Vsakdo, ki ni zavesten Krišne in ki ne služi Gospoda, je pašu-ghna, ker prostovoljno pije strup. Takšna oseba se ne more zanimati za krsna-katha, ker si še zmeraj želi zadovoljevati materialna čutila; zato ni nivrtta-trsna. Rečeno je: traivargikas te purusa vimukha hari-medhasah. Tisti, ki se zanimajo za trivargo – dharmo, artho in kamo – delujejo religiozno, da bi dosegli materialni položaj z boljšimi ugodnosti za čutno zadovoljevanje. Takšne osebe prostovoljno ostanejo v krogu rojstva in smrti in na ta način delajo samomor. Ne morejo se zanimati za zavest Krišne.

Popoldan sem se odpravil proti Brežicam. Po poti je sijalo sonce in
njegovi žarki so pogreli ta mrzli dan.

V domu Madhu Manohar prabhuja in Madhava Prija matadži je ob mojem
prihodu že bilo zbranih nekaj bhakt, ki so se veselo pogovarjali.
Poleg njih pa sem zagledal še ena Božanstva. To sta bila Gospoda
Čaitanja in Nitjananda, ki Ju je Murari prabhuju iz Indije poslal
njegov duhovni učitelj, Kratu prabhu. Božanstva so zelo zelo lepa.

Do časa uradnega začetka srečanja se nas je zbralo še nekaj in začeli
smo s petjem Hare Krišna, ki mu je sledil naslednji del seminarja
Bhagavad-gite. V začetku dvanajstega poglavja smo slišali o
pesonalistični poti in pristopanju h Krišni z vdanim služenjem, ki je
hitrejše, lažje, prijatnejše in varnejše od impersonalističnih
poskusov spoznavanja Absolutne Resnice. Glavna razlika je pravzaprav v
tem, da imamo na personalni poti na drugi strani osebo, Krišno, ki nam
pomaga in ki nas navsezadnje potegne iz oceana materialnega obstoja.

Srečanje se je zaključilo na okusen način, s prasadamom, ki je bil
prilagojen željam bhakt.

No, tokrat pa sem bil prikrajšan za nočno vožnjo nazaj v Maribor:)
Naslednje jutro sem moral namreč v Ljubljano, tako da sta mi naša
gostitelja prijazno omogočila, da prespim pri njiju.

Hare Krišna!

Gargamuni das

mandeljni 200 gr sladkor v prahu 100 gr

Mandeljne kuhamo približno 5 sekund, olupimo in zmeljemo v električnem mlinčku, da postane sipek. Dodamo sladkor v prahu in po želji oblikujemo v kroglice, kocke in podobno

Po petih dnevih intenzivnega študiranja, predavanj in priprav nanje ob
koncu tedna nimamo predavanj v okviru Bhakti-šastri seminarja. A ni
dolgčas …

No, današnji dan je bil že od samega jutra nekaj posebnega. Po
mangala-aratiju so se tukajšnji bhakte zelo lepo in prisrčno zahvalili
in obdarili Vrišabho prabhuja, ki je v templju v Osijeku preživel kar
nekaj časa, danes pa se seli v Sarajevo, kjer bo pomagal pri širjenju
zavesti Krišne v Bosni in Hercegovini.

Zame je bil danes dan za prvi harinam v novem koledarskem letu. Bhakte
so pri uradnih organih prijavili to prireditev in okoli desetih smo se
odpravili v center Osijeka. Prvič sem v tem Kraju in moram reči, da mi
je všeč. Zelo prostran je, z veliko drevesi, zelenicami in parki.
Namestili smo se na severni strani trga Ante Starčeviča, da bi bili
med drugim deležni toplih sončnih žarkov, ki so v harinamu sredi
januarja še kako dobrodošli.

V prvem delu harinama je za harmonij sedel Suvarna-bindhu prabhu, sam
pa sem igral mridango, kar me je dodobra ogrelo, le koža na prstih je
čez čas popustila in popokala. V drugi polovici pa so me posadili za
harmonij. Bili smo na odprtem in bilo nas je sedem, tako da sem se
trudil peti glasno, kolikor sem le mogel, ne glede na to, da je bilo
tveganje izgube glasu precej visoko.

Mimoidoči so bilo cool. Precej jih je vrglo nekaj drobiža, trije pa so
kupili knjigo. Najbolj všeč mi je bilo, da nas je prišlo pozdraviti
precej bhakt, med katerimi sta z nami prebila največ časa matadži
Diana in bhakta Igor, stari znanec iz Murskega Središča. Dve družini
sta prinesli še polni vrečki sadja za Božanstva in vodo za bhakte v
harinamu. Res pozorno in prijazno. Čeprav se sami niso pridružili
harinamu v svojem kraju, pa so pokazali veliko odobravanje in
hvaležnost za naš trud.

Po dobrih dveh urah je mraz nekaterim zlezel do kosti in zato smo se
počasi, zadovoljni in razigrani, odpravili nazaj proti templju …

Hare Krišna!

Gargamuni das

išvarah paramah krišnah
sac-cid-ananda-vigraha
anadir adir govindah
sarva-karana-karanam

“Krišna, ki je znan kot Govinda, je Vrhovni Bog. On ima večno, blaženo, duhovno telo. Je izvor vsega. Nima drugega izvora in je prvobitni vzrok vseh vzrokov.” (Bs. 5.1)

S poslušanjem Krišna-kathā se bomo osvobodili neznanja in strasti. Situirali se bomo v odliki vrline. Pridobili bomo vsaj pravo znanje – znanje o tem kaj smo. Neznanje je kot življenje živali. Živalsko življenje je polno trpljenja, ampak žival se ne zaveda, da trpi. (Šrila Prabhupada New York)

Nikoli ne bomo videli slike, na kateri je Krišna star, kajti Krišna se ne
stara kakor mi, čeprav je zmeraj bil, je in bo najstarejša oseba v vsem
stvarstvu. Njegovo telo nikoli ne oslabi in Njegova inteligenca nikoli ne
opeša; oba sta nespremenljiva.

(Bhagavad-gita kakršna je, 4.6, komentar)

Popoldan sem se odpravil v Ločico ob Savinji, ker je v domu Tat Puruše
prabhuja in Padma Sundari matadži potekala sanga.

V dom gostiteljev sem prispel kakšnih petnajst minut pred napovedanim
začetkom, ki pa se je nekoliko zavlekel, saj so zaradi službenih
obveznosti nekateri gostje zamujali. Pa smo čas izkoristili za zelo
lepe pogovore in igro z otroci.

Zatem smo peli bhadžane, ki sva jih vodila s Prašuramo prabhujem.
Prabhu je med drugim zapel pesem Bhaktivinode Thakure Dživ džago.

Sledila je filozofija. Tema, ki so jo bhakte izbrali, se je nanašala
na vrste odnosov s Krišno in odsev teh odnosov v vsakdanjem življenju
v materialnem svetu. Tako sem za začetek prebral dva odstavka iz
Šrila Prabhupadovega uvoda Bhagavad-gite, v katerih je omenjeno, da
obstaja pet vrst odnosov s Krišno in da ima vsako živo bitje svoj
večni odnos z Njim. Tisti, ki smo na ta odnos pozabili, ga lahko znova
prebudimo z vdanim služenjem Krišni.

Sicer sem imel na to temo pripravljenih kar zajeten spisek filozofskih
poant, ki bi jih uporabil, če se ne bi razvil pogovor, kot se sicer za
sange spodobi. Pa nismo imeli problema s tem. Bhakte so eden za drugim
začeli razsvetljevati omenjeno temo iz različnih zornih kotov, vsake
toliko pa se je pojavilo tudi kakšno vprašanje, na katerega je spet
zelo lepo odgovarjalo kar nekaj bhakt. Meni je bilo vse skupaj zelo
zanimivo. Minilo mi je neverjetno hitro. Sicer vem, da bi se brez
težav pogovarjali še lep čas, a je bila ura že pozna, zato smo prešli
na po pravilu najokusnejši del vsakega Hare Krišna srečanja, to je na
prasadam. Pripravila sta ga ne samo naša gostitelja, ampak tudi
bhakte, ki so prišli na srečanje, tako da smo imeli pravo pojedino.

Po odličnem prasadamu pa se je med bhaktami, ki so ostali zbrani,
znova razvil lep pogovor, ki je kar trajal in trajal, dokler se nismo
zavedli, da je ura že poooozna … Morali smo se posloviti … Čakala me
je še nočna vožnja ob Hare Krišna maha-mantri in poslušanju predavanj
…

Hare Krišna!

Gargamuni das

Govinda – Krišna- je izvorna Božanska Osebnost. Krsnas tu bhagavan svayam. Celo Gospod Maha-Višnu, ki s Svojim dihanjem ustvarja na milijone univerzumov, je kala-višeša Gospoda Krišne, ali popolni del popolnega dela. Maha-Višnu je popolna ekspanzija Sankaršane, ki je popolna ekspanzija Narayana. Narayan je popolna ekspanzija catur-vyuhe, catur-vyuha pa je popolna ekspanzija Baladeva, prve Krišnove manifestacije. Potemtakem so se s Krišnovo pojavitvijo pojavile tudi vse višnu-tattve. ŠB 10 spev

Brezčasna indijska modrost je zapisana v Vedah, starih sanskrtskih besedilih, ki zajemajo vsa področja človeškega znanja. Vede, ki so se izvorno prenašale po ustnem izočilu, je pred pet tisoč leti prvi zapisal Śrīla Vyāsadeva, ¨literarna inkarnacija Boga¨. Ko je Vyāsadeva napisal Vede, je njihovo bistvo podal v aforizmih pod naslovom Vedanta-sutre. Śrīmad-Bhāgavatam (Bhagavata Purana) je Vyasadevov komentar njegovih lastnih Vedanta-suter. Napisal ga je v zrelosti duhovnega življenja po navodilih Narade Munija, svojega duhovnega učitelja. Śrīmad-Bhāgavatam slovi kot ¨zrel sadež z drevesa vedske književnosti¨ in je najbolj popolna in avtoritativna izdaja vedskega znanja.