Vprašanje: Kaj je fanatizem v bhakti-jogi in koliko ga je vseeno zdravo zadržati za ohranitev pravilnega duhovnega razumevanja in prakticiranja?

Fanatizem je zanimiva beseda. Zmeraj kadar se razlagajo takšni pojmi, se postavlja vprašanje, kaj se skriva za določeno besedo, kaj si kdo predstavlja pod to besedo. Pogojena duša v tem svetu si navadno razlaga stvari na svoj način, ki izhaja iz predpostavke »jaz sem Bog«. Bog je tisti, ki pokaže z zgledom, oziroma tako kot neko stvar počne Bog, tako jo je treba početi. Navedimo primer iz vsakodnevnega življenja. Voziš se po cesti, kjer je omejitev hitrosti devetdeset kilometrov na uro. Sam voziš devetdeset in naletiš na nekoga, ki vozi s hitrostjo sedemdeset kilometrov na uro in kaj rečeš? »Kakšen počasnež! Izgini že s ceste! Samo kolono ustvarjaš!« Če pa se pripelje nekdo s hitrostjo sto deset kilometrov na uro? »Kakšen divjak! Upam, da ga ulovijo na radar!« Zakaj takšno razmišljanje? Zato, ker tako hitro kot vozim jaz, kar je v tem primeru sicer usklajeno s predpisi, … Tako kot jaz počnem določeno stvar, takšen je standard.

In ko je govora o fanatizmu na duhovnem področju, gre za isto predstavo. Na primer najde se bhakta, ki se drži treh regulativnih načel. Ko le-ta sreča nekoga, ki se drži dveh, pravi: »Pa ta je čisto v maji!« Tisti, ki se držijo štirih, pa so zanj fanatiki. Pogled na fanatizem je pogosto takšen. »Kar počnem jaz, je normalno. Tako bi bilo treba prakticirati bhakti-jogo. Kdor izvaja proces bolj striktno in opravlja več aktivnosti, pa je fanatik, ki itak ne razume za kaj gre, ki pretirava in se baha ter bo tako ali tako čez čas padel.« To je zmedeno in napačno razmišljanje! Mi ne odločamo o tem, kaj je fanatično in kaj ne. Mi ne postavljamo standardov. To je prva stvar, ki jo moramo razumeti. In če imamo opravka z ljudmi, ki uporabljajo besedo fanatizem po svoje in so prepričani v svoj prav, lahko … le rečemo: »Haribol!« in odidemo proč.

Glede fanatizma … Šrila Prabhupada omenja, da mora obstajati kombinacija ali usklajenost filozofije in religioznosti. V bhakti-jogi sta ta oba vidika združena. Filozofija se nanaša na bolj intelektualno razumevanje, religioznost pa zajema obrede in podobno. Skrajnosti niso v redu. Če poudarimo zgolj filozofijo in odstranimo religijo, razlaga Šrila Prabhupada, ostane le spekulativno umovanje. Takšni so filozofi na Zahodu. Brez religije so, hkrati pa strašno filozofirajo. A zgolj obračajo besede. Druga skrajnost pa je obstoj religije brez filozofije oziroma razumevanja. V tem primeru pa ostane le obredna religija, kot je danes pogosto hinduizem, v katerem vsi vedo, s katero roko se je, s katero čisti spodnji del telesa ipd. Poznajo mnoga pravila, a nikjer ni razumevanja, nikjer ni Boga. Ne vedo, zakaj kaj počnejo. Torej, obe skrajnosti sta zgrešeni. Religioznost brez filozofije je sentiment. Stvari počnem, ker tako čutim. Počnem jih, ker so tako delali moji predniki. Cel kup sentimenta … Ta pa se lahko razvije v fanatizem. Po tej Šrila Prabhupadovi definiciji fanatizem torej pomeni, da obstajajo goreča religiozna čustva, ki pa jih ne spremlja razumevanje, filozofija. Z drugimi besedami, fanatizem pomeni, da počnemo nekaj, a ne vemo, zakaj to delamo. Takšnemu fanatizmu se moramo izogibati, kar pa je mogoče le z razumevanjem šaster, svetih spisov. Če se želimo izogniti temu, da bi pretiravali v nekih duhovnih aktivnostih, je najbolje, da se držimo procesa, ki ga je dal ačarja. V takem primeru smo lahko povsem sigurni, da ne gre za fanatizem v smislu, da pretiravamo v duhovnih aktivnostih, hkrati pa moramo to početi s pravilnim razumevanjem. To je potem pravilno izvajanje duhovnega procesa, pravo duhovno življenje, ki ni fanatizem. A če se bomo tega dosledno držali, nam bodo nekateri nalepili nalepko »fanatik«. A kot sem že omenil … takšne osebe sodijo iz svojega položaja, smatrajo se za Boga, smatrajo, da oni postavljajo kriterije, pravila in standarde, a to je povsem zgrešeno.

Tako kot je omenjeno v vprašanju: »Zdravo zadržati nek fanatizem…« Takšen »zdravi fanatizem« je nekaj, kar bodo nekateri označili za fanatizem. Rekli nam bodo, da smo fanatiki, ker se poskušamo dosledno držati navodil ačarje. A ta »zdravi fanatizem« nikakor ni fanatizem. Prvič zato, ker so dejavnosti usklajene z navodili ačarje, hkrati pa si pridobivamo razumevanje, zakaj to počnemo. In kadar imamo pravo stvar in jo počnemo s pravilnim razumevanjem, to nikakor ni fanatizem, temveč pravo duhovno življenje. Takšen t.i. fanatizem naj bi živeli. To je zdravo. Zdravo razumevanje in zdravo prakticiranje.

Kaj pa si drugi mislijo, je njihova stvar. Važna je Krišnova sodba, ki je Absolutna Resnica. In skrivnost uspeha v duhovnem življenju je zadovoljiti duhovnega učitelja, verodostojnega predstavnika Krišne. Če poskušaš razumeti, kar pravita guru in Krišna, če poskušaš temu predati svoje življenje, potem je to to. Če pa tam nekdo, neki sosed Franc ali neki zmedeni tako imenovani bhakta pravi, da si fanatik, ker si postal vegetarijanec … kaj te briga.

Torej, fanatizem je nerazumevanje. Deluješ, pojavljajo se čustva ob opravljanju duhovnih obredov, upoštevanju duhovne tradicije, a ne veš kaj počneš, ne zakaj to počneš, ne kam te bo to pripeljalo, kdaj te bo nekam pripeljalo itd. Tako kot: »Jaz verjamem v Jezusa! Samo po Jezusu …« Kaj samo po Jezusu?! Jedel boš meso, počel vse ostalo kot karmi (materialist), a ker boš rekel »Džaj Jezus!« boš odšel v duhovni svet?! To je pa res dobro … To je fanatizem! To je sentiment! »Vsi ostali pa so zgrešeni!« Zakaj so zgrešeni? Ali imaš razumevanje, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti, da so zgrešeni? Ne! »Mi smo pravi, oni pa ne!« Čisti telesni nivo in nič drugega. To je sentiment in fanatizem.

Vprašanje: Praviš, da odločnost prihaja od izvajanja askeze. Ali je mantranje in petje edina askeza za današnji čas?

Najprej se postavlja vprašanje, kaj je askeza. Šrila Prabhupada pravi, da pomeni »tapasja« (askeza) omejiti čutom njihove aktivnosti, aktivnosti, ki jih nekontrolirano počnejo v pogojenem stanju. Torej, omejiti čutne dejavnosti. To je nekaj, kar je težko, kar se nam zdi omejevanje. A takšna askeza mora imeti višji namen, višji cilj. Gospod Rišabhadeva (ŠB 5.5.1) omenja, da mora iti za tapo divyam …

åñabha uväca
näyaà deho deha-bhäjäà nåloke
kañöän kämän arhate viò-bhujäà ye
tapo divyaà putrakä yena sattvaà
çuddhyed yasmäd brahma-saukhyaà tv anantam

Rišabhadeva je bil Krišnova inkarnacija. Imel je sto sinov, ki naj bi za Njim zasedli prestol. A pred tem jih je primerno poučil. Dejal je, da se tisti, ki so med vsemi utelešenimi živimi bitji bili deležni velike sreče v obliki človeškega telesa, ne bi smeli truditi za čutno uživanje, ki je dostopno tudi tistim, ki so vid-bhujam, jedcem iztrebkov, psom in svinjam. V Indiji lahko to nazorno vidite. Svinje komaj čakajo, da ljudje opravijo svojo potrebo na poljih. Bolj kot je topel, boljši je … Še tisti, ki jedo iztrebke, so deležni čutnega uživanja. Čutno uživanje torej ni smisel življenja, še posebej ne človeškega. Zato Rišabhadeva naroča: »Posvetite se tapo-divyam!« Divyam pomeni božansko in tapo se nanaša na tapasjo oziroma askezo. Posvetite se božanski askezi, ki bo očistila srce in podarila srečo, ki se je ne da primerjati z materialno srečo. To je bilo Rišabhadevovo navodilo svojim sinovom. Askeza je torej omejevanje čutnega uživanja z nekim višjim namenom.

Askeza je povezana z odločnostjo. Povezava med njima je, recimo temu spiralna. Najprej potrebuješ nekaj odločnosti, da se podvržeš neki askezi. Ko opraviš askezo, se ti poveča odločnost, ko se poveča odločnost se lahko še bolj posvetiš askezi in tako naprej in tako naprej. To je podobno kot pri poslu. Da bi zaslužil denar, potrebuješ denar. Tudi če ga imaš malo, pa ga primerno naložiš, ga dobiš več. Če tudi tega primerno investiraš, ga imaš še več. In tako naprej. A z nekaj denarja moraš začeti. Tako je tudi na duhovni poti. Nekaj odločnosti, ki jo premoremo prav vsi, saj vidimo, da znamo biti odločni, ko gre za dosego materialnih ciljev, moramo usmeriti tudi na duhovno področje. Iz tega truda oziroma askeze bomo dobili novo moč in odločnost, s pomočjo katere bomo stopili na naslednjo stopničko. Torej askeza in odločnost sta tesno povezani.

Šrila Prabhupada v nekem pismu svojemu učencu govori precej ostro o povezanosti odločnosti s štirimi regulativnimi načeli. Če se spet dotaknemo Rišabhadevove »božanske askeze« … gre za askezo, ki nas bo pripeljala k Bogu. Takšna askeza je že avtomatično zajeta v procesu, ki nam ga je dal Šrila Prabhupada. Nobene potrebe po dodatni askezi ni. Ni treba biti bolj papeški od papeža. Šrila Prabhupada je povedal in pokazal, kaj in kako početi. Ni treba razmišljati: »Ja, Prabhupada je pokazal, a jaz bom pokazal, da zmorem še večjo askezo.« Ni potrebe!

Glavna askeza je vsakodnevno petje svetega imena. Če zmoremo šestnajst krogov, je to fantastično. Zakaj je to askeza? Treba si je vzeti čas, se osredotočiti. A to je dandanes izjemno težko. Seveda če to askezo primerjamo z askezo v drugih dobah … Če pomislimo na primer na Saubhari Munija, ki je v osemstopenjski jogi prišel do ravni, ko je prenehal dihati in da ga v meditaciji ne bi motilo kar koli iz okolja, se je potopil v reko Jamuno in meditiral pod vodo. In tako je preživel štirideset tisoč let, a na koncu je padel z duhovne poti … Ali pa primer Višvamitre, ki je meditiral šestdeset tisoč let. Spomnim se, kako je moj dikša guru govoril, da tako jamramo. Nadaljeval je: »Samo poglejte Višvamitro! Šestdeset tisoč let je izvajal askezo in nikjer ne piše, da je jedel vege-burgerje, pizze, sladolede, pil cockto … Nam pa je tako hudo …« Če torej za nas priporočeno askezo primerjamo z askezami v preteklih dobah, ugotovimo, da je naša povsem lahka. Toda za nas, ki smo nesposobni, je recitirati šestnajst krogov oziroma vsak dan peti Hare Krišna lahko grozna askeza.

Poleg petja svetega imena so tukaj še štiri regulativna načela, zgodnje vstajanje, najverjetneje bo za nas predstavljalo askezo tudi vsakodnevno tuširanje, ki ga večina ljudi ni navajena, kaj šele govoriti o vedskem standardu, ki vključuje tuširanje trikrat na dan. Vse to in tudi nekatere druge oblike askeze so avtomatično zajete v procesu vdanega služenja Krišni. Askeza je tudi, da skuhaš hrano, ki jo nato najprej daruješ Bogu, sam pa je med kuhanjem in darovanjem ne poskušaš. Že to je neke vrste askeza ali omejevanje naših čutov. Če pa bi poslušali um in čute … kuharice se včasih najedo že med kuhanjem … Kakor koli že, vse to predstavlja askezo, ki je zajeta v našem procesu. Ni potrebe po ničemer drugem. Ni si treba izmišljati posebnih postov. Imamo Ekadaši, ko ne jemo žitaric in stročnic.

Bolj kot smo striktni znotraj postavljenih okvirjev, bolje je. Na primer, če čimbolj zgodaj vstajamo, postimo na Ekadaši, … Vse to povečuje našo odločnost. Šrila Prabhupada na primer na več mestih pravi, da posti na dneve kot sta Ekadaši in Džanmaštami povečujejo odločnost. Enostavno dobiš tudi neko samozavest. Vidiš, da zmoreš. Včasih zmoreš tudi stisniti zobe.

Bolj kot izvajamo askezo, večja je verjetnost, da se ji bomo znova podvrgli. Tako je z vsako dejavnostjo. Z opravljanjem določenega dejanja povečaš nagnjenje, da ponovno napraviš isto stvar. To velja tako za grešna in pobožna dejanja kot tudi za dejavnosti vdanega služenja Krišni. Nekaj, kar si napravil, boš naslednjič storil še lažje. Prvič je najtežje ukrasti. Prvič, ko se napiješ, je najhujše. Prvi cigaret je najhujši, prvi džoint je najhujši, prvi seks je najhujši … Kasneje pa se »izvežbaš« in si pridobiš okus za to. Z vsakim dejanjem se poveča okus za ponovno storiti isto stvar. Vse to velja tudi za bhakti-jogo in katero koli askezo znotraj nje.

V Nektarju vdanosti je zelo lepo opisano grešno delovanje. Iz grešnega dejanja se pojavi seme posledice, to postopno zraste v rastlino in le-ta na koncu obrodi sad. Kot sem omenil, dve stvari spremljata vsako dejanje. Dejanje ima svojo posledico, hkrati pa se v srcu poveča želja po ponovnem delovanju na enak način. Ali z drugimi besedami, če nekaj ukradem, bo posledica tega, da bo nekdo nekaj ukradel meni ali pa, da bom kaznovan. To je rezultat. Groba posledica. V srcu pa se pojavi še en rezultat, povečano nagnjenje k ponovni kraji.

To nagnjenje, želja v srcu se poveča, tudi če je nekdo za grešno dejanje kaznovan. Prav zato Maharadža Parikšit sprašuje Šukadevo Gosvamija, kakšna je korist raznoraznih pokor, ki jih izvajajo ljudje, če pa nato znova in znova napravijo isto stvar, isto neumnost. Šrila Prabhupada v zvezi s tem v komentarju k prvemu verzu Nektarja navodil navaja dva takšna primera. Prvi je grešiti zanašajoč se na petje svetega imena. Človek greši in si misli, da bo nato s petjem Hare Krišna odstranil posledice greha. In nato spet greši in znova misli, da ga bo petje osvobodilo. Drugi primer pa je spoved v krščanstvu. Oseba se spove, nato pa počne iste stvari. Naslednjo soboto ali nedeljo gre znova k spovedi in tako dalje. Kakšna je korist od tega? Ta dejanja niso očistila srca, niso očistila želje po ponovnem grešnem delovanju. Edina stvar, ki lahko očisti to željo je bhakti-joga. Noben drugi proces ne očisti te želje v srcu. Drugi procesi sicer lahko odstranijo posledico grešnega dejanja. Se pravi, da človek nekaj stori, ve da mu bo to prineslo trpljenje in zato opravi določeno aktivnost, pokoro, s katero prepreči predvideno trpljenje. To, da na zunaj ne bo trpel, lahko napravi z raznimi procesi. A z njimi iz srca ni mogoče odstraniti to korenino, ki nekoga sili, da znova in znova napravi isto neugodno dejanje. To je mogoče le z bhakti-jogo. Bhakti-joga je edini način za popolno očiščenje srca.
Askeza pa je tudi, da iz dneva v dan izvajamo iste dejavnosti. V dobi kali je to ena največjih askez, kajti redno, vsakodnevno delovanje sodi v guno vrline, ki pa je v današnji dobi zelo malo. Večina nas je pogojena predvsem z gunama strasti in nevednosti. Guna nevednosti med drugim vključuje lenost, ki povzroči, da niti ne začnemo z opravljanjem dejavnosti, za guno strasti pa je značilno, da se oseba hitro loti nečesa, a prav tako hitro tudi odneha.

Tako torej, askeza in odločnost sta povezani. Za nas je glavna askeza petje svetega imena, a tudi drugih aktivnosti znotraj našega procesa ne smemo zanemariti. V večji meri kot jih izvajamo, boljše je.

Vprašanja odgovori Čarobna škatla

Odgovarja: Gargamuni das

Dravograd, 15. november 2008

Šrila Prabhupada je v njegovem začetnem uspehu v pridiganju v Ameriki pritegnil nekaj bhakt, ki so trdili, da so brahmane. Na določeni točki pa je začel poudarjati varnašramo. In bolj brahmansko nagnjeni bhakte so spraševali, zakaj potrebujemo varnašramo. Za brahmane, je Šrila prabhupada odgovoril, da bi ohranjali svoj položaj in tudi da bi podprli druge, ki niso na tem visokem položaju, potrebujemo varnašramo. Kajti zahodna civilizacija in vse tiste, ki se zgledujejo po njej, so tako zapletene v posledice ropanja tehnološkega industrijskega sveta, da so vse aktivnosti in poklici, ki jih ponuja takšna družba, karmično obremenjujoče, čeprav izgledajo zelo zaželeno. In zdaj vidite Američane oponašati Indijce … Zakaj bi se morali tako boriti, da ustanovimo kmečke skupnosti, ki so nujen korak v sledenju varnašrame. In vidimo …

V Gargadešu je možno priti do univerzitetne diplome, ki jim omogoči te fine službe in dobro plačo in delajo veliko ur. Zdaj vidimo, da poskušajo Američani to kopirati. Toda Američanov pri tem njihova kultura ne podpira. Ni kulture, ki bi podpirala predanost moža in žene, da ostaneta skupaj. V kateri bi imeli babice, ki lahko skrbijo za otroke in modrost. In kulturo, ki bi jih podpirala do uspeha v katerem koli poklicu. Tudi ta nepodpora temelji na roparskem sistemu multinacionalnih korporacij. V osnovi obstajata dve civilizaciji na svetu: poljedelska, ki proizvaja za svoje potrebe in roparji, ki jemljejo drugim. Nikoli prej ni imela družba takšne sposobnosti ropanja naravnih virov vseh lokalnih skupnosti po vsem svetu.

Lokalna gospodarstva ne jemljejo več, kot to gospodarstvo lahko vzdržuje, tako da bi bilo prihodnjim generacijam zagotovljeno preživetje in oskrba. Bankirji multinacionalnih bank se skrivajo za scenami teh multinacionalnih korporacij in jih ne zanima, kdaj je potrebno nehati z izkoriščanjem lokalnih kultur. In z vsemi svojimi ponudbami, da jim bodo dali bogastvo, posojilo, s pomočjo katerega lahko kupijo tehnološke izume in v življenju cvetijo. Lokalno prebivalstvo vedno konča tako zadolženo, da morajo priti k bankirjem in zastaviti svojo zemljo za naslednje posojilo. In ne morejo redno plačevati obrokov, ki so tako zmanipulirani, da navidezno ne kršijo starodavnega dogovora o pravični izmenjavi. So strokovnjaki v manipuliranju, da ti ljudje izgubijo zemljo. Šrila Prabhupada je torej želel, da uvedemo varnašramo, da se lahko postopoma ločimo od subtilnih pogubnih vplivov tega besnečega industrijskega kompleksa. In kdo vleče vrvice vsega tega? V Šrimad Bhagavatamu lahko beremo kako je premogovniški rudar, potem ko mu je Maharadža Parikšit dal zavetje v zbiranju zlata, začel množiti papirnati denar s pretvezo, da ima papirnat in plastičen denar kritje v zlatu, kar pa ni tako. Zaradi te laži je Kali tako močan v tej dobi in se je njegova dinastija začela množiti. Kot simptom tega vidimo danes, da se ta dinastija množi v obliki multinacionalnih bankirjev, ki izkoriščajo in uničujejo preostali del sveta, ki izgubi svoja semena, zemljo, pitno vodo. Nikoli prej ni bilo v svetu možnosti za takšno morjenje in genocid kot dandanes. Naj naših prizadevanj ne načne potrtost, kajti kljub bornemu položaju sveta danes, če pogledamo na to stanje kot domorodni ljudje … prisluhniti moramo ljudem matere iz očetovske dežele in ljudem očeta iz materinske dežele. Moramo razumeti zgodovino Amerike pred Kolumbovim prihodom, da bi razumeli, kako naj bi ekologija delovala. Domorodno prebivalstvo bi vsako dejanje danes ovrednotilo na podlagi tega, kakšen vpliv bo imelo na sedem generacij v prihodnosti. Če pogledamo sedem generacij v prihodnost, je prognoza ekstremno neugodna. Imamo pa veliko zaupanje na podlagi Šrimad Bhagavatama, da ima Zemlja ogromno sposobnost, da se sama ozdravi kakršne koli infekcije, če želi. Zadovolji pa jo, če njeni otroci uporabijo njene darove kot daritev v Krišnovo zadovoljstvo. Šrila Prabhupada uporablja izraz, ki se nanaša na rudarja, ki najprej vstopi v zlato valuto, potem pa se množi v multinacionalne bankirje: prostitucija bogastva. Kar očitno pomeni, da takšno papirno ali plastično bogastvo ne bo ostalo dolgo pri človeku, niti mu dlje časa ne bo vir pravega zadovoljstva. To je samo iluzija. Globlje pa prostitucija bogastva pomeni, da takšno umetno obilje ni naklonjeno služenju Krišni, ni naklonjeno darovanju Bogu in zato nas ta zaslepljena naklonjenost do takšnega življenjskega stila vodi kam? Ljudje, ki mislijo, da jim bo uspelo odplačati posojilo in potem tega niso sposobni … vidiš jih … v nekaterih mestih so vrste trgovin, ki se nizajo od banke, kjer ne moreš odplačati posojila, do zastavljalnice, kjer prodaš vse, kar imaš, za drobec dejanske vrednosti in tam je krvna banka, kjer prodaš svojo kri … To so dobesedno ulice, toda simbolična prispodoba in nauk sta precej očitna …

N. S. Varšana Svami

Po eni strani je zelo lahko govoriti o Šrila Prabhupadi, ker je toliko za povedati o njem, po drugi pa je to zmeraj težka naloga, saj je zelo zahtevno izbrati tisto, kar je najvažnejše. Še posebej težko je, vsaj za nekatere, govoriti o Šrila Prabhupadi ob obletnici njegovega odhoda, ker čutijo bolečino zaradi ločenosti od njega. V pesmi ye anilo prema dana Narottama dasa Thakura poje o svoji ločenosti od Gospoda Čaitanje in mnogih Njegovih spremljevalcev. Zanimivo je, da je ta ločenost ena izmed najmočnejših bolečin, ki sploh obstaja. V pogovoru med Čaitanjo Mahaprabhujem in Ramanando Rajem opisanem v Čaitanja-čaritamriti, Gospod Čaitanja sprašuje, kaj je najvišja popolnost življenja, Ramananda Raja, ki je v Krišnovih zabavah v duhovnem svetu Višaka, pa odgovarja. Najprej omeni opravljanje dolžnosti varnašrama-dharme itd., a Gospod Čaitanja nenehno zahteva, da Mu pove nekaj še bolj vzvišenega, vse dokler Ramananda Raja ne omeni ljubezni do Boga in gopij. Njun pogovor pa se tukaj ne konča. V določenem trenutku Gospod Čaitanja vpraša, kaj je največja bolečina, ki jo je mogoče izkusiti. Lahko se vprašamo, kako to, da se ukvarjamo z duhovnimi dejavnostmi, a govorimo o bolečini? Ramananda Raja je odgovoril, da je največja bolečina, ki jo je mogoče doživeti posledica ločenosti od bhakte. V knjigah, kot je Krišna, izvor vsega zadovoljstva, lahko preberemo, kako gopije ob Krišnovem odhodu ne morejo misliti na nič drugega kot Nanj. Neprestano se spominjajo Njegovih zabav, vsega kar so počele z Njim itd. Za nas pa ločenost od Krišne običajno ne predstavlja vir bolečine, ker naš odnos z Njim ni prebujen. Kaj pa glede bhakt? Sam se lahko vprašam, ali mi dejstvo, da se ne morem srečati z bhaktami zares predstavlja bolečino? Ali pa samo pomislim: »Prav! Se pač zgodi! Kaj jaz morem?!«

Lahko pa se pojavi tudi prav nasprotno, bolano stanje, ko v družbi bhakt izkušamo bolečino. Vzrok zanjo so lahko naše nečistosti ali nečistosti drugih, v vsakem primeru pa to ni normalno. Naravno bi bilo, da čutimo bolečino, ko nismo v družbi bhakt. Mnogi imamo to izkušnjo, vsaj do določene mere. Čutimo olajšanje, ko pridemo v družbo bhakt. Če smo več ur, dni ali celo tednov v družbi materialistično usmerjenih oseb, ker na primer opravljamo svoje dolžnosti, hkrati pa nimamo stika z bhaktami, potem pa pridemo na neko sango, festival in podobno, takoj začutimo veliko spremembo in razliko. Kot po težkem delu … Garaš ves dan, morda v pisarni, nato se z avtobusom, v katerem je petdeset stopinj, vračaš domov ves preznojen … in ko se doma stuširaš, čutiš veliko olajšanje. Podobno so tudi duhovne dejavnosti, petje Hare Krišna maha-mantre in druženje z bhaktami, kot neke vrste tuširanje, ki prinaša olajšanje. Družba bhakt te poživi. In če tega ne moreš izkušati vsak dan, postane ločenost od bhakt vzrok bolečine.

V prej omenjeni pesmi Narottama dasa Thakura trpi takšno bolečino zaradi ločenosti od bhakt, da je pripravljen z glavo udariti ob kamen ali pa vstopiti v ogenj, ker je bolečina tako nevzdržna. V pesmi omenja predvsem družabnike Gospoda Čaitanje in ne tistih, s katerimi se je sam neposredno družil. Ko pa so tudi njegovi prijatelji, s katerimi je preživel večino časa, kot sta bila Ramačandra Kaviradža in Šrinivasa Thakura, zapustili ta svet, ni Narottama dasa Thakura našel v svojem življenju več nobenega smisla. Želel je oditi za njimi ter tam nadaljevati s služenjem in druženjem. Tako je preživljal svoje poslednje dni v veliki, jasno vidni ločenosti od bhakt.

Da bi lahko čutili ločenost od bhakt, ali v tem konkretnem primeru od Šrila Prabhupade, pa mora obstajati odnos. Brez odnosa ni govora o ločenosti. Razmišljal sem, kakšen je moj odnos s Šrila Prabhupado. Ali sploh obstaja? Kako trden je? Kakšno ločenost čutim, ko pomislim nanj? Vidim lahko, da stanje ni ravno briljantno in zato bi rad govoril o tem, kako vzpostaviti odnos z osebo, kot je Šrila Prabhupada.

Kaj bi dejala materialistična oseba, če bi ji rekli, naj razvije odnos s Šrila Prabhupado? »Pa, ti si čisto nor! On je že zdavnaj mrtev! Odnosa z njim ni mogoče vzpostaviti!« Toda iz duhovne perspektive obstajata dva vidika druženja z velikimi osebami, kot so duhovni učitelji in ačarje. Prvi se imenuje vapu, ki se nanaša na osebni stik, fizično bližino in druženje. Osebo tako lahko vidiš, ji kaj skuhaš ipd. To je zelo lepo druženje in ko ga je konec, ostane tako dosti tistega, česar se lahko kasneje spominjaš. No, ko gre za Šrila Prabhupado pa nas večina ni imela te priložnosti. Nekaj iskric sicer lahko ujamemo iz raznih zgodb, ki jih pripovedujejo Šrila Prabhupadovi učenci, ki so bili skupaj z njim. Prav tako lahko poslušamo njegova predavanja in tudi tako ujamemo vsaj delček njegove prisotnosti. Beremo lahko tudi knjige, ki govorijo o njegovem delovanju, pa pogledamo razne filme, videe, DVD-je o Prabhupadu. Vse to nam bo dalo določen vpogled v to, kaj pomeni imeti ta »osebni«, »živi« stik s Šrila Prabhupado.

Poleg vapu obstaja še drugi vidik druženja, ki se imenuje vani ali druženje preko besed oziroma preko navodil. Šrila Bhaktivinoda Thakura je napisal zelo lep verz za samadhi Haridase Thakure v Džagannatha Puriju. Šrila Prabhupada ga je pogosto citiral. Verz govori, da ne sodi prav, kdor misli, da vaišnava umre, saj vaišnava še zmeraj živi v zvoku, v svojih besedah. In to je način, s katerim se lahko družimo z velikimi duhovnimi učitelji. Torej, s pomočjo njihovih navodil. Navodila, ki so jih dali, pa pravzaprav prihajajo od samega Krišne, ki v Bhagavad-giti omenja, da se ta največja znanost prenaša po nasledstvu duhovnih učiteljev. Veliki ačarje prenašajo Krišnove besede in nam jih razložijo tako, da jih lahko v konkretni situaciji, ob določenem času in na določenem kraju uporabimo, saj so zelo pomembne za naše življenje. Če pogledamo nasledstvo duhovnih učiteljev, ki ga imamo na oltarju in tistega, ki je zapisano v Bhagavad-giti, vidimo, da temelji na navodilih, na šikši. Čeprav je vsakdo izmed njih povezan z dikša nasledstvom, pa je poudarek na navodilih, na osebah, ki so se teh navodil držale in znatno pripomogle pri uresničevanju Krišnovega poslanstva. Kar se tiče Mednarodne skupnosti za zavest Krišne (ISKCON-a), je Šrila Prabhupada naš glavni šikša guru. Vsa navodila, vsa filozofija prihaja preko njega. Vsi naši današnji duhovni učitelji ponavljajo ista navodila, kot jih je dal Šrila Prabhupada. To je njihova naloga, njihova služba. Šrila Prabhupada je znal pogosto reči: »Osebno nimam nobenih zaslug. Enostavno prenašam, kar sem dobil od svojega duhovnega učitelja.« In isto stvar počno danes njegovi učenci. Razumemo lahko, da je Šrila Prabhupada za nas zelo, zelo važna, glavna oseba v ISKCON-u. Njegova navodila so pravzaprav tisto, kar nas vodi v duhovnem življenju. Z njihovo pomočjo oživimo in ta navodila nas nato ohranjajo pri življenju. To je naša edina vez s Krišno. Preko nasledstva duhovnih učiteljev, preko Šrila Prabhupade.

Otrok v materinem trebuhu ima samo eno vez, ki ga ohranja pri življenju, popkovino. To našo popkovino predstavljajo Šrila Prabhupada in njegova navodila. Otrok, ki je v maternici, je stisnjen iz vseh strani. Nahaja se v temi in njegov edini vir življenja je ta popkovina. Podobno velja za nas. V materialnem svetu smo v temi in srečujemo se s premnogimi težavami, ki nas pritiskajo iz vseh strani. Kaj je v takem položaju sploh mogoče napraviti? Ko ti je že vsega dovolj, lahko malo brcaš z nogami, toda to ne pomaga prav veliko. Edini stvar, ki nas ohranja pri življenju, ki nam dejansko omogoča, da preživimo, je naša popkovina.

Če so navodila, ki prihajajo preko Šrila Prabhupade tako pomembna, se postavlja vprašanje, kako lahko pridemo do njih? Moramo priti do njih, saj so bistvene za naše duhovno življenje. In kako lahko to storimo? Slepa vera, pri kateri nekdo samo sprejme navodila in se jih drži brez razumevanja, se ne odobrava. Naša dolžnost je, da poskušamo razumeti ta navodila in njihov pomen v našem življenju. Danes je v svetu tako veliko informacij, da lahko postanemo povsem zmedeni. Ko se začnemo ukvarjati z duhovnim življenjem, ko se pojavi želja po njem, se hkrati pojavi tudi potreba, da najdemo pravo znanje, pridemo do pravih navodil. Pri tem pa se pojavi velik problem. Potrebujemo znanje, ki pa ga še nimamo. A brez določenega znanja nismo sposobni prepoznati znanja. In tako smo odlični kandidati, da nas nekdo prevara. Ni boljšega za to od tistega, ki ne ve prav nič o stvari, s katero se želi ukvarjati. Če pa si ob tem domišlja, da nekaj že ve, pa je še toliko boljši kandidat. Šrila Prabhupada je pogosto navajal primer osebe, ki želi kupiti zlato, a se ji še sanja ne, kaj je zlato. Obstaja velika verjetnost, da bo takšna oseba prevarana. Predstavljajte si, da vstopite v katero koli trgovino in hočete kupiti zlato. In če ugotovijo, da ste polni denarja, a ne veste, kaj je zlato … Na primer vstopite v pekarno in poveste, da želite kupiti zlato. Prodajalec vam lahko odreže kos kruha in reče: »To je zlato!« »Koliko moram odšteti zanj?« »Za vas … prava malenkost. Samo pet tisoč evrov.« »A res?!« vprašate in si mislite: »Pa, saj sem slišal, da je zlato zelo drago. V redu! Plačal bom in tako končno prišel do zlata.« In potem ne samo, da smo prepričani, da smo lastniki zlata, temveč ga razkazujemo tudi drugim. Delamo reklamo. In če tudi drugi nimajo znanja o zlatu, potem ne samo da smo bili sami prevarani temveč sedaj še mi varamo oziroma zavajamo druge.

Kako torej do znanja, s katerim bomo sposobni prepoznati pravo znanje? Verjetno je odgovorov na to vprašanje več, a vseeno je zagotovo ključna stvar pri vsem tem naša iskrenost, naša iskrena želja. Če imamo takšno željo, nam jo bo Krišna tudi izpolnil. Postavil nas bo v položaj, v katerem bomo prišli v stik z znanjem. Tako bomo navodila lahko uporabili v svojem življenju in ugotovili, da zadeva deluje. Spoznali bomo tudi primere drugih oseb, ki že stoletja s pridom uporabljajo to znanje in so dosegli opisane rezultate. Take osebe se povsem razlikujejo od raznoraznih učiteljev, ki sicer podajajo neko znanje, od katerega pa ni koristi. Ni praktičnega učinka v našem življenju. Gre za prevaro. To je edini rezultat. In nato prevarani, ki je dobil določene informacije, prenaša le-te naprej drugim. Šrila Rupa Gosvami je v Bhakti Rasamrita Sindhuju zapisal, da gre v takih primerih zgolj za nepotrebno vznemirjenje v družbi. Če si ne pridobimo pravega znanja, bomo sami vznemirjeni in vznemirjali bomo druge. Od tega pa ni nobene praktične vrednosti, razen morda za nekoga nekaj malega materialnih koristi, a vse to je samo na ravni karme, kar pomeni, da boš, če si nekoga prevaral, prevaran tudi sam.
Če se držimo verodostojnega procesa za dosego samospoznanja, kot nam ga je prinesel Šrila Prabhupada, ne bomo vznemirjeni ali pa bo naše vznemirjenje manjše, kot bi bilo brez tega znanja. Postopoma bomo napredovali, v življenju bomo imeli vizijo in težili bomo k temu, kar je v spisih opisano kot popolnost. Z izvajanjem omenjenega procesa se razvija tudi odnos z osebo, ki nam je prinesla to znanje oziroma navodila. Prvi korak v našem izvajanju duhovnih dejavnosti lahko opišemo z vprašanjem: »Kaj bo tu dobrega zame?« Dejavnosti bomo izvajali le, če vidimo, da nam bodo prinesle določeno korist. Krišna pojasnjuje v Bhagavad-giti (7.16), da Mu pristopajo štiri skupine ljudi: radovedni, nesrečni, tisti željni bogastva in iskalci znanja. Podobno velja za pristopanje k Šrila Prabhupadi. Če že na samem začetku v tem ne vidimo osebne koristi, ne bomo napravili prvega koraka. Zato nas tako Krišna kot Šrila Prabhupada včasih malo prevarata, ko nas postavita v življenjski položaj, v katerem nimamo nobenega drugega zavetja razen njiju in tako začnemo postopoma razvijati odnos z njima. A ne smemo se zadovoljiti zgolj s prvim korakom, ker lahko v tem primeru zelo preprosto zavržemo Šrila Prabhupado in Krišno, če pridemo do sklepa, da lahko nekatere naše sebične želje izpolnimo tudi brez njiju.

Drugi korak pa pomeni, da napravimo nekaj za Krišno in Šrila Prabhupado. Ko vidimo, da navodila, ki sta nam jih dala, dajejo praktične rezultate v našem življenju, postanemo hvaležni, iz te hvaležnosti pa se razvije želja napraviti nekaj za to osebo in jo zadovoljiti. Včeraj sem bral razgovor med Krišno in Brahmo. Zelo zanimiv je. Gospod Brahma je molil h Krišni za opolnomočenje, tako da bi lahko znova ustvaril materialni svet, hkrati pa Ga je prosil, naj ga obvaruje pred ponosom. Zlahka se napihnemo zaradi neke brezvezne stvari, ki jo napravimo, tako da si lahko samo predstavljamo, kako ponosen je lahko nekdo na položaju Brahme, ki kot drugotni stvarnik ustvari ves univerzum! Krišna mu je povedal, da se je vse, za kar je Brahma molil, že začelo odvijati. Zatem pa mu pravi: »Veš, dragi Moj Brahma, vse tvoje molitve, vsa tvoja askeza in tvoja neomajna vera Vame so pravzaprav Moja brezvzročna milost.«

Kaj potem reči za nas? Če malo pomislimo, spoznamo, da je vse, kar počnemo, preprosto milost Krišne, Šrila Prabhupade in duhovnega učitelja. Spominjam se, kako sem prvič dobil v roke Šrila Prabhupadove knjige in začel brati. Zasledil sem, da bhakte vsak dan mantrajo šestnajst krogov Hare Krišna maha-mantre na džapa-mali, in pomislil, da bi bilo to zame nemogoče. A Krišna pravi: »Vse tvoje dejavnosti so Moja milost …« Nikoli si ne bi mislil, da bom kdaj delal, kar počnem dandanes. To je bilo zame nepredstavljivo in neizvedljivo. Kaj šele reči za to našo askezo, ki je za nas veliki problem, čeprav gre za minimum od minimuma. Regulativna načela, zgodnje vstajanje, nejedenje mesa … Mislil sem si: »Vsaka čast tistim, ki to zmorejo. Jaz tega ne zmorem. Zame je to nedosegljivo. V svojem življenju bom delal, kot sem nameraval, a nekaj malega od svojega zaslužka pa bom namenil tem svetim ljudem, bhaktam.« Zares ničesar v tem procesu ni mogoče napraviti zgolj z lastnimi sposobnostmi. To mi je bilo povsem jasno. Torej, vse to je njihova milost. Če pa te milosti nimaš, si lahko domišljaš: »Nehal sem mantrati. Ne bom zgodaj vstajal.« Toda za to se nisi odločil sam. Dovoljenje za te dejavnosti prihaja z nekih povsem drugih ravni. Največ in edino, kar lahko sami gojimo, je želja. To željo pa, če je iskrena, bo Krišna podprl in tako bomo lahko v svojem duhovnem življenju napravili vse več in več. Naše duhovno življenje je pravzaprav milost Šrila Prabhupade, guruja in Krišne in če se bomo tega zmeraj zavedali, ne bomo nikoli ponosni. Zelo majhni bomo, ker nam bo povsem jasno, da lahko dobljeno tudi izgubimo zaradi svojih nepravilnih stališč ali neumnih dejanj. Ob tem pa bomo razvili tudi veliko željo, da se s svojimi dejanji tem velikim osebam oddolžimo za njihov dar.

V zvezi s tem pa se lahko vprašamo, kaj je pravzaprav želel Šrila Prabhupada napraviti? Po prihodu na Zahod so se sčasoma okoli njega začele zbirati prve osebe in takrat je ustanovil ISKCON, Mednarodno skupnost za zavest Krišne. Ta organizacija je instrument za izpolnitev ciljev, ki jih je postavil Šrila Prabhupada. Obstaja sedem glavnih ciljev ISKCON-a. Smiselno jih je občasno prebrati, tako da ne izgubimo izpred oči namena organizacije, katere del smo. ISKCON želi omogočiti vsem zainteresiranim, da postanejo in ostanejo zavestni Krišne. To je rdeča nit vseh omenjenih sedmih ciljev. Če želimo zadovoljiti Šrila Prabhupado in mu pomagati, potem lahko poiščemo svojo vlogo v organizaciji, ki jo je ustanovil. Primerjamo jo lahko z družino ali vojsko, v kateri ima vsak svojo vlogo in vsakdo daje svoj prispevek.

Šrila Prabhupada je s svojim življenjem pokazal, kar želi od ISKCON-a – kako pridigati, kako dati zavest Krišne drugim in vse to do zadnjega daha. Šrila Prabhupada v zadnji fazi svojega življenja ni mogel premikati telesa. Preprosto je ležal na hrbtu, bhakte pa so mu nad glavo držali knjigo, da bi lahko prebral sanskrtske verze. Pred usti so mu držali še mikrofon, on pa je prevajal in komentiral vse do zadnjega trenutka. Nikoli ni rekel: »V redu! Sedaj potrebujem čas zase, premor. Dovolj je bilo. Dal sem vse, kar sem mogel.« Ne. Trdo je delal vse do zadnjega trenutka. Takšno je bilo celo njegovo življenje. Njegovo poslanstvo je bilo pomagati drugim. Dokler je imel družino, je veliko časa posvetil pripravam na naloge, ki so ga čakale v prihodnosti, kajti, ko pride situacija, ne moreš napraviti ničesar, če nisi pripravljen. Desetletja se je pripravljal na svojo pridigarsko akcijo, ki jo je začel v svojem sedemdesetem letu, kar je prav tako nedoumljivo. Če bi takrat ostal v Vrindavani in mantral Hare Krišna do konca svojih dni, mu tega ne bi nihče zameril. Toda ravnal je drugače. Izpostavil se je tolikim težavam, zdravstvenim problemom, družbi oseb, ki še zdaleč niso bile dobra družba za spiritualista, pomagal je vsakomur, ki ga je srečal. Do konca življenja je dajal svojo kri, svoj znoj. Če imamo takšno predstavo o Šrila Prabhupadi, bomo razvili veliko željo, da izvemo še več o njegovih pogledih, reakcijah v konkretnih situacijah, o navodilih, ki jih je najbolj poudarjal in katera moramo tudi sami obvezno upoštevati v svojem duhovnem življenju. Tako se bo postopoma razvil naš odnos s Šrila Prabhupado.

Edini način, na katerega smo lahko v stiku s Šrila Prabhupado, je preko njegovih navodil, vanija. To je naša edina popkovina, edina rešitev in stik s pravim življenjem, z duhovnim življenjem in morali bi ga izkoristiti. Z upoštevanjem navodil in uporabo znanja, ki nam ga je dal Šrila Prabhupada, se bo razvijal naš odnos z njim. Hkrati se bo razvijala tudi naša zavest Krišne. Povsem naravno bomo hvaležni za to in zato vse bolj dejavni na način, ki zadovoljuje Šrila Prabhupado. Takšno delovanje je največji blagoslov za nas same in za vse okoli nas. Z razvijanjem odnosa s Šrila Prabhupado, se bo povečevala tudi bolečina zaradi ločenosti od njega in vse, kar nam bo preostalo, je izpolnjevanje njegove želje, držati se njegovih navodil. Vse ostalo je preveč boleče in brez smisla. Hare Krišna!

Gargamuni das

Za razliko od krščanskega razkošja veleposestništva te tukaj pozdravijo na vsakem sidrišču očesa dobesedno vraščene nežno skromne cerkvice in samostani odeti v nevidno sakralno auro, ki subtilno čutnega v trenutku ovije v svoj skriti plašč varnosti večnega. Celotna atmosfera znova in znova pričara utrip in svetost Indije. Prebudi večkrat že pozabljene spomine obiska Vrindavana in vseh majhnih templjev, ki dostikrat skromno ali hkrati veličastno slavijo Krišno. Oznaka MK na tablah bi lahko v nekem prenesenem pomenu izražal multi kaos administracije, s katerim se srečaš že na samem vstopu v državo, zopet podobno Indiji. A kot kaže je to prekletstvo blagoslova modernega “nerazvitega” sveta. Tam, kjer je svetost in mistika ad hoc, se ponavadi poruši ravnovesje z gospodarstvom in predvsem notranjo ureditvijo sistema. Časi, ko sta si ekonomski napredek in zavest Boga v enaki meri podajala roki, so dandanes še samo zaznamovani z etiketo arhaičnosti ali pa celo mitologije. Tako, kot so vedsko kulturo Angleži namenoma želeli (in jim je žal tudi marsikje uspelo) uničiti skozi moderno miselnost, zahodne “civilizirane” običaje, ter na žalost tudi skozi krščansko indoktrinacijo in celo lažno prevajanje svetih vedskih spisov, tudi Makedonijo uničuje korumpiranost, prodaja državne imovine tujcem, moralna degradacija voditeljev in seveda vsa modernizirana medijska navlaka, ki konstantno uničuje vlogo vere, molitve, smisla življenja, družinskih vrednot in seveda položaj in pomen Boga v vsakdanjiku in življenju ljudi. Rečeno je, da so ljudje, predvsem otroci in mladi zrcalo utripa življenja. Že bežen utrip pa ne zrcali nič kaj vzpodbudnega.

Ljudje tukaj so lahko hkrati znanilci nebes in pekla. Enciklopedija čustev skrajnosti in teizma/ateizma. Od popolne odprtosti, nesebične iskrene prijaznosti pa do ruralne zavisti in prekletstva. Vsa ta subtilna prepletanja čustvenega vrtiljaka medsebojne komunikacije kaj hitro vrže pristno hladnega Evropejca v samico depresije in zmedenosti. Težko je razumeti instantno menjavanje severnega in južnega pola čustev, ki v momentu udarijo skozi razpoke navidezno krepkega karakterja zahodnjaka. Spadam tudi jaz med njih? Nedvomono. Pomembno pa je, da se v odzivu na vso dogajanje odraža stanje zavesti. In to ni zmeraj brilijantno, kot bi morda želel.

A kaj ima vse to z skupnega z zavestjo Krišne?

Znova me preseneča nekaj, čemur si dovolim reči estetika uma. Ta del Makedonije okrog vzhodne meje in tudi arhepilag diha s skrivnostno sapo mistike, življenja. Z nečem svetim, Božjim. Zdi se mi, da strani knjige, ki je zmeraj na dosegu moje roke, Iznad iluzije in dvoma (Šrila Prabhupadovi pogovori o zahodni filozofiji), kar same vabijo v branje. Vesel sem, da me lahko tudi okolica in ljudje spomnijo na Krišno, sprožijo samokritiko celo vplivajo na mojo zavest pozitivno.

Skladno se pojavi že na vstopu v te kraje želja po ponovnem obisku svetih mest Indije, kjer je Krišna še zmeraj prisoten na neuničljiv način na toliko mestih. Že sami spomini na Vrindavano so obogateni z neprecenljivo vrednostjo časa, ki, hvala Bogu, sodi celo iznad mentalnega sprehoda.

Morda je to skromno majhen del mojega razumevanje tega, kar pravi Krišna v znamenitem verzu Bg.18.65, “Zmeraj misli Name, postani moj bhakta …”.

Včasih je težko povezati stvari in se prebiti iznad spon vsakdanjika ali delovanja. Je pa vsak tak svetel trenutek razlog za veselje in osebna zmaga. Vsaj zame.

Madan Mohan das

Žal je treba govoriti o tem vprašanju. Potreba po tem obstaja, ker obstaja sam pojav in ker postanejo bhakte zmedeni, ko vidijo tovrstno neprimerno vedenje vaišnav. Po drugi strani pa je to odraz raznolikosti v zavesti Krišne. Zavest Krišne ne pomeni, da obstajajo samo čisti bhakte. Šrila Prabhupada nam je, prav tako kot Čaitanja Mahaprabhu, dal čisto vdano služenje, a to pomeni, da bo obstajal celotni spekter najrazličnejših bhakt, ki se bodo ukvarjali z zavestjo Krišne, od zelo striktnih in konzervativnih, pa vse do zelo liberalnih in nagnjenih k prilagajanju duhovnih standardov ali tistih, ki niso zelo zvesti glavnim načelom sad-acare in sadhane, kot jih je predstavil Šrila Prabhupada. To je pričakovati.

Ljudje so individui, pod vplivom različnih kombinacij gun materialne narave, izhajajo iz in zahajajo v različno družbo, imajo različne življenjske cilje. Posledica vsega tega je, da bodo, ko pridejo v stik z zavestjo Krišne, le-to izvajali različno. Neprijetnost pa se pojavi, kadar bhakte iščejo izgovore za razpuščeno ukvarjanje z zavestjo Krišne, kot da je to v redu in spremenljivo ter pravzaprav nič kaj takšnega, in kadar se posledično ne želijo dvigniti s te ravni.

Sprejemamo, da se bodo bhakte ukvarjali z zavestjo Krišne različno resno, da se bodo nekateri držali štirih regulativnih načel, drugi treh, spet nekateri dveh itd. Na podoben način bodo nekateri bolj dosledni, kar se tiče izogibanja gledanju televizije, filmov, uživanju prepovedane hrane, kave itd., spet drugi pa ne.

Kako se je temu mogoče izogniti? Ne moremo kar vse prisiliti, da se držijo samo ene vrste zavesti Krišne. A temelječ na Šrila Prabhupadovih naukih in knjigah, bi morali biti pripravljeni sprejeti, kakšni so standardi.

Kar se tiče gledanja televizije in filmov obstajata dve glavni pomanjkljivosti, ki se pojavljata ne glede na to, ali to počnemo redno ali pa samo občasno. Prva je, da ta medij zmeraj prikazuje omamljanje, slikovito spolno življenje, nasilje in igre na srečo. Zato gledanje pomeni kršenje regulativnih načel. Kakšen izgovor imamo, da se potrudimo, da bi gledali te aktivnosti kali-juge, ko pa se jih je že brez tega tako težko vzdržati? Celo kadar se sprehajamo po cesti, ko gremo po nakupih ali v harinamo ali sankirtano, nas bombardirajo s tovrstnimi sporočili, ki so nato izziv in celo grožnja za zavest resnega praktikanta. Zakaj bi torej želeli prinesti te stvari v lastni dom, da bodo vplivale še na otroke? Odgovor: ker imajo ljudje materialne želje in so se jim predali. K temu se bom čez trenutek znova vrnil …

Druga pomanjkljivost je, da se vse, kar vidimo, vtisne v srce oziroma zavest. Neobrzdano nasilje, spolnost, omamljanje, preklinjanje, nemoralno vedenje, omalovaževanje resničnih življenjskih vrednot in pravljični svetovi, ki na primer prikazujejo, kako Spiderman skače z zgradb in leti po zraku, se vtisnejo v naše srce. Nato pa bodo postali predmet naše meditacije, kajti ti vtisi kasneje priplavajo na površje. In to ne bo samo odsev v umu, temveč nekaj, kar bo v srcu ustvarilo nova semena materialnih želja in zalivalo tista semena želja, ki se tam že nahajajo. Torej to je zelo pogubno ravnanje.

A vrnimo se k prvi pomanjkljivosti, kršenju principov. Inicirani bhakte obljubijo, da se bodo držali štirih regulativnih načel. Ko je v zvezi s tem govora o brahmačarijih in sannjasijih, pravimo, da če celo samo razmišljajo o teh stvareh, že kršijo omenjena načela. Medtem ko imajo lahko grihasthe neko vrsto dovoljenja, pa se le-to nanaša zgolj na njihovo zakonsko bivanje. Nimajo dovoljenja za gledanje spolnih aktivnosti ali drugih reči. Tako je tudi zanje tako razmišljanje, gledanje in uživanje, vse skupaj samo kršenje načel. Kako lahko potem inicirani bhakta mirne vesti počne vse te stvari?

In kakšen je rezultat kršenja regulativnih načel? Zagrešimo greh. S tem pa zakompliciramo svoje duhovno življenje, se zapletemo v posvetno bivanje in trpimo posledice tega greha.

Ko grešimo, to vpliva na um. Posledica je, da se grešne želje vlečejo po srcu. Nato izplavajo, kot mehurčki iz blata, in postanejo vir drugih grešnih želja in dejanj. V končni fazi bodo bhakte počeli prav to, kar gledajo na televiziji ali v filmih. Če gledajo nezvestobo, bodo končali pri takih dejanjih. Če gledajo nasilje ali druge aktivnosti, pa bodo počeli to. Ko postanejo zmedeni in mislijo, da so materializem, egoizem in ponos na materialno telo končni cilj, postanejo bolj zavestni telesa in bolj sebični.

Vse to pa duši ovijalko vdanega služenja in povzroči, da postane duhovno življenje posameznika bolj ali manj nično oziroma prazno. In zakaj to storijo? Očitno zato, ker ne počno tistega, kar bi morali in to je peti Hare Krišna, poslušati Šrimad Bhagavatam in Čaitanja-čaritamrito. Teh aktivnosti ne izvajajo dovolj in brez žalitev. Tako nimajo dovolj duhovne moči, da bi se uprli socialnemu pritisku, ki ga izvajajo tisti, ki te stvari počnejo. Prav tako nimajo moči, da bi se uprli lastnim željam, ki so pri pogojeni duši še zmeraj prisotne.

Tako torej izgleda mešano vdano služenje. Prav. Morda lahko rečemo, da gre za posledico na široko zastavljenega pridiganja in razširjanja zavesti Krišne med najrazličnejše vrste ljudi.

Kaj je mogoče storiti? Nekateri bodo pač delovali tako. A tega delovanja še ne bi smeli izdajati za primernega in zaželenega ali pa govoriti, da takšno odstopanje ni kaj hudega in da je ugodno za oziroma, da bo pripeljalo do čistega vdanega služenja. V nasprotnem primeru bomo sčasoma postali kot druge religije, ki jih kritiziramo za nedosledno upoštevanje lastnih vrednot, religije, za katere jedenje krav ni prav pomembna reč. Nedavno sem bil v Veliki Britaniji, kjer je bilo to predmet razprave v medijih. Neka hindujska organizacija je nasprotovala izjavi, da hindujci ne jedo mesa. Javno so argumentirali, da so hindujci pravzaprav mesojedci. Danes je morda res dejstvo, da hindujci jedo meso. Toda postaviti se v situacijo, ko v medijih javno izjavljajo, da se v hinduizmu je meso, čeprav pred manj kot tridesetimi leti osemdeset odstotkov hindujcev ni jedlo mesa, je pokazatelj človeške pripravljenosti spreminjati standarde.

Vsakdo ima sicer prosto izbiro, toda biti mora zelo jasno, da je gledanje televizije in filmov v nasprotju s Šrila Prabhupadovimi navodili, da ni v redu, ter da gre za kompromis in nižanje standardov. Prav tako mora biti jasno, da nižji standard nakazuje, da gre za drugo vrsto bhakte, ki se razlikuje od tistega, ki se drži višjih standardov. Tudi če je bhakta, ki je v svoji zavesti Krišne napravil toliko kompromisov bolj fin, bolj prijazen in še marsikaj drugega, je to vsaj nekaj sad-acare. A to je ena plat, toda kam vodi mešanica televizije in filmov ter vdanega služenja?

Krišna pravi, yam yam vapi smaram bhavam. Ko um napolnimo z nepotrebnimi stvarmi in ko se te razvnamejo v srcu, je neizbežno, da bomo imeli temu primerno zavest. Ne bomo zavestni Krišne temveč Spidermana. Ne bomo zavestni Krišne. Kaj se bo zgodilo? V trenutku smrti ne bomo sposobni misliti na Krišno, kajti tega nismo vadili. Naše misli o Krišni so zadušili zatiralni, hitro gibajoči se, nasilni in agresivni mediji, ki svoje vtise zaklenejo v um. Ne bodo kar zlepa odšli. Treba jih bo očistiti in to je mogoče le s čistim vdanim služenjem.

Torej, yam yam vapi smaram bhavam, bhakte bodo razmišljali o teh stvareh. In kaj bo posledica tega? Bhakte bodo šli tja, kjer te stvari obstajajo. Spiderman-loka. Krasno! Kar pojdite tja …

Toda kako lahko pravi bhakta, ki resnično sledi Šrila Prabhupadi, mirne duše sedi in zapravlja čas z gledanjem takih stvari, ko pa ve, da je Šrila Prabhupada vstajal zjutraj ob enih in v tako zgodnjih urah garal, da bi nam dal Šrimad Bhagavatam in Čaitanja-čaritamrito? Žrtvoval je svoje življenje, ga s tem skrajšal, samo da bi mi lahko očistili svojo zavest, postavili Krišno v srce in bili tako sposobni misliti Nanj med tem, ko živimo v tem svetu, ter se ob zapustitvi tega sveta in tega telesa končno vrnili k Njemu.
Resnično upam, da se nikoli ne zapletem v takšne kompromise. Smatral bi, da sem nezvest in nehvaležen Šrila Prabhupadi. Upam, da se nikoli ne znajdem v položaju, kjer bi poskušal v imenu zavesti Krišne upravičiti lastno nezakonito in neumno ravnanje. Kajti če bi to storil, se ne bi smatral za Prabhupadovega človeka. Ne bi smatral, da sem tak človek, kot je Šrila Prabhupada pričakoval, da bodo njegovi pripadniki.

N. S. Šivarama Svami

N. S. Džajapataka Svami, predavanje

(16. oktober 2001)

adyäpiha dekha caitanya-näma yei laya
kåñëa-preme pulakäçru-vihvala se haya
(Cc. Ädi 8.22)

VERZ: Kogar koli, ne glede na to ali je žaljiv ali ne, ki celo sedaj samo enkrat izgovori sri-krsna-caitanya prabhu-nityananda, takoj preplavi zanos in solze začnejo teči iz njegovih oči.

KOMENTAR: Znanje prakrita-sahadžij, ki pojejo nitai-gaura radhe syama, o filozofskem zaključku šole Bhagavate je pičlo in komajda se držijo kakšnih vaišnavskih pravil in predpisov. Toda kljub temu jim njihovo petje takoj izvabi solze v oči in pojavijo se še drugi znaki zanosa, ker pojejo bhaja nitai-gaura. Čeprav ne poznajo načel vaišnavske filozofije in niso kaj prida izobraženi, z omenjenimi simptomi zanosa pritegnejo mnogo ljudi, ki postanejo njihovi privrženci. Njihove solze zanosa jim bodo seveda na dolgi rok koristile, kajti kakor hitro bodo prišli v stik s čistim bhakto, bodo njihova življenja postala uspešna. Celo v začetku je jasno razvidno, da hitro napredujejo na poti do ljubezni do Boga, ker pojejo sveta imena nitai-gaura.

‘nityänanda’ balite haya kåñëa-premodaya
äuläya sakala aìga, açru-gaìgä vaya
(Cc. Ädi 8.23)

VERZ: Kdor preprosto samo govori o Nitjanandi Prabhuju, s tem prebudi svojo ljubezen do Krišne. Tako vse dele njegovega telesa preplavi zanos in solze začnejo liti iz njegovih oči, prav kakor voda reke Ganges.

‘kåñëa-näma’ kare aparädhera vicära
kåñëa balile aparädhéra nä haya vikära
(Cc. Ädi 8.24)

VERZ: Pri petju Hare Krišna je treba biti pozoren na žalitve, ki so vzrok, da nekdo, čeprav poje Hare Krišna, ne čuti zanosa.

tad açma-säraà hådayaà batedaà
yad gåhyamäëair hari-nämadheyaiù
na vikriyetätha yadä vikäro
netre jalaà gätra-ruheñu harñaù
(Cc. Ädi 8.25)

VERZ: Če se ob petju Hare Krišna maha-mantre srce ne spremeni, če solze ne tečejo iz oči, če telo ne drhti in če se dlake ne ježijo, je treba vedeti, da je srce takšne osebe trdo kot kamen. Vzrok za to so žalitve lotosnim stopalom Gospodovega svetega imena.«

KOMENTAR: Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati Thakura je v svojem komentarju k temu verzu iz Šrimad Bhagavatama (2.3.24) pripomnil, da včasih maha-bhagavata, zelo napreden bhakta ne pokaže takšnih transcendentalnih simptomov, kot so solze v očeh, medtem ko jih včasih kanistha-adhikari, bhakta začetnik, umetno prikazuje. Toda to še ne pomeni, da je začetnik bolj napreden od maha-bhagavate. Test prave spremembe v srcu, ki se zgodi ob petju Hare Krišna maha-mantre, je, ali je bhakta postal nenavezan na materialno uživanje. To je prava sprememba. bhaktir paresanubhavo viraktir anyatra ca (ŠB 11.2.42). Če nekdo dejansko napreduje v duhovnem življenju, mora postati zelo nenavezan na materialno uživanje. Kadar zasledimo, da kanistha-adhikari (bhakta začetnik) med petjem Hare Krišna mantre umetno prikazuje solze v očeh, hkrati pa je še zmeraj povsem navezan na materialne stvari, lahko vemo, da se njegovo srce pravzaprav ni spremenilo. Sprememba mora biti razvidna iz dejanj.

Džajapataka Svami: V Bangladešu imajo veliko profesionalnih skupin, ki izvajajo kirtano. Pojejo Hare Krišna za šest tisoč rupij na »špil«. Ali pa za štiri tisoč, ali deset tisoč … pač odvisno od tega, kako znani so. Igrajo inštrumente. Nekateri med njimi so zelo izvedeni v jokanju med petjem. Imam učenca, ki je, preden je postal bhakta v zavesti Krišne, pel v eni izmed takšnih skupin. Priznal je, da čeprav je pel in je moral ob tem pokazati različne simptome zanosa, kot so jok, drhtenje telesa ipd., pa je bil odvisen od kajenja cigaret indijske vrste, imenovanih »bidi«. Zanj je bilo izjemno težko zdržati dve uri brez kajenja. Tako je ves čas kirtane gledal na uro, saj so se glasbeniki menjavali na dve uri. Po dveh urah je tako lahko spet kadil. Torej vse skupaj je bila le predstava, ker je bil pač takšen njegov poklic. Pri vsem tem pa ni bilo nobenih občutkov. Ko pa je postal dejaven v zavesti Krišne, ko je začel vdano služiti in se držati regulativnih načel, je začel razvijati okus za petje Hare Krišna in prej omenjeni simptomi so se začeli naravno pojavljati. In to želimo od vsakogar izmed vas. Da se v vas naravno prebudijo simptomi ljubezni do Krišne. Seveda lahko to nekdo igra, kot dramski igralec, ki pomisli na nekaj res strašnega in začne jokati, toda ko nekdo zares poje, se njegovo srce avtomatično zmehča in se topi, ko razmišlja o Krišni in ko poje Njegovo sveto ime. Vsi simptomi, vključno z naježeno kožo, se pojavijo naravno.

Ker v Indiji v krogu bhakt vedo, da je jokanje za Krišno znak duhovne naprednosti, nekateri to počno kot predstavo. Toda v resnici nimajo globokih čustev v srcu in od takšnega jokanja nimajo nobene koristi. Želimo pa, da so vsi s pomočjo zelo resnega in pozornega petja deležni naravne, duhovne blaženosti. Če nekdo poje Hare Krišna, a ne doživlja blaženosti, morajo biti vzrok za to žalitve svetemu imenu. Obstaja deset različnih žalitev, ki se jim moramo izogibati. Mednje sodijo žaljenje vaišnav (Gospodovih služabnikov), žaljenje šaster (svetih spisov) in druge oblike žaljenja svetega imena. Včasih se pri ljudeh pojavijo omenjeni simptomi in čutijo zanos, ker niso naokoli dovolj dolgo, da bi storili kakršno koli žalitev, toda čez čas postanejo žaljivi in se sprašujejo: »Kako to, da sem včasih ob petju Hare Krišna doživljal več sreče kot danes?« Če je to zgodi, je lahko vzrok v žalitvah, ki blokirajo naravni tok duhovne milosti svetega imena.

Človek lahko odstrani vpliv žalitev s primernimi ukrepi. Če na primer užalimo vaišnavo, ga lahko prosimo, da nam oprosti. Ali pa tudi če neprestano pojemo Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare / Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare, nam je za naše žalitve postopoma oproščeno.

Posebnost svetih imen Čaitanje in Nitjanande pa je, da se ne zmenijo za žalitve. Tako pojemo imena Nitai in Gaura ter postanemo blaženi. Šrila Prabhupada je rekel, da obstajajo sahadžija skupine, ki se ne držijo strogo pravil in pojejo nitai-gaura radhe syam hare krsna hare ram, in ker pojejo Nitai-Gaura, izkušajo duhovno blaženost. Tudi za nas velja oziroma je priporočeno, da pred Hare Krišna zapojemo Panča-Tattva maha-mantro. Nekoč je živelo pleme v Afriki, ki je bilo grobo in se ni prehranjevalo vegetarijansko, in Šrila Prabhupada je priporočal, naj jih bhakte naučijo petja Panča-Tattva maha-mantre, kajti zanje petje Hare Krišna morda ne bi bilo tako učinkovito, glede na njihov življenjski slog … Šrila Prabhupada je dejal, da so imena Gospoda Čaitanje tisočkrat močnejša od Hare Krišna mantre. Nekdo lahko vpraša, zakaj jih potem ne pojemo? Šrila Prabhupada je na to odgovoril, da nam je Gospod Čaitanja naročil, naj pojemo Hare Krišna. Torej, najprej dobimo milost tako, da pojemo imena Gospoda Čaitanje, nato pa izpolnjujemo Njegovo navodilo s petjem Hare Krišna maha-mantre.

Na svojih potovanjih sem nekoč srečal indijskega gospoda, ki je pel Hare Krišna maha-mantro že šestindvajset let. Pristopil mi je in to povedal. Ni bil član ISKCON-a (Mednarodne skupnosti za zavest Krišne). Pel je, ker je to omenjeno v Vedah. V Indiji je poleg ISKCON-a še veliko skupin, ki pojejo Hare Krišna. A je rekel, da čeprav poje, ne čuti zanosa in zanimalo ga je, kaj naj stori. Svetoval sem mu, naj poje Panča-Tattva mantro in tako dobi blagoslove Gospoda Čaitanje ter naj šele zatem poje Hare Krišna. Ali vsi poznate Panča-Tattva mantro? jaya sri-krsna-caitanya prabhu-nityananda sri-advaita gadadhara srivasadi-gaura-bhakta-vrnda! Zapisal sem mantro in mu jo dal. Od takrat je zmeraj izgovarjal to mantro pred petjem Hare Krišna. Takšen je torej proces. Čez približno tri mesece sem znova potoval skozi isti kraj in ko me je ta človek zagledal, je začel teči proti meni. Bil sem presenečen! Zakaj teče?! »Maharadža! Maharadža! Maharadža!« »Kaj se dogaja?!« sem si mislil. Pritekel je in se pognal proti mojim stopalom, tako da sem moral odskočiti. »Počakaj! Kaj se dogaja?« sem mu rekel. »Maharadža! Maharadža! Kaj si storil zame! Šestindvajset let sem pel, a nisem začutil nobene posebne blaženosti. Sedaj pa, ko sem začel peti še Panča-Tattva mantro, sem tako srečen! Hvala, Maharadža!« je povedal s solzami v očeh. Bil je popolnoma preplavljen s čustvi. Torej, na mnogih primerih sem se praktično prepričal, da Panča-Tattva mantra Gospoda Čaitanje deluje. Poskusite tudi sami in se prepričajte! Ni mi treba verjeti na besedo …

Tukaj je še nekaj navodil Krišne dase Kaviradže:

‘eka’ kåñëa-näme kare sarva-päpa näça
premera käraëa bhakti karena prakäça
(Cc. Ädi 8.26)

VERZ: Petje Hare Krišna maha-mantre brez žalitev odstrani vse grešne dejavnosti. Tako se pojavi čisto vdano služenje Krišni, ki je vzrok ljubezni do Boga.

premera udaye haya premera vikära
sveda-kampa-pulakädi gadgadäçrudhära
(Cc. Ädi 8.27)

VERZ: Ko se transcendentalno ljubeče služenje Gospodu dejansko prebudi, povzroči v telesu spremembe, kot so znojenje, drhtenje, razbijanje srca, tresenje glasu in jok.

KOMENTAR: Te spremembe v telesu se pojavijo avtomatično, ko se v nekom dejansko prebudi ljubezen do Boga. Ne bi jih smeli umetno posnemati. Naša bolezen je želja po materialnem. Med tem ko duhovno napredujemo, želimo materialno odobravanje. Znebiti se moramo te bolezni. Čista vdanost je anyabhilasita-sunyam (Bhakti-rasamrita-sindhu 1.1.11), prosta želje po čemer koli materialnem. V telesu naprednega bhakte se pojavijo mnoge spremembe, ki so posledica zanosa, a tega ne bi smeli oponašati, da bi bili deležni cenenega občudovanja občinstva. Pri tistem, ki dejansko postane napreden, se simptomi zanosa avtomatično pojavijo. Nobene potrebe po imitiranju ni.

anäyäse bhava-kñaya, kåñëera sevana
eka kåñëa-nämera phale päi eta dhana
(Cc. Ädi 8.28)

VERZ: Kot posledica petja Hare Krišna maha-mantre človek napreduje v duhovnem življenju do te mere, da se konča njegov materialni obstoj, hkrati pa se prebudi ljubezen do Boga. Krišnovo sveto ime je tako močno, da je človek z lahkoto deležen teh transcendentalnih zakladov, tudi če izgovori sveto ime le enkrat.

Džajapataka Svami: Morate pa razumeti, da to ne pomeni, da boste izgubili službo, ali kaj podobnega. Pomeni le, da se človekovo materialno življenje preobrazi v duhovno. Vse se lahko poduhovi preprosto s petjem Hare Krišna. To je tako močno! Če pa pojemo, ob tem pa delamo žalitve, je težko izkusiti takšne občutke.

caitanya-nityänande nähi esaba vicära
näma laite prema dena, vahe açrudhära
(Cc. Ädi 8.31)

VERZ: Toda če nekdo poje samo sveti imeni Gospoda Čaitanje in Nitjanande, čeprav le s kančkom vere, je zelo hitro rešen vseh žalitev. Kakor hitro nato zapoje Hare Krišna maha-mantro, občuti zanos ljubezni do Boga.

Džajapataka Svami: Zanos prihaja torej od petja Hare Krišna. Omenili smo, da blaženost prihaja od petja Hare Krišna mantre, potem ko smo najprej zapeli Panča-Tattva mantro. Še zmeraj moramo peti Hare Krišna, a pred tem lahko zapojemo Panča-Tattva, sveta imena Gospoda Čaitanje in Nitjanande, da nas očistijo.

Gospod Čaitanja in Nitjananda ne sodita: »Ti si žaljiv, ti pa ne!« Prežeta sta z duhom dajanja milosti. To je njuna posebnost. Če pomislimo … Ljudje so se osvobodili tudi, ko so slučajno zapeli sveto ime. Toda če pomislimo, kako padli smo v tej dobi kali ter kako smo pogojeni z materialnimi željami in druženjem … Kako bo sploh mogoče, da postanemo zavestni Krišne ali pa osvobojeni brez milosti Gospoda Čaitanje Mahaprabhuja?
Zato Krišna dasa Kaviradža tukaj svetuje:

svatantra éçvara prabhu atyanta udära
täìre nä bhajile kabhu nä haya nistära
(Cc. Ädi 8.32)

VERZ: Šri Čaitanja Mahaprabhu, neodvisna Vsevišnja Božanska Osebnost, je zelo velikodušen. Kdor Ga ne časti, nikoli ne more doseči osvoboditve.

KOMENTAR: Šri Bhaktisiddhanta Sarasvati Thakura ob tem dodaja, da nikoli ne bi smeli opustiti čaščenje Radhe-Krišne, da bi častili Šri Čaitanjo Mahaprabhuja. Kdor časti le Radho-Krišno ali le Gospoda Čaitanjo, ne more postati napreden. Ne bi smeli zanemariti navodil šestih Gosvamijev, kajti oni so ačarje in zelo dragi Gospodu Čaitanji. Zato Narottama dasa Thakura poje:

rüpa-raghunätha-pade haibe äkuti
kabe häma bujhaba se yugala-piréti

Biti moramo ubogljivi učenci šestih Gosvamijev, od Šrila Rupe Gosvamija do Raghunathe dase Gosvamija. Neupoštevanje njihovih navodil v zvezi s čaščenjem Gaurasundare in Radhe-Krišne je velika žalitev, s katero si človek utira pot v pekel. Kdor zanemarja navodila šestih Gosvamijev, hkrati pa postane tako imenovani bhakta Radhe-Krišne, s tem samo kritizira resnične bhakte Radhe-Krišne. Rezultat njegovega špekuliranja je, da smatra Gaurasundaro za običajnega bhakto in tako ne more napredovati v služenju Vsevišnji Božanski Osebnosti, Radhi-Krišni.

Džajapataka Svami: Torej, brati bi morali o slavah Gospoda Čaitanje. Gospod Čaitanja je v bistvu združena oblika Radhe in Krišne. Pojavil pa se je kot bhakta.

anupama-vallabha, çré-rüpa, sanätana
ei tina çäkhä våkñera paçcime sarvottama
(Cc. Ädi 10.84)

VERZ: Na zahodni strani je bila triinštirideseta, štiriinštirideseta in petinštirideseta veja Čaitanjovega drevesa – Šri Sanatana, Šri Rupa in Anupama, ki so bili najboljši med vsemi.

KOMENTAR: Šri Anupama je oče Šrile Džive Gosvamija in mlajši brat Šri Sanatane Gosvamija in Šri Rupe Gosvamija. Nekdaj mu je bilo ime Vallabha, a Gospod Čaitanja mu je ob njunem srečanju dal ime Anupama. Ker so bili ti trije bratje zaposleni v muslimanski vladi, so jim nadeli naziv Mullik. Osebno lahko povem, da je naša družina povezana z Mulliki iz ulice Mahatma Gandhi v Kalkuti in da smo pogosto obiskovali njihov Radha-Govinda tempelj. Pripadamo isti družini. Naša družinska gotra ali izvorna rodoslovna linija je Gautama-gotra oziroma nasledstvo učencev, ki prihajajo od Gautame Munija in naš priimek je De. Toda ker so sprejeli položaj zamindarjev v muslimanski vladi, so dobili naziv Mullik. Podobno so ta naslov dobili tudi Rupa, Sanatana in Vallabha. Mullik pomeni gospod (lord). Tako kot angleška vlada podeljuje bogatim in spoštovanim osebam naziv gospod (lord), so tudi muslimani nadeli naziv Mullik bogatim in spoštovanim družinam, ki so imele tesen stik z vlado. Zato najdemo naziv Mullik ne samo med muslimani, temveč tudi med hindujsko aristokracijo. Ta naziv ni omejen na določeno družino, ampak je dodeljen različnim družinam in kastam. Pogoj za njegovo pridobitev pa sta bila bogastvo in spoštovanje.

Sanatana Gosvami in Rupa Gosvami sta pripadala Bharadvadža-gotri, kar pomeni, da sta pripadala ali družini ali pa nasledstvu duhovnih učiteljev, ki prihaja od Bharadvadže Munija. Kot člani Gibanja za zavest Krišne pripadamo družini ali nasledstvu duhovnih učiteljev Sarasvatija Gosvamija in smo tako znani kot Sarasvate. Zato izkazujemo spoštovanje duhovnemu učitelju z besedami sarasvata-deva, ali članu družine Sarasvata (namas te sarasvate deve), čigar poslanstvo je razširjanje kulta Šri Čaitanje Mahaprabhuja (gaura-vani-pracarine) ter borba proti impersonalizmu in voidizmu (nirvisesa-sunyavadi-pasccatya-desa-tarine). To je bila prav tako naloga Sanatane Gosvamija, Rupe Gosvamija in Anupame Gosvamija.

Džajapataka Svami: Šrila Prabhupada je tukaj podal kratek komentar k svoji pranama-mantri. Vsi mi, ki sledimo Šrila Prabhupadu, vsak dan izgovorimo pranamo, izkažemo spoštovanje. To je drugi del Šrila Prabhupadove mantre:

namas te särasvate deve gaura-väëé-pracäriëe
nirviçeña-çünyavädi-päçcätya-deça-täriëe

Šrila Prabhupada tukaj navaja prevod. namas te sarasvate deve, pomeni da je član Sarasvata družine Bhaktisiddhante Sarasvatija Thakure. gaura-vani-pracarine, njegovo poslanstvo je razširiti Gibanje Šri Čaitanje Mahaprabhuja. nirvisesa-sunyavadi-pascatya-desa-tarine, in boriti se proti impersonalizmu in voidizmu, rešiti ljudi z Zahoda pred impersonalizmom in voidizmom. Pravzaprav sta se impersonalizem in voidizem dandanes zelo razširila celo po Zahodnem svetu. Ljudi želimo rešiti te impersonalistične onesnaženosti, ki dela življenje zelo suhoparno in je velika ovira pri duhovnem napredovanju. Hare Krišna!

Včeraj sem preživel nekaj ur skupaj z Radhanath Maharadžo.
Pogovarjala sva se in del tega pogovora je bil tudi posnet.
Maharadža je povedal zanimivo zgodbo, ki jo želim ponoviti,
ker je zelo poučna in razsvetljujoča.

Ko je Maharadža prvič prišel v Indijo, je iskal duhovno
življenje, smisel življenja. Takrat še ni vedel za zavest Krišne.
To je bilo leta 1968. Prišel je v Rišikeš, kjer je preživel kar nekaj
časa. Družil se je z jogiji, meditiral, se podvrgel askezi, jedel le
korenček na dan. Spoznal se je z najbolj slavnim jogijem tistega
časa, kar pomeni pred štiridesetimi leti, v Rišikešu, ki mu je
bilo ime Tattvala Baba. Živel je z njim. Jogi ga je naučil, kako
živeti v gozdu, kako preživeti na koreninicah in drugih stvareh,
ki rastejo v naravi. Poučil ga je tudi, kako zakuriti ogenj, živeti
v votlini in prenašati različne ekstremne razmere, ki so jim bili
izpostavljeni v Rišikešu. Živela pa nista ob reki, temveč kakšne
pol ure hoje od nje skozi gozd v smeri gora.

Maharadžo sem vprašal, ali je ta jogi dosegel kakšen določen
siddhi in ali je morda videl kaj takega? Odgovoril je, da osebno
ni bil priča čemu takemu, čeprav so Babo priznavali in cenili po
vsem Rišikešu. Videl pa je, da je včasih v meditaciji nepremično
sedel osemnajst ur na dan v neke vrste transu ali samadhiju.
Kakor koli že, ker je Baba postal tako popularen, so ga ljudje
pričeli obiskovati. Drugi, prav tako precej znani jogi, pa mu je
začel zavidati. Skrbelo ga je namreč, da bi Baba utegnil postati
bolj slaven, da bi imel več privržencev in vzbujal več pozornosti
od njega. Tako je ta jogi nekega dne prišel k Babi med tem, ko
se je ta kopal.Ustrelil ga je v hrbet in ga ubil.

Meni se je to zdelo naravnost neverjetno. Ljudje v Rišikešu
živijo v ekstremni vročini in mrazu, kar na prostem, izvajajo
najrazličnejšo askezo, živijo v votlinah, spijo na tleh, sami netijo
ogenj, jedo le surovo hrano, samo meditirajo in se prostovoljno
držijo zelo strogega reda. Počnejo vse te stvari, a umazanija v
njihovih srcih ostaja. Nečistoče s tem niso odstranjene. Zavist
v srcu ostaja, a ne zgolj zavist, kajti človek si lahko prizna, da
se tudi v njem pojavi zavist. A to še ne pomeni, da vaišnave
pokončajo druge ljudi, ki so njihovi tekmeci, ki si morda
pridobijo sloves naprednega bhakte. Prav nasprotno. Poskušajo
slaviti takšne bhakte, jim služiti in sprejeti kot Krišnovo voljo,
da nekdo, ki je dejansko bolj ponižen, bolj napreden in bolj
učen, postane cenjen in zaslovi. Celo materialistični ljudje
dvakrat razmislijo, preden ubijejo nekoga, ki ga smatrajo za
svojega tekmeca. Toda ta drugi jogi, čeprav je desetletja živel
na prostem in izvajal strogo askezo, se ni mogel osvoboditi ne
samo zavisti, temveč tudi jeze, zaradi katere ni bil sposoben
obvladati čutov in je zato preprosto ubil človeka. Popolnoma je
izgubil nadzor nad samim seboj, gune materialne narave so ga
povsem prevzele in ustrelil je Babo.

Tudi mi smo nagnjeni k temu, da sodimo duhovni napredek ljudi
na podlagi askeze, ki jo izvajajo, ali pa po katerem koli drugem
simptomu, kot na podlagi navezanosti na Krišno. V modernem,
»new age« svetu ljudje gledajo aure, poskušajo ljudem povedati
o prejšnjih življenjih, govorijo o branju tujih misli in drugih
trikih ter se zaradi vsega tega smatrajo za spiritualiste. Toda
prej omenjeni jogi se je držal verodostojnega, tradicionalnega
procesa in ga izvajal zelo resno, česar »new age«-rji ne počno,
saj je živel na prostem, v gozdu Rišikeša. A vseeno je njegovo
srce ostalo nespremenjeno, kajti potrebno je nekaj duhovnega,
transcendentalnega, kar bo prodrlo skozi plasti nezaželenih
stvari, vstopilo v srce in ga osvobodilo nečistoč. V današnji
dobi je to, nasti eva nasti eva nasti eva, le petje svetega imena.
Nič drugo ni učinkovito. Vsa druga askeza, ki jo mi izvajamo
in to v razumnih mejah, kot je na primer, da se držimo pravil
na dan Ekadaši, da na praznične dni postimo, da čutno uživamo
na kontroliran način in se vzdržujemo nekaterih vrst čutnega
uživanja nam je v pomoč. Toda to, kar nam bo zares pomagalo
napredovati v zavesti Krišne in kar daje napredek, ki ga cenijo
vaišnave, je navezanost na recitiranje Hare Krišna. Pomembno
je, kako dobro nekdo izgovarja mantro, kako razločno, koliko je
navezan na to petje. In slej kot prej bo transcendentalna zvočna
vibracija očistila srce in pripeljala duhovnega praktikanta na
duhovno raven. Tega pa ni mogoče doseči z nobeno drugo
metodo, še posebej dandanes. gatir anyatha, to je edini način.
Če želimo doseči cilj, je to edina metoda. Zgodba, ki sem jo
povedal, pa se mi zdi dober dokaz za to, da drugi procesi, če se
izrazim na kratko, dejansko ne učinkujejo.

Kot zanimivost naj povem še, da je drugi, prej omenjeni jogi,
po nekaj letih zapora spet prišel na prostost. Znova se je nastanil
v Rišikešu in spet je zavidal nekemu jogiju, ki je postajal vse
bolj popularen, in ubil tudi njega. Spet je končal v zaporu, a po
nekaj letih je znova prišel na prostost in sedaj spet živi na istem
področju. Videli bomo, kdo bo naslednji na njegovem seznamu
… Hare Krišna!

Kot je rečeno v Šrimad Bhagavatamu in kot je razlagal Šrila
Prabhupada, oseba, ki greši, pa čeprav se zaveda posledic
svojega delovanja, nadaljuje z grešnim delovanjem, če njeno
srce ostaja nečisto, ker … prakrte kriyamanani gunai karmani
sarvasah, jo k temu prisiljuje njena nižja narava, ki je pod
vplivom gun materialne narave.

Šivarama Svami

N. M. Kripamoja das

ISKCON-ovi zakoni naj bi bili revolucionarni za sam par, za tiste okoli njega in za ves svet.

Nekako od šestdesetih let naprej oziroma od časa, ko so v zahodnih demokracijah mnogi mladi ljudje začeli dvomiti v tradicionalno kulturo svojih staršev, se je pogosto gledalo na institut zakona kot na nekaj, kar je bilo relevantno za prejšnjo dobo. Tako so začeli trditi, da je bila zakonska zveza, ki se sklepa javno, ki vsebuje religiozno in pravno obvezo do ene osebe ter traja do konca življenja, v preteklosti bistvena, sedaj pa ni več.

Argumenti proti poroki, ki se jih je v zadnjih desetletjih nabralo prav veliko, zvenijo nekako takole: v homo sapiensovih začetnih dneh, ko smo bili lovci in nabiralci ter ko je bilo življenje boj za obstanek, je imela predanost in (sicer kratka) vseživljenjska zveza med moškim in žensko svoj smisel. Samo tisti, ki so sprejeli takšno obliko sobivanja, so lahko vzgojili otroke in tako zagotovili obstoj naslednje biološke generacije. Naravna selekcija je zahtevala svoje.

Nato je bila izmišljena religija, veliko vezivo razvitih človeških družb. Šamani in duhovniki so z ustvarjanjem pravil glede zakonske zveze zagotovili kohezijo v družbi. Prav tako so ustvarili magične ceremonije, ki so pritegnile blagoslove nevidnih bogov na nebu. Le-ti so blagoslovili par in njuno zvezo napravili trajno.

V prejšnjem stoletju, ko ni bilo državnega sistema socialne pomoči, ko je bil družbeni položaj žensk občutno slabši od položaja moških in ko ni bili nobene stalno učinkovite metode za preprečevanje nosečnosti, je institut zakona, kot sta ga odobravala Cerkev in država, zagotavljal neko mero osebne zaščite in socialne stabilnosti.

Toda kakšen je položaj zakona v enaindvajsetem stoletju, ko so moški in ženske enakopravni, ko je toliko žensk izjavilo, da so trpele zaradi dominirajočih mož, ko se jih več ne smatra za lastnino mož, ko same upravljajo s svojim reprodukcijskim sistemom? Moški pa dvomijo o potrebi, da jih vso življenje bremeni partner, če le-tega ne ljubijo več in se upirajo zakonu o ločitvi, ki razdeljuje prej skupno premoženje na dva enaka dela. Če je ločitev tak finančni šok, zakaj bi se človek sploh poročil? Zagotovo mora obstajati kakšna boljša rešitev!

Njihov argument glasi, da če cenimo svobodo posameznika, če predanost zgolj enemu partnerju ni zmeraj uspešna in če je ločitev finančno tako pogubna, kakšna je potem korist od tako resne zaobljube in vdanosti? Bolje je, če se kot del poročnega dogovora vključi klavzula, ki omogoča izhod v sili ali z drugimi besedami, da zakonca živita skupaj tako dolgo, dokler jima to ustreza.

In če ne verjamemo več v bogove na nebu ali v kakršnega koli boga nasploh in če včasih enemu partnerju bolj ustreza, da zapusti drugega, kot pa da živi z njim, ali ni moralno bolje, ali pa vsaj moralno nevtralno, da se ločita?

Toda statistike razkrivajo, da kljub tem razumnim argumentom, ki so na prvi pogled logični in prepričljivi in ki dozdevno temeljijo na vrednotah kot sta svoboda posameznika in sočutje, po nekaj desetletjih življenja na njihovi osnovi, ti argumenti zmeraj ne zdržijo. Vse večja stopnja ločitev, odpor celo do poskusa ostati poročen in pesimizem, v katerega je zavit sam zakon, so botrovali ustvarjanju nesrečnih otrok in kronično zmedenih odraslih. Dokaze za to vidimo povsod okoli nas. Sama srž družbe, na čelu z zakonom, družino in sosesko, razpada z alarmantno stopnjo. Psihološke probleme druge generacije je mogoče videti na vsakem koraku. In morda bo šele pri tretji ali četrti generaciji resnično vidna cena razvodenelosti družbenih načel.

Nismo edini, ki so eksperimentirali z zavračanjem zakonske zveze in posledično starševsko neodgovornostjo. Družbena revolucija se ni začela v šestdesetih. Zgodovinarji nam lahko povedo, da je bilo mnogo civilizacij pred nami dekadentnih. Njihova izključna težnja po užitkih je pomendrala moralna načela in to pogosto v imenu sočutja in zdravega razuma. Družba, v kateri so prevladovale animalistične težnje, se je dezintegrirala in kot posledica tega so se bojevita plemena med seboj uničila v krvavih državljanskih vojnah.

Zakonska zveza je eno izmed tistih načel, na podlagi katerih praktično življenje ni zmeraj najbolj prijetno, saj zahteva disciplino, ki ohranja dolgoročno srečo posameznika in družbe. Omenjena dolgoročna sreča pa je najpomembnejša stvar v resnično razviti družbi. Pravzaprav je bil zakon zmeraj bistven del progresivnega življenja in stabilnosti družbe. Zadnjih nekaj desetletij je razkrilo, da alternative zakonski vdanosti in zvestobi povzročajo nezaupanje, osamljenost in, paradoksalno, pomanjkanje resnične osebne psihološke svobode. In ko se takšne negativne čustvene izkušnje razširijo in preplavijo na stotine in tisoče domov ter na milijone življenj, trpimo vsi.

Tako posamezniki kot celotna družba sedaj plačujemo visoko ceno za zanemarjanje partnerjev. V končni fazi ni nihče postal nič bolj srečen, zaradi cele vrste zvez, ki jih je imel. Grozne čustvene posledice, ki so jih utrpeli otroci, pa vidimo povsod okoli nas. Pomembna moralna načela, kot so dolžnost, obveza, zaupanje, lojalnost in delovati častno, je zamenjala kultura sebičnosti, ki ogroža najosnovnejše svoboščine, ki smo jih želeli ohraniti.

Celo v zahodnih demokracijah, kjer sta posameznikova svoboda in izbira najvišja, sveta koncepta, se razmere začenjajo spreminjati. Na nek način smo začeli opazovati nered, ki smo ga ustvarili, in znova vzpostavljati ravnotežje. Celo v Ameriki, deželi svobode, vse več ljudi gleda na vseživljenjsko zvezo z enim partnerjem in skupnim prebijanjem tudi skozi težke čase, kot na rešitev za mnoge družbene probleme. Vodilni misleci, tako religiozni kot sekularni, sedaj oznanjajo, da zakon ne predstavlja izgubo svobode, temveč da je bistven korak v osebnostni rasti, k dolgoročni sreči in k družbeni stabilnosti.

To pa še ne pomeni, da je ostati poročen z eno osebo postalo kaj lažje. Izzivi vseživljenjske zveze in predanosti so isti, kot so zmeraj bili. Potrebni so posameznikov trud, kompromisi, služenje drug drugemu ter predvsem pristna ljubezen in razumevanje. Poleg tega je potrebna še podpora sorodnikov in prijateljev ter stalno spominjanje o družbeni pomembnosti zakona.

V ISKCON-u imamo sveto poslanstvo ustvarjanja zavetja pred dobo kali. Mi smo Gibanje ljudi, ki se držijo večnih življenjskih načel, med katere spada tudi zakonska zveza. Ne verjamemo, da je zakon nastal zgolj kot posledica pragmatičnega biološkega parjenja ali kot priljubljeno družbeno vezivo, ki so si ga v davnini izmislili manipulativni duhovniki. Vse takšne ideje prihajajo od naturalistov, antropologov in sociologov, ki so v svoji iskreni želji, da obrazložijo družbene pojave z zornega kota svoje discipline, neizogibno prispevali k ustvarjanju miselnosti, ki stoji za današnjim problemom.

Verjamemo, da je zakon, v katerem bo večina nas preživela največji del svojega življenja, sveto mesto, ki nas lahko, če živimo v skladu z navodili svetih spisov, vodi k Bogu. In če nas bo na tisoče ISKCON-ovih vaišnavskih parov pokazalo, kako je to mogoče storiti in da to resnično vodi k dejanskemu duhovnemu dvigu, potem smo lahko v teh težkih časih veliko Gibanje. Če zares verjamemo v besede našega ustanovitelja-ačarje, potem bomo gledali na njegovo Gibanje, na naše Gibanje, kot na telo, ki lahko povzroči duhovno revolucijo v človeški družbi. Nič manj. To pa pomeni, da morajo biti naši zakoni revolucionarni. Na naše zakone ne bi smeli gledati zgolj kot na zaobljubo dveh oseb, temveč kot na daritev drugim, ki se nam bodo šele pridružili.

Ko bodo ljudje videli srečne pare in srečne družine, se nam bodo želeli pridružiti. Če smo sprejeli sveto zakonsko zaobljubo, katere priča je bil Bog, potem se moramo naučiti znanstvenih načel, kako ustvariti trajno, nezlomljivo partnerstvo. Moramo se pogovarjati o naših zakonih, jih spoštovati ter storiti vse, da jih podpremo in zaščitimo. Ne smemo ostati tiho, ko vidimo pare v težavah, temveč jim moramo pomagati ter nikoli in nikdar predlagati lahkega izhoda. Tako nas vse skupaj čaka izjemna nagrada: čustvena, družbena in duhovna. Naši pravnuki, bodoči ISKCON-ovi bhakte, pa nam bodo iz srca hvaležni.

“Dandanašnje izobraževanje v človeku torej krepi napačne vrednote. Moja sogovornica pravi, da sodobni človek ni le brez pravih vrednot, temveč ima povsem napačne vrednote, kar je še slabše: »Prepričan je, da je vse, kar je pomembno, njegov lastni užitek! Da je denar najpomembnejši in da bo srečen, če bo močan in slaven. Vendar to ni resnica! Še posebno ženske mislijo, da bodo srečne, če bodo lepe in privlačne, kar pomeni, da morajo imeti posebno frizuro, obleko in da morajo biti tako vitke, da jih skoraj ni opaziti. To nam sporočajo reklamni panoji okoli nas! Če nismo videti takšne, kot so ženske na reklamnih panojih, se počutimo slabo, še posebno, če smo najstnice.”

Stran 1
Stran 2
Stran 3
Stran 4

Mogoče bo nekoga presenetila povezava med naslovom in temo, ki bo obravnava tega članka. Šport v materijalnem smislu pomeni neki vrhunec tekmovalne želje in izpolnitve svojega ega. To pa ima stranske proizvode slave, imena, uživanja v nasprotnem spolu itd. Zanimiva mi je bila prva izkušnja, ko sem prebral Šrimad Bhagavatam. Prvi verz, ki izostavlja Krišno kot Vsevišnjo Božansko Osebnost, nisem kaj dosti razumel, niti mu nisem posvečal preveč pozornosti. Bolj pa je mojo pozornost pritegnil drugi verz, ki govori o tem, da je ta spis namenjen tistim, ki so brez zavisti in so izgubili okus za tekomvalno naravo tega materijalnega sveta. To je tisto, kar sem iskal sem pomislil. Ali pa se mogoče predobro sliši, da bi bilo res. Hmmm, noodločil sem se, da stvari dam možnost. In tako sem nadaljeval z branjem.

Moje iskušnje z negativnimi učinki tekmovalne narave so bile tako iz
privatnega življenja, ko sem okusil zavist telesnega strica. Po drugi
strani pa tudi zavist in negativne želje ljudi v športu. Nekoč so mi
tako imenovani prijatelji “po nesreči nastavili” par kil preveč na eno
strani, tako da sem pri dvigu nad 200 kg si poškodoval komolec in sem
bil nekaj časa nezmožen karkoli narediti. No, tako sem spoznal, da v
materijalnem smislu ne moreš zaupati nikomur, ker je vsak pod vplivom
temnih sil svoje notranjosti. Po drugi strani pa to ne pomeni, da je
oseba avtomatično slaba. Včasih jo premaga negativna plat ali po
domače rečeno pogojenost, ki jo oseba nosi s seboj iz telesa v telo.
Čeprav sem bil v športu zelo uspešen in sem stvar jemal kot izziv s
samim seboj in nisem posvečal preveč pozornosti na to, koliko so
uspeli drugi, sem videl, da ni vedno pri vseh tako. Zato nisem videl
prevelike želje, da bi se družil z drugimi športniki. Tu pa sem na že
na samem začetku dobil sporočilo, da je duhovno znanje Šrimad
Bhagavatama za ljudi, ki so opustili zavist in željo po tekmovanju.
Globokega sporočila tega verza še vedno ne razumem, sem pa dobil s tem
verzom kar neko realizacijo. Ta verz nam da smernico, da vidimo v
kolikršni meri smo dejansko postali bhakte, ali v kolikršni meri smo
še vedno del materijalnega sveta. Kaj v resnici se dogaja v našem
srcu, ko nekdo napreduje v duhovnem življenju bolj kot mi sami. Kaj ko
ima nekdo večjo materijalno ali duhovno srečo. Ali smo veseli, ali po
principu “trpljenje ima rado svojega sopotnika” tudi drugim privoščimo
vsaj enako nesrečo, če ne večjo kot imamo sami. Ali želimo, da če je
nam težko prakticirati duhovnost drugim bilo vsaj malce bolj težko.
Ali ne premišljujemo zakaj nismo mi najboljši bhakta, in zakaj nas vsi
dejansko ne vidijo kako specijalni smo. Kot v tekmovanju na 100
metrov, kjer štejejo medalje. Zlata je najboljša. Četudi dobimo srebro
ali bron, nismo vredni preveč. Če pa nismo pridobili kolajne
pravzaprav nismo dobili nobene pozornosti. Zato v duhovnosti
velikokrat izgubimo entuzijazem, ker ne vidimo, da nam drugi ploskajo,
da nas hvalijo in ne vidijo kako posebni smo. Potem iščemo to v
materijalnih aktivnostih. Toda, ali se ni v ravno omenjenem 2 verzu
Šrimad Bhagavatama izpostavila kvalifikacija za vstop v svet Šrimad
Bhagavatama, duhovne sreče in popolnosti. Duhovne aktivnosti temeljijo
na našem odnosu z Krišno in ne na primerjavi z drugimi bhaktami. Če s
svojo aktivnostjo po najboljši meri lahko naredimo nekaj, kar bo
naredilo Krišno zadovoljnega, potem je to popolnost in se ta aktivnost
ne sme primerjati z aktivnostjo drugega bhakte. Krišna ni poslovnež,
da bi gledal koliko denarja nekdo da njemu, koliko drugih bhakt je ta
oseba premagala v tekmovanju za prvo mesto, položaj itd. Krišna hoče
odnos z osebo, ki temelji na zaupnem odnosu med Krišno in tem bhakto.
Tako Krišni ni važno, kdo je prišel prvi na cilj in kdo zadnji. Mogoče
bo ravno tisti neopazni zadni prvi pri Krišni. Če slučajno mi osebno
nismo prvi in najboljši, potem posredno ali neposredno krivimo Krišno,
zakaj je pristranski. Tako se zavist in tekmovalna narava preneseta na
Krišno, ker dejansko je on edina oseba, ki odloča in omogoča, da nekdo
lahko bolj napreduje od nas.
Neka oseba me je pred kratkim vprašala, če oseba, ki sprejme pot
bhakti yoge pridobi vse dobre kvalitete in postane prosta vse zavisti,
pohlepa, gneva itd. Odgovoril sem ji, da teoretično je oseba prosta,
ker je v procesu, da se reši tega. Dejansko je petje svetih imen tako
močno, da lahko osebo v trenutku očisti vseh teh stvari. Toda problem
je, ker se hočemo upirati, in to zato, ker si rezultate bhakti yoge
predstavljamo na drugačem način. Mi osebno mislimo, da mora proces
bhakti nam osebno omogočiti pozicijo posebne osebe, nekoga, ki bo
dobil zlato medaljo itd. Zato ne dobimo prvotnega učinka petja svetih
imen. V najboljšem primeru postopoma dopuščamo, da nas sveto ime
očisti s tem, ko vidimo katere stvari delamo narobe in se kesamo. V
najslabšem primeru pa postanemo vase zagledani in mislimo, da smo
postali tako čisti, da imajo v resnici samo vsi drugi problem razen
nas. Tako so v naših očeh vsi, ki ne ustrezajo našem pogledu obsojeni
na propad. Mi pa smo tisti, ko bodo z zlato medaljo prišli h Krišni.
Ali res?
Preprosta izjava Šrila Prabhupade, da moramo sodelovati, da bi ga
zadovoljili, je res globoka, ker dejansko pokaže bistvo celega 2 verza
kaitava dharma projitah. Da bi dejansko lahko sodelovali moramo biti
prosti zavisti in željo po tekmovanju. Ne moremo si obesiti na vrat
zlato medaljo in hoteti izstopati. Moramo postati član množice bhakt
in sodelovati z njimi in znotraj sebe poiskati srečo v odnosu z Krišno
namesto sreče, ki izhaja iz minljivih stvari kot so slava, položaj,
zmaga itd. Le tako bo naše srce postalo mesto, kamor bo vstopil Šrimad
Bhagavatam v poosebljeni obliki kot smejoči Gospod Krišna. To bo
popolnost našega življenja. Zavedli pa se bomo, da nismo nič
posebnega, ker ima Gospod Krišna že nešteto bolj kvalificiranih slug v
katerih srcih je, naša velika sreča pa je, da je z nami.

Damana Krišna das