srca, ki ga opažam pri sebi, je le to, da ko mantram, da leti sto tisoč umazanij iz njega. Ko pa je moja zavest nekje na treh gunah, pa je um popolnoma miren, se pa čutim čistega, hahaha. Zanimivo, a ne?

Katera sveta mesta bi si moral vsak želeti obiskati in zakaj?

Vsekakor Šri Mayapur Dham. V Navadvipu so prisotna vsa sveta mesta univerzuma, je edino sveto mesto, ki je ohranilo polno moč v Kali yugi. Celo ta moč se vedno bolj manifestira. Glavni vzrok pa je tudi, da se tu večno odvijajo zabave Gospoda Čaitanje.

Velikokrat lahko slišimo da so Hare Krišnovcem oprali možgane in da je vso doživljanje samo plod avtosugestije : ). Kako bi ti racionalno odgovoril na to vprašanje?

Jaz bi ga vprašal, kako ve, če sploh živi. Mogoče je mrtev in misli, da je živ. Kaj, če je v resnici kamen, ki misli, da je človek. Hahahaha, ljudje, ki mislijo na nivoju uma se spomnijo sto in ene ideje. Dejansko, lahko pogledamo življenje človeka. Kakšen je postal, ko se je pridružil Gibanju za zavest Kåñëe. Ali je pridobil dobre kvalitete? Notranje stvari se da oponašati. Srečal sem veliko lažnih inkarnacij v Sloveniji, govorili so, da bodo odrešili svet, toda še sami so bili popolnoma zmedeni. Nihče ne more oponašati kvalitet, ki jih ima vaišnava. To je dokaz. Seveda, veliko doživljajev je lahko plod uma, fantazije. Vidimo, da celo bhakte mislijo, da vidijo Kåñëo, si zamišljajo, da imajo telo gopije itd. Plod uma. V Vrindavanu imamo veliko skupin bhakt, ki živijo na umskem nivoju fantazije. Zato se mora prvo videti kvaliteta vaisnave. Kar se tiče pranja možganov. Informacije tako ali tako pridobivamo in nam oblikujejo razumevanje. Reklame in nelogične informacije bi lahko prav tako imenovali pranje možganov. Politiki pravijo, kaj vse bodo naredili, potem pa nič. Kako bi to imenovali? Hitlerjeva desna roka Himmler je rekel, da moraš laž vedno znova ponavljati in dovolj glasno, potem te bodo vsi razumeli. Vsak lahko prebere knjige in vidi kaj je v njih. Vsak lahko z uporabo inteligence vidi, kakšne so stvari. Če pogledate v Bhagavad-gito vidite, da je to proces buddhi yoge, joge inteligence.

Tvoj duhovni učitelj je pokrovitelj in pobudnik druženja bhakt v majhnih skupinah (nama hatte). Je to prihodnost druženja bhakt, ki so morda bolj oddaljeni od templja?

Če pogledamo celotno Čaitanja lilo vidimo, da so se bhakte družili na tak način. Bhaktivinoda Thakur pravi, da je Nityananda odprl tržnico svetega imena. Včasih v preteklosti smo mislili, da je celotno gibanje samo v templju. Da kdor ni v templju je v mayi. Samo tempelj in demoni zunaj. Hahaha. Zanimiva ideja. Vsekakor je druženje bhakt najvažnejša stvar v duhovnem življenju. Gospod Čaitanja je rekel, da se bo v vsaki vasi in vsakem kraju pelo sveto ime. Če pogledamo koliko bhakt vegetira v svojem kraju, in pa po drugi strani, tisti, ki se družijo v nama hattah, koliko duhovne energije občutijo. Ali ne? Če pogledamo kako so Jehove priče in druga verska gibanja v ZDA sprejela ta princip z velikim uspehom, vidimo, da moramo tudi sami čim bolj slediti to, kar je delal Gospod Nityananda. Vidimo, da se v Sloveniji stvari lepo odvijajo.

Tvoja zbirka Božanstev je ogromna. Kje si se tako navdušil in navezal na to obliko predanega služenja?

No, v začetku bhakti yoge sem bil bolj impersonalno usmerjen, ker sem veliko meditiral na Brahman. Hahaha, eno idejo sem imel pri štirinajstih, da vzamem mayavada sanyaso. Razne neumnosti sem imel v glavi, kaj čemo. Spomnim se, ko so leta 1995 bhakte kazali slike Božanstev, se je meni to zdelo zelo čudno. Sprejel sem duhovno obliko Krišne, toda Božanstva sem imel za navadne lutke. Potem nekaj mesecev kasneje, na prvem slovenskem kampu je neka bhaktina Tatjana, sedaj Tungavidya, imela Šri Šri Gaura Nitai. Šotor je imela nasproti mojega. Nekega dne me je zvečer poklicala in dala mahaprasadam. Takrat sem začuden zagledal neko svetlobo iz Božanstev, tako sem razumel, da niso mrtva. Hahaha, takoj sem šel na pogovor k Avadhuti Pr. in ga vprašal glede Božanstev. Sicer mi ni ravno svetoval, vendar ko sem prišel avgusta v Villo Vrindavano in videl tam Gaura Nitai sem jih kupil. Toda, ko sem zagledal Radha Krišno, sem jih zamenjal za Njih. Hahaha, čeprav nisem bil kvalificiran. Kasneje sem oktobra leta 1996 začel oboževati Šri Šri Gaura Nitai in od takrat vsak dan naredim neko obliko puje. Ko sem potoval z Gurumaharajem, sem imel s seboj Božanstva in jih častil v meditaciji. V tem temačnem svetu se je Krišna milostno pojavil kot Božanstvo, da nam da svojo družbo. Imam pa navado pretiravati, zato to rajši delam za Krišno, kot pa da bi to iskal kje drugje, hahahaha.

V tem svetu nam je zelo težko sprejeti odgovornost. Če je že materialna odgovornost tako zahtevna stvar, kakšna je potem šele duhovna. Kako se ti znajdeš v vsem tem?

Spomnim se, da sem se zelo bal, da ne bi mogel resno slediti procesa duhovnosti. Na prvo iniciacijo sem čakal skoraj dve leti po sprejetju in duhovni učitelj me je vprašal, zakaj ne vzamem iniciacije. Sem mu rekel, da ne vem če bom lahko sledil celo življenje. Da nimam težav, da pa je um nor. Dejal mi je, da naj si izbrišem iz glave ideje, da ne bi sledil in da v umu ni problem. Naj pa pazim na svoja dejanja. Dejal mi je tudi, naj se vedno družim z bhaktami in naj nimam iluzij, da materialni svet ni nevaren. Včasih se nastavljamo situaciji, za katero vemo, da je nevarna. Ponos je najnevarnejša stvar poleg njega še malomarnost. Zato se moramo vedno zavedati, da tudi Gospod Brahma in Siva nista prosta učinka materialne narave. Kaj bomo potem rekli mi. Moramo enostavno biti realni in se izogibati situacijam, ki niso ugodne za duhovno življenje in iskati okolje, ki je ugodno. Je kar se da preprosto. Enkrat me je duhovni učitelj vprašal, če vem kaj je najpomembnejša stvar v duhovnem življenju. Imel sem par idej: mantranje, služenje duhovnemu učitelju. On pa mi je odvrnil, da je Šrila Prabhupada dejal, da je DTN najpomembnejša stvar. Gledal sem z izbuljenimi očmi, hahaha. On pa je rekel, da ve, da se mi niti ne sanja, kaj je ta DTN. Potem mi je razložil, da je to DO THE NEEDFUL – stori, kar je potrebno. To je tista potrebna odgovornost, da naredimo, kar je potrebno, tako duhovno kot materialno. Ne da si mažemo med na oči in jih zatiskamo pred realnostjo. Šrila Prabhupada je rekel, da je ta proces enostaven za enostavne in kompliciran za komplicirane.

Rečeno je, da je ena izmed glavnih stvari, ki jih iščemo, ljubezen. Človek je resnično zadovoljen, ko je ljubljen in ko lahko ljubezen da. V vaisnavski filozofiji je govora o najbolj vzvišeni ljubezni, ljubezni do Boga. Lahko ljubimo druge ne da bi ljubili Boga in ali lahko ljubimo Boga ne da bi ljubili vsa druga živa bitja? Kako ti izkušaš to ljubezen?

Problem nastane če ni Krišne v središču, takrat je ta ljubezen sebična. Zakaj imamo nekoga radi – ker nam laska, ker nas zadovoljuje na določen način. V tem primeru, dokler njegovo delovanje prinaša zadovoljstvo našim čutom, ga ljubimo. Ko pa ga ne, potem naša ljubezen izgine. V nesreči je zelo malo prijateljev. To ni ljubezen. V vedskem smislu je bila ljubezen povezana z dharmo – moralnimi in duhovnimi načeli. Vidimo primer Gandhari, ko je izvedela, da bo njen mož slep, je tudi sama žrtvovala svoj vid. V danajšnem času obstajajo ločitve, umori itd. v zakonskih zvezah, ker ljudje sploh ne znajo ljubiti. Samo gledajo kako bi maksimalno uživali. Prava ljubezen je nesebična. Krišnina ljubezen do nas je vedno nesebična. Dal nam je telo, zrak, vodo, itd. In nič ne računa za to, celo prisoten je v našem telesu. Vedno nas poskuša usmerjati proti večni sreči. Ko se zavemo, da nas sebična sreča ne bo zadovoljila, potem smo na dobri poti da razvijemo pravo ljubezen. Ker je prisotna zavist na Vsevišnjega Gospoda in mu zavidamo, se te zavisti ne bomo rešili tudi v odnosu do drugih. Prav tako je Visnu v srcu očiščevalni princip v celotnem univerzumu, brez služenja Njega ne bomo mogli čisto delovati. Prava ljubezen pa je lahko prisotna v čistem srcu.

Na zahodu imamo kar nekaj mistikov, filozofov, teistov itd. Si našel kakšno povezavo med njihovimi iskanji in zaključki ter filozofijo ved?

Seveda, ko sem raziskoval mistično znanje starega Egipta, židovske Kabale, ter drugih zahodnih smeri. Vidimo, da imajo dejansko izvor v Atharva Vedi ali pa v tantričnem znanju čaščenja Šive. Nisem opazil nobene razlike. Od svojega 12. leta sem bral duhovne, mistične, filozofske knjige. Sicer sem poznal Bhagavad-gito, a je bila takrat še previsoka zame. Vendar, ko sem jo začel brati, sem videl, da sem končno dobil v roke knjigo, ki zavzema celotno zaključeno znanje.

Kako ljudem na najboljši način predstaviti in ponuditi zaklad zavesti Krišne?

Vsaka oseba je individualna. Zato moramo uporabiti veliko inteligence, da vidimo na kakšen način lahko nekomu najbolje predstavimo zavest Krišne. Nekdo bo sprejel najlažje Krišno v obliki torte, hahahaha, nekdo v obliki znanja, nekdo v obliki prijaznih ljudi. Moramo postati zelo personalni. Dobro poanto je imel Anuttama Prabhu na svojem seminarju o komunikaciji; potrebe, interesi in zadržki. Moramo videti kaj jih zanima, kaj potrebujejo in kakšne zadržke imajo, potem moramo na podlagi tega delovati.

Mnogim je 5000 let predolg časovni interval in težko sprejmejo argumente, ko je govora o Kåñëi. Vendar je Gospod Čaitanja izvajal svoje zabave pred 500 leti. Je potem lažje sprejeti Krišno skozi Gospoda Čaitanjo?

Kaj pa je 5000 let v primerjavi z večnostjo. Problem je, ker ljudje mislijo, da je njihovo kratko življenje merilo za vse stvari. V primerjavi z univerzumom smo le nepomembne muhe enodnevnice. Duhovno znanje je bilo tako aktualno tako na začetku stvarstva kot je sedaj in bo v prihodnosti. Problemi so isti, stoprocentno smrt; znova in znova se rojevamo in umiramo. Tu so vedno iste nadloge rojstvo, starost, bolezen in smrt. Vedno so nadloge od našega uma, od drugih živih bitij in nadloge od materialne narave. Tako naj pogledajo, kaj prinaša to znanje, namesto da se ”obesijo” na številke. Bhaktivinoda Thakur je, ko je videl nespametnost ljudi, znižal starost Bhagavad-gite v Krišna Samhiti, samo da bi jih pripravil, da bi odprli knjigo. Sicer je duhovni proces, ki ga je podal Krišna nemogoče izvajati. Zato je prišel Gospod Čaitanja, ki je dal sveto ime. Tudi, če nekdo samo poje sveta imena, je na poti duhovne rasti. Gospod Krišna pa je zelo zahteven.

Hvala ti, da si si vzel čas. Bi za zaključek rad povedal še kaj za bralce revije ali podelil kakšno misel?

Ne smemo pozabiti kakšen dragulj smo dobili, Šrila Prabhupada je rekel, da dve stvari zameri svojim učencem na Zahodu: da premalo berejo in da niso previdni v delovanju. Šukadeva Goswami pravi, da moramo razumeti tako znanje kot neznanje. Moramo razumeti kako deluje materialna narava in kaj je transcendenca. S takšnim razumevanjem lahko delujemo pravilno in se varujemo neugodnih okoliščin. Prosim vse bralce, da malce pomolijo zame, da bi lahko čimbolje služil svojega duhovnega učitelja.

To majhno bitjece (Bombardier Beetle), ki v obrambi proizvede kar 1000 majhnih ekplozij, je eno izmed 50 neverjetnih bitij, ki nastopajo v 50 minutnem dokumentarcu na TV kanalu Discovery. Nekatere specifične značilnosti teh bitij se enostavno niso mogle razviti skozi čas in preko evolucije. Takšna odkirtja so mnoge znanstvenike in zagovornike teorije evolucije spreobrnile v zagovornike kreativizma. Več…

Zanimive izkušnje nevro kirurga Allan J. Hamiltona, ki v svoji knjigi govori o znanstveno nerazložlijvih doživetjih.

“Dandanašnje izobraževanje v človeku torej krepi napačne vrednote. Moja sogovornica pravi, da sodobni človek ni le brez pravih vrednot, temveč ima povsem napačne vrednote, kar je še slabše: »Prepričan je, da je vse, kar je pomembno, njegov lastni užitek! Da je denar najpomembnejši in da bo srečen, če bo močan in slaven. Vendar to ni resnica! Še posebno ženske mislijo, da bodo srečne, če bodo lepe in privlačne, kar pomeni, da morajo imeti posebno frizuro, obleko in da morajo biti tako vitke, da jih skoraj ni opaziti. To nam sporočajo reklamni panoji okoli nas! Če nismo videti takšne, kot so ženske na reklamnih panojih, se počutimo slabo, še posebno, če smo najstnice.”

Stran 1
Stran 2
Stran 3
Stran 4