Madhu Manohar prabhu in Madhava Prija matadži sta mi prijazno
omogočila, da po seminarju Bhagavad-gite prespim pri njima in tako sem
bil zjutraj deležen še nekaj njune družbe.

Zatem sem se odpravil proti Ljubljani, kjer sem šel najprej izkazati
spoštovanje tempeljskim Božanstvom, nato pa sem na hitro uredil nekaj
stvari. Opoldan me je čakalo predavanje v okviru Bhakti šole, tema pa
je bila vsebinski pregled prvih štirih spevov Šrimad Bhagavatama.
Učencev v drugem razredu te šole je bilo šest. Večino sem jih že
poznal. No, pa smo skupaj predelali snov, ki je bila zadana. Sicer bi
se na omenjeno temo dalo govoriti in govoriti, a smo se dotaknili le
najosnovnejših filozofskih zaključkov. Ura in pol, ki je bila
predvidena za to nalogo, je, vsaj meni, minila zelo hitro. Bilo je
sproščeno. Všeč mi je bilo v družbi teh bhakt.

V uri in pol, ki nas je po šoli ločila do nedeljskega programa, je
bila izpolnjena s pogovori in petjem Hare Krišna maha-mantre, pa tudi
prasadam ni izostal.

Ob petnajstih se je začel feast. Pel sem bhadžane in je na srečo kar
šlo, saj sem se bal, da mi utegne prehlad onemogočiti petje. Na
inštrumentih so me spremljali Mahatma prabhu, Adžaj prabhu in bhakta
Lenart.

Sledilo je predavanje o iskanju sreče. Temelj lekcije je bil verz iz
Šrimad Bhagavatama (7.13.29): >>Tako kot jelen zaradi nevednosti ne
vidi vode v vodnjaku, ki ga je prerasla trava, temveč teče za vodo
drugam, živo bitje prekrito z materialnim telesom ne vidi sreče v
sebi, temveč teče za srečo v materialnem svetu.<< Šrila Prabhupada med
drugim komentira: >>Ta nazoren primer opisuje živo bitje, ki zaradi
pomanjkanja znanja, išče srečo zunaj sebe. Ko nekdo razume svojo pravo
identiteto, kot duhovnega bitja, lahko razume tudi Vrhovno duhovno
bitje, Krišno, in dejansko srečo, ki izhaja iz odnosa med Krišno in
njim.<<

Kirtano, ki se je začela neposredno po predavanju, je vodil Mrigendra
prabhu, Kripa Pala prabhu pa je med tem Božanstvom daroval arati.

Po kirtani so bhakte častili prasadam, sam pa sem se odpravil proti Mariboru …

Hare Krišna!

Gargamuni das

Popoldan sem se odpravil proti Brežicam. Po poti je sijalo sonce in
njegovi žarki so pogreli ta mrzli dan.

V domu Madhu Manohar prabhuja in Madhava Prija matadži je ob mojem
prihodu že bilo zbranih nekaj bhakt, ki so se veselo pogovarjali.
Poleg njih pa sem zagledal še ena Božanstva. To sta bila Gospoda
Čaitanja in Nitjananda, ki Ju je Murari prabhuju iz Indije poslal
njegov duhovni učitelj, Kratu prabhu. Božanstva so zelo zelo lepa.

Do časa uradnega začetka srečanja se nas je zbralo še nekaj in začeli
smo s petjem Hare Krišna, ki mu je sledil naslednji del seminarja
Bhagavad-gite. V začetku dvanajstega poglavja smo slišali o
pesonalistični poti in pristopanju h Krišni z vdanim služenjem, ki je
hitrejše, lažje, prijatnejše in varnejše od impersonalističnih
poskusov spoznavanja Absolutne Resnice. Glavna razlika je pravzaprav v
tem, da imamo na personalni poti na drugi strani osebo, Krišno, ki nam
pomaga in ki nas navsezadnje potegne iz oceana materialnega obstoja.

Srečanje se je zaključilo na okusen način, s prasadamom, ki je bil
prilagojen željam bhakt.

No, tokrat pa sem bil prikrajšan za nočno vožnjo nazaj v Maribor:)
Naslednje jutro sem moral namreč v Ljubljano, tako da sta mi naša
gostitelja prijazno omogočila, da prespim pri njiju.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Nevedni in brezverni ljudje, ki dvomijo o besedah razodetih svetih spisov, pa ne razvijejo zavesti Boga, temveč padejo. Za dvomečo dušo ni sreče ne v tem ne v naslednjem življenju.

(Bhagavad-gita kakršna je, 4.40)

mandeljni 200 gr sladkor v prahu 100 gr

Mandeljne kuhamo približno 5 sekund, olupimo in zmeljemo v električnem mlinčku, da postane sipek. Dodamo sladkor v prahu in po želji oblikujemo v kroglice, kocke in podobno

Po petih dnevih intenzivnega študiranja, predavanj in priprav nanje ob
koncu tedna nimamo predavanj v okviru Bhakti-šastri seminarja. A ni
dolgčas …

No, današnji dan je bil že od samega jutra nekaj posebnega. Po
mangala-aratiju so se tukajšnji bhakte zelo lepo in prisrčno zahvalili
in obdarili Vrišabho prabhuja, ki je v templju v Osijeku preživel kar
nekaj časa, danes pa se seli v Sarajevo, kjer bo pomagal pri širjenju
zavesti Krišne v Bosni in Hercegovini.

Zame je bil danes dan za prvi harinam v novem koledarskem letu. Bhakte
so pri uradnih organih prijavili to prireditev in okoli desetih smo se
odpravili v center Osijeka. Prvič sem v tem Kraju in moram reči, da mi
je všeč. Zelo prostran je, z veliko drevesi, zelenicami in parki.
Namestili smo se na severni strani trga Ante Starčeviča, da bi bili
med drugim deležni toplih sončnih žarkov, ki so v harinamu sredi
januarja še kako dobrodošli.

V prvem delu harinama je za harmonij sedel Suvarna-bindhu prabhu, sam
pa sem igral mridango, kar me je dodobra ogrelo, le koža na prstih je
čez čas popustila in popokala. V drugi polovici pa so me posadili za
harmonij. Bili smo na odprtem in bilo nas je sedem, tako da sem se
trudil peti glasno, kolikor sem le mogel, ne glede na to, da je bilo
tveganje izgube glasu precej visoko.

Mimoidoči so bilo cool. Precej jih je vrglo nekaj drobiža, trije pa so
kupili knjigo. Najbolj všeč mi je bilo, da nas je prišlo pozdraviti
precej bhakt, med katerimi sta z nami prebila največ časa matadži
Diana in bhakta Igor, stari znanec iz Murskega Središča. Dve družini
sta prinesli še polni vrečki sadja za Božanstva in vodo za bhakte v
harinamu. Res pozorno in prijazno. Čeprav se sami niso pridružili
harinamu v svojem kraju, pa so pokazali veliko odobravanje in
hvaležnost za naš trud.

Po dobrih dveh urah je mraz nekaterim zlezel do kosti in zato smo se
počasi, zadovoljni in razigrani, odpravili nazaj proti templju …

Hare Krišna!

Gargamuni das

išvarah paramah krišnah
sac-cid-ananda-vigraha
anadir adir govindah
sarva-karana-karanam

“Krišna, ki je znan kot Govinda, je Vrhovni Bog. On ima večno, blaženo, duhovno telo. Je izvor vsega. Nima drugega izvora in je prvobitni vzrok vseh vzrokov.” (Bs. 5.1)

Nikoli ne bomo videli slike, na kateri je Krišna star, kajti Krišna se ne
stara kakor mi, čeprav je zmeraj bil, je in bo najstarejša oseba v vsem
stvarstvu. Njegovo telo nikoli ne oslabi in Njegova inteligenca nikoli ne
opeša; oba sta nespremenljiva.

(Bhagavad-gita kakršna je, 4.6, komentar)

Brezčasna indijska modrost je zapisana v Vedah, starih sanskrtskih besedilih, ki zajemajo vsa področja človeškega znanja. Vede, ki so se izvorno prenašale po ustnem izočilu, je pred pet tisoč leti prvi zapisal Śrīla Vyāsadeva, ¨literarna inkarnacija Boga¨. Ko je Vyāsadeva napisal Vede, je njihovo bistvo podal v aforizmih pod naslovom Vedanta-sutre. Śrīmad-Bhāgavatam (Bhagavata Purana) je Vyasadevov komentar njegovih lastnih Vedanta-suter. Napisal ga je v zrelosti duhovnega življenja po navodilih Narade Munija, svojega duhovnega učitelja. Śrīmad-Bhāgavatam slovi kot ¨zrel sadež z drevesa vedske književnosti¨ in je najbolj popolna in avtoritativna izdaja vedskega znanja.

Vsi polbogovi, kot Brahma, Šiva, kralj Indra, Čandra in Surya, so podrejeni Vrhovni Božanski Osebnosti. Razen polbogov je celo v človeški družbi veliko vplivnih osebnosti, ki nadzirajo različna delovanja in območja. Vendar, Gospod Višnu je Bog nad bogovi (paramešvar).

kokosova moka 100 gr mleko v prahu 50 gr
sladkor 50 gr topla voda

Pomešamo sladkor in mleko v prahu. Postopoma dodajamo vodo in hitro mešamo s spiralnim stepalom, tako da odstranimo grudice. Zmesi je potrebno dodajati vodo, dokler se v dolgih nitih ne začne cediti s stepala. Takrat dodamo kokosovo moko, dobro umesimo z rokami in oblikujemo kroglice.