Ves dim okrog tradicionalnega filozofskega pristopa k življenju in takoimenovanemu presežku njega pušča iskalce resnice hladne, kaj šele, da bi odstiral razumevanje metafizičnega. V želji po višjem uživanju, odkrivanju in izkušanju vseh finejših materialnih stvari lahko samo v razpoloženju klasičnega zmedenega materialista ljudje poizkušajo skozi svojo bolečino nerazumevanja bivanja, smiselnosti, resnice enostavnosti življenja in boja ohranjanja tisto primarno malo dobrega, ki nas drži humane, ter v okvirjih brezčasnih moralnih vrednot, sestaviti neko povezano zgodbo z nažalost nejasnim in nezadovoljivim odgovorom.

Ko se nam uspe v odsotnosti svojega napuha znanja in razumevanja ustaviti, se pravzaprav vse skupaj sploh začne. Sociološke, psihoanalitične, filozofske in druge vešče pritikline modernega takoimenovanega razgledanega filozofskega intelektualca so obširen oder podajanja, žongliranja in usmerjanja poti svojih in mislih drugih. V vsej poplavi znanja pa se razmišljujči popotniki na poti duhovnosti sprašujejo kako se ne držati enormnih zapuščin znanja v nekem zrelem potrjevanju sebe in svojih zapletanj v minljivem svetu? Kaj je potem pravo znanje in zapuščina?

Smo lahko v resnici kompletna oseba, brez razumevanja že prehojenih poti? Vedno mi je bila intrigantna pomembnost vezanosti tekoče podane kronologije zgodovine in logike v kontekstu pogleda klasične filozofije (in povezano tudi drugih znanosti). Ta nažalost izgubi svoj naboj in pomembnost že v širini razumevanja občega, kaj šele transcedentalnega znanja. Zanimivo je, kako Vede ponujajo najbolj logičen povzetek tako materialnega kot večnega duhovnega znanja, a veliko takoimenovanim mislecem enostavno zmanjka naravne in enostavne logike v razumevanju vedskih spisev, kot je npr. Bhagavad-gita.

Lahko navidezno in varno potujemo skozi naseljene otoke zgodovinskega znanja, ki velikokrat prirejeno podajajo iztočnice in vpoglede v širše razumevanje duha preteklosti? Ob odprtih očeh in budnosti inteligence težko!

Čemur nemiren duh filozofov in lakota znanja, ki se nikakor ne poteši?

Bit človeka je iskanje odgovorov o izvoru stvari, večnosti, smislu obstajanja in Bogu. Tukaj se pojavi vzvišeno srečanje vprašanja in odgovora. Ljudje se klanjajo sodobnemu zahodnemu humanizmu in vsem vejam človekove materialne intelektulane zapuščine. A kakšna je resnična vrednost in praktičnost le-te? Vprašanja zahtevajo odgovore in ne samo postavljanja tez, njihovih meja in rušenje navideznih nebotičnikov znanja. Lakota zahteva sitost. Tako prava vprašanja zahtevajo prave odgovore. Je pa potrebna zrelost in iskrenost iskalca, tudi kilometrina in predvsem na prvem mestu empatija do samega sebe, do duše.

Redko kdo je zmožen izluščiti rdečo nit iz vse te zapuščine znanja in biti zmožen uvida v indikatorje pravilnosti večnosti obstajanja in razumevanja sobivanja ne glede na obliko, vrsto in poreklo ter zgodovino. Potrebujemo resnični vpogled in utelešeno delovanje racija in večnega intelekta, ki za razliko od klasične filozofije ne potrebuje neprestanega sterilnega rivalstva in prevlade moči zmage ter dokazovanja sposobnosti permutacije misli, besed in tez. Potrebujemo strnjeno razumljivo znanje.

Rešitev je enostavna. Pravo znanje iz pravih rok. Krišna poda v Bhagavad-giti vrhunski odgovor: raja-vidya raja-guhyam, pavitram idam uttamam, pratyaksavagamam dharmyam, su-sukham kartum avyayam. »To znanje je krona vsega znanja in najzaupnejša skrivnost. Najčistejše je, in ker živemu bitju omogoča, da se neposredno zave svoje duhovne narave, je popolnost religije. Večno je in prinaša veliko radost.«

Hare Krišna

Madan Mohan das

Ali je res, da nama-basa, mantranje z žalitvami ne more privesti bhakte v duhovni svet? Šrila Prabhupada pravi, da če samo enostavno mantramo in poznamo Krišno, lahko pridemo v duhovni svet?

Če želimo doseči spontano predano služenje moramo peti sveto ime čisto, da se lahko vrnemo nazaj domov na Goloko. Bhakte v Šrila Prabhupadovih komentarjih včasih najdejo nasprotujuče si izjave, vendar moramo to videti in razumeti v sintezi enega in drugega. Šrila Prabhupada pravi, da moramo enostavno razumeti kdo je Krišna in kakšen je naš odnos z njim. Ampak, kaj pravzaprav pomeni to enostavno razumevanje. Krišna ne pravi tattvataha. Se pravi, da mora biti poleg znanja tudi realizacija. Mora biti nekaj več kot le mentalna slika. Zakaj je Šrila Prabhupada napisal toliko knjig. Verjetno je nekaj več v tem znanju in poznavanju Šrimad Bhagavatama, Bhagavad-gite in ostalih knjig.
Tattvataha ne pomeni, da imamo samo neko spoštovanje do Krišnovega rojstva in njegovih aktivnosti, ampak pravo cenjenje poteka preko ceto dapana marjanam, čiščenju srca in osredotočanju uma na transcedentalne aktivnosti, da se ne zapletamo v grešne dejavnosti. Srce moramo prečistiti s petjem maha-mantre, druženjem z bhaktami in čaščenjem božanstev. Ni dovolj vezati se na eno knjigo in prav tako ni dovolj samo brati, temveč se moramo vključiti v različne aktivnosti vdanega služenja. Ko se potem srce očisti do določenega nivoja ne bomo več delali žalitev in bomo peli sveto ime čisto. Ko ne pojemo svetega imana z žalitvami in ko pridemo do čistega petja, smo resnično na nivoju tattvataha oz. kot pravi Gospod Čaitanja ceto darpana marjanam. Šele potem lahko res realiziramo, kaj je ta koncept tattvataha v resnici.

Kot pravi Šrila Prabhupada, moraš samo enostavno razumeti kaj je Krišna. Torej kaj pomeni razumeti kaj je Krišna? Prabhupada nedvomno ni mislil, da to pomeni branje samo ene majhne knjige, ki nas je naredila bhakto – zavestnega Krišne, temveč je želel več. Zakaj bi potem napisal toliko različnih knjig? Hkrati to ne pomeni, da si pridobimo samo ogromno količino znanja, temveč bi morali praktično vključiti to znanje v svoje predano služenje. Šele potem lahko pričakujemo janma karma ca me divyam, naiti mām eti so ‘rjuna. Šele takrat lahko gremo nazaj domov, nazaj k Bogu. Vidimo, da je drugače popularna ideja, da vložimo minimalni napor in da nas pričakuje ultimativni rezultat. To je varanje. To je oblika varanja. Kot, da bi želeli kupiti diamant z nekoliko kovanci. Za diamant moramo odšteti milijone dolarjev.

Ko Šrila Prabhupada govori o enostavnosti, to ne pomeni, da vložimo minimalno truda, ampak moramo dati vse, kar imamo. Če si želiš diamant, moraš prodati svoj avto, hišo, psa, svojo obleko, čevlje in potem pokažeš trgovcu, da si prodal prav vse vendar imaš še zmeraj premalo. In trgovec včasih zniža svojo ceno, ko vidi, da si prodal vse svoje stvari in da si resnično želiš diamant. Šrila Prabhupada pravi enostavno. Enostavno pomeni: naredi najboljše, preučuj knjige, lepo se druži z vajšnavami, resno prakticiraj zavest Krišne, predaj se procesu. Kot vprašanje: kaj je moj odnos z Krišno? Sem služabnik? Ali si samo ponavljamo to vprašanje ali pa naredimo kaj v tej smeri? Koliko strogosti izvajam in na kakšnem nivoju predaje sem? To bi se morali zmeraj vprašati. Kakšna je moja predaja in katere motivacije so tiste, ki me vodijo v zavesti Krišne. Šrila Prabhupada govori o tem v svojih knjigah. To ni skrivnost. Moramo se vprašati ali se vse to zgodi avtomatsko, enostavno; ali pa je treba vložiti nekaj truda. Moramo dati vse od sebe, damo vse, kar lahko in če ni dovolj potem enostavno zaupamo verzu Čaitanje Mahaprabhuja in temu kar pravi Prabhupada, da Krišna spremlja življenje bhakte od začetka do konca in ve, če je dal bhakta vse od sebe in da ta bhakta ni vztrajal na minimalnem standardu ampak se je trudil dati zmeraj več. Krišna bo to nedvomno sprejel in upošteval v Svojem delovanju.

Torej minimum pomeni maksimalno, kar lahko naredimo. Morda to ne bo maksimalno po standardih Šrimad Bhagavatama, ampak če je to maksimalno, kar lahko storimo, in če je to kvalitetno in je je vsaj na nivoju osnovih kriterijev potem lahko pričakujemo milost Krišne.
Tako delujejo stvari. Šrila Prabhupada pravi mantraj šestnajst krogov, sledi štiri regulativne principe in šel boš v duhovni svet. Torej smisel je, da ne iščemo nasprotij, temveč poizkušamo videti stvari v sintezi. In potem pridemo v stanje absorbiranosti znanja in uma kot je omenjeno v Čaitanja Čaritamriti. V življenju se moramo sami naučiti logično zaključiti in povezati različne izjave.

Šrila Prahupada ki jay!

Šivarama Svami

Šrila Prabhupada je v njegovem začetnem uspehu v pridiganju v Ameriki pritegnil nekaj bhakt, ki so trdili, da so brahmane. Na določeni točki pa je začel poudarjati varnašramo. In bolj brahmansko nagnjeni bhakte so spraševali, zakaj potrebujemo varnašramo. Za brahmane, je Šrila prabhupada odgovoril, da bi ohranjali svoj položaj in tudi da bi podprli druge, ki niso na tem visokem položaju, potrebujemo varnašramo. Kajti zahodna civilizacija in vse tiste, ki se zgledujejo po njej, so tako zapletene v posledice ropanja tehnološkega industrijskega sveta, da so vse aktivnosti in poklici, ki jih ponuja takšna družba, karmično obremenjujoče, čeprav izgledajo zelo zaželeno. In zdaj vidite Američane oponašati Indijce … Zakaj bi se morali tako boriti, da ustanovimo kmečke skupnosti, ki so nujen korak v sledenju varnašrame. In vidimo …

V Gargadešu je možno priti do univerzitetne diplome, ki jim omogoči te fine službe in dobro plačo in delajo veliko ur. Zdaj vidimo, da poskušajo Američani to kopirati. Toda Američanov pri tem njihova kultura ne podpira. Ni kulture, ki bi podpirala predanost moža in žene, da ostaneta skupaj. V kateri bi imeli babice, ki lahko skrbijo za otroke in modrost. In kulturo, ki bi jih podpirala do uspeha v katerem koli poklicu. Tudi ta nepodpora temelji na roparskem sistemu multinacionalnih korporacij. V osnovi obstajata dve civilizaciji na svetu: poljedelska, ki proizvaja za svoje potrebe in roparji, ki jemljejo drugim. Nikoli prej ni imela družba takšne sposobnosti ropanja naravnih virov vseh lokalnih skupnosti po vsem svetu.

Lokalna gospodarstva ne jemljejo več, kot to gospodarstvo lahko vzdržuje, tako da bi bilo prihodnjim generacijam zagotovljeno preživetje in oskrba. Bankirji multinacionalnih bank se skrivajo za scenami teh multinacionalnih korporacij in jih ne zanima, kdaj je potrebno nehati z izkoriščanjem lokalnih kultur. In z vsemi svojimi ponudbami, da jim bodo dali bogastvo, posojilo, s pomočjo katerega lahko kupijo tehnološke izume in v življenju cvetijo. Lokalno prebivalstvo vedno konča tako zadolženo, da morajo priti k bankirjem in zastaviti svojo zemljo za naslednje posojilo. In ne morejo redno plačevati obrokov, ki so tako zmanipulirani, da navidezno ne kršijo starodavnega dogovora o pravični izmenjavi. So strokovnjaki v manipuliranju, da ti ljudje izgubijo zemljo. Šrila Prabhupada je torej želel, da uvedemo varnašramo, da se lahko postopoma ločimo od subtilnih pogubnih vplivov tega besnečega industrijskega kompleksa. In kdo vleče vrvice vsega tega? V Šrimad Bhagavatamu lahko beremo kako je premogovniški rudar, potem ko mu je Maharadža Parikšit dal zavetje v zbiranju zlata, začel množiti papirnati denar s pretvezo, da ima papirnat in plastičen denar kritje v zlatu, kar pa ni tako. Zaradi te laži je Kali tako močan v tej dobi in se je njegova dinastija začela množiti. Kot simptom tega vidimo danes, da se ta dinastija množi v obliki multinacionalnih bankirjev, ki izkoriščajo in uničujejo preostali del sveta, ki izgubi svoja semena, zemljo, pitno vodo. Nikoli prej ni bilo v svetu možnosti za takšno morjenje in genocid kot dandanes. Naj naših prizadevanj ne načne potrtost, kajti kljub bornemu položaju sveta danes, če pogledamo na to stanje kot domorodni ljudje … prisluhniti moramo ljudem matere iz očetovske dežele in ljudem očeta iz materinske dežele. Moramo razumeti zgodovino Amerike pred Kolumbovim prihodom, da bi razumeli, kako naj bi ekologija delovala. Domorodno prebivalstvo bi vsako dejanje danes ovrednotilo na podlagi tega, kakšen vpliv bo imelo na sedem generacij v prihodnosti. Če pogledamo sedem generacij v prihodnost, je prognoza ekstremno neugodna. Imamo pa veliko zaupanje na podlagi Šrimad Bhagavatama, da ima Zemlja ogromno sposobnost, da se sama ozdravi kakršne koli infekcije, če želi. Zadovolji pa jo, če njeni otroci uporabijo njene darove kot daritev v Krišnovo zadovoljstvo. Šrila Prabhupada uporablja izraz, ki se nanaša na rudarja, ki najprej vstopi v zlato valuto, potem pa se množi v multinacionalne bankirje: prostitucija bogastva. Kar očitno pomeni, da takšno papirno ali plastično bogastvo ne bo ostalo dolgo pri človeku, niti mu dlje časa ne bo vir pravega zadovoljstva. To je samo iluzija. Globlje pa prostitucija bogastva pomeni, da takšno umetno obilje ni naklonjeno služenju Krišni, ni naklonjeno darovanju Bogu in zato nas ta zaslepljena naklonjenost do takšnega življenjskega stila vodi kam? Ljudje, ki mislijo, da jim bo uspelo odplačati posojilo in potem tega niso sposobni … vidiš jih … v nekaterih mestih so vrste trgovin, ki se nizajo od banke, kjer ne moreš odplačati posojila, do zastavljalnice, kjer prodaš vse, kar imaš, za drobec dejanske vrednosti in tam je krvna banka, kjer prodaš svojo kri … To so dobesedno ulice, toda simbolična prispodoba in nauk sta precej očitna …

N. S. Varšana Svami

Kakšen je bil tvoj prvi stik z zavestjo Krišne?

Čolnikov televizijski intervju z Avadhuto. Predvsem me je očarala drugačnost gosta. Čez čas me je prijateljica peljala na večerno Hare Krišna prireditev v domačih Trbovljah, kjer sem prvič tudi pobliže spoznal ljudi, ki so živeli Zavest Krišne in v dar dobil Prabhupadovo knjigo. Šele nekaj mesecev kasneje sem dejansko tudi sam poprijel za proces, pričel z mantranjem Hare Krišna in bolj podrobnim spoznavanjem vajšnavske filozofije.

Zakaj ravno zavest Krišne in kaj te je tako prepričalo, da si sprejel regulativna načela duhovnega življenja?

Duhovnost me ni nikoli preveč zanimala. Vedno sem jo povezoval z dva metra nad tlemi njuejdžerskimi hipiji in njihovimi pocukranimi pogovori o vesoljni ljubezni. Odrasel sem v precej revni delavski družini, se kmalu pridružil punkerski in hard-core glasbeni sceni (ki jo je vedno bolj kot ljubezen in harmonija zanimala resničnost in krutost materialnega sveta) in pridiganja o lepoti in sladkostih življenja so bila zadnja stvar, ki sem jih iskal. Dokler v sliko ni prišel Šrila Prabhupada in prijatelji, ki so mi ga poskušali po svojih najboljših močeh predstaviti. Videl sem, da to ni navaden človek, da pozna pravo resničnost in ga ne zanima leporečno govorjenje.

Je bila tvoja odločitev za zavest Krišne šokantna za tiste, ki te poznajo?

Vedno sem bil mnenja, da je bila moja mati tista, ki je imela z zavestjo Krišne največ težav. Zdaj, ko gledam nazaj, se mi zdi, da sem z džapo okrog vratu, pobrito glavo in pridigah o večnem celibatu bolj šokiral prijatelje in da je mama v navalih mojega najstniškega fanatizma pokazala ogromno mero potrpljenja in strpnosti.

Kdaj in kako si zagotovo vedel, da je Šridhar Svami tvoj duhovni učitelj?

Ko sem ga prvič slišal govoriti. Bilo je na tretjem obisku ljubljanskega templja in Maharadž je na predavanju slučajno omenil skejtanje in Kurta Cobaina. Morda se sliši smešno, a osebno mi je pomenilo ogromno. To je bila točka v mojem duhovnem življenju, ko sem dojel, da je vdano služenje Krišni primerno za vsakogar, ne glede na starost in nagnjenja. Kot šestnajstletnik sem imel namreč malo prijateljev v zavesti Krišne in ta potrditev mi je ogromno pomenila. Bhakte so bili takrat kar malce neprizemljeni, cel čas in vsi so živeli v templju, brez večjih izkušenj z borbami zunaj tempeljskih zidov. Šridhar Maharadž je bil drugačen in videl sem, da mi lahko približa znanje in osebnost Šrila Prabhupada.

V letih, ki so sledila, mi je vedno in povsod znova in znova, ko sem menjal “filme” in iskal svoje mesto v zavesti Krišne dajal to potrditev. Tudi danes je temu tako.

Rečeno je, da je sprejetje iniciacije šele prvi korak v duhovno življenje, velikokrat pa se nam zdi, da je že to največji korak. Kako si sam doživljal in doživljaš pot zavesti Krišne?

Vedno se mi zdi, da sem na začetku, oziroma, da niti začel še nisem kot je treba. Bhakte smo dostikrat mnenja, da smo svetniki, ki so prišli odrešiti svet poln padlih pogojenih duš. V bistvu pa smo mi tiste padle in materialno pogojene duše, ki bi morale z veliko vnemo iskati svetnike. Za življenje iniciiranega bhakte sem predvsem hvaležen.

Oba z ženo sta vajšnave? Sta se spoznala v zavesti Krišne? Lahko kaj več poveš o tem?

S soprogo sva se spoznala na njenem prvem obisku templja. Moja malenkost ji je vneto pridigala in vzajemni ljubeči odnosi med bhaktami so se razvijali od tam naprej .

Vsak duhovni ašram ima svojo težo in odgovornost. Kako vidiš in doživljaš grihasta ašram?

Z vso njegovo težo in odgovornostjo . Vsak ašram prinaša nekaj tapasje in nekaj uživanja. Če smo v njem, ne glede na to, kateri od štirih je, lahko naravni in “to, kar smo”, nam niti uživanje niti tapasja ne bo predstavljalo težave.

V mojem primeru je spet ravno hvaležnost Guruju in Krišni tista, ki me osebno “drži pokonci” skozi vse padce in vzpone.

ISKCON daje vedno večji pomen organiziranju kmetijskih farm in samozadostnosti. To posredno zahteva tudi tesne iskrene odnose tako med bhaktami kot v družini. Je v tem času in z našimi urbanimi umi to izvedljivo?
 
Če je to Šrila Prabhupadova želja, potem bo moralo biti. Uspeh ISKCON-a ni odvisen od sistemov in projektov, organiziranja, vizij in poslanstev, ampak od tega, koliko smo zavestni Krišne in, kot sam praviš, kako tesne in iskrene vezi imamo spletene med seboj. Razume se, da vsi z vsemi pač ne moremo imeti tesnih vezi, lahko pa so vsaj iskrene.

Vse bolj tudi sam opažam, da je življenje stran od mestne strasti nujno tako za naše mirno duhovno napredovanje kot za vzgojo naših otrok.

Z ženo imata že dva otroka. Kaj vidiš kot najbolj pomembno stvar privzgoji otrok v vajšnavski družini?

Otroci vse vidijo in čutijo. Pomembni so dober lasten primer, pripravljenost na sodelovanje, družinski šravanam-kirtanam, čaščenje božanstev … Pomembno pa je tudi, da otrokom predstavimo zavest Krišne na zabaven način, brez pritiska in subtilnih pričakovanj.

Kako otroke soočiti z realnostjo materialnega sveta?

Z njo se bodo slej ko prej soočili sami. Izvedeli bodo za droge, posilstva, samomore, klavnice, pornografijo, umore, politične zarote … in glede na življenjski stil in intenzivne premike v medijih lahko pričakujemo, da bo vse le še slabše in slabše. Bojim se, da kot starši ne moremo tega niti preprečiti niti pred vsem tem obvarovati svojih otrok. Kar je v naši moči, je kvalitetna predstavitev duhovne alternative in stisnjene dlani pred Božanstvi: »Krišna, prosim, zaščiti naše otroke pred to klavnico civilizacijo.«

Že nekaj let deluješ v medijih. Kako nas doživljajo in kako ti doživljaš stik z ljudmi skozi oči bhakti-joge?

Slovenci smo precej mlačen, dolgočasen narod, brez posebnih osebnostnih karakteristik, navajeni podložnosti. Narod šuder, ki ne silimo radi v konflikte. Tudi mediji so v glavnem taki in o bhaktah poročajo lepe stvari. Včasih smo predmet posmeha, ampak do tega navadno pride zaradi slovenskega strahu pred drugačnostjo. Sicer je pojavljanje bhakt v medijih bolj informativne narave, kar pa je vedno lepa priložnost za predstavitev zavesti Krišne. Osebno menim, da bi lahko bili bhakte v Sloveniji v svojih stikih z javnostjo bolj agresivni in medijsko prisotni.
In če odgovorim na drugi del vprašanja … Vse ljudi poskušam videti kot duhovne duše in orodja v Krišnovih rokah, poslana v moje življenje s posebnim, Krišne zavestnim namenom. Zavesti Krišne se ne trudim skrivati. Nasprotno, če je v družbi sodelavcev in drugih priložnost za Krišna katha, jo hitro izkoristim.

Kali Juga nedvomno napreduje. Se ti vseeno zdi, da so časi naklonjeni pridiganju?

Časi so vedno naklonjeni pridiganju.

Kako ljudem, ki so vedno bolj vpeti v nori tempo življenja približati zavest Krišne?

Če smo zadovoljni v zavesti Krišne, bo to samo privlačilo ljudi, brez ubiranja posebnih metod pridiganja, izmišljevanja “bridge” prijemov ipd. Kirtan, Krišna katha in prasadam so dovolj. Preprosta in enostavna zavest Krišne. Ljudje in življenjski ritem je res nor, mir pa je sestavni del in stranski produkt napredovanja v zavesti Krišne.

Kaj je po tvojem najbolj nujna in potrebna stvar v življenju zavesti Krišne izven templja?

Dobra in redna družba prijateljev in vzornikov, ki razumejo življenje zavesti Krišne v materialnem svetu.

Kaj je zate najbolj pomembna stvar v bhakti-jogi?

Kaj me drži pokonci? Krišnov in Gurujev “feedback”.

Največji izziv v bhakti-jogi?

Premagati sebičnost ter Guruja in Krišno postaviti na absolutno prvo mesto. Če pa se zraven znebim še rokenrola, pa tudi ne bo nič narobe J.

Kako vidiš in si želiš, da bi se razvijala Skupnost v prihodnosti?

Osebno menim, da ima slovenska skupnost bhakt v ISKCON-u prihodnost v lokalnem razvoju. Na državni ravni smo dosegli marsikaj – Prabhupadove knjige najdemo skoraj v vsakem domu, v medijih smo dobro zastopani in tudi državni protokol se nas ne brani. Na tej ravni se nam, če primerjam jatre drugih držav, dobro piše. Imamo tempelj z rednimi duhovnimi program v glavnem mestu, reden ulični harinam v dveh največjih mestih v državi ter distribucijo (in v zadnjem času tudi produkcijo) Šrila Prabhupadovih knjig. Super.

Kot rečeno, pa je pomembno, da se povezujemo in organiziramo tudi bhakte, ki svojega časa ne preživljamo v brahmačarji, meniškem redu. Vlagati moramo začeti več časa in truda v organiziranje mnogih manjših skupin po državi (ki tako ali tako že obstajajo), jih spodbujati k organiziranem in intenzivnem pridiganju, a strmeti k menedžerski neodvisnosti le-teh in se obračati stran od centraliziranja in institucionaliziranja menedžmenta.
Bolj intenzivno kongregacijsko razvijanje Skupnosti je težka naloga, saj zahteva več napora, vsi imamo čez glavo drugih obveznosti, ni pa nemogoče in kjer je želja, je tudi način. Več močnih in povezanih nama-hatt torej, na obzorju pa vidim tudi skromno podeželsko skupnost. A končna rešitev in uspeh ni v menedžerskem sistemu, ampak v tem, koliko zavesti Krišne premoremo.

Kaj najbolj pogrešaš v bhakti-jogi?

Že dolgo nisem vodil kirtane z večjim številom bhakt. Krišna mi je podaril močan glas in dober posluh in rad se Mu zahvalim na tak način. Več ko je bhakt, bolj je intenzivno.

Pogrešam torej vodenje kirtane, poleg obveznih globokih navezanosti, ki jih ne bi takole javno razgalil in jih tako ali tako hočem pozabiti.

Najljubše sveto mesto in zakaj?

Kar se izkušnje tiče, v najlepšem spominu hranim Navadwip. Parikrama po svetih mestih iz zabav Čaitanje Mahaprabhuja in mogočnost Gange sta se me zares dotaknila. Konec koncev, to je domovina Hare Krišna kirtane in tudi kraj, kjer je moj duhovni učitelj zapustil materialni svet. Najbolj duhovno izkušnjo sem doživel ob čaščenju Nrsimhadeva v podeželskem templju v Nemčiji, zato ta kraj prav tako postavljam na sam vrh seznama najljubših svetih mest.

V prihodnje bi zelo rad obiskal Ahobilam, mesto, kjer se je pojavil Narasimha Bhagavan.

Najljubši verz?

ŠB 5.18.9 je molitev, ki slavi Gospoda Nrsimhadeva, na drugi strani pa izraža globoko odvisnost bhakte od Nrsimhove milosti. Šrila Prabhupada v komentarju pravi, da bi moral vsak bhakta, ki se želi osvoboditi materialnih navezanosti, s spoštovanjem izgovarjati molitve Nrsimhadevu, kot je to v tem verzu storil Prahlada Maharadža

Najljubša pesem in zakaj?

Bhajahu re mana. Še posebej vrstica “biphale sevinu kripana durajana”, zaman sem služil pokvarjenim in izprijenim ljudem, me ohranja nad gladino. Potem pa je tu še Bhaktivinodova Vibhavari-sesa in druge …

Katera knjiga ti je najbolj všeč?

Kot marsikdo iz moje generacije je tudi mene prepričala Življenje izvira iz življenja, v kateri Šrila Prabhupada ne prizanese nobenem znanstveniku in materialistu. Name je naredila največji vtis in me spodbudila k najbolj drastičnim spremembam v življenju.

Zadnja beseda, misel za naše bralce?

Zavest Krišne prihaja preko čistih bhakt od same Vrhovne Božanske Osebnosti. Ta dar smo dobili brez razloga, gotovo si ga sploh ne zaslužimo. Ampak zdaj je tukaj. Sprejmimo jo z odprtimi rokami in jo delimo naprej. Hare Krišna.

Prabhupada je znova govoril o ogromni moči mantre.
 
“Ta mantra, orožje, je tako močno, da ga lahko proizvedemo samo s tem, da se dotaknemo vode z mantro. Tako kot vzamemo mantro: apavitrah pavitro va sarvavastham gato ‘pi va yah smaret pundarikaksam sa bahya. Enak proces. Ne mislite, da je ritualističen, zunanji. Ne, ima pomen, če lahko primerno recitiraš mantro, če slediš pravilom. Morate biti izurjeni v recitiranju mantre.”
 
Podal je primer Haridasa Thakure, ki se je izognil zapeljevanju lepe prostitutke z močjo napredovanja v recitiranju. “Čaitanja Mahaprabhu je rekel: ‘Le z recitiranjem mantre boste dobili ves uspeh v življenju.’ To je blagoslov Čaitanje Mahaprabhuja. Iha haite sarva-siddhi haibe tomara: le z mantranjem oseba doseže najvišjo popolnost. Zato bi morali biti zelo previdni in slediti  regulativnim principom. Potem boste avtomatično popolni.”
 
“Včeraj je na predavanju Prabhupada omenil, kako je moč mantre potrdilo nekaj doktorjev v Lucknowu, ni nam pa povedal kako. Danes nam je povedal zgodbo.
“Tako kot lahko včasih na tržnici kupimo mantro privlačno za kače. Če se ne naredimo popolne preko recitiranja mantre, ne bo imelo učinka. Podal bom praktičen primer. To ni zgodba, pač pa dejstvo. Morda nekateri izmed vas poznate mojega prijatelja, ki je prišel sem, dr. Ghosha.
Povedal mi je o naslednjem primeru. Na univerzi v Lucknowu so bili študenti. Tam je torej velika zgradba in zgodila sta se dva ali trije primeri ugriza kač. Poklicali so krotilca kač, da bi našel kačo in jo odnesel. Prišel je in jo odnesel. Ta dr. Gosh in njegovi kolegi študenti so bili študenti medicine. Seveda tako imenovani moderni znanstveniki ne verjamejo v vse te stvari. Ti študenti so postali zelo radovedni. Vsi so odšli k temu krotilcu kač – bil je muslimanski gospod. Vedel je torej: ‘Ti študenti medicine so prišli pogledat, kako se kroti kače, in se zabavat.’

Zanimalo jih je: ‘S kakšno čarovnijo lahko ujameš kačo, da ti ona ne škoduje?’ Rekel je, da to omogoča mantra. Izzvali so ga: ‘Oh, mi mislimo, da so vaše kače nestrupene in ne morejo ugrizniti; strupnik jim je bil odstranjen.’

‘Ne, ne, vse imajo.’

Zato je vzel eno in jim pokazal: ‘Tukaj je …’

Da bi se pozabaval, je izpustil vse svoje kače – veliko jih je imel – iz škatle. In vsi študenti so v trenutku začeli bežati po vsem dvorišču. Zbali so se. Pognali so se v beg na to ali ono stran. Krotilec kač je rekel:  ‘Ne bojte se. Dokler sem jaz tukaj, vas ne bodo ugriznile.’ 

“To je govoril dr. Ghosh iz osebne izkušnje. Mantra ima toliko moči! Ne gre pa za to, da mantro kupite in recitirate. Vi jo morate narediti popolno. To je proces; kako postati popolni v recitiranju mantre.”
 
To je bil le materialen primer. Prabhupada je rekel, če bi resno recitirali maha-mantro, ki je popolnoma duhovna, potem bi bil učinek neomejen. Rekel je da, če jo le enkrat pravilno odrecitiramo, lahko Hare Krišna mantra uniči več grehov kot jih lahko stori najbolj grešna oseba v celem življenju. “
Nama-aparadha-sunyam. Brez nama-aparadhe, če lahko mantramo v skladu s principi, potem bo mantra tako lepo delovala, da vas bo vedno ohranjala v stiku z Vrhovno Božansko Osebnostjo. Takšna je moč mantre. Ne mislite, da gre le za hobi ali nekaj odvečnega. Ne. Ta mantra je pravzaprav Krišna, Hare Krišna, Krišna Sam.”
 
Torej, si samo predstavljajte, kakšen je vaš položaj, če si dovolite, da ste vedno v družbi s Krišno. Če ste vedno blizu ognja, vam bo gotovo toplo; ne bo vas zazeblo ali kaj podobnega. Če nenehno recitiramo Hare Krišna mantre, potem nismo v tem materialnem svetu. Če pa namenoma spet pridemo v ta materialni svet … Takšno neodvisnost imamo.”
 
Razložil je, da točno določeno število odrecitiranih krogov vsak dan vlada uspehu. Rekel je, da je Haridasa Thakura odrecitiral tri lakhe imen na dan, toda Rupa Gosvami je recitiral manj, ker je pisal knjige, čeprav je naredil točno določeno število krogov. Moramo imeti moč tudi v številu krogov. In mi smo to število zmanjšali. Vem, da izvirate iz drugačnega porekla, zato recitiramo času in okoliščinam primerno. Tudi takrat ni meja. Lahko odrecitirate več kot tisoč šesto krat. V praksi pa vidimo, da postane težko odrecitirati celo 16 krogov. Zato ne poskušajte oponašati, ampak to delajte primerno, kot vam svetuje duhovni učitelj, brez žalitev. Ta mantra vas bo rešila nevarnosti maje. To je dejstvo.”
 
Iz Transcendentalnega dnevnika 4

N. M. Hari Šauri das

Šrila Rupa Gosvami omenja, da je v vdanem služenju Krišni najpomembnejše druženje z bhaktami. Vdano služenje se pravzaprav začne s takšnim druženjem. Čeprav navadno pravimo, da se vdano služenje Krišni začne s sraddho (začetno vero), ki ji sledi sadhu-sanga (druženje z bhaktami), pa brez sadhu-sange ni mogoče dobiti sraddhe. Družbo bhakt bomo cenili šele, ko bomo imeli vero, le-to pa dobimo od bhakt.

Šrila Prabhupada je veliko časa posvečal urjenju bhakt, kajti ti bhakte so zatem vzbudili vero v drugih in ta vera je nato pripeljala ljudi v družbo bhakt. Prihod v to družbo predstavlja za živo bitje popolnost in veliko srečo. S tem namenom je Šrila Prabhupada ustanovil Mednarodno skupnost za zavest Krišne – ISKCON. To je skupnost bhakt in v njihovi družbi začne oseba razumevati draž zavesti Krišne. Krišna je atmarama in izkuša popolno zadovoljstvo. On je izvor vse sreče. A celo On želi povečati to srečo s pomočjo druženja z bhaktami. Tako je ena izmed posebnih lastnosti Krišne, da je zmeraj obkrožen s Svojimi ljubečimi bhaktami. Druženje z bhaktami je pravzaprav najdragocenejša stvar, ki jo imamo. Ta družba je vir naše sreče. Z njeno pomočjo dosežemo popolnost in dobimo priložnost, da večno častimo Krišno tako, da pri tem asistiramo Njegovim čudovitim ljubečim bhaktam.

Torej eden najbolj čudovitih darov, ki nam jih je dal Šrila Prabhupada, je družba bhakt. Kako je sicer mogoče brez njega ceniti Krišno ali Njegove bhakte? S pomočjo družbe bhakt cenimo bistvo, ki je družba bhakt. Vrednost le-te je tako velika, da celo Krišna osebno pride v razpoloženju Svojega bhakte, da bi okušal draž druženja z bhaktami.

Rad bi se zahvalil Šrila Prabhupadi in vsem njegovim čudovitim bhaktam. Šrila Prabhupadi, ker je ustvaril bhakte, s katerimi se lahko družimo, in samim bhaktam za ustvarjanje okoliščin, v katerih se lahko družimo. Tako nam dajejo čudovito priložnost za okušanje nektarja služenja Krišnovim lotosnim stopalom. Vsa slava Šrila Prabhupadi!

N. S. Bhaktividja Purna Svami

A. Č. Bhaktivedanta Svami Prabhupada

Bhakta gleda na vsa živa bitja z duhovnimi očmi in med bitji ne razlikuje na podlagi telesnega pojmovanja življenja. Takšne odlike pa se razvijejo samo v družbi bhakt. Brez družbe bhakt ni mogoče napredovati v zavesti Krišne in zato smo ustanovili Mednarodno skupnost za zavest Krišne. Resnično, kdor živi v tej Skupnosti, avtomatično razvije zavest Krišne. (ŠB 4.12.37, komentar)

Gibanje za zavest Krišne se ukvarja z duhovno znanostjo, v kateri ni prostora za zavist. Namenjeno je paramahamsam, ki so prosti vse zavisti (paramam nirmatsaranam). Nihče ne bi smel zavidati, ne glede na to, ali je rojen v družini gosvamijev, ali pa mu je bil naziv gosvami dodeljen. Takoj, ko se v nekom porodi zavist, pade z ravni paramahamse. (Nektar navodil, Verz 6)

Preprosto z zalivanjem drevesnih korenin, so nahranjeni njegovo deblo ter vse njegove veje, sadeži in cvetovi, in preprosto z oskrbo trebuha s hrano, zadovoljimo vse dele telesa. Podobno lahko s čaščenjem Gospoda Višnuja zadovoljimo vse in vsakogar. Zavest Krišne ni sektaško religijsko gibanje, temveč je namenjeno vseobsegajočim dobrodelnim aktivnostim za ves svet. Temu Gibanju se je mogoče pridružiti ne glede na kasto, veroizpoved, religijo ali narodnost. (ŠB 8.5.49, komentar)

Bhagavata-dharma ne vsebuje nasprotij. V njej ni mogoče najti konceptov, kot so »tvoja religija« in »moja religija«. Bhagavata-dharma se nanaša na izpolnjevanje navodil, ki jih je dal Vsevišnji Gospod, Bhagavan, kot so predstavljena v Bhagavad-giti: sarva-dharman parityajya mam ekam saranam vraja [Bg. 18.66]. Bog je eden in je za vse. Vsakdo se mora zato predati Bogu. To je čisto pojmovanje religije. Kar koli Bog zapove, je religija (dharmam tu saksad bhagavat-pranitam [ŠB 6.3.19]). V bhagavata-dharmi ni govora o tem, »kar verjameš ti« in »kar verjamem jaz«. Vsakdo mora verjeti v Vsevišnjega Gospoda in izpolnjevati Njegova navodila. Anukulyena krsnanusilanam: kar koli pravi Krišna – kar koli pravi Bog – je treba nemudoma izvršiti. To je dharma, religija.

Kdor je dejansko zavesten Krišne, ne more imeti sovražnikov. Kako bi jih lahko imel, ko pa je njegovo edino opravilo vzpodbuditi druge, da se predajo Krišni? Če nekdo zagovarja hindujsko religijo, muslimansko religijo, krščansko religijo, to religijo ali ono religijo, pa bo prišlo do konflikta. Zgodovina nas uči, da so se privrženci religijskih sistemov, ki nimajo jasne predstave o Bogu, borili med seboj. Takšnih primerov je bilo v človeški zgodovini veliko, toda religijski sistemi, ki se ne osredotočajo na služenje Vsevišnjemu, so začasni in ne trajajo dolgo, saj so prežeti z zavistjo. Marsikaj ne govori v prid takšnim religijskim sistemom in zato bi morali opustiti to zamisel o »mojem prepričanju« in »tvojem prepričanju«. Vsakdo bi moral verjeti v Boga in se Mu predati. To je bhagavata-dharma.
­­
… Bhagavata-dharma se imenuje sarvotkrsta¸ najboljši izmed vseh religijskih sistemov, kajti tisti, ki živijo po načelih bhagavata-dharme ne zavidajo nikomur. Čisti bhagavate, čisti bhakte, brez zavisti vabijo vsakogar, da se pridruži gibanju za zavest Krišne. Potemtakem je bhakta prav tak kot Krišna, Vsevišnja Božanska Osebnost. suhrdam sarva-bhutanam: je prijatelj vseh živih bitij. Zato je ta religijski sistem najboljši izmed vseh. Medtem ko so tako imenovane religije namenjene določenim vrstam oseb, ki verujejo na določen način, pa v zavesti Krišne ali bhagavata-dharmi za takšno diskriminacijo ni prostora. Če bomo proučili religijske sisteme, ki so namenjeni čaščenju polbogov ali kogar koli drugega razen Vsevišnje Božanske Osebe, bomo odkrili, da so polni zavisti in zato nečisti. (ŠB 6.16.41, komentar)

Sonce ni niti indijsko niti ameriško. Podobno je Bog, Krišna, namenjen vsakomur.

sarva-yoniñu kaunteya
mürtayaù sambhavanti yäù
täsäà brahma mahad yonir
ahaà béja-pradaù pitä

On je oče vsakogar, ne samo ljudi, temveč tudi živali, dreves, vodnih bitij, vsakogar – vseh živih bitij [Bg. 14.4]. To Gibanje za zavest Krišne je zato univerzalno. (Predavanje v Hyderbadu, 26. november 1972)

Hare Krišna gibanje je namenjeno vsem, ki želijo dejansko razumeti to znanost. Nobenega govora ni, da gre za neko sektaško skupino. Ne. Vsakdo se lahko pridruži. Sprejeti so lahko študentje s fakultete. Lahko si kristjan, lahko si hindujec, lahko si musliman – ni važno. Gibanje za zavest Krišne sprejme vsakogar, ki želi razumeti znanost o Bogu. (Veda o samospoznavanju – Prvo poglavje)

ISKCON (Mednarodna skupnost za zavest Krišne) je neprofitna organizacija, katere namen je povečati blagor človeške družbe tako, da njeno pozornost usmerja k Bogu. Smo nesektaška skupnost, saj so med našimi člani ljudje iz krščanske, judovske, muslimanske, kakor tudi hindujske vere. Cilj ISKCON-a ni ustanoviti novo religijsko sekto, temveč prebuditi uspavano ljubezen do Boga vsakega živega bitja in tako dati človeški družbi z vsemi njenimi verami skupno raven čistega teističnega znanja in njegove praktične uporabe. Vsak član ISKCON-a lahko ohrani svojo lastno religiozno prepričanje, saj želi ISKCON uveljaviti jasno, praktično formulacijo idealov, ki so skupni vsem teistom, in odpraviti nepotrebno dogmatično pričkanje, ki ta trenutek razdvaja in hromi teistični kamp. Skupni teistični ideal je razviti ljubezen do Boga. (Pismo Rolandu Michenerju, Glavnemu guvernerju Kanade, 24. avgust 1968)

Za razliko od krščanskega razkošja veleposestništva te tukaj pozdravijo na vsakem sidrišču očesa dobesedno vraščene nežno skromne cerkvice in samostani odeti v nevidno sakralno auro, ki subtilno čutnega v trenutku ovije v svoj skriti plašč varnosti večnega. Celotna atmosfera znova in znova pričara utrip in svetost Indije. Prebudi večkrat že pozabljene spomine obiska Vrindavana in vseh majhnih templjev, ki dostikrat skromno ali hkrati veličastno slavijo Krišno. Oznaka MK na tablah bi lahko v nekem prenesenem pomenu izražal multi kaos administracije, s katerim se srečaš že na samem vstopu v državo, zopet podobno Indiji. A kot kaže je to prekletstvo blagoslova modernega “nerazvitega” sveta. Tam, kjer je svetost in mistika ad hoc, se ponavadi poruši ravnovesje z gospodarstvom in predvsem notranjo ureditvijo sistema. Časi, ko sta si ekonomski napredek in zavest Boga v enaki meri podajala roki, so dandanes še samo zaznamovani z etiketo arhaičnosti ali pa celo mitologije. Tako, kot so vedsko kulturo Angleži namenoma želeli (in jim je žal tudi marsikje uspelo) uničiti skozi moderno miselnost, zahodne “civilizirane” običaje, ter na žalost tudi skozi krščansko indoktrinacijo in celo lažno prevajanje svetih vedskih spisov, tudi Makedonijo uničuje korumpiranost, prodaja državne imovine tujcem, moralna degradacija voditeljev in seveda vsa modernizirana medijska navlaka, ki konstantno uničuje vlogo vere, molitve, smisla življenja, družinskih vrednot in seveda položaj in pomen Boga v vsakdanjiku in življenju ljudi. Rečeno je, da so ljudje, predvsem otroci in mladi zrcalo utripa življenja. Že bežen utrip pa ne zrcali nič kaj vzpodbudnega.

Ljudje tukaj so lahko hkrati znanilci nebes in pekla. Enciklopedija čustev skrajnosti in teizma/ateizma. Od popolne odprtosti, nesebične iskrene prijaznosti pa do ruralne zavisti in prekletstva. Vsa ta subtilna prepletanja čustvenega vrtiljaka medsebojne komunikacije kaj hitro vrže pristno hladnega Evropejca v samico depresije in zmedenosti. Težko je razumeti instantno menjavanje severnega in južnega pola čustev, ki v momentu udarijo skozi razpoke navidezno krepkega karakterja zahodnjaka. Spadam tudi jaz med njih? Nedvomono. Pomembno pa je, da se v odzivu na vso dogajanje odraža stanje zavesti. In to ni zmeraj brilijantno, kot bi morda želel.

A kaj ima vse to z skupnega z zavestjo Krišne?

Znova me preseneča nekaj, čemur si dovolim reči estetika uma. Ta del Makedonije okrog vzhodne meje in tudi arhepilag diha s skrivnostno sapo mistike, življenja. Z nečem svetim, Božjim. Zdi se mi, da strani knjige, ki je zmeraj na dosegu moje roke, Iznad iluzije in dvoma (Šrila Prabhupadovi pogovori o zahodni filozofiji), kar same vabijo v branje. Vesel sem, da me lahko tudi okolica in ljudje spomnijo na Krišno, sprožijo samokritiko celo vplivajo na mojo zavest pozitivno.

Skladno se pojavi že na vstopu v te kraje želja po ponovnem obisku svetih mest Indije, kjer je Krišna še zmeraj prisoten na neuničljiv način na toliko mestih. Že sami spomini na Vrindavano so obogateni z neprecenljivo vrednostjo časa, ki, hvala Bogu, sodi celo iznad mentalnega sprehoda.

Morda je to skromno majhen del mojega razumevanje tega, kar pravi Krišna v znamenitem verzu Bg.18.65, “Zmeraj misli Name, postani moj bhakta …”.

Včasih je težko povezati stvari in se prebiti iznad spon vsakdanjika ali delovanja. Je pa vsak tak svetel trenutek razlog za veselje in osebna zmaga. Vsaj zame.

Madan Mohan das

Prabhupada je razložil, da obstajajo trije splošni nivoji – grobi materialni, subtilni materialni in duhovni. “Torej karmiji na splošno … Tako kot jih lahko vidimo v mestu, so vedno zaposleni, trdo delajo in so na grobem materialnem nivoju. In potem naslednji razred, kot so
znanstveniki, pesniki, filozofi, so na subtilnem nivoju. In nad njimi so osebe, ki jih zanima duhovno razumevanje – oni so na duhovnem nivoju.

Globalizacija ne trka več na glavna vrata. Tukaj je in izkoristila je vse pore, špranje in celo večkrat nam nepoznane vstopne točke v naš dom, zavest in kulturo. Ta globalna organizacija pa na žalost ni pokazatelj pomladi. Svet se spreminja in pod pritiskom novodobne propagande ljudje postajajo vedno bolj odtujeni, zmedeni in zavedeni. In kaj ima globalizacija z mistiko? Človek je epistemološko bitje, ki ima v sebi vkomponirana večna vprašanja o smislu in pomenu bivanja, ciljev, prihodnosti itd. Temačne sile tako imenovanega novodobnega pogleda spretno izkoriščajo to človeško slo po znanju in misteriju človeškega življenja. Mistika je več kot privlačna, ker naslovi najbolj globoka hotenja in iskanja v nas. Filmska industrija, založništvo in glasba so postali via mediji, ki spretno ukleščijo um s pomočjo enigmatike, simbolizma, okultizma ter ostale ezoterike. »New age« je poln prispodob, energetskih opažanj, mejnih znanosti in predvsem spretno zavitih impersonalnih zaključkov ter navideznih odgovorov. 

Lačni smo mistike in v skrivnost zavitih odgovorov, vendar se na žalost v vsej poplavi informacij izgubimo v neskončni reki navideznih rešitev in odgovorov. Spominjam se, kako me je pot vodila preko Egipčanske knjige mrtvih, Sheakespearjevih liričnih popotovanj, Castanedovih pejotičnih sanj, Jungovega kolektivnega nezavednega itd. do Ved in Bhagavad-gite. Večina modernih filozofov, mislecev, teistov in iskalcev resnice je v nekem trenutku prišla do tega dragulja mistike, ki je mnogim pomenil zaključek iskanja. Zanimivo je, kako hitro pozabimo na zaklad, ki ga je izgovoril sam izvor vsega mističnega – Krišna. Pot duhovnega spoznanja je resno in zahtevno popotovanje, ki ne ponuja instant blišča kvazi mistike, temveč popolno znanje z neverjetnimi odgovori. Če in ko nam uspe pregnati oblak čustvenega vzhičenja, ki ga kaj hitro pričara moderni globalizacijsko-ekonomsko-medijski aparat, se odpre čisti horizont prave mistike. Zanimivo je, kako deluje entuziazem, ki ga prebudi spretna uporaba tem o duhovih, mističnih bitjih, onostranstvu, angelih, duhovih itd. Prebudi strast, ki povzroči kratkotrajno navdušenje, ki mu sledi zmeda in potreba po ponovnem stimulansu. Mistična globina tekstov Bhagavad-gite pa poda znanje, ki nas umiri, poda razumevanje, postopoma vodi do zrelega razumevanja ter resničnega izkušanja višjih in najvišjih ezoteričnih spoznanj. 

Ni lahko jadrati med vsemi grobimi in subtilnimi napadi ekspertnih agentov kali-juge, a vseeno imamo varno zatočišče večnega znanja, ki nam ga je predstavil Šrila Prabhupada. Bhagavad-gita ni samo abeceda duhovnosti, temveč esenca mistike. Slo po znanju o duhovih, božanskih in demonskih bitjih, različnih planetarnih sistemih, ter večnem onostranstvu pa bo več kot potešil Šrimad Bhagavatam. Ne pozabimo, vse imamo pred seboj, samo vzeti si moramo.

Hare Krišna!

Madan Mohan das