… so samo tri stvari, ki se ti morda zgodijo, če obiščeš zdaj že legendarni festival Polish Woodstock. Tudi Hare Krišna gibanje tam redno postavi svoje prizorišče. Čeprav je pot terjala 12 ur toleriranja neudobnih sedežev in manjšo prometno nezgodo, smo se štiridnevnega dogodka radostno nadejali kot otroci v novem peskovniku.

Festival organizira možakar, ki je med mladimi in starimi na Poljskem znan po svojem aktivizmu, željah po izboljšavi v družbi in je priljubljen tudi med bhaktami. Tako vsako leto na kup zbere polovico milijona Poljakov in srečanje opremi s koncerti, kulturnim programom in drugimi atraktivnimi vsebinami. Kot rečeno, k sodelovanju vedno povabi tudi ISKCON.

Bhakte tam postavijo svoje prizorišče. Obiskovalcu je na voljo obisk pravega templja z nenehnim kirtanom, daršan božanstev Gandharvika-Giridhari, v posebnem šotoru bolj izkušeni Vaišnave odgovarjajo na vprašanja obiskovalcev, na voljo je trgovina, stojnice s knjigami in še bi lahko našteval. Oaza sredi kaosa, ki vedno zahteva družen trud približno 400-tih bhakt.

Za mlade obiskovalce morda najbolj privlačen pa je seveda del prizorišča, kjer bhakte delijo prasadam, vegetarijansko hrano, ki jo, še preden jo razdelijo, ponudijo Krišni in s tem poduhovijo. Za simboličen prispevek gost dobi celo pojedino: riž, zelenjavno omako, papadame (kruhu ali morda čipsu podobno ocvrto jed) in veliko kepo sladke halave. Skupina vsaj 80-tih delilcev duhovne hrane tako vsak dan med jutrom in polnočjo razdeli deset tisoče toplih obrokov. Čakajoče vrste se vijejo več sto metrov in lonec, v katerem se kuha zelenjavna omaka, je velik za vsaj deset normalnih kadi! Številke, mere in rezultati tako vsako leto segajo v območje neverjetnega.

Mogočna povorka z velikim vozom, Krišnovimi božanstvi Jagannathe, Baladeva in Subhadre ter skupino vsaj 100-tih plesočih in pojočih Vaišnav je še ena od stvari, ki jo bhakte pripravijo za obiskovalce festivala in, ki s svojim neizbežnim spuščanjem čeljusti in sezuvanjem naravnost očara mimoidoče. Ratha-yatra, ki potuje od “Krišnove vasi miru”, skozi glavni bazar, mimo nepopisno velikega, glasnega in svetlečega glavnega odra spet nazaj h Krišni, tako v treh urah omogoči tisočim, da se vključijo v petje svetih imen in povlečejo Krišnov voz – dar, za katerega je rečeno, da tudi naključnemu mimoidočemu odklepa vrata duhovnega sveta.

Še ena očem in ušesom prijazna točka Hare Krišna prizorišča je nedvomno oder, ki s svojim celodnevnim in celonočnim programom mladim predstavlja Zavest Krišne na različne načine; skozi petje v Kirtanu, plese, gledališke in lutkovne predstave, na odru se znajdejo celo borilne veščine in rock’n'roll. Veseli smo bili, da smo s krajšim nastopom lahko tudi mi pripomogli k uspehu letošnjega festivala.

Gonilna sila in “veliki brat” skupine bhakt, ki poganja festival je Njegova Svetost Indradyumna Swami. Šrila Prabhupadov mož, ki je življenje predal Krišnovem namenu pred štirimi desetletji z vnemo dvajsetletnika potuje sem in tja po planetu in s podobnimi festivalskimi avanturami poskuša Zavest Krišne pokazati ljudem. Pot ga vsako poletje znova pripelje na Poljsko. Čeprav sam pravi, da mu leta ne lajšajo potovanj in da prihaja čas, ko se bo umiril in potovanja pustil za sabo, mu prijateji, ki njegovo pridigarsko strast dobro poznajo, ne verjamejo in ga v šali radi označijo z “ISKCON-ovski Indiana Jones”. Na svojih potovanjih, tudi s Poljske, vedno piše dnevnike in jih objavi na spletu.

350, 349, 348… Bili smo del nečesa velikega, yajne, ki je Zavest Krišne približala tisočim in odštevam dni, ko bomo spet sedli k 12-urnem toleriranju neudobnih sedežev.

Parasurama Das

www.travelingmonk.com

Po zelo dolgem času sem imel spet priložnost povedati nekaj besed v predavanju na Nedeljskem srečanju v ljubljanskem ISKCON-ovem templju. Razmišljal sem, kaj naj obiskovalcem predstavim, s čim izzovem poglobljeno razmišljanje o “mojem mestu v Zavesti Krišne”?

Zdi se, da na eni strani radi govorimo o Krišni, duhovnem svetu, šastrah, visokoletečih duhovnih pričakovanjih, na drugi strani pa se utapljamo v odgovornostih v službi, gledamo holivudske filme, na poti v trgovino opazimo milijon reklam za stvari, ki jih sploh ne potrebujemo in tako naprej. Kot guganje na gugalnici, ki nas enkrat dvigne visoko naprej in takoj za tem visoko v obratno smer.

Kam torej, v to kaotično sceno, s skoki v prvi in drugi ekstrem, paše bhakta, ki se trudi napredovati v duhovnem življenju, a je vklenjen v nemirno urbano okolje? Kako prakticirati “urbano yogo”, biti tukaj in zdaj, spraviti gugalnico na sredino in, nad vsem, ostati Zavesten Krišne in ostati ob zunanjem blišču mestnih luči nevznemirjen?

Predpogoj za doseganje rezultatov v prakticiranju joge je mir. V nemirnem svetu, ki na vsakem koraku spodbuja nasilje, spolnost, cinizem, nakupovanje in podobne materialistične “cukrčke” je tak mir težko, takorekoč nemogoče doseči. A Bhagavad-gita, učbenik uspešnega življenja yoge, pravi, da je mir naravni rezultat razumevanja dejstva, da je Krišna uživalec žrtvovanj in askeze, vrhovni nadzornik vseh svetov in najboljši prijatelj vseh živih bitij.

Miru, življenja brez vznemirjenja torej ne prinese nova frizura, boljši avto, zabavna izjava z največ “I like” klikov na FaceBook-u in nova hiša. Tudi življenje na podeželju ne nujno!

Če pa želimo biti ne samo mirni ampak tudi zadovoljni, pa lahko sprejmemo navodilo Sri Caitanya-caritamrte, ki pravi: “tattva-vastu—krsna, krsna-bhakti, prema-rupa nama-sankirtana—saba ananda-svarupa; Absolutna Resnica je Sri Krišna in ljubečo vdanost, ki se izkaže v čisti ljubezni Krišni dosežemo s skupinskim petjem svetega imena. To pa je bistvo vsega zanosa.” (CC Adi 1.96)

V vročem poletju sem si privoščil obisk Jadranskega morja. “Čez cesto” od Titovih Brionov, z urejenimi, ozkimi kamnitimi ulicami, mirnim kopališčem brez najstniških eksplozij, se je malo mestece Fažana, skoraj “walking distance” od Pule zdaj že drugič izkazala za izvrstno počitniško bazo.

In ker sem za prazno ležanje na plaži, gledanje v zrak in poslušanje največkrat češke prajalpe hvala Bogu in resnično izgubil okus (oziroma, če bolje pomislim, ga niti nikoli nisem imel), sem svojih nekaj dni v letu, ki jih navadno namenim Jadranu, tudi zdaj z veseljem povezal s Krišnovimi bhaktami.

Pula in okolica premore lepo število bhakt, v bližnji Valturi je pred leti skupina oblikovala malo vajšnavsko naselje s templjem, pa tudi naša fažanska gostitelja Vraja-lilavati in Venu Gopal nista od muh. Prabhu je dolga leta, od srede osemdesetih do pred nedavnim posvetil deljenju Srila Prabhupadovih knjig in čaščenju Božanstev.

Zdaj se, poleg aktivnega angažmaja v lokalni skupini bhakt, profesionalno ukvarja z Jyotisem, vedsko astrologijo in res zanimivo je o tej popolni znanosti o vesolju poslušati od strokovnjaka, ki je povrh vsega še zgleden Vaisnava.
Če se človek nečemu resnično in z vsem srcem posveti, vse drugo vidi skozi iste oči.

Recimo… Naše druženje se je odvijalo ob zaključki svetovnega prvenstva v nogometu. Cel svet je kričal, stal na konicah prstov in si pulil lase, Venu Gopal pa je na terasi svoje mediteranske hišice prav tako spremljal tekmovanje in mirno preučeval planete, ki so vplivali na razplete tekem.

Na koncu so zmagali Španci, ki so imeli v času dneva, ko se je tekma odvijala, oblečene drese ustrezne barve, gol je zabil igralec s številko 6, ki se je tudi skladala z vplivom tapravega planeta v tistem času in kot rezultat zmešnjave pred golom, ki seveda tudi ni bila naključna. Pomislite, vse to iz astrologije.

Vsake oči imajo svojega malarja, vsako naključje ima svoj ključ in kako zelo popolno, usklajeno in prav nič naključno teče materialna narava!!!

“V strelskih jarkih ni ateistov” pravi ameriški vojaški rek iz druge svetovne vojne. Z drugimi besedami, ko se človek, tudi če je ta najbolj zagrižen “ateist”, znajde v stiski, se praviloma vedno zateče k molitvi ali vsaj k misli o božanski sili, ki bi mu lahko priskočila na pomoč ter ga rešila zagate.

In zanimivo je, kako Narasimha Bhagavan, ki bhakte vedno ščiti pred demoni, včasih opozori na ateiste, ki jih nosimo v lastnih glavah tudi tisti, ki se sicer s to nalepko ne bi nikoli bahali in ki rajši mahamo z zastavami dharme in iskrene bhakti.

Pred tedni, ko sem užival v brezbrižnem igranju vloge nadrejenega v življenju nekoga sem v želji po še višjem položaju z glavo zadel v železno štango. Bum! Au! Blackout! … in nezavest.

Zgrudil sem se po tleh, se v bolečinah odpravil do postelje, ugibal o pretresu možgan in bil prisiljen zaspati za nekaj ur brez občutka za prostor in čas. Naslednji dan sta me poslabšanje vida in rahlo šepanje v ravnotežju odpeljala k dežurnemu zdravniku. Seveda, kdo pa še računa na moderno medicino, ta ni ničesar ugotovil in me poslal domov.

Dnevi so minevali, igra nadrejenega je šla naprej, življenje po starem, le moje bivanje se je obogatilo za eno miniaturo: neznosno bolečino v glavi. “Glava ni noht”, si človek reče, “Samo eno imaš in če ta gre, nova ne zraste!”

Bil sem prepričan, da gre za, v kroniki moje družine s krepkimi črkami zapisano gensko dedovano usodno razlivanje krvi po možganih.
Nekaj obiskov pri zdravniku in diagnoza je bila na dlani: nič resnega, le povišan krvni tlak.

Uf, olajšanje in dobra šola. Je bila karma ali molitev? Seznam slednjih se je takrat krepko podaljšal. Krišna je še enkrat opozoril na minljivost tega telesa, na Njegovo vrhovno upravljanje z našim časom in na, za najbolj neumne, vedno učinkovito šolo trdih udarcev.

Šrimati Kunti Devi po vseh težavah, ki so jih imeli z družino, po smrtih bližnjih, izgonu, po bitki, v Šrimad Bhagavatamu naslavlja Krišno:

vipadah santu tah sasvat
tatra tatra jagad-guro
bhavato darsanam yat syad
apunar bhava-darsanam

Želim si, da bi se vse te nezgode pripetile znova in znova, tako da bi Te lahko znova in znova videli, saj videti Tebe pomeni, da ne bomo več videli ponavljajočega se umiranja in rojevanja.

Parašurama das

Gaudiya vaisnava siddhanta predstavlja čaščenje Krsne, skupaj z Srimati Radharani v Vrndavanu kot najvišji aspekt Absolutne Resnice!
Vso ostalo čaščenje, znotraj vedske tradicije in v skladu z drugimi sistemi čaščenja Boga, je temu podrejeno, saj le spontano vdano služenje Božanskemu paru ni obremenjeno s strahospoštovanjem. Krsna, kot vsaka velika oseba, ima več vlog: stvarnik, nadzornik, sin, prijatelj, soprog, ljubimec,… Bolj intimna ko je Njegova vloga, globlji je odnos. Tako je v skladu z vedskim razumevanjem odnos v vlogi, recimo, pomočnice Krsovih ljubimk predstavlja višji aspekt Absolutne resnice kot odnos, kjer Bhagavan deluje kot upravljalec Vaikuntha planeta.

Slednji so bili dostikrat označeni kot mesto, kjer Gospoda Narayano bhakte slavijo v duhu strahospoštovanja. Torej manj vredni, kaj ne?

Še Sri Caitanya Caritamrta pravi “Navezanost na Krsno delimo na dve kategoriji. Prva je navezanost v strahospoštovanju, druga pa je čista navezanost brez spoštovanja.” Drugo najdemo v Vrdavanu, prvo v Mathuri, Dwaraki in Vaikunthi.

Dovolimo si analizirati zgornjo izjavo in opozoriti na zmoto, ki se jo bhakte, navadno v navalu “občutka pomembnosti”, oprimemo in delimo z drugimi. Ko Srila Prabhupada omenja služenje Bhagavanu na Vaikunthi, ga označi z “awe and reverence” ali “awe and veneration”, kar v prevodu pomeni “začudenje in spoštovanje” ter “začudenje in čaščenje”. Nikakor pa Prabhupadove definicije ne zajadrajo v, med bhaktami dotikrat uporabljeno, strahospoštovanje.

Vaikuntha je mesto, kjer duše z ljubeznijo, na čelu z mnogimi Lakšmi nesebično služijo Gospodarju! Njihova ljubezen temelji na spoštovanju in začudenju (nad Njegovim veličastjem), nikoli iz strahu. Že v materialni ljubezni (recimo, za voljo argumenta, da ta sploh obstaja) je glavni steber svobodna volja. Kaj šele čista dohovna navezanost na Krišno! Strah in služenje z ljubeznijo sta sva popolnoma nasprotna pola.

Naša ideja o tem, da obstaja še drugačno čaščenje Boga kot tisti, ki ga poudarja Šrila Prabhupada, najverjetneje izvira iz naših kulturnih pogojenosti. Vzgojeni smo bili v več ali manj katoliškem okolju, kjer strahospoštovalni odnos, božji bič, večna poguba za nepokoro, … spadajo v kontekst “bogoslužja” in niso čisto narobe (Bog je konec koncev samo eden), ne pašejo pa popolnoma v “našo sliko”. Boga sicer degradirajo na nič več kot razsodnika za materilane dejavnosti, a vedeti moramo, da so tudi v omenjeni tradiciji skozi stoletja brisali sladkost odnosa z Njim in dodajali “od človeka narejena” pravila, ki so bolj kot religiji služila instituciji. Ta pa nima nikakršne povezave s čistim ljubezenskim služenjem Laksmi Devi in Gospodu Narayani na planetih Vaikunthe.

Če se s tem razumevanjem še enkrat ozremo na zgornji verz, z velikim olajšanjem ugotovimo, da pravi “Navezanost na Krsno delimo na dve kategoriji. Prva je navezanost začudenja in spoštovanja, druga pa je čista navezanost brez spoštovanja.” Vse je torej bez prisile, brez srahu! Ne glede na to, da šastra poudari čistost druge, je tudi prva še vedno navezanost in je ne gre, kot pravijo na drugi strani Luže “Look down your nose at it!”.

V skladu s Srila Bhaktisiddhanto Saraswatijem, po milosti duhovnega učitelja učenec postopno spoznatranscendentalni položaj Gospoda Narayanae, ki mu z začudenjem in spoštovanjem služi stotine in tisoče boginj sreče. SB 11.2.37,komentar

Parašurama das

Recitiranje transcendentalne vibracije Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare/ Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare je najbolj vzvišena metoda za prebujanje transcendentalne zavesti – Zavesti Krišne.

Vsi smo, kot duhovne duše, izvorno zavestni Krišne. Zaradi našega dolgotrajnega stika z materijo pa je naša zavest onesnažena z materiano atmosfero, ki se imenuje “maya” ali iluzija. In kakšna je ta iluzija? Vsi poskušamo gospodovati materialni naravi, a smo ujeti v oblasti njenih strogih zakonov. Če služabnik poskuša umetno oponašati svojega vsemogočnega gospodarja, je seveda v iluziji. Trudimo se
izkoristiti vire materialne narave, pa se vanjo le bolj in bolj zapletamo. Čeprav se na vse pretege trudimo vladati naravi, smo od nje bolj in bolj odvisni. Ta iluzoren boj proti materialni naravi lahko takoj prekinemo, če le oživimo našo večno Zavest Krišne. Zavest Krišne ni umetno stanje duha. Takšna zavest je izvorna položaj živega bitja. Ko slišimo in pojemo transcendentalno vibracijo Hare Kriša, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare/ Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare, se ta zavest prebudi.

Ta najbolj preprost način meditacije priporočajo učene avtoritete prav
za to dobo. Tudi v praksi lahko izkusimo, kako s petjem maha-mantre
ali Velike Mantre za osvoboditev čutimo transcendentalno ekstazo, ki
sestopa z duhovne ravni.

V materialnem življenju smo, kot da bi bili na nižji, živalski ravni,
zaposleni le s čutnim uživanjem. Korak višje od tega čutnega uživanja,
osebo pripelje do umskega razmišljanja z željo po osvoboditvi od
materialnih spon. Še korak naprej, ko je oseba dovolj inteligentna,
poskuša najti vrhovni vzrok vseh zunanjih in notranjih vzrokov. Ko pa
oseba dejansko doseže duhovno razumevanje in nadide stopnje čutil, uma
in inteligence, se utemelji na transcendentalni ravni. Petje Hare
Krišna Mantre prihaja neposredno s duhovne ravni in ta zvočna
vibracija tako prekaša vse nižje ravni zavesti – torej čutno, umsko in
intelektualno.
Pri petju maha-mantre ni potrebe niti po poznavanju jezika mantre niti
po umskem ugibanju ali intelektualnih prilagajanjih. Ker prihaja
naravnost z duhovne ravni, se v petje mantre lahko vključi kdorkoli,
tudi brez predhodnih kvalifikacij. Vidimo lahko tudi v praksi; celo
otroci lahko sodelujejo v petju in plesu.

Če je kdo preveč zapleten v materialno življenje, bo za doseganje
določene točke v petju potreboval več časa. Vseeno pa se bo tudi
takšen človek hitro dvignil na duhovno raven. Mantra ima na poslušalca
največji vpliv, če jo izgovarja čisti bhakta. Zato, da bi lahko
dosegli takojšen vpliv, bi morali prisluhniti takšnemu Gospodovemu
čistemu bhakti. Na podoben način bi se morali čimbolj izogibati
mantri, ki prihaja iz ust ne-bhakte, kot bi se ognili mleku, ki se ga
je dotaknila kača in je s tem postal strupen.

Beseda Hara se nanaša na nagovor Gospodovi energiji, besedi Krišna in
Rama (ki pomenita najvišji večni užitek) pa nagovarjata samega
Gospoda. Hare je Gospodova večna energija zadovoljstva, ko pa jo
nagovorimo s >>Hara<< (ali v zvalniku), nam pomaga doseči Gospoda.

Materialna energija ali “maya” je ena mnogih Gospodovih energij, mi,
živa bitja pa smo Gospodova mejna energija in, kot je opisano, višji
od materialne energije. V stičišču višje in nižje energije pride do
nezdružljive kombinacije. A ko mejna energija pride v stik z duhovno
energijo Hara, je živo bitje utrjeno v svojem srečnem, naravnem
položaju.

Tri besede – Hare, Krišna in Rama so transcendentalna semena
maha-mantre. Petje te mantre je duhovni klic Gospodu in njegovi
notranji energiji po zaščiti pogojene duše. To petje je kot iskren jok
otroka po materi. Mati Hara pomaga bhakti doseči milost Vrhovnega
Očeta Harija ali Krišne in Krišna se razodene bhakti, ki iskreno poje
to mantro.
V tej dobi prepirov in hinavščine ni drugega in bolj učinkovitega
načina za duhovno spoznanje, kot petje maha mantre: Hare Krišna, Hare
Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare, Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama,
Hare Hare.
(Šrila A.Č. Bhaktivedanta Svami Prabhupada – O mantranju)

Parašurama Das

Mahabharata priča o trenutku, ko se je Devavrata, veliki bhakta Gospoda Krišne in eden dvanajstih Mahadžan (edinih oseb, skozi katere Krišna spregovori znanost o vdanem služenju) v prid zadovoljstvu svojega očeta Kralja Šantanuja in navkljub lastnim željam in načrtom zaobljubil dosmrtnem celibatu. Zaradi njegovega močnega karakterja in resnosti v zaobljubi so mu polbogovi podarili svoje blagoslove, od očeta pa je dobil celo blagoslov iccha-mrtyu, s katerim je lahko sam izbral trenutek svoje smrti. Od takrat naprej je Devavrata nosil ime Bhišma ali >>mož strašanske zaobljube<<. Bhišmovo življenje je lahko izvrstna iztočnica za razmišljanje o vlogi zaobljub v našem življenju.

Človeško življenje se od živalskega ne razlikuje veliko. Vsi jemo,
spimo, se borimo in razmnožujemo. Le človek pa je sposoben razmišljati
o višjem cilju, svoja dejanja prilagoditi doseganju le-tega ter
onstran sledenja vedno prisotnih nagonov analizirati svoje delovanje.
Le ljudje smo torej sposobni usmerjati sami sebe. Gune materialne
narave upravljajo z materialnim svetom, v naši moči pa je, da svoje
delovanje, razpoloženja, naravnanosti in stanja duha z pomočjo želje
usmerjamo v Zavest Krišne.

Ker je narava uma, ki vodi vse naše besede in delo čančala ali nemirna
in neregulirana, ačarje, naši duhovni učitelji v procesu vdanega
služenja zavoljo pravilne usmeritve uma priporočajo zaobljubo ali
vrato. Le-ta bhakti, če jo seveda spoštuje, omogoči pravilno in Krišne
zavestno delovanje neglede na težnje nemirnega uma. Pa tudi Krišna
dobi priložnost, da uvidi našo odločnost in iskrenost v doseganju
duhovnih ciljev.
Šrila Prabhupada nam je v ISKCON-u predstavil pet najbolj pomembnih
zaobljub, med katerimi je na prvo mesto postavil redno izgovarjanje
vsaj šestnajstih krogov Hare Krišna Mantre dnevno. Sveta imena Krišna,
Hare in Rama umirijo um, nam razkrijejo vse o Krišni in o našem odnosu
z Njim.

Poleg petih osnovnih zaobljub v Zavesti Krišne je priporočeno tudi, da
bhakta v skladu s svojo naravo in sposobnostmi Guruju in Krišni podari
še več v svoji odločnosti in zaobljubah. Lepa priložnost za to je
mesec Damodar. V tem času se bhakte zaobljubimo bolj osredotočenem
mantranju in študiju svetih spisov, oboževanju Božanstev, romanju na
sveta mesta ter drugim aktivnostim vdanega služenja. Krišna je tako še
posebej dostopen ter bhakto v skladu z >>ye yatha mam prapadyante<< tudi
nagradi z duhovnimi spoznanji.

Najbolj primerno je svoje kartik-vrate ali zaobljube v mesecu Damodari
osredotočiti na Krišnovo zadovoljstvo in na petje Svetih Imen. V
preteklih letih in tudi danes vidimo, kako nekateri izkoristijo ta
mesec za vrate, ki niso popolnoma duhovne narave; ne jedo določene
hrane, da bi shujšali, Krišno prosijo za moža in tako naprej…
Potrebno je opozoriti, da to ni prava duhovna motivacija in zato ne bo
obrodila Krišne zavestnih sadov, ampak bo osebo pahnila v še globljo
materialno pogojenost. Pomembno je tudi, da poskusimo zaobljube, ki se
jih držimo v mesecu Damodari, spoštujemo tudi, ko je tega že konec.

Od Bhišma pančaka Ekadašija do Tulasi Šalagram Vivahe se bo mesec
Damodar s svojimi petimi duhovno najmočnejšimi dnevi tudi zaključeval.
Duhovne zaobljube, ki si jih zadamo in jih spoštujemo v teh dneh,
imajo še večjo moč, zato Vajšnave pozivamo k še bolj resni
usmerjenosti k zadovoljevanju Guruja, Šrila Prabhupada in Krišne.

Če je Krišna s svojim načrtom dovolil in celo nagradil Bhišmo za
njegova dharmična dejanja, bo gotovo nagradil vsakogar za njegova ali
njena transcendentalna dejanja! Ya yatha mam prapadyante… Krišna
nas nagradi, kakor se mu predamo in isto velja za Šrila Prabhupada,
osebo, ki nam je ponudila možnost, da se osebno in skupaj, v sankirtan
gibanju družimo s Krišno v obliki Njegovega Svetega Imena. Šrila
Prabhupada nam je ponudil nekaj vrat in nam odprl vrata v Duhovni
Svet. Param vijayate sri-krsna-sankirtanam.

Parašurama Das