Šrila Rupa Gosvami omenja, da je v vdanem služenju Krišni najpomembnejše druženje z bhaktami. Vdano služenje se pravzaprav začne s takšnim druženjem. Čeprav navadno pravimo, da se vdano služenje Krišni začne s sraddho (začetno vero), ki ji sledi sadhu-sanga (druženje z bhaktami), pa brez sadhu-sange ni mogoče dobiti sraddhe. Družbo bhakt bomo cenili šele, ko bomo imeli vero, le-to pa dobimo od bhakt.

Šrila Prabhupada je veliko časa posvečal urjenju bhakt, kajti ti bhakte so zatem vzbudili vero v drugih in ta vera je nato pripeljala ljudi v družbo bhakt. Prihod v to družbo predstavlja za živo bitje popolnost in veliko srečo. S tem namenom je Šrila Prabhupada ustanovil Mednarodno skupnost za zavest Krišne – ISKCON. To je skupnost bhakt in v njihovi družbi začne oseba razumevati draž zavesti Krišne. Krišna je atmarama in izkuša popolno zadovoljstvo. On je izvor vse sreče. A celo On želi povečati to srečo s pomočjo druženja z bhaktami. Tako je ena izmed posebnih lastnosti Krišne, da je zmeraj obkrožen s Svojimi ljubečimi bhaktami. Druženje z bhaktami je pravzaprav najdragocenejša stvar, ki jo imamo. Ta družba je vir naše sreče. Z njeno pomočjo dosežemo popolnost in dobimo priložnost, da večno častimo Krišno tako, da pri tem asistiramo Njegovim čudovitim ljubečim bhaktam.

Torej eden najbolj čudovitih darov, ki nam jih je dal Šrila Prabhupada, je družba bhakt. Kako je sicer mogoče brez njega ceniti Krišno ali Njegove bhakte? S pomočjo družbe bhakt cenimo bistvo, ki je družba bhakt. Vrednost le-te je tako velika, da celo Krišna osebno pride v razpoloženju Svojega bhakte, da bi okušal draž druženja z bhaktami.

Rad bi se zahvalil Šrila Prabhupadi in vsem njegovim čudovitim bhaktam. Šrila Prabhupadi, ker je ustvaril bhakte, s katerimi se lahko družimo, in samim bhaktam za ustvarjanje okoliščin, v katerih se lahko družimo. Tako nam dajejo čudovito priložnost za okušanje nektarja služenja Krišnovim lotosnim stopalom. Vsa slava Šrila Prabhupadi!

N. S. Bhaktividja Purna Svami

Za razliko od krščanskega razkošja veleposestništva te tukaj pozdravijo na vsakem sidrišču očesa dobesedno vraščene nežno skromne cerkvice in samostani odeti v nevidno sakralno auro, ki subtilno čutnega v trenutku ovije v svoj skriti plašč varnosti večnega. Celotna atmosfera znova in znova pričara utrip in svetost Indije. Prebudi večkrat že pozabljene spomine obiska Vrindavana in vseh majhnih templjev, ki dostikrat skromno ali hkrati veličastno slavijo Krišno. Oznaka MK na tablah bi lahko v nekem prenesenem pomenu izražal multi kaos administracije, s katerim se srečaš že na samem vstopu v državo, zopet podobno Indiji. A kot kaže je to prekletstvo blagoslova modernega “nerazvitega” sveta. Tam, kjer je svetost in mistika ad hoc, se ponavadi poruši ravnovesje z gospodarstvom in predvsem notranjo ureditvijo sistema. Časi, ko sta si ekonomski napredek in zavest Boga v enaki meri podajala roki, so dandanes še samo zaznamovani z etiketo arhaičnosti ali pa celo mitologije. Tako, kot so vedsko kulturo Angleži namenoma želeli (in jim je žal tudi marsikje uspelo) uničiti skozi moderno miselnost, zahodne “civilizirane” običaje, ter na žalost tudi skozi krščansko indoktrinacijo in celo lažno prevajanje svetih vedskih spisov, tudi Makedonijo uničuje korumpiranost, prodaja državne imovine tujcem, moralna degradacija voditeljev in seveda vsa modernizirana medijska navlaka, ki konstantno uničuje vlogo vere, molitve, smisla življenja, družinskih vrednot in seveda položaj in pomen Boga v vsakdanjiku in življenju ljudi. Rečeno je, da so ljudje, predvsem otroci in mladi zrcalo utripa življenja. Že bežen utrip pa ne zrcali nič kaj vzpodbudnega.

Ljudje tukaj so lahko hkrati znanilci nebes in pekla. Enciklopedija čustev skrajnosti in teizma/ateizma. Od popolne odprtosti, nesebične iskrene prijaznosti pa do ruralne zavisti in prekletstva. Vsa ta subtilna prepletanja čustvenega vrtiljaka medsebojne komunikacije kaj hitro vrže pristno hladnega Evropejca v samico depresije in zmedenosti. Težko je razumeti instantno menjavanje severnega in južnega pola čustev, ki v momentu udarijo skozi razpoke navidezno krepkega karakterja zahodnjaka. Spadam tudi jaz med njih? Nedvomono. Pomembno pa je, da se v odzivu na vso dogajanje odraža stanje zavesti. In to ni zmeraj brilijantno, kot bi morda želel.

A kaj ima vse to z skupnega z zavestjo Krišne?

Znova me preseneča nekaj, čemur si dovolim reči estetika uma. Ta del Makedonije okrog vzhodne meje in tudi arhepilag diha s skrivnostno sapo mistike, življenja. Z nečem svetim, Božjim. Zdi se mi, da strani knjige, ki je zmeraj na dosegu moje roke, Iznad iluzije in dvoma (Šrila Prabhupadovi pogovori o zahodni filozofiji), kar same vabijo v branje. Vesel sem, da me lahko tudi okolica in ljudje spomnijo na Krišno, sprožijo samokritiko celo vplivajo na mojo zavest pozitivno.

Skladno se pojavi že na vstopu v te kraje želja po ponovnem obisku svetih mest Indije, kjer je Krišna še zmeraj prisoten na neuničljiv način na toliko mestih. Že sami spomini na Vrindavano so obogateni z neprecenljivo vrednostjo časa, ki, hvala Bogu, sodi celo iznad mentalnega sprehoda.

Morda je to skromno majhen del mojega razumevanje tega, kar pravi Krišna v znamenitem verzu Bg.18.65, “Zmeraj misli Name, postani moj bhakta …”.

Včasih je težko povezati stvari in se prebiti iznad spon vsakdanjika ali delovanja. Je pa vsak tak svetel trenutek razlog za veselje in osebna zmaga. Vsaj zame.

Madan Mohan das

N. M. Urmila devi dasi
24. februar 2010

Šrimad-Bhagavatam 3.33.3

Devahuti pravi, da Gospodove želje nikoli ne ostanejo neuresničene. Zmeraj se uresničijo. Kako pa je z nami? Imamo tako veliko želja. Če za trenutek pomislimo, koliko želja se porodi v nas samo v enem dnevu, kaj potem reči za število želja v celem ali celo mnogih življenjih. Ali lahko rečemo, da so se ali se bodo vse te naše želje izpolnile? Kdo lahko to trdi? Kar koli si zaželim, to se zgodi. Celo potem, ko vložimo toliko truda, se naše želje še zmeraj ne izpolnijo.

V petnajstem poglavju Bhagavad-gite je pojasnjeno, da celotno stvarstvo počiva na željah, kot banjanovo drevo, ki se odseva na vodi želja. Kot pojasnjuje Krišna, so naše želje pravzaprav gonilo vsega (Bg. 8.6):

yam yam vapi smaran bhavam
tyajaty ante kalevaram
tam tam evaiti kaunteya
sada tad-bhava-bhavitah

smaran bhavam, to, o čem razmišljamo. smaran se nanaša na spominjanje ali razmišljanje o nečem, bhavam pa na čustva, naše razpoloženje, ne zgolj na tisto, o čemer razmišljamo mimogrede, temveč na tisto, o čemer razmišljamo intenzivno. To določa telo in položaj, v katerem se nahajamo. Naše želje v preteklosti so določile, da dobimo telo, ki ga posedujemo v tem življenju, družino, v kateri smo se rodili, velikost premoženja, ki ga imamo, zdravje, izobrazbo, zveze, ugodnosti za duhovno življenje …

Ali lahko kdo vzame pod drobnogled svoje življenje in reče: »Popolno!«? Je kdo tak? Ali se pogledate v ogledalo in rečete: »Da, to je prav to, kar sem želel.«? Torej, čeprav naše želje odločajo o vsem, pa dejansko ne vemo, kaj naj bi si želeli. Naše želje so ključ do popolnosti! Ta del ali to poglavje Bhagavad-gite se začenja s siddhi bhumin. Govori o dosegi popolnosti. Krišna pa pravi v dvanajstem poglavju, da bi morali misliti Nanj z ljubeznijo. In kaj storiti, če tega ne zmoremo? Držati se moramo regulativnih načel! In kako se temu reče v Sanskrtu? Gre za abhyasa-yogo (Bg. 8.8). Torej če nismo sposobni zgolj razmišljati o Krišni z ljubeznijo, se posvetimo tej abhyasa-yogi, ki ji navadno pravimo tudi sadhana-bhakti. Abhyasa pomeni vadba. In čemu abhyasa-yoga? Da bi razvili iccho, željo, kajti če si želimo samo Krišno, ga tudi dosežemo. Če si želiš psa, postaneš pes. Če si želiš Krišno, postaneš kot Krišna.

Nekoč sem peljala svoje učence na ekskurzijo. Ali veste, kaj je ekskurzija? Pomeni, da odideš in se o nečem učiš izven učilnice. Ko smo se vračali, smo v zraku zagledali ogromen dim. Velik požar je bil in otroci so rekli: »Oh, mati Urmila, gremo gledat ogenj.« Gorela je stanovanjska zgradba z osmimi stanovanji. Velik požar. Dolgo sploh nismo mogli priti blizu. Šele, ko so gasilci ogenj pogasili, smo se lahko približali. Pred zgradbo smo videli mlado žensko s tremi majhnimi otroci. Bila je bosa. Bila je brez denarja. Samo otroke je pograbila in stekla iz goreče stavbe. Na podoben način um ob smrti zgrabi tisto, na kar je najbolj navezan. Ko telo ob smrti gori, se um nečesa oprime: »Kaj lahko vzamem s seboj iz tega sveta?« In to določa naše naslednje telo. A to ne velja zgolj za trenutek smrti. Različne želje, ki jih imamo za časa življenja, nas silijo k vsakodnevnemu delovanju.

Govorimo o zakonu karme. Karma je posledica naših želja. Nekaj si želim in zato delujem na določen način, v skladu s katerim nato žanjem posledice. Torej vse, tako materialno kot duhovno, temelji na želji. Vsa različna telesa in okoliščine, v katerih se znajdem v tem svetu, so rezultat želja. Tudi dosega najvišje popolnosti ali ljubezni do Boga temelji na želji.

Na začetku sem zastavila vprašanje: »Ali resnično lahko nadzorujem izpolnitev želja? Ali dejansko lahko odstranim vse ovire pri njihovem izpolnjevanju?« Ali je dovolj, da samo sedem in si rečem: »V redu! Imam željo.« Obstajajo nekateri novodobni (new age) filozofi, ki to zagovarjajo. Morda ste nekateri že slišali zanje. Samo sedeš in si zaželiš. In nič ti ni treba storiti. Samo sedeš v svojo sobo in meditiraš: »Rdeč avto z osupljivimi platišči in jaz ga vozim. To je res krasen občutek.« In potem samo odpreš oči in avto je pred tvojo hišo. Mislim pa, da imamo vsi izkušnjo, da se to nujno ne zgodi. Celo zadeve, pri katerih skozi daljši čas marljivo vlagamo velik trud, se lahko izjalovijo, mar ne? Ali pa nekako le dosežeš cilj, potem pa uvidiš, da to pravzaprav ni to, kar si želel. Zakaj sem si tako močno prizadeval za to? Ali ni tako? Dobil bom določeno delo pri določenem podjetju in trdo delal …

Pred dnevi mi je pristopil bhakta in rekel: »Zaljubil sem se v to punco. Pomagaj mi, da se poročim z njo.« Ko pa se poročiš, ni nujno, da bo takšna, kot si to sedaj domišljaš, in potem lahko rečeš: »Zakaj sem se tako trudil za to?« Tega ne moremo kontrolirati in inteligentna oseba se tega zaveda: »Izpolnitev mojih želja ni odvisna samo od mene. Obstajajo še drugi dejavniki, ki so izven moje kontrole.« Tako gre pameten človek k močnejši osebi od sebe in jo prosi za pomoč. Morda pristopi k politiku ali kaj takega, morda k polbogu. Čeprav v sodobni družbi k polbogovom ne pristopa ravno veliko ljudi … In tako si pri izpolnjevanju želja poskušajo pridobiti njihovo pomoč.

Gre za zelo pomembno zadevo. Materialistična oseba, pogojena duša namreč ne razume, da lahko postane resnično zadovoljna, če svoje želje zadovolji na drugačen način. Poglejmo si, kaj je koren vseh želja. Vzemimo na primer denar. Ali bi se kdo med nami odrekel denarju? Pravijo, da ne glede na to, koliko denarja zaslužiš, si želiš, da bi ga zaslužil še deset odstotkov več. Torej, če bi vam nekdo ponudil tisoč evrov, ali bi jih sprejeli? Najverjetneje. Zakaj si želimo denar? Želimo ga, ker nam daje varnost. Če imam denar, imam tudi bivališče. Lahko plačamo račun za vodo, elektriko. Lahko kupimo hrano. Lahko kupimo obleko. Tako si zagotavljamo varnost. Denar nam lahko omogoča tudi določen položaj v družbi. Tako imamo prijatelje in smo del skupnosti. Omogoča nam užitke, dobro hrano, lepa oblačila, dober CD predvajalnik s prvovrstnimi zvočniki, dopustniške izlete. Toda kaj pravzaprav iščemo? Iščemo varnost. Iščemo srečo. Ali pa nam denar omogoči pridobitev znanja, kajti z njim lahko plačamo vse seminarje na MI-ju (Majapurskem inštitutu) ali pa se lahko vpišemo na fakulteto. Torej, v skrajni fazi si ne želimo denarja. Dejansko iščemo večnost, znanje in blaženost – odnose, ki vsebujejo smisel, srečo, zadovoljstvo ali zabavo. To je koren naših želja.

Problem materialistov je, da poskušajo zadovoljiti svoje želje, a ne vedo, da so le-te v svoji osnovi duhovne, kajti izhajajo iz duše. Ker pa so oseba in njene želje na nek način ločeni od Krišne je to razlog, da se te želje ne izpolnijo. Toda oni tega ne razumejo. Ne razumejo, da poskušajo izpolniti želje na napačen način. So pa zelo odločni v svojih poskusih.

Kot je pojasnjeno, bahir mukha, Krišni smo obrnili hrbet in mislimo, da nas tako čaka izpolnitev naših želja. Lahko sicer vidimo nekaj pred seboj, nek dober avto, hišo, lepega moškega, lepo žensko, lepo to in ono ter mislimo: »To me bo osrečilo. To me bo zadovoljilo. To mi bo prineslo znanje.« Toda če si želimo pridobiti ta predmet, se enostavno zaletimo z glavo v steno. Razlog tiči v tem, da je to, kar gledamo, samo odsev. Kje pa je potem realnost? Če je pred nami odsev, mora biti realnost za našim hrbtom. Obrnili smo ji hrbet.

A materialistični osebi, ki ugotovi, da ni neodvisna pri izpolnjevanju svojih želja, ne pade na pamet, da bi se obrnila k dejanskemu viru izpolnitve. Preprosto želi najti nekoga, ki ji bo pomagal izvleči jabolko in avto in hišo iz ogledala, kar pa je v končni fazi spet jalovo, kajti tudi če dobiš določeno stvar – duhkhalayam asasvatam (Bg. 8.15). Je začasna. Tako ti ne more dati dejanskega zadovoljstva.

Včasih gredo ljudje celo h Krišni in včasih k polbogovom in Krišna izpolni njihove želje, a človekova temeljna želja s tem še ni zadovoljena. Tako je bilo s Hiranjakašipujem, ki je dobil močno telo, ni ga bilo mogoče napasti s strelo, vsakogar v vesolju je lahko premagal, a s tem še ni prišel do korena vseh želja, ki je večno življenje, položaj popolne varnosti. Pridobil si je sicer palače, ogromno denarja in obilja, ne pa tudi srečo. Rečeno je, da je bil zmeraj pijan od močno dišečega vina in da je neprestano brez razloga kaznoval polbogove, kar je glavna značilnost nesreče. Nesrečno osebo prepoznaš po tem, da brez razloga zmeraj kriči na druge. Torej, Hiranjakašipu je izpolnil svoje želje, po drugi strani pa jih dejansko ni.

Malo bolj inteligentna oseba razmišlja: »V redu! Ni najboljše samo prositi Krišno ali polbogove ali kogar koli za izpolnitev želja, a naj vsaj uskladim svoje želje s Krišnovimi.« Kajti rečeno je, da se Njegove želje zmeraj izpolnijo. Torej, če svoje želje uskladim in povežem s Krišno, čigar želje se zmeraj izpolnijo, se bodo izpolnile tudi moje želje.

Najnižje izmed takšnih želja imajo deve, ki razmišljajo: »Želim upravljati.« Posedujejo aisvarya bhavo. Naj upravljam za Krišno. Naj upravljam skupaj s Krišno. Naj upravljam v skladu s Krišnovimi željami. Naj uničim demone. Naj vzpostavim dharmo v vesolju. A ker niso popolnoma usklajeni s Krišno, bistvo tega, kar želijo, še zmeraj ni izpolnjeno. Takšen pristop je nekoliko boljši, a še zmeraj ne najboljši.

Čisti bhakta razume, da mu želi Krišna podariti popolno zadovoljitev bistva vseh želja. Krišna mu ne želi dati nečesa, kar ne bo dejansko zadovoljilo njegovih želja. Krišna mu želi dati pravo stvar.

Ali daste svojemu lačnemu otroku žvečilni gumi? Ali vsi veste, kaj je žvečilni gumi? Izvorno so jih pridobivali iz južnoameriških dreves. Šlo je za lepljivo smolnato snov, ki si jo lahko žvečil in žvečil. Dodali so ji še razne okuse, a pogoltniti je nisi mogel. Mislim, saj bi jo lahko, a to ne bi bilo nekaj, kar te osreči, ker žvečilni pravzaprav ni hrana. Nima hranilne vrednosti. Le prežvekuješ lahko kot kakšna krava in čut okusa dobi določene dražljaje. Tako lahko sicer v iluziji razmišljaš, da ješ, a dejansko to ni jedenje.

Dandanes obstaja tudi hrana, namenjena ljudem, ki želijo izgubiti telesno težo. Hrana brez kalorij. Ves namen prehranjevanja je pridobitev kalorij, energije. Omenjena hrana pa je videti kot hrana, ima okus hrane, a dejansko ne okrepi. Namesto tega pomaga, da se razboliš. Torej, kateri dober starš bi dal svojemu lačnemu otroku hrano brez kalorij? Če je otrok lačen, mu želiš dati pristno hrano.

Tako čisti bhakte ali pa tisti, ki želijo doseči raven čistega vdanega služenja Krišni, vedo, da morajo za izpolnitev želja pristopiti h Krišni, ki je vse, kar je Devahuti omenila na tem mestu: On je gune materialne narave, On je stvarjenje, uničenje in vzdrževanje in On upravlja vse to s pomočjo gun materialne narave. Njegova dejanja niso materialna. Je gospodar dživ. Poseduje sahastra sakti, vse moči in Njegove želje se zmeraj izpolnijo. Zaradi vseh teh razlogov Devahuti sklene, da se bo zatekla k Njemu. »Želim to in to, pa to in ono. V redu?! Pa pohiti!« Kot da je Krišna izpolnjevalec naročil. To ni pravilno razmišljanje.

Izpolnjevalec naročil pomeni, da vstopiš v trgovino in če imajo nekaj, kar ti je všeč, to kupiš, zatem pa trgovino zapustiš. Zapustiš pa jo tudi, če nimajo stvari, ko jo želiš. Obravnavati Krišno kot izpolnjevalca naročil pomeni, da Ga prosimo za določene stvari. Ko nam jih enkrat da, odidemo, in če nam jih ne da, prav tako odidemo. Ostanemo le tako dolgo, da dvignemo naročeno stvar. Na takšen način naj ne bi delovali. Celo tako, kot to počno deve, ne. Toda Krišna, vem, da poznaš najboljši način za izpolnitev vseh mojih dejanskih želja, najglobljih želja. Razlog, zakaj želim te čevlje ali ta sari ali to novo hišo ali poročiti se s to osebo ali se preseliti v ta kraj je, da dejansko iščem Gospoda, Tebe. Dejansko želim postati to, kar sem, biti duša. na jayate mriyate va kadacin (Bg. 2.20). Rad bi bil tisto večno bitje, ki je popolnoma varno, ki je popolnoma srečno.

Bhaktisiddhanta Sarasvati v svojem komentarju prvega verza Šikšaštake (Cc. Antya 20.12) pojasnjuje, da je dživa sicer omejena, a njena sposobnost uživanja je neomejena. In to iščemo. Iščemo neomejeno uživanje – večno, mladostno življenje, brez bolezni in starosti, iščemo popolne večne odnose, svoj večni dom.

yad-bhava-bhavita-dhiyo manujas tathaiva
samprapya rupa-mahimasana-yana-bhusah
suktair yam eva nigama-prathitaih stuvanti
govindam adi-purusam tam aham bhajami
[Brahma-samhita 5.36]

Vsi imamo dom. V njem se nahaja naše pohištvo, asana, naše stvari. Pravzaprav iščem to in, moj dragi Gospod, če misliš, da prosim zgolj za hrano brez kalorij, Ti zaupam, ko mi tega ne želiš dati … Zaupam, da boš dejansko zadovoljil vse moje želje. Morda ne boš izpolnil želja na način, ki je tako ali tako iluzoren. Ti ne želiš napolniti mojega trebuha s hrano brez kalorij, ampak želiš povečati in povečati in povečati mojo iccho, mojo željo po Tebi, kajti le tako se bodo dejansko izpolnile vse moje želje. In, moji dragi prijatelji, kadar imamo takšno željo, se le-ta zmeraj izpolni in nikoli ne ostane neizpolnjena, saj je to hkrati tudi Krišnova želja. Krišna si želi bolj kot mi, da se vrnemo k Njemu. Tako kot si starši potepuškega otroka veliko bolj želijo, da se otrok vrne domov, kot pa si to želi otrok sam. Zmeraj je tako.

Torej, Krišnova največja želja je, da se vrnemo k Njemu. Mi pravzaprav imamo ljubeči odnos z Njim. Šrila Prabhupada pravi, da ima vsakdo izmed nas edinstveni odnos s Krišno. Rupa Gosvami opisuje pet stayi bhav (vrst odnosov s Krišno) in potem je toliko raznolikosti znotraj vsake izmed njih. Na primer obstajajo različne vrste gopij, t. i. leve in desne ter potem obstaja toliko različnih kategorij znotraj obeh skupin. In ko se v takšni delitvi spustiš za eno raven, dve, tri … obstaja toliko edinstvenih odnosov s Krišno in On pogreša vsakega izmed njih, ki Mu v tem trenutku manjka.

Seveda lahko Krišna manifestira samega Sebe – atmarama. Tako kot je manifestiral dvojnike vseh dečkov pastirjev in teličkov, ki jih je ukradel Brahma. Sicer imamo edinstven odnos s Krišno, a Krišna lahko uživa v takem odnosu tudi brez naše udeležbe, a bi raje užival v njem z našim sodelovanjem. Zakaj? Ker to osrečuje nas, On pa nas želi videti srečne. Ena izmed vaišnavi je zame nedavno izvezla čadar, ki sem ga bila vesela. Dejala je: »To počnem samo v tvoje zadovoljstvo,« in nadaljevala: »Zame je nagrada videti te srečno!« Bhakte bodo nocoj uprizorili dramo. Zakaj? Da bi osrečili občinstvo. To je plačilo. Tudi za Krišno velja isto.

Prabhupada pojasnjuje v zvezi z zgodbo o Krišnovem boju z Džambavanom, da so v Njem prisotne vse inkarnacije za vse nas. Torej, želi, da bi bili srečni. Njegovo največje zadovoljstvo je videti nas srečne, ne pa da žvečimo žvečilni gumi, da smo nori. Želi, da smo resnično srečni. To je Njegova želja. In če imamo tudi mi sami to željo, se bo zagotovo izpolnila. Nič ne more preprečiti tega. Lahko rečete: »Oh, to zveni zelo lepo, a takšno željo poskušam gojiti pet let, deset let, dvajset let, trideset let, štirideset let in zdi se, da je toliko ovir. Prabupada je dejal, da takrat, ko s služenjem Krišni nadaljujemo kljub vsem oviram, lahko govorimo o čistem vdanem služenju.

Vsakdo v materialnem svetu razume te stvari. Obstaja ogromno ljubezenskih pesmi, materialističnih ljubezenskih pesmi – nobena gora ni dovolj visoka, nobena reka dovolj široka, da bi mi preprečila srečanje s teboj. Seveda v materialnem smislu to ni res. Če nekdo ljubi nekoga v tem svetu, obstajajo reke, ki so dovolj široke, in gore, ki so dovolj visoke, da preprečijo odnos, a to je preizkušnja.
Nekoč je Prabhupada govoril o tem: »Podobno sem imel na potovanju v Ameriko dva srčna napada.« A nista ga zaustavila. Nista zaustavila Šrila Prabhupade. Nič ne more preprečiti tega. Tudi če je edinec obkoljen z maharatiji in ubit na bojnem polju ob Gospodovi prisotnosti, se vdanost osebe niti za malenkost ne spremeni. Preprosto sprejema: »Moj dragi Gospod, če smrt mojega sina pomaga pri izpolnitvi Tvojega načrta, potem sem srečen, da smem igrati to vlogo. Sprejemam, kar koli Ti želiš.«

Kakšna je bila vloga Gadotkache? Sprejeti sakti kopje in pasti na bojišču, le da bi zaščitil Ardžuno. To je bila njegova vloga. Ni rekel: »Oh, Krišna, jaz sem Tvoj bhakta! Zakaj me s sakti kopjem ubijaš na bojišču? Zakaj mi postavljaš takšno zapreko?«

Krišna je naročil dečkom pastirjem: »Pojdite k brahmanam!« a vrnili so se praznih rok. Včasih mislimo, da če guru ali Krišna rečeta: »Stori to,« se bo vse avtomatično zgodilo. Krišna je rekel pastirčkom: »Pojdite k brahmanam!« Vrnili so se in pojasnili: »Še zmenili se niso za nas. Niti toliko olike niso zmogli, da bi nas zavrnili. Preprosto so nas ignorirali. Kako to? Tvoja navodila se zmeraj izpolnijo.« Krišna je odvrnil: »Ne skrbite. Tako je to, ko beračiš. Včasih ljudje zavrnejo tvojo prošnjo.« A v celotni zgodbi je šlo za Krišnovo željo slaviti žene brahman in zato so bili dečki pastirji kljub vsemu srečni. »V redu! Še zmeraj imamo radi Krišno.« Prepričana pa sem, da je bila zanje izkušnja ponižujoča. Ali ni to ponižujoče? Nekoga prosiš za nekaj, on pa te ignorira. A to ni niti za ped spremenilo ljubezni pastirčkov do Krišne.

Torej, edini način, da bodo naše duhovne želje izpolnjene, je, da, ko se pojavijo ovire, na nek način nadaljujemo. Morda se ne da nadaljevati prav daleč. Gadžendro je tisoč let v vodi grizel krokodil! Ni mogel jesti. Saj veste, da je za nas težaven že enodnevni post. Postiš celo brez vode štiriindvajset ur in čez čas razmišljaš samo še: »Kdaj bo konec posta?« Tisoč let in krokodilovo grizenje! Trpel je grozne bolečine.

Včasih nam ovire zadajajo grozne bolečine. Gadžendra je z veliko težavo dvignil lotosov cvet. To je bilo vse, kar je zmogel. Na nek način je dvignil ta cvet in posvetil molitve. Včasih je spomniti se Krišne celo edino, kar lahko storiš. Lahko si bolan in po grlu imaš napeljano cev, zato ne moreš govoriti. Na nek način pa je treba ohraniti pozitiven odnos anukulyena krsnanu-silanam (Cc. Madhya 19.167). Krišna, moj odnos do Tebe je zmeraj dobronameren, ne glede na to, kaj mi storiš. Lahko padem Zate, na bojnem polju lahko ubiješ mojega sina. Jaz bom zmeraj dobronameren, ne glede na to, kaj storiš. In če nas nič ne ovira v vdanem služenju, bodo tudi naše duhovne želje izpolnjene brez ovir. Naše najgloblje želje bodo izpolnjene.

V Bhagavatamu je opisano, da ko gre za zvestega bhakto, je Krišnova milost neomejena kot Brahman ali suksamanam. In z njo bomo resnično dobili vse, kar smo si zmeraj želeli. Morda ne dobimo črepinj, a dobili bomo prekrasni diamant in rekli: »Moj Gospod, tako zelo mi je žal, da sem Te kadar koli prosil za črepinje.« Torej, neprestano bi morali razmišljati o tem, kaj zares želimo, in ali se zavedamo, da so vse naše želje v končni fazi želja po Krišni. Zakaj si preprosto ne želimo Krišne? Naj si želim le Krišno. Misliti o Krišni, biti z Njim, služiti Mu, služiti Njegovemu poslanstvu, v poslanstvu Čaitanje Mahaprabhuja, služiti Njegovim bhaktam, služiti Njegovemu bivališču. V vsakem primeru pa bom opravil vsaj neko službo Zanj in zaupal, ne da bo Krišna navzven izpolnil vse moje želje točno tako, kot sem si zamislil v svoji glavi, kajti te želje so lahko želje po hrani brez kalorij, temveč da bo Krišna zadovoljil vse moje potrebe, vse moje želje na popoln način. Prav tako zaupam, da Krišna ve precej bolje od mene, kako to storiti. Zato se izročam v Njegove roke in meditiram samo o služenju Njemu.
Ko to storimo, dosežemo mir. Začutimo svobodo, dosežemo mir, brez katerega ni govora o sreči. Zato se bhakt ne dotakne nič v tem materialnem svetu. Najlepša hvala.

N.M. Urmila devi dasi

“Dandanašnje izobraževanje v človeku torej krepi napačne vrednote. Moja sogovornica pravi, da sodobni človek ni le brez pravih vrednot, temveč ima povsem napačne vrednote, kar je še slabše: »Prepričan je, da je vse, kar je pomembno, njegov lastni užitek! Da je denar najpomembnejši in da bo srečen, če bo močan in slaven. Vendar to ni resnica! Še posebno ženske mislijo, da bodo srečne, če bodo lepe in privlačne, kar pomeni, da morajo imeti posebno frizuro, obleko in da morajo biti tako vitke, da jih skoraj ni opaziti. To nam sporočajo reklamni panoji okoli nas! Če nismo videti takšne, kot so ženske na reklamnih panojih, se počutimo slabo, še posebno, če smo najstnice.”

Stran 1
Stran 2
Stran 3
Stran 4

Ljudje so podzavestno bolj darežljivi in dobronamerni v čistih in dišečih prostorih, navaja profesor Brigham Young v svoji skoraj končani študiji. Več…

Zanimivi dokazi in razmišljanja iz znastvenega sveta o neverjetni inteligenci, ki poteka na mikro nivoju celic. Makrobiologi in znanstveniki iz področja biomehanike prihajajo do presenetljivih najdb in zaključkov, ki več kot nakazujejo na obstoj inteligentnega dizajna. Več…

Njegova svetost Čandramauli Swami v intervjuju z revijo Aura govori o Vedskem pogledu in praktičnih rešitvah svetovne krize. “Vedska ekonomija ne zapostavlja raznolikosti materialnega sveta, se pa njeno gledišče razlikuje od sodobnega ekonomskega pojmovanja.”

Stran 1
Stran 2
Stran 3
Stran 4

Zanimiva raziskava in pregled o tem, koliko in v kaj verjamemo državljani različnih evropskih držav. Preglednica predstavlja procentualni vpogled verovanja v Boga, življensko silo in dušo.

Prvi stolpec (verjamam v Boga), drugi stolpec (verjamem v dušo in življensko silo) trejtji stolpec (ne verjamem ne v Boga, dušo ali življensko silo)

Turkey 95% 2% 1%
Malta 95% 3% 1%
Cyprus 90% 7% 2%
Romania 90% 8% 1%
Greece 81% 16% 3%
Portugal 81% 12% 6%
Poland 80% 15% 1%
Italy 74% 16% 6%
Ireland 73% 22% 4%
Croatia 67% 25% 7%
Slovakia 61% 26% 11%
Spain 59% 21% 18%
Austria 54% 34% 8%
Lithuania 49% 36% 12%
Switzerland 48% 39% 9%
Germany 47% 25% 25%
Luxembourg 44% 28% 22%
Hungary 44% 31% 19%
Belgium 43% 29% 27%
Finland 41% 41% 16%
Bulgaria 40% 40% 13%
Iceland 38% 48% 11%
United Kingdom 38% 40% 20%
Latvia 37% 49% 10%
Slovenia 37% 46% 16%
France 34% 27% 33%
Netherlands 34% 37% 27%
Norway 32% 47% 17%
Denmark 31% 49% 19%
Sweden 23% 53% 23%
Czech Republic 19% 50% 30%
Estonia 16% 54% 26%

Hare Krišna inside prikazuje, kako izgleda dan v Hare Krišna templju. Posneto leta 2006 v zagrebškem templju. Poglej…

Velikokrat ljudje izrazijo dvome o verodostojnosti Vedske civilizacije, Sanatan dharme, ter arheološke in časovne verodostojnosti krajev in ljudi. 23000 let stari ostanki Krišnovega mesta Dvarake so samo delček mozaika, ki potrjuje obstoj velikega kraljestva Bharata-Aryavrat in razblinijo mit o Arijski invaziji. Več…