Vsakdo, ki ni zavesten Krišne in ki ne služi Gospoda, je pašu-ghna, ker prostovoljno pije strup. Takšna oseba se ne more zanimati za krsna-katha, ker si še zmeraj želi zadovoljevati materialna čutila; zato ni nivrtta-trsna. Rečeno je: traivargikas te purusa vimukha hari-medhasah. Tisti, ki se zanimajo za trivargo – dharmo, artho in kamo – delujejo religiozno, da bi dosegli materialni položaj z boljšimi ugodnosti za čutno zadovoljevanje. Takšne osebe prostovoljno ostanejo v krogu rojstva in smrti in na ta način delajo samomor. Ne morejo se zanimati za zavest Krišne.

Nevedni in brezverni ljudje, ki dvomijo o besedah razodetih svetih spisov, pa ne razvijejo zavesti Boga, temveč padejo. Za dvomečo dušo ni sreče ne v tem ne v naslednjem življenju.

(Bhagavad-gita kakršna je, 4.40)

išvarah paramah krišnah
sac-cid-ananda-vigraha
anadir adir govindah
sarva-karana-karanam

“Krišna, ki je znan kot Govinda, je Vrhovni Bog. On ima večno, blaženo, duhovno telo. Je izvor vsega. Nima drugega izvora in je prvobitni vzrok vseh vzrokov.” (Bs. 5.1)

Bhagavad-gita pravi, da vsako dejanje pod vplivom gune strasti nedvomno prinese veliko trpljenje. Človek lahko izkusi nekaj sreče ob misli »Ta hiša je moja, ta denar je moj«, ampak to ni prava sreča.

Nikoli ne bomo videli slike, na kateri je Krišna star, kajti Krišna se ne
stara kakor mi, čeprav je zmeraj bil, je in bo najstarejša oseba v vsem
stvarstvu. Njegovo telo nikoli ne oslabi in Njegova inteligenca nikoli ne
opeša; oba sta nespremenljiva.

(Bhagavad-gita kakršna je, 4.6, komentar)

Govinda – Krišna- je izvorna Božanska Osebnost. Krsnas tu bhagavan svayam. Celo Gospod Maha-Višnu, ki s Svojim dihanjem ustvarja na milijone univerzumov, je kala-višeša Gospoda Krišne, ali popolni del popolnega dela. Maha-Višnu je popolna ekspanzija Sankaršane, ki je popolna ekspanzija Narayana. Narayan je popolna ekspanzija catur-vyuhe, catur-vyuha pa je popolna ekspanzija Baladeva, prve Krišnove manifestacije. Potemtakem so se s Krišnovo pojavitvijo pojavile tudi vse višnu-tattve. ŠB 10 spev

Brezčasna indijska modrost je zapisana v Vedah, starih sanskrtskih besedilih, ki zajemajo vsa področja človeškega znanja. Vede, ki so se izvorno prenašale po ustnem izočilu, je pred pet tisoč leti prvi zapisal Śrīla Vyāsadeva, ¨literarna inkarnacija Boga¨. Ko je Vyāsadeva napisal Vede, je njihovo bistvo podal v aforizmih pod naslovom Vedanta-sutre. Śrīmad-Bhāgavatam (Bhagavata Purana) je Vyasadevov komentar njegovih lastnih Vedanta-suter. Napisal ga je v zrelosti duhovnega življenja po navodilih Narade Munija, svojega duhovnega učitelja. Śrīmad-Bhāgavatam slovi kot ¨zrel sadež z drevesa vedske književnosti¨ in je najbolj popolna in avtoritativna izdaja vedskega znanja.

Vsi polbogovi, kot Brahma, Šiva, kralj Indra, Čandra in Surya, so podrejeni Vrhovni Božanski Osebnosti. Razen polbogov je celo v človeški družbi veliko vplivnih osebnosti, ki nadzirajo različna delovanja in območja. Vendar, Gospod Višnu je Bog nad bogovi (paramešvar).

“Gospod moj, Tvoja obika je transcendentalna do treh materialnih gun, pa vendar zaradi vzdrževanja treh svetov privzameš belo obliko Višnuja v vrlini. Zaradi stvarjenja, ki je prežeto z guno strasti, privzameš rdečkasto barvo, in na koncu, ko je potreba po uničenju, ki jo obdaja neznanje, privzameš črno barvo.” (Vasudevov nagovor ŠB 10 spev)

Zavest Krišne se postopoma razvija na transcendentalnem nivoju. Nekdo lahko razmišlja o Krišni kot o vrhovni osebi, nekdo lahko razmišlja o Krišni kot o vrhovnem gospodarju, nekdo lahko razmišlja o Krišni kot o vrhovnem prijatelju, nekdo lahko razmišlja o Krišni kot o vrhovnem sinu, nekdo pa lahko razmišlja o Krišni kot o vrhovnem ljubimcu. Če smo povezani s Krišno v kateremkoli izmed teh transcendentalnih odnosov, se smatra da je naše materialno življenje že končano. Kot je potrjeno v Bhagavad-giti (4.9) – tyaktva deham punar janma naiti mam eti: takšni bhakte se bodo gotovo vrnili domov, nazaj k Bogu. Na punah kalpate rajan samsaro jnana-sambhavah. Ta verz prav tako zagotavlja, da se bhakte, ki neprestano mislijo na Krišno v enem izmed teh odnosov, nikoli ne bodo vrnili v ta materialni svet. V tem materialnem svetu samsare so prisotni enaki odnosi. Oseba si misli: »To je moj sin«, »To je moja žena«, »To je moj ljubimec«, ali »To je moj prijatelj«. Vendar so vsi ti odnosi samo začasna iluzija. Ajnana-sambhavah: takšna zavest se prebudi v neznanju. Vendar če ta isti odnos obudimo v zavesti Krišne, bomo oživeli naše duhovno življenje in se zagotovo vrnili domov, nazaj k Bogu. Čeprav gopije, ki so bile prijateljice Rohini in mame Yašode, niso bile neposredno Krišnove matere, ker so dovolile Krišni, da je sesal njihove prsi, jim je bila dana enaka priložnost kot Rohini in Yašodi, da se vrnejo k Bogu in postanejo Krišnove tašče, služkinje itd. Beseda samsara se nanaša na vezanost za telo, dom, moža ali ženo in otroke. Vendar, čeprav so gopije in vsi ostali prebivalci Vrindavana bili vezani za svoje može in domačije, je središče njihove privrženosti bila privrženost do Krišne v enem izmed transcendentalnih odnosov in zato jim je bilo zagotovljeno, da se bodo v naslednjem življenju povzdignili na Goloka Vrindavano in večno živeli s Krišno v duhovni sreči. Bhaktivinod Thakur je priporočil najlažji način za duhovno rast, osvoboditev iz tega materialnega sveta in vrnitev domov, nazaj k Bogu – krsnera samsara kara chadi anacara. Morali bi se odreči vsem grešnim dejavnostim in ostati v Krišnovi družini. Potem nam je osvoboditev zagotovljena.

ŠB 10.6.39-40: