Ves dim okrog tradicionalnega filozofskega pristopa k življenju in takoimenovanemu presežku njega pušča iskalce resnice hladne, kaj šele, da bi odstiral razumevanje metafizičnega. V želji po višjem uživanju, odkrivanju in izkušanju vseh finejših materialnih stvari lahko samo v razpoloženju klasičnega zmedenega materialista ljudje poizkušajo skozi svojo bolečino nerazumevanja bivanja, smiselnosti, resnice enostavnosti življenja in boja ohranjanja tisto primarno malo dobrega, ki nas drži humane, ter v okvirjih brezčasnih moralnih vrednot, sestaviti neko povezano zgodbo z nažalost nejasnim in nezadovoljivim odgovorom.

Ko se nam uspe v odsotnosti svojega napuha znanja in razumevanja ustaviti, se pravzaprav vse skupaj sploh začne. Sociološke, psihoanalitične, filozofske in druge vešče pritikline modernega takoimenovanega razgledanega filozofskega intelektualca so obširen oder podajanja, žongliranja in usmerjanja poti svojih in mislih drugih. V vsej poplavi znanja pa se razmišljujči popotniki na poti duhovnosti sprašujejo kako se ne držati enormnih zapuščin znanja v nekem zrelem potrjevanju sebe in svojih zapletanj v minljivem svetu? Kaj je potem pravo znanje in zapuščina?

Smo lahko v resnici kompletna oseba, brez razumevanja že prehojenih poti? Vedno mi je bila intrigantna pomembnost vezanosti tekoče podane kronologije zgodovine in logike v kontekstu pogleda klasične filozofije (in povezano tudi drugih znanosti). Ta nažalost izgubi svoj naboj in pomembnost že v širini razumevanja občega, kaj šele transcedentalnega znanja. Zanimivo je, kako Vede ponujajo najbolj logičen povzetek tako materialnega kot večnega duhovnega znanja, a veliko takoimenovanim mislecem enostavno zmanjka naravne in enostavne logike v razumevanju vedskih spisev, kot je npr. Bhagavad-gita.

Lahko navidezno in varno potujemo skozi naseljene otoke zgodovinskega znanja, ki velikokrat prirejeno podajajo iztočnice in vpoglede v širše razumevanje duha preteklosti? Ob odprtih očeh in budnosti inteligence težko!

Čemur nemiren duh filozofov in lakota znanja, ki se nikakor ne poteši?

Bit človeka je iskanje odgovorov o izvoru stvari, večnosti, smislu obstajanja in Bogu. Tukaj se pojavi vzvišeno srečanje vprašanja in odgovora. Ljudje se klanjajo sodobnemu zahodnemu humanizmu in vsem vejam človekove materialne intelektulane zapuščine. A kakšna je resnična vrednost in praktičnost le-te? Vprašanja zahtevajo odgovore in ne samo postavljanja tez, njihovih meja in rušenje navideznih nebotičnikov znanja. Lakota zahteva sitost. Tako prava vprašanja zahtevajo prave odgovore. Je pa potrebna zrelost in iskrenost iskalca, tudi kilometrina in predvsem na prvem mestu empatija do samega sebe, do duše.

Redko kdo je zmožen izluščiti rdečo nit iz vse te zapuščine znanja in biti zmožen uvida v indikatorje pravilnosti večnosti obstajanja in razumevanja sobivanja ne glede na obliko, vrsto in poreklo ter zgodovino. Potrebujemo resnični vpogled in utelešeno delovanje racija in večnega intelekta, ki za razliko od klasične filozofije ne potrebuje neprestanega sterilnega rivalstva in prevlade moči zmage ter dokazovanja sposobnosti permutacije misli, besed in tez. Potrebujemo strnjeno razumljivo znanje.

Rešitev je enostavna. Pravo znanje iz pravih rok. Krišna poda v Bhagavad-giti vrhunski odgovor: raja-vidya raja-guhyam, pavitram idam uttamam, pratyaksavagamam dharmyam, su-sukham kartum avyayam. »To znanje je krona vsega znanja in najzaupnejša skrivnost. Najčistejše je, in ker živemu bitju omogoča, da se neposredno zave svoje duhovne narave, je popolnost religije. Večno je in prinaša veliko radost.«

Hare Krišna

Madan Mohan das

Š. B. 7.6.16 – Kopenhagen, Danska, 1995

N. S. Suhotra Svami:

Beseda vidvan se nanaša na izobraženo osebo. Njen koren je vid, iz katerega izhajata tudi veda in vidja, ki se pojavlja tudi v zahodnih jezikih v besedah kot je wisdom (ang. modrost). Čeprav je koren isti, pa obstajata dve vrsti vidje ali izobraženosti oziroma znanja – materialno in duhovno. Materialno znanje ali materialna vidja je dejansko tarka. Tarka se nanaša na materialno logiko, ki je pravzaprav izmenjevanje argumentov. Avtoriteti, ki se skrivata za argumenti, sta samo pratjakša in anumana – zaznava z grobimi čuti in umsko špekuliranje. To sta avtoriteti. V Mahabharati je rečeno tarko apratistha oziroma da ta vrsta materialnega znanja v končni fazi nima pravega temelja. Je kratkotrajna in se nenehno spreminja. Dejansko temelji samo na posameznikovih sposobnostih argumentiranja. Šrila Prabhupada izpostavlja, da nekdo lahko postane velika avtoriteta, ker je sposoben navesti dobre argumente, a sčasoma bo poražen. Ali pa celo neporažen, a se bodo ljudje preprosto naveličali poslušati njegove argumente in se postopoma začeli zanimati za argumente nekoga drugega, čeprav ta drugi dejansko ni porazil prvega. Sčasoma postanejo argumenti nekoga bolj moderni in razmišljanje v skladu z njimi postane cela reč.
Mislim, da je bil Max Plank, slavni nemški znanstvenik, ki je izpostavil, da znanstvene teorije ne zamenjajo ena druge na temelju dokazov, ampak da postane moderno, da mlajše generacije znanstvenikov zagovarjajo določene poglede in ko odrastejo ter prevzamejo vodilna mesta, postane njihov pogled prevladujoč. In potem se spet pojavi nova generacija, ki, kar je za mlade običajno še posebej danes v kali-jugi, razmišlja drugače od predhodne. Ko ta mlada generacija z drugačnim pogledom odraste in ko starejši umrejo, postane njen pogled prevladujoči in tako imenovani znanstveni pogled. To se dejansko dogaja s tako imenovanim znanjem. Zato torej tarko apratistha, ni trdno na realnih tleh. Pravo resnico pa – dharmasya tattvam nihita guhayam mahajano yena gatah sa panthah – pravo resnico, zares zaupno znanje vedskih šaster je treba razumeti od mahadžan, samospoznanih duš, v čigar srcih se nahaja dharmasya tattva. Torej, mahajano yena gatah sa panthah – da bi dosegli dejansko vidjo, resnično znanje, je treba preprosto stopati po stopinjah mahadžan, ne pa špekulirati.
Če na primer zapišemo angleško frazo God is nowhere (Nikjer ni Boga) in nato združimo te tri besede, tako da jih zapišemo brez presledkov (Godisnowhere), lahko nastane velika vroča debata, kako jih znova razdružiti. Opazimo lahko, da je možno znova ustvariti začetni stavek God is nowhere (Nikjer ni Boga), hkrati pa lahko nastane tudi stavek God is now here (Bog je sedaj tukaj.) Iz istih črk. In tako lahko pride do argumentiranja, ki se vleče v nedogled, glede tega, kakšen je pravilni način za ločitev prej združenih črk in kateri stavek mora nastati na tej osnovi. To je raven tarake, raven brezkončnega argumentiranja med ateisti in teisti oziroma ateisti teoretiki in teisti teoretiki. To je preprosto tako. Nekdo lahko reče: »Ne, pravilno je God is nowhere, God is nowhere (Boga ni nikjer),« drugi pa utegne reči: »God is now here. (Bog je sedaj tukaj.)« Na ta način. A vse skupaj temelji zgolj na argumentiranju, a do zaključka ne pridemo.

Končno resnico pa najdemo v srcu mahatem, ki neposredno vidijo Boga, kar smo citirali že sinoči. pratyaksavagamam dharmyam. Resnico dharme (religije) je treba videti neposredno, su-sukham kartum avyayam, in to je dokaz, su-sukham kartum avyayam, dokaz je v izkušanju transcendentalnega zanosa. Gospod pravi v drugem poglavju Bhagavad-gite: rasa-varjam raso ‘py asya param drstva nivartate, da s pomočjo tega višjega okusa človekovi čuti avtomatično niso zaposleni z dejavnostmi polnimi nevednosti. Prahlada Maharadža v tem verzu poudarja, da v svetu obstajajo mnogi ljudje, tako ateisti kot teisti, za katere menijo, da so vidvan, izobraženi oziroma da imajo znanje. A iz njihovega praktičnega življenja je razvidno, da se obnašajo kot psi in mačke. Zato jih iz vedskega zornega kota ne moremo smatrati za učene ljudi. Znanje se odraža v človekovem vedenju.

Če se ne motim, je Aristotel rekel, da je mogoče nekoga poskusiti prepričati v nekaj na tri načine. Pathos, logos in etos. Med njimi je etos najpomembnejši, saj gre za dejansko učinkoviti način, kako prepričati nekoga. Pathos se nanaša na argumente polne strasti, kot jih uporabljajo politiki v svojih razvnetih govorih preprosto zato, da bi prebudili čustva ljudi. To je lahko učinkovito. Tudi če na zaspanem predavanju iz Šrimad Bhagavatama začnemo kričati, bodo vsi odprli oči. Torej, nek odziv je. Toda boljši je logos, prepričevanje nekoga na podlagi argumentov, saj je to bolj prepričljivo. Toda najboljši je etos, ki se nanaša na zgled. To je torej ačarja. Ačarja lahko prav tako govori čustveno in veliko uporablja argumente, vedske dokaze. Toda najpomembneje je, da poučuje z zgledom. Praktično kaže pot, po kateri lahko vsakdo pride na transcendentalno raven. Zelo preprosto je. yare dekha tare kaha ‘krsna’-upadesa. Zelo preprosta formula. Kdor se želi utemeljiti v raja vidya raja guhyam, mora pridigati. Nekdo lahko reče: »Že, a jaz ne vem, kaj pridigati. Kar se tiče duhovnega znanja, sploh nisem izobražen.« Toda v komentarju smo slišali: Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare / Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare. Kali-santarana Upanišada izjavlja:

iti ñoòaçakaà nämnäà kali-kalmaña-näçanaà nätaù parataropäyaù sarva-vedeñu dåçyate
V teh šestnajstih zlogih sarva-vedesu drsyate, je zajeto vso vedsko znanje in Hare Krišna maha-mantra vsebuje vse potrebne moči za preseganje škodljivih vplivov kali-juge. Torej, treba je samo iti na cesto in peti Hare Krišna ter vzpodbuditi ljudi, naj tudi sami pojejo. Z lastnim zgledom jih prepričamo, da pojejo Hare Krišna. Kdor to počne, je utemeljen v dharmasya tattva, v resnici, ki jo najdemo v vedski kulturi, vedskem znanju in vedski dharmi. Tak človek je dejansko transcendentalist. To je torej zelo preprosta in vzvišena formula. dharmasya tattva pomeni pratyaksavagamam dharmyam in se nanaša na neposredno zaznavo blaženosti zavesti Krišne. Krišna je ananda-maya purusa, poosebljena, torej ne v brezosebnem smislu, absolutna sreča. Kdor je v stiku z Njim, tudi sam izkuša to transcendentalno srečo.

Nekoč je neki sanjasi pridigal pod drevesom na robu vasi. Zelo lepo je govoril o Bogu, Krišni in vaščani so ga vsak dan prihajali poslušati. Med njimi pa je bil tudi mladenič, ki je bil z vsem na tekočem in ki je bil zelo skeptičen, kajti to je dandanes moderno. Tako je mladenič prišel na predavanje in potem sredi predavanja začel protestirati: »Neprestano govoriš o Bogu, a kje je ta Bog?! Ne vidim Ga! Pokaži mi Boga! Vidim to in ono filmsko zvezdo! Neposredno vidim to in ono pop zvezdo! Na lastne oči vidim in z lastnimi ušesi slišim tega in onega političnega vodjo! Toda ti mi govoriš o Bogu, a jaz Boga ne vidim! Hkrati pa želiš, da se predamo temu Bogu. Želiš, da spremenimo svoja življenja in postanemo bhakte tega Boga. To ni razumno, tako da zahtevam, da mi pri priči pokažeš Boga!« Sanjasi je začel pojasnjevati: »Ni tako lahko videti Boga. Najprej moraš očistiti čute in se držati procesa sadhana-bhakti.« Na ta način mu je lepo razlagal, a mladenič je bil zelo neučakan in je znova protestiral: »Ne, ne, ne! Da bi videl filmske zvezde, pop zvezde ali politične voditelje, se mi ni treba držati nobene sadhane. Oni sami postanejo neposredno na voljo mojim čutom. Ti praviš, da bi se moral ves svet predati Bogu, za to bi se moral Bog najprej pokazati našim očem. To je edino razumno! Pokaži mi Boga!«

Sadhu je znova odgovoril zelo mirno in razsodno, mladenič pa je postajal vse bolj in bolj vznemirjen. Na koncu je sadhu rekel: »V redu. Mislim, da je prišel čas, da se obrnem na vse prisotne. Mislim, da je čas za uporabo terapevtske metode, ki bo pomagala temu mladeniču razumeti to, o čemer sem danes tukaj govoril. Metoda se imenuje ‘zdravilo kamandalu’.« Kot veste, kamandalu je sanjasijev vrč za vodo. Ta sanjasi je imel ob sebi velik vrč za vodo iz medenine. Poklical je mladeniča: »Prosim, pridi sem. Rad bi ti dal zdravilo kamandalu, tako da boš lahko bolje razumel moje sporočilo.«

Mladeniču, ki je bil znanstvenega duha, se je zdelo, da gre za poskus. Pristopil je in pričakoval, da bo sanjasi morda vzel iz kamandalu vodo in mu jo dal piti ali pa ga poškropil po glavi. Pristopil je in bil že povsem blizu sanjasija, ko je ta prijel kamandalu za ročaj, ga dvignil in mladeniča mahnil po glavi. In to tako močno, da je začel krvaveti. Padel je na tla in vreščal od bolečine. Končno se je mladenič le dvignil in začel ganljivo jokati: »Ta sanjasi je brezčuten. Sploh ni sadhu, temveč slepar in kriminalec. Ali ste videli, kako me je napadel? Poglejte, razbil mi je glavo! Krvavim!«

Končno je poklical policijo in cela zadeva je končala na sodišču. Tako je imel sodnik pred seboj mladeniča in sadhuja. Mladeniča je vprašal, kaj se je zgodilo, in mladenič je predstavil svoje videnje dogodka. Razložil je, da ga je sanjasi brez opozorila udaril po glavi s svojim kamandalu. Zatem se je sodnik obrnil k sadhuju in rekel: »Ta mladenič te obtožuje, da si ga napadel in poškodoval. Kaj imaš reči v svojo obrambo?« Sadhu je rekel: »Ne! Pred vsemi vaščani sem zelo jasno povedal, da bom uporabil terapevtsko metodo. Ta terapija se imenuje ‘zdravilo kamandalu’. To sem zelo, zelo jasno povedal. In nato je mladenič pristopil, da sem mu lahko dal zdravilo. Ne vem, zakaj se sedaj pritožuje.« Sodnik je menil: »No, to je razumno pojasnilo. Kaj imaš ti, mladenič, reči na to?« Mladenič je dejal: »Kakšno zdravilo pa je to? To je nesmisel. Povzročil mi je toliko trpljenja, toliko bolečine in glava me še sedaj boli. Kako lahko temu rečete zdravilo? Napadel me je. Skoraj sem umrl od šoka in bolečine.« Potem se je sadhu obrnil k mladeniču in rekel: »Neprestano govoriš o neki bolečini. Kaj je torej ta bolečina? Kakšen je dokaz, da sedaj trpiš bolečino? Zakaj sodniku ne pokažeš svoje bolečine? Pokaži mu to bolečino! Daj mu dokaz!«

Mladenič je odvrnil sadhuju: »O čem pa govoriš? Bolečina ni nekaj, kar preprosto primeš in pokažeš. Je nekaj, kar izkusiš. Ali ne veš, kaj je bolečina? Jaz čutim bolečino!« Po tej razlagi se je sadhu nasmehnil, prikimal in dejal: »Da, sedaj tudi ti začenjaš razumevati, kako nekdo izkusi Boga. Bog ni nekaj, kar primeš in pokažeš, temveč nekaj, kar izkusiš. Ti izkušaš bolečino. Veš, da te boli, ker to neposredno izkušaš. Tako tudi jaz zaradi neposredne izkušnje vem, da Bog obstaja. Obstaja pa tudi način, da to izkusiš še ti, tako kod obstaja način, da izkusiš bolečino z ‘zdravilom kamandalu’. Lahko ti dam torej drugo vrsto zdravila, s pomočjo katerega boš izkusil Boga, a moraš sprejeti zdravilo.« Ko je mladenič slišal pojasnilo, je utihnil, razmislil in uvidel, da pojasnilo zelo smiselno.

pratyaksavagamam dharmyam, to je torej izobraženost. Resnična izobraženost pomeni, da postanemo izobraženi glede neposredne izkušnje Boga, kar pa je mogoče s hojo po stopinjah samospoznanih oseb. Držati se moramo ačara ačarij. Ačar se nanaša na vedenje, vadbo, kot tudi na teoretično znanje o Bogu. Pomembno je, da stvari razumemo. V prvi fazi to pomeni, da sprejmemo kot dejstvo, da ima vse svoj namen. Vsepovsod okoli sebe vidimo. Vidimo svet, ki je poln predmetov čutne zaznave. Transcendentalno poizvedovanje pomeni najprej sprejeti, da ima vse to svoj smisel. Če res ima svoj namen, je nekdo moral dati ta namen. In to je Krišna. Temu se reče teološki argument. Gre za pravilni način filozofskega poizvedovanja. V grščini beseda »teos« pomeni »smisel, namen«. Teološko pa to prevajamo kot argument za dizajn. Torej, gre za poizvedovanje, ki temelji na razumevanju, da je vse dizajnirano, da za vsem stoji načrt in da moramo razumeti, kdo je načrtovalec.

To je vedantistični način poizvedovanja. athato brahma jijnasa, poizvedovati, kaj je Brahman, kaj je izvor vsega. Špekulativno poizvedovanje, ki človeka ne pripelje do Absolutne Resnice, pa se ukvarja z razumevanjem, kaj je resnično in kaj ne, na podlagi lastne čutne zaznave in špekulativnega umovanja. Osnovno načelo tovrstnih filozofov je, da najprej ločijo realnost ali obstoj od kakršnega koli višjega namena, saj ga ne priznavajo. Pravijo: »To presega naše razumevanje. Ne vemo, ali višji namen sploh obstaja.« Preprosto poskušajo z lastno zaznavo ugotoviti, kaj je za nas tukaj resnično in kaj ne. In to je spet proces tarake, argumentiranja brez konca in kraja. Nekdo lahko reče: »Mislim, da je to prav in to napak, da je to točno in to ne, ter da je to resnica in to ne.« Nekdo drugi pa lahko meni: »Ne, jaz pa mislim, da je to prav in to napak.« In tako argumentiranju ni konca.

Šrila Prabhupada pa je poudaril, da gre za resnično iskanje znanja, kadar poizvedujemo o vzroku vsega. Kaj je vzrok vsega? Od kod vse izhaja? To je mogoče praktično spoznati, neposredno zaznati, kadar stvari tega sveta zaposlimo v služenju omenjenemu vzroku. Takrat se razodene njihova prava narava, su-sukham kartum avyayam. Kaj pravi Šrila Prabodhananda Sarasvati? visvapurna sukhayate. Vidim, da celo vesolje preplavlja sreča. To je vizija bhakte, ki vidi vse uporabljeno v služenju Krišni. To je pridiganje. Pridiganje pomeni omogočiti vsakomur dostop do tega razumevanja oziroma znanja. To je namen gibanja za zavest Krišne. Pinjiti ocean nektarja, pinjiti ocean blaženosti, tako da zaposlimo vsako stvar in osebo, s katerimi pridemo v stik, s služenjem Krišni. Če pridejo celo tisti, ki so pod vplivom najmračnejšega neznanja, na ta sistematični način v stik s Krišnovo energijo, tako da Mu vdano služijo, bodo neposredno okusili blaženost in srečo. Ta sreča pa ima takšno moč, da jih bo povzdignila iz okov čutov in uma na transcendentalno raven.

Demoni pa imajo, kot pravi Šrila Prabhupada, povsem drugačen program. Temelji na dveh točkah. Prvi korak je v svetu razširiti verovanje, da Bog ne obstaja. Torej, s pomočjo tega trika poskušajo prepričati vsakogar, da opusti standardno religijsko prakso, postane ateist in oslabi zaradi čutnega uživanja. Ko človek opusti stik z Bogom, postane namreč spontano neodgovoren in deluje grešno. Zaradi grešnih dejanj pa oslabi tako fizično in mentalno kot seveda tudi duhovno. Potem, ko ljudi prepričajo, da Boga ni in ko jih napravijo slabotne, sledi drugi korak demonskega načrta in to je sebe postaviti za boga, za absolutno avtoriteto v tem svetu. Tako naj bi jim vsi ljudje, ki so sedaj zaradi razprostranjenosti ateizma oslabeli, slepo sledili. Takšen je njihov motiv. To je bilo mogoče videti v komunističnih kulturah, kjer je vlada uradno zanikala Boga. Vse religije so preprosto smatrali za … Pravzaprav imam slovar, ki se imenuje Filozofski slovar in ki ga je v Sovjetski Zvezi leta 1967 izdala založba Progress. Gre za zelo zanimivo knjigo, saj je njihovo propagandno sredstvo. Če v tem slovarju poiščemo besedo religija, potem za njo najdemo pomišljaj in zatem pojasnilo: fanatična halucinacijska ideologija, ki jo uporabljajo imperialisti za izkoriščanje nedolžnih ljudi; opiat za ljudstvo in podobno. Torej, religiji nalepijo etiketo in pravijo, da gre za halucinacijo. To smo lahko videli v komunističnem sistemu. Hkrati pa so izpostavljali svojega Lenina in Stalina in Mao Tse Tunga kot absolutne voditelje in praktično bogove. Celo kasneje v Severni Koreji Kim Ir Sen in njegov sin Kim Jong Il sta … Kako jim pravijo? Imajo neki naslov … »veliki vodja«, da. Kakor koli že, naslavljajo jih z mnogimi naslovi, ki dajejo vtis, da gre za popolne avtoritete ali z drugimi besedami za Boga. To je njihov program.

Ali je res, da nama-basa, mantranje z žalitvami ne more privesti bhakte v duhovni svet? Šrila Prabhupada pravi, da če samo enostavno mantramo in poznamo Krišno, lahko pridemo v duhovni svet?

Če želimo doseči spontano predano služenje moramo peti sveto ime čisto, da se lahko vrnemo nazaj domov na Goloko. Bhakte v Šrila Prabhupadovih komentarjih včasih najdejo nasprotujuče si izjave, vendar moramo to videti in razumeti v sintezi enega in drugega. Šrila Prabhupada pravi, da moramo enostavno razumeti kdo je Krišna in kakšen je naš odnos z njim. Ampak, kaj pravzaprav pomeni to enostavno razumevanje. Krišna ne pravi tattvataha. Se pravi, da mora biti poleg znanja tudi realizacija. Mora biti nekaj več kot le mentalna slika. Zakaj je Šrila Prabhupada napisal toliko knjig. Verjetno je nekaj več v tem znanju in poznavanju Šrimad Bhagavatama, Bhagavad-gite in ostalih knjig.
Tattvataha ne pomeni, da imamo samo neko spoštovanje do Krišnovega rojstva in njegovih aktivnosti, ampak pravo cenjenje poteka preko ceto dapana marjanam, čiščenju srca in osredotočanju uma na transcedentalne aktivnosti, da se ne zapletamo v grešne dejavnosti. Srce moramo prečistiti s petjem maha-mantre, druženjem z bhaktami in čaščenjem božanstev. Ni dovolj vezati se na eno knjigo in prav tako ni dovolj samo brati, temveč se moramo vključiti v različne aktivnosti vdanega služenja. Ko se potem srce očisti do določenega nivoja ne bomo več delali žalitev in bomo peli sveto ime čisto. Ko ne pojemo svetega imana z žalitvami in ko pridemo do čistega petja, smo resnično na nivoju tattvataha oz. kot pravi Gospod Čaitanja ceto darpana marjanam. Šele potem lahko res realiziramo, kaj je ta koncept tattvataha v resnici.

Kot pravi Šrila Prabhupada, moraš samo enostavno razumeti kaj je Krišna. Torej kaj pomeni razumeti kaj je Krišna? Prabhupada nedvomno ni mislil, da to pomeni branje samo ene majhne knjige, ki nas je naredila bhakto – zavestnega Krišne, temveč je želel več. Zakaj bi potem napisal toliko različnih knjig? Hkrati to ne pomeni, da si pridobimo samo ogromno količino znanja, temveč bi morali praktično vključiti to znanje v svoje predano služenje. Šele potem lahko pričakujemo janma karma ca me divyam, naiti mām eti so ‘rjuna. Šele takrat lahko gremo nazaj domov, nazaj k Bogu. Vidimo, da je drugače popularna ideja, da vložimo minimalni napor in da nas pričakuje ultimativni rezultat. To je varanje. To je oblika varanja. Kot, da bi želeli kupiti diamant z nekoliko kovanci. Za diamant moramo odšteti milijone dolarjev.

Ko Šrila Prabhupada govori o enostavnosti, to ne pomeni, da vložimo minimalno truda, ampak moramo dati vse, kar imamo. Če si želiš diamant, moraš prodati svoj avto, hišo, psa, svojo obleko, čevlje in potem pokažeš trgovcu, da si prodal prav vse vendar imaš še zmeraj premalo. In trgovec včasih zniža svojo ceno, ko vidi, da si prodal vse svoje stvari in da si resnično želiš diamant. Šrila Prabhupada pravi enostavno. Enostavno pomeni: naredi najboljše, preučuj knjige, lepo se druži z vajšnavami, resno prakticiraj zavest Krišne, predaj se procesu. Kot vprašanje: kaj je moj odnos z Krišno? Sem služabnik? Ali si samo ponavljamo to vprašanje ali pa naredimo kaj v tej smeri? Koliko strogosti izvajam in na kakšnem nivoju predaje sem? To bi se morali zmeraj vprašati. Kakšna je moja predaja in katere motivacije so tiste, ki me vodijo v zavesti Krišne. Šrila Prabhupada govori o tem v svojih knjigah. To ni skrivnost. Moramo se vprašati ali se vse to zgodi avtomatsko, enostavno; ali pa je treba vložiti nekaj truda. Moramo dati vse od sebe, damo vse, kar lahko in če ni dovolj potem enostavno zaupamo verzu Čaitanje Mahaprabhuja in temu kar pravi Prabhupada, da Krišna spremlja življenje bhakte od začetka do konca in ve, če je dal bhakta vse od sebe in da ta bhakta ni vztrajal na minimalnem standardu ampak se je trudil dati zmeraj več. Krišna bo to nedvomno sprejel in upošteval v Svojem delovanju.

Torej minimum pomeni maksimalno, kar lahko naredimo. Morda to ne bo maksimalno po standardih Šrimad Bhagavatama, ampak če je to maksimalno, kar lahko storimo, in če je to kvalitetno in je je vsaj na nivoju osnovih kriterijev potem lahko pričakujemo milost Krišne.
Tako delujejo stvari. Šrila Prabhupada pravi mantraj šestnajst krogov, sledi štiri regulativne principe in šel boš v duhovni svet. Torej smisel je, da ne iščemo nasprotij, temveč poizkušamo videti stvari v sintezi. In potem pridemo v stanje absorbiranosti znanja in uma kot je omenjeno v Čaitanja Čaritamriti. V življenju se moramo sami naučiti logično zaključiti in povezati različne izjave.

Šrila Prahupada ki jay!

Šivarama Svami

Kako si prišel v stik z zavestjo Krišne?

Moji prijatelji iz Brežic (Sergej, Tomi, Petra, Saši, Karli) so hodili v
Tempelj. Včasih so mi prinesli prasadam. Kripamoya Govinda Prabhu mi je dal knjigo Življenje izvira iz življenja, ki mi je dala odgovore na vprašanja o
smislu življenja. Nato sem obiskal nama-hatto v Krškem, kjer me je Mokšarupi Prabhu s svojo duhovitostjo in jasnostjo pri predstavljanju zavesti Krišne čisto očaral. Veliko je bhakt, ki so mi pomagali na moji duhovni poti. Po njihovi milosti sem se v roku treh mesecev pridružil v Tempelj. Sem večni dolžnik vsem njim.

Kako je okolica reagirala? So se družina in ostali prijatelji začeli
obnašati drugače?

Nisem se preveč obremenjeval s tem. Mama se je oddahnila, saj sem začel živeti čisto življenje.

Zakaj si sprejel izmed vsega ravno zavest Krišne?

V zavesti Krišne sem dobil odgovore na vsa življenjska vprašanja in izkusil
nektar svetega imena za katerim je duša vselej hrepenela.

Kaj ti je bilo najbolj težavno oz. nepremagljivo na začetku bhakti joge?

Cigareti.

Kaj je zate pomenila inicijacija?

Formalna potrditev predaje duhovnemu učitelju.

Si vedel takoj, kdo bo tvoj duhovni učitelj?

V templju sem vsak dan padal pred stopala Šrila Prabhupade in ga prosil,
naj mi pošlje svojega neomadeževanega, čistega predstavnika. Potem sem bral knjigo “Jay Šrila Prabhupada” Njegove Svetosti Bhakti Vikaše Maharaje. Razmišljal sem, da tisti, ki je napisal to knjigo, je popolnoma povezan s Šrila Prabhupado. Potem sem poslušal še predavanja in v Liki na kampu zaprosil za zavetje njegovih lotosovih stopal.

Kaj pravzaprav pomeni zate sprejetje zavetja duhovnega učitelja?

Zavetje njegovih navodil.

Kdaj je sploh pravi čas za sprejetje inicijacije?

Takoj ko razumeš, da rabiš pomoč, milost in vodstvo v duhovnem življenju.

Nedvomno te je tvoj duhovni učitelj poslal v kraje, kjer je potrebna
predaja vsega. Kako si se znašel?

V Sloveniji mi je bilo težko biti brahmacari, pa me je Guru Maharaja
poklical k sebi in mi rešil glavo. Dal mi je misijo pridiganja zavesti
Krišne na Šri Lanki, tako da pozabim na neumnosti, hkrati pa imajo ljudje
neko dobrobit.
Kako sem se znašel? Jogyata-vicare, kichu nahi pai, tomara karuna – sara.
Sem popolnoma odvisen od milosti duhovnega učitelja in bhakt.

Kaj te drži srečnega in zadovoljnega v teh dalnjih krajih?

Ker nisem vedno zavesten Krišne, nisem vedno srečen in zadovoljen.
Vcasih po Gospodovi milosti za trenutek pozabim na lastno srečo in se
absorbiram v sadhano in pridiganje. Takrat se odprejo vrata duhovnega
nektarja a se zaradi žalitev in anarth hitro zaprejo. Kabe habe bolo se
dinamar? Le kdaj bo prišel ta dan?

Kako v indiji in drugod sprejemajo “belce” kot bhakte?

“Beli sloni” so še vedno atrakcija. Zato mi je Guru Maharaja naročil, da se
naučim govoriti Tamil. To jih čisto očara. Vcasih kupijo Bhagavad-gito samo zato, da dobijo avtogram .
Indijci slepo sprejemajo vse, kar pride iz Amerike in Evrope. Potem pa pride nekdo od tam in jim pove, da je Zahodna civilizacija čisto zgrešena in da so ljudje v Ameriki polni tesnobe. Te besede se globoko dotaknejo njihovih src. To je velika prednost bele kože. Indijskih bhakt glede tega ne jemljejo tako resno.

Je bolj pomembno znanje ali srce v pridiganju in predstavljanju zavesti
Krišne ljudem?

Osnova pri pridiganju je podajanje znanja, prejetega iz šaster preko
guru-parampara. Seveda ima najvecji učinek, če oseba sama prakticira proces in z usmiljenjem pridiga za dobrobit drugih. Najboljši poligon za srce je deljenje Šrila Prabhupadovih knjig. Ljudje takoj začutijo, če je bhakta dobronameren ali pa je materialno motiviran.

Družba bhakt je ena najbolj pomembnih stvari a ji velikokrat ne dajemo
toliko vrednosti. Kaj bi rekel, zakaj tako?

Maya. (iluzija materialnega sveta)

Kaj je zate najbolj miistično v bhakti jogi?

Krišnino sveto ime je zame najbolj mistično. Vsakdo ga lahko izgovori,
hkrati pa je sveto, sam Krišna in ves duhovni svet z Njim.

Pred nekaj leti si se vrnil v Slovenijo in podelil kar zajetno število
knjig. Kako je bilo spet v naši deželici?

Vsaka podeljena knjiga je čista milost.
Najlepše je bilo v potujočem sankirtanu. Nikoli ne bom pozabil teh
trenutkov in bhakt, s katerimi smo se skupaj “borili”.

Kaj bi lahko rekel, da je glavna razlika med mentaliteto in obnašanjem
zahodnjakov in vzhodnjakov?

Veliko je razlik. Mogoče najizrazitejša je, za imajo na Vzhodu ljudje veliki
čut odgovornosti in dolžnosti. Medtem ko je na Zahodu glavno vodilo čutno
uživanje.

Dostikrat slišimo, da na Zahodu enostavno nimamo kulture. Je to res?

Ko sem v Vellorju med prasadamom pripovedoval, kako imamo na Hrvaskem bhakte kamp na plaži, kjer so tudi karmiji v kopalkah, so se bhakte začeli valjati po tleh od smeha in začudenja. Meni ni bilo nič jasno, saj se nam to zdi nekaj normalnega. Za Indijce pa je to nekaj nepojmljivega. Tam si še karmiji kaj takega ne upajo privoščit. Ob takih trenutkih potem vidim, kako globoko v žrelu maye živimo na Zahodu.

Se ti zdi, da je svet pripravljen na zavest Krišne?

Je, samo še mi se moramo malo “trznit”.

Si želiš spet kaj vrniti v Slovenijo?

Ne vem, kakšen je Gospodov plan.
Svoje srce sem pustil na Hare Krišna kirtanu pred Panča Tattvo.

Pri svojem pridiganju se srečuješ s toliko različnimi inkarnacijami,
sektami in religijami. Kako ljudi obvarovati pred vsem presežkom
takoimenovane duhovnosti?

Treba jim je slej ko prej povedati, da so prevarani. Deljenje ŠP knjig ima
zelo veliko moč.

Našo pogojeno naravo naj bi vkjučili v bhakti jogo. Vidimo, da dostikrat
to postane opravičilo za naše delovanje. Kako se temu izogniti?

Malo iskrenosti je potrebno. Tudi če česa ne moremo slediti, ali pa smo
vezani na kaj materialnega – ni tako strašno, se bomo postopoma prečistili
in ojačali. Najhujše je, ko iz svojih slabosti in vezanosti naredimo novo razvodenelo filozofijo in poskušamo vse naokoli prepričati, kako je to zelo zavestno Krišne. To je zelo žaljivo. Na srečo ne traja dolgo.

Kaj je zate resnična predaja?

Iti v sankirtan (deljenje knjig).
Poslušanje svetega imena.

Služenje Krišni? Kaj pravzaprav to pomeni?

Poskušati narediti nekaj za Njegovo zadovoljstvo in zadovoljstvo bhakt.

Materialni svet je svet nizkih udarcev. Kako se jim izogniti, jih
prenašati, ko je treba, dvigniti glavo in še zmeraj iti naprej?

tat te nukampam su samiksamanam ŠB. 10.14.8

Šrila Prabhupada pravi, da naj bi bil ta verz vodilo bhaktam.

Kdo ti je v največji navdih v zavesti Krišne?

Guru Maharadža. Ampak navdih ni edina stvar v zavesti Krišne.

Kaj te najbolj varno drži vsak dan v bhakti jogi?

Proces sadhane-bhakti ima neizmerno moč. Posebno Mangala aratik in zgodnje mantranje.

Kaj ti je največji izziv?

Očistiti svoje srce.

Kako ne samo mladim temveč vseh ljudem v teh časih duhovne krize
približati Krišno?

Zelo uspešni so bhakte v Puni. Kateri koli pridigarski program delajo, imajo
jasno začrtano, kaj hočejo dobiti ven. So kot ostrostrelci, vsak korak je
začrtan in premišljen. Ljudem iz javnega programa ponudijo tudi naslednji
program, seminar, pa nadaljnje druženje. Nič ni slučajno ali polovičarsko.
So zelo dinamični. V templju živi skoraj 100 brahmačarijev. Od teh je 35 v
žafranu. Za vsakega od teh 35-tih je obvezno, da ima vsaj 10 programov ali predavanj tedensko. To pomeni 350 programov tedensko, mesečno to znese 1400 programov. Hareee Krišna!

Se ti zdi, da so nam ljudje in javnost naklonjeni?

Da. Žal dosti ljudi ne ve, kakšna globoka filozofija je v zavesti Krišne.
Morali bi se čimveč pojavljat na televiziji. Vsi, ki znajo lepo predstavit zavest Krišne bi morali rinit na televizijo. Ljudje sprejemajo kot avtoritativno vse tam kar vidijo.

Kako bi opisal zavest Krišne desetletje nazaj in danes?

Krišna je še vedno Bog in mi smo njegovi sluge, pred desetimi leti in sedaj.

Imaš kakšno skrito željo, projekt, ki ne pusti mira umu?

Skrivnosti se ne sme razodeti.

Kaj bi svetoval bhaktam, ki so se ravno srečali z bhakti jogo in želijo
napredovati?

Naj pridejo živet v tempelj za kaksno leto ali dve. To je investicija za
celo življenje. “Zunaj” ne bodo nič zamudili.

Večina bhakt živi zunaj templja. Kako se znajti v vseh obveznostih in
postati/ostati v zavesti Krišne?

Šrila Prabhupada je že podal formulo – vzpostavitev varnašrama dharme. To je seveda velik zalogaj, ampak to je edina prava rešitev. Vse svetovne krize, zarote, vojne, recesije in prevare so del Gospodovega plana. Lekcija za nas pa je, da poenostavimo življenje, pojemo Hare Krišna in zaključimo z materialno eksistenco za vekomaj ter se vrnemo nazaj h Krišni.

Kaj je zate najbolj pomembna stvar v zavesti Krišne?

Razumevanje, da sem večni sluga Krišne.

Zakaj so te navdušile Šrila Prabhupadove knjige?

Jasni odgovori na vsa življenjska vprašanja.

Najljubša knjiga?

Čaitanja Čaritamrita.

Kaj predstavlja zate Šrila Prabhupada?

Kako naj opišem nekoga, ki mi je rešil življenje in mi dal sveto ime, poslal
duhovnega učitelja, dal proces za dosego Šri Čaitanje Mahaprabhuja in Šri
Šri Radhe Krišne ter odprl vrata v Goloko Vrindavano? Ni mogoče, da v
milijardah življenj odplačam niti kanček dolga Šrila Prabhupadu.

Najljubše sveto mesto in zakaj?

Majapur Dham. Tam ni tesnobe.

Najljubši verz?

tat te nukampam …

tat te ’nukampam su-samiksamano
bhunjana evatma-krtam vipakam

hrd-vag-vapurbhir vidadhan namas te
jiveta yo bhakti-pade sa daya-bhak

["One who seeks Your compassion and thus tolerates all kinds of adverse conditions due to the karma of his own past deeds, who engages always in Your devotional service with his mind, words, and body, and who always offers obeisances unto You, is certainly a bona fide candidate for becoming Your unalloyed devotee."]

Vprašanje: Kaj je fanatizem v bhakti-jogi in koliko ga je vseeno zdravo zadržati za ohranitev pravilnega duhovnega razumevanja in prakticiranja?

Fanatizem je zanimiva beseda. Zmeraj kadar se razlagajo takšni pojmi, se postavlja vprašanje, kaj se skriva za določeno besedo, kaj si kdo predstavlja pod to besedo. Pogojena duša v tem svetu si navadno razlaga stvari na svoj način, ki izhaja iz predpostavke »jaz sem Bog«. Bog je tisti, ki pokaže z zgledom, oziroma tako kot neko stvar počne Bog, tako jo je treba početi. Navedimo primer iz vsakodnevnega življenja. Voziš se po cesti, kjer je omejitev hitrosti devetdeset kilometrov na uro. Sam voziš devetdeset in naletiš na nekoga, ki vozi s hitrostjo sedemdeset kilometrov na uro in kaj rečeš? »Kakšen počasnež! Izgini že s ceste! Samo kolono ustvarjaš!« Če pa se pripelje nekdo s hitrostjo sto deset kilometrov na uro? »Kakšen divjak! Upam, da ga ulovijo na radar!« Zakaj takšno razmišljanje? Zato, ker tako hitro kot vozim jaz, kar je v tem primeru sicer usklajeno s predpisi, … Tako kot jaz počnem določeno stvar, takšen je standard.

In ko je govora o fanatizmu na duhovnem področju, gre za isto predstavo. Na primer najde se bhakta, ki se drži treh regulativnih načel. Ko le-ta sreča nekoga, ki se drži dveh, pravi: »Pa ta je čisto v maji!« Tisti, ki se držijo štirih, pa so zanj fanatiki. Pogled na fanatizem je pogosto takšen. »Kar počnem jaz, je normalno. Tako bi bilo treba prakticirati bhakti-jogo. Kdor izvaja proces bolj striktno in opravlja več aktivnosti, pa je fanatik, ki itak ne razume za kaj gre, ki pretirava in se baha ter bo tako ali tako čez čas padel.« To je zmedeno in napačno razmišljanje! Mi ne odločamo o tem, kaj je fanatično in kaj ne. Mi ne postavljamo standardov. To je prva stvar, ki jo moramo razumeti. In če imamo opravka z ljudmi, ki uporabljajo besedo fanatizem po svoje in so prepričani v svoj prav, lahko … le rečemo: »Haribol!« in odidemo proč.

Glede fanatizma … Šrila Prabhupada omenja, da mora obstajati kombinacija ali usklajenost filozofije in religioznosti. V bhakti-jogi sta ta oba vidika združena. Filozofija se nanaša na bolj intelektualno razumevanje, religioznost pa zajema obrede in podobno. Skrajnosti niso v redu. Če poudarimo zgolj filozofijo in odstranimo religijo, razlaga Šrila Prabhupada, ostane le spekulativno umovanje. Takšni so filozofi na Zahodu. Brez religije so, hkrati pa strašno filozofirajo. A zgolj obračajo besede. Druga skrajnost pa je obstoj religije brez filozofije oziroma razumevanja. V tem primeru pa ostane le obredna religija, kot je danes pogosto hinduizem, v katerem vsi vedo, s katero roko se je, s katero čisti spodnji del telesa ipd. Poznajo mnoga pravila, a nikjer ni razumevanja, nikjer ni Boga. Ne vedo, zakaj kaj počnejo. Torej, obe skrajnosti sta zgrešeni. Religioznost brez filozofije je sentiment. Stvari počnem, ker tako čutim. Počnem jih, ker so tako delali moji predniki. Cel kup sentimenta … Ta pa se lahko razvije v fanatizem. Po tej Šrila Prabhupadovi definiciji fanatizem torej pomeni, da obstajajo goreča religiozna čustva, ki pa jih ne spremlja razumevanje, filozofija. Z drugimi besedami, fanatizem pomeni, da počnemo nekaj, a ne vemo, zakaj to delamo. Takšnemu fanatizmu se moramo izogibati, kar pa je mogoče le z razumevanjem šaster, svetih spisov. Če se želimo izogniti temu, da bi pretiravali v nekih duhovnih aktivnostih, je najbolje, da se držimo procesa, ki ga je dal ačarja. V takem primeru smo lahko povsem sigurni, da ne gre za fanatizem v smislu, da pretiravamo v duhovnih aktivnostih, hkrati pa moramo to početi s pravilnim razumevanjem. To je potem pravilno izvajanje duhovnega procesa, pravo duhovno življenje, ki ni fanatizem. A če se bomo tega dosledno držali, nam bodo nekateri nalepili nalepko »fanatik«. A kot sem že omenil … takšne osebe sodijo iz svojega položaja, smatrajo se za Boga, smatrajo, da oni postavljajo kriterije, pravila in standarde, a to je povsem zgrešeno.

Tako kot je omenjeno v vprašanju: »Zdravo zadržati nek fanatizem…« Takšen »zdravi fanatizem« je nekaj, kar bodo nekateri označili za fanatizem. Rekli nam bodo, da smo fanatiki, ker se poskušamo dosledno držati navodil ačarje. A ta »zdravi fanatizem« nikakor ni fanatizem. Prvič zato, ker so dejavnosti usklajene z navodili ačarje, hkrati pa si pridobivamo razumevanje, zakaj to počnemo. In kadar imamo pravo stvar in jo počnemo s pravilnim razumevanjem, to nikakor ni fanatizem, temveč pravo duhovno življenje. Takšen t.i. fanatizem naj bi živeli. To je zdravo. Zdravo razumevanje in zdravo prakticiranje.

Kaj pa si drugi mislijo, je njihova stvar. Važna je Krišnova sodba, ki je Absolutna Resnica. In skrivnost uspeha v duhovnem življenju je zadovoljiti duhovnega učitelja, verodostojnega predstavnika Krišne. Če poskušaš razumeti, kar pravita guru in Krišna, če poskušaš temu predati svoje življenje, potem je to to. Če pa tam nekdo, neki sosed Franc ali neki zmedeni tako imenovani bhakta pravi, da si fanatik, ker si postal vegetarijanec … kaj te briga.

Torej, fanatizem je nerazumevanje. Deluješ, pojavljajo se čustva ob opravljanju duhovnih obredov, upoštevanju duhovne tradicije, a ne veš kaj počneš, ne zakaj to počneš, ne kam te bo to pripeljalo, kdaj te bo nekam pripeljalo itd. Tako kot: »Jaz verjamem v Jezusa! Samo po Jezusu …« Kaj samo po Jezusu?! Jedel boš meso, počel vse ostalo kot karmi (materialist), a ker boš rekel »Džaj Jezus!« boš odšel v duhovni svet?! To je pa res dobro … To je fanatizem! To je sentiment! »Vsi ostali pa so zgrešeni!« Zakaj so zgrešeni? Ali imaš razumevanje, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti, da so zgrešeni? Ne! »Mi smo pravi, oni pa ne!« Čisti telesni nivo in nič drugega. To je sentiment in fanatizem.

Vprašanje: Praviš, da odločnost prihaja od izvajanja askeze. Ali je mantranje in petje edina askeza za današnji čas?

Najprej se postavlja vprašanje, kaj je askeza. Šrila Prabhupada pravi, da pomeni »tapasja« (askeza) omejiti čutom njihove aktivnosti, aktivnosti, ki jih nekontrolirano počnejo v pogojenem stanju. Torej, omejiti čutne dejavnosti. To je nekaj, kar je težko, kar se nam zdi omejevanje. A takšna askeza mora imeti višji namen, višji cilj. Gospod Rišabhadeva (ŠB 5.5.1) omenja, da mora iti za tapo divyam …

åñabha uväca
näyaà deho deha-bhäjäà nåloke
kañöän kämän arhate viò-bhujäà ye
tapo divyaà putrakä yena sattvaà
çuddhyed yasmäd brahma-saukhyaà tv anantam

Rišabhadeva je bil Krišnova inkarnacija. Imel je sto sinov, ki naj bi za Njim zasedli prestol. A pred tem jih je primerno poučil. Dejal je, da se tisti, ki so med vsemi utelešenimi živimi bitji bili deležni velike sreče v obliki človeškega telesa, ne bi smeli truditi za čutno uživanje, ki je dostopno tudi tistim, ki so vid-bhujam, jedcem iztrebkov, psom in svinjam. V Indiji lahko to nazorno vidite. Svinje komaj čakajo, da ljudje opravijo svojo potrebo na poljih. Bolj kot je topel, boljši je … Še tisti, ki jedo iztrebke, so deležni čutnega uživanja. Čutno uživanje torej ni smisel življenja, še posebej ne človeškega. Zato Rišabhadeva naroča: »Posvetite se tapo-divyam!« Divyam pomeni božansko in tapo se nanaša na tapasjo oziroma askezo. Posvetite se božanski askezi, ki bo očistila srce in podarila srečo, ki se je ne da primerjati z materialno srečo. To je bilo Rišabhadevovo navodilo svojim sinovom. Askeza je torej omejevanje čutnega uživanja z nekim višjim namenom.

Askeza je povezana z odločnostjo. Povezava med njima je, recimo temu spiralna. Najprej potrebuješ nekaj odločnosti, da se podvržeš neki askezi. Ko opraviš askezo, se ti poveča odločnost, ko se poveča odločnost se lahko še bolj posvetiš askezi in tako naprej in tako naprej. To je podobno kot pri poslu. Da bi zaslužil denar, potrebuješ denar. Tudi če ga imaš malo, pa ga primerno naložiš, ga dobiš več. Če tudi tega primerno investiraš, ga imaš še več. In tako naprej. A z nekaj denarja moraš začeti. Tako je tudi na duhovni poti. Nekaj odločnosti, ki jo premoremo prav vsi, saj vidimo, da znamo biti odločni, ko gre za dosego materialnih ciljev, moramo usmeriti tudi na duhovno področje. Iz tega truda oziroma askeze bomo dobili novo moč in odločnost, s pomočjo katere bomo stopili na naslednjo stopničko. Torej askeza in odločnost sta tesno povezani.

Šrila Prabhupada v nekem pismu svojemu učencu govori precej ostro o povezanosti odločnosti s štirimi regulativnimi načeli. Če se spet dotaknemo Rišabhadevove »božanske askeze« … gre za askezo, ki nas bo pripeljala k Bogu. Takšna askeza je že avtomatično zajeta v procesu, ki nam ga je dal Šrila Prabhupada. Nobene potrebe po dodatni askezi ni. Ni treba biti bolj papeški od papeža. Šrila Prabhupada je povedal in pokazal, kaj in kako početi. Ni treba razmišljati: »Ja, Prabhupada je pokazal, a jaz bom pokazal, da zmorem še večjo askezo.« Ni potrebe!

Glavna askeza je vsakodnevno petje svetega imena. Če zmoremo šestnajst krogov, je to fantastično. Zakaj je to askeza? Treba si je vzeti čas, se osredotočiti. A to je dandanes izjemno težko. Seveda če to askezo primerjamo z askezo v drugih dobah … Če pomislimo na primer na Saubhari Munija, ki je v osemstopenjski jogi prišel do ravni, ko je prenehal dihati in da ga v meditaciji ne bi motilo kar koli iz okolja, se je potopil v reko Jamuno in meditiral pod vodo. In tako je preživel štirideset tisoč let, a na koncu je padel z duhovne poti … Ali pa primer Višvamitre, ki je meditiral šestdeset tisoč let. Spomnim se, kako je moj dikša guru govoril, da tako jamramo. Nadaljeval je: »Samo poglejte Višvamitro! Šestdeset tisoč let je izvajal askezo in nikjer ne piše, da je jedel vege-burgerje, pizze, sladolede, pil cockto … Nam pa je tako hudo …« Če torej za nas priporočeno askezo primerjamo z askezami v preteklih dobah, ugotovimo, da je naša povsem lahka. Toda za nas, ki smo nesposobni, je recitirati šestnajst krogov oziroma vsak dan peti Hare Krišna lahko grozna askeza.

Poleg petja svetega imena so tukaj še štiri regulativna načela, zgodnje vstajanje, najverjetneje bo za nas predstavljalo askezo tudi vsakodnevno tuširanje, ki ga večina ljudi ni navajena, kaj šele govoriti o vedskem standardu, ki vključuje tuširanje trikrat na dan. Vse to in tudi nekatere druge oblike askeze so avtomatično zajete v procesu vdanega služenja Krišni. Askeza je tudi, da skuhaš hrano, ki jo nato najprej daruješ Bogu, sam pa je med kuhanjem in darovanjem ne poskušaš. Že to je neke vrste askeza ali omejevanje naših čutov. Če pa bi poslušali um in čute … kuharice se včasih najedo že med kuhanjem … Kakor koli že, vse to predstavlja askezo, ki je zajeta v našem procesu. Ni potrebe po ničemer drugem. Ni si treba izmišljati posebnih postov. Imamo Ekadaši, ko ne jemo žitaric in stročnic.

Bolj kot smo striktni znotraj postavljenih okvirjev, bolje je. Na primer, če čimbolj zgodaj vstajamo, postimo na Ekadaši, … Vse to povečuje našo odločnost. Šrila Prabhupada na primer na več mestih pravi, da posti na dneve kot sta Ekadaši in Džanmaštami povečujejo odločnost. Enostavno dobiš tudi neko samozavest. Vidiš, da zmoreš. Včasih zmoreš tudi stisniti zobe.

Bolj kot izvajamo askezo, večja je verjetnost, da se ji bomo znova podvrgli. Tako je z vsako dejavnostjo. Z opravljanjem določenega dejanja povečaš nagnjenje, da ponovno napraviš isto stvar. To velja tako za grešna in pobožna dejanja kot tudi za dejavnosti vdanega služenja Krišni. Nekaj, kar si napravil, boš naslednjič storil še lažje. Prvič je najtežje ukrasti. Prvič, ko se napiješ, je najhujše. Prvi cigaret je najhujši, prvi džoint je najhujši, prvi seks je najhujši … Kasneje pa se »izvežbaš« in si pridobiš okus za to. Z vsakim dejanjem se poveča okus za ponovno storiti isto stvar. Vse to velja tudi za bhakti-jogo in katero koli askezo znotraj nje.

V Nektarju vdanosti je zelo lepo opisano grešno delovanje. Iz grešnega dejanja se pojavi seme posledice, to postopno zraste v rastlino in le-ta na koncu obrodi sad. Kot sem omenil, dve stvari spremljata vsako dejanje. Dejanje ima svojo posledico, hkrati pa se v srcu poveča želja po ponovnem delovanju na enak način. Ali z drugimi besedami, če nekaj ukradem, bo posledica tega, da bo nekdo nekaj ukradel meni ali pa, da bom kaznovan. To je rezultat. Groba posledica. V srcu pa se pojavi še en rezultat, povečano nagnjenje k ponovni kraji.

To nagnjenje, želja v srcu se poveča, tudi če je nekdo za grešno dejanje kaznovan. Prav zato Maharadža Parikšit sprašuje Šukadevo Gosvamija, kakšna je korist raznoraznih pokor, ki jih izvajajo ljudje, če pa nato znova in znova napravijo isto stvar, isto neumnost. Šrila Prabhupada v zvezi s tem v komentarju k prvemu verzu Nektarja navodil navaja dva takšna primera. Prvi je grešiti zanašajoč se na petje svetega imena. Človek greši in si misli, da bo nato s petjem Hare Krišna odstranil posledice greha. In nato spet greši in znova misli, da ga bo petje osvobodilo. Drugi primer pa je spoved v krščanstvu. Oseba se spove, nato pa počne iste stvari. Naslednjo soboto ali nedeljo gre znova k spovedi in tako dalje. Kakšna je korist od tega? Ta dejanja niso očistila srca, niso očistila želje po ponovnem grešnem delovanju. Edina stvar, ki lahko očisti to željo je bhakti-joga. Noben drugi proces ne očisti te želje v srcu. Drugi procesi sicer lahko odstranijo posledico grešnega dejanja. Se pravi, da človek nekaj stori, ve da mu bo to prineslo trpljenje in zato opravi določeno aktivnost, pokoro, s katero prepreči predvideno trpljenje. To, da na zunaj ne bo trpel, lahko napravi z raznimi procesi. A z njimi iz srca ni mogoče odstraniti to korenino, ki nekoga sili, da znova in znova napravi isto neugodno dejanje. To je mogoče le z bhakti-jogo. Bhakti-joga je edini način za popolno očiščenje srca.
Askeza pa je tudi, da iz dneva v dan izvajamo iste dejavnosti. V dobi kali je to ena največjih askez, kajti redno, vsakodnevno delovanje sodi v guno vrline, ki pa je v današnji dobi zelo malo. Večina nas je pogojena predvsem z gunama strasti in nevednosti. Guna nevednosti med drugim vključuje lenost, ki povzroči, da niti ne začnemo z opravljanjem dejavnosti, za guno strasti pa je značilno, da se oseba hitro loti nečesa, a prav tako hitro tudi odneha.

Tako torej, askeza in odločnost sta povezani. Za nas je glavna askeza petje svetega imena, a tudi drugih aktivnosti znotraj našega procesa ne smemo zanemariti. V večji meri kot jih izvajamo, boljše je.

Vprašanja odgovori Čarobna škatla

Odgovarja: Gargamuni das

Dravograd, 15. november 2008

Odgovarja: Nilambar prabhu
Sprašuje: Madan Mohan das

Kako si prišel v stik z zavestjo Krišne?

Preko Šrila Prabhupadovih knjig. Prvič je to bilo leta 1986 na železniški postaji v Ljubljani. Zdi se mi, da sem vzel dve knjigi. Knjige sem prebral, nekaj časa celo mantral in potem, do leta 2000, na vse skupaj pozabil. Drugič sem prišel v stik s ŠP knjigami leta 1999. Takrat sem kupil cel set knjig in nekaj glasbenih kaset. Neposredno zatem, januarja 2000, sem prvič prišel v ljubljanski tempelj in od takrat sem v stiku s procesom.

Kako so žena, družina in ostali prijatelji sprejeli tvojo odločitev?

Na začetku težko, kasneje pa v redu.

Zakaj ravno zavest Krišne?

Predvsem zato, ker sem edino v Šrila Prabhupadovih knjigah našel jasne, obsežne, preproste, iskrene, globoke in logične odgovore o smislu življenja.

Poznaš tudi druge religije. Kako bi lahko povezal oz. videl stično točko med filozofijo bhakti in ostalimi?

Mislim, da je ključna stična točka Bog – razvijanje odnosa z enim Bogom, ki ga različno imenujemo. Z drugimi besedami povedano, stična točka vseh monoteističnih religij je treniranje ljudi, da skozi različne oblike duhovne prakse postopoma prebudijo svoj odnos z Bogom.

Ti je bilo kaj še posebej težko sprejeti v zavesti Krišne?

Ja, iniciacijo. Sprejeti avtoriteto ni enostavna naloga za lažni ego.

Že nekaj časa si inciran. Kaj vse spremlja to odločitev?

Smatram, da je sprejetje inciacije lepa, pomembna in odgovorna odločitev, ki bi jo morali sprejeti predvsem zaradi duhovnega napredovanja in ne zaradi imidža. Torej, predvsem želja po duhovnem napredovanju bi morala spremljati to odločitev.

Kaj te je prepričalo glede izbire tvojega duhovnega učitelja?

Predvsem njegova personalnost, usmiljenje, nesebičnost, širokosrčnost, želja pomagati drugim in predanost Prabhupadovi misiji. Pri njem sem začutil, da mu je mar za slehernega posameznika. Pravzaprav sem mišljenja, da nismo mi tisti, ki izbiramo guruja. Guru ni neko blago, ki se ponuja na tržnici kamor pridemo, izberemo in kupimo. Ne, Krišna nam pošlje primernega guruja. Pregovor, ki pravi, da se guru pojavi kadar je učenec pripravljen, to potrjuje. Zato bi morali biti iskreni na duhovni poti in Krišna nam bo poslal iskrenega guruja.

Smo res pripravljeni na to? Kdaj je pravi čas za sprejetje tega nujno potrebnega zavetja?

Pravi čas je takrat, ko smo mi pripravljeni za sprejetje iniciacije in guru se bo pojavil. To pa mora vsak pri sebi prepoznati. Ni nam potrebno postati čisti bhakta, da bi sprejeli guruja oz. iniciacijo. Iniciacija pravzaprav pomeni začetek. Dovolj je, da imamo iskreno in močno željo in da se držimo nekaj osnovnih pravil. To je vse.
Vloga družine je v bhakti-jogi zelo pomembna. Kako v tem času pravilno delovati in vzgajati otroke?
Iz izkušenj vidimo, da je otroke potrebno pravilno vzgajati od majhnih nog. Kasneje jih je težje voditi in vplivati na njih. Pregovor pravi, da se mlad bambus najlažje upogiba in oblikuje. Podobno je z ljudmi. Pri tem ključno vlogo igra lasten vzor. Torej, če želimo otroke pravilno vzgajati je zelo priporočljivo, da sami pravilno delujemo. Vsaj poskušati bi morali, če nič drugega. Otroci nas opazujejo in v veliki meri posnemajo naše delovanje. Torej, lastni vzor pri tem igra ključno vlogo.

Pomembna je zaščita tako žensk in otrok. Se ti zdi, da smo dovolj zreli v obnašanju in razumevanju?

Mišljenja sem, da kot skupnost še nismo dovolj zreli za tovrstne zadeve. Tukaj ne gre samo za zaščito žensk in otrok, temveč tudi skrb za starejše vajšnave, brahmane, krave, zemljo, zdravo ekonomijo itd. Zato potrebujemo sistem, varnašrama-dharmo. Brez tovrstnega sistema bo zelo težko vzpostaviti zdravo skupnost in ravnovesje v družbi. Za vzpostavitev pravega sistema pa potrebujemo, tako duhovno kot strokovno, izobražene posameznike, zlasti vodilne osebe. Ko bomo to imeli, potem bo gibanje uspešnejše, člani zadovoljnejši in zavest Krišne bo lažje širiti po svetu.

Kaj bi bilo zate mističnega v bhakti-jogi?

Da čez noč postanem čisti bhakta .

Začel si z Holyfood-om in preko tega je prišlo tudi do skupnega projetka Govinda’s. Lahko malo več poveš o začetkih, reakcijah ljudi, bhakt in kaj vse to potegne za seboj?

Imel sem močno željo in sem se molil Krišni, potem se je po Krišnovi milosti zgodilo, najprej Holyfood in nato Govinda’s. To je zelo odgovorna služba, ki zahteva veliko truda in energije. Po drugi strani pa ponuja veliko duhovne dobrobiti. Skratka, težka in sladka, podobno kot čatni, ki je istočasno pekoč in sladek. Projekti v zavesti Krišne so zelo pomembni, tako za nas same kot za širjenje misije, in jih ne bi smeli zanemarjati. Oni so predvsem naša Kurukšetra – bojno polje, ki nam pomagajo pri čiščenju našega srca. Smatram, da bi bhakte morali razvijati tovrstne projekte na profesionalnem nivoju.

Skozi kuharske roke zaposlenih gre veliko hrane ponujene Krišni, ki potem skozi tisoče malic in kosil prinese dobrobit vašim gostom. Vseeno je to velika služba pa tudi odgovornost. Kako sam gledaš na te stvari?

Delo s hrano je samo po sebi zelo odgovorno. Če pa predstavljaš vegetarijanstvo in Krišno pa toliko bolj. Iskreno rečeno, če ne bi šlo za projekte zavestne Krišne, bi se raje ukvarjal s kakšnim drugim, enostavnejšim in manj odgovornim poslom.

Imaš namen odpreti še kakšno restavracijo tudi drugje po Sloveniji?

Imel sem namen, toda zdaj, ko je nastopila gospodarska kriza, sem, če tako rečem, svojo meditacijo nekoliko modificiral. Ni enostavno odpreti restavracijo. Za to je potrebno imeti denar, dober program, zanesljive, sposobne, poštene in odgovorne ljudi, dobre dobavitelje surovin, izkušnje itd. Po nastopu krize se je vse podražilo: strošek dela, energija, surovine, krediti itd., nakupna moč pa zmanjšala. To pomeni večji riziko. Tako da moram o nadaljnjih širitvah dobro razmisliti.

Šrila Prabhupada je rekel, da bi morali biti odločni in hkrati zadovoljni v zavesti Krišne. Kako?

Mišljenja sem, da je to raven zavesti, ki se postopoma doseže s pravilno duhovno prakso. Filozofsko to razumem tako, da bi morali biti odločni v svoji duhovni praksi in pri tem potrpežljivo tolerirati morebitne težave, ki se pojavijo na naši poti. Kdor ima takšno raven zavesti je lahko zadovoljen v zavesti Krišne in v življenju na sploh. Na številne dogodke, ki se pojavljajo na naši življenjski poti, ne moremo vplivati. Lahko pa vplivamo na naše reakcije, ki so povezane s temi dogodki. Tu je naša prosta volja. Naša reakcija na dogodek nam ponavadi povzroča večje težave kot sam dogodek. Če pa to pravilno razumemo in se v skladu s tem obnašamo, potem bomo bolj mirni, zadovoljni in uspešni v zavesti Krišne.

Toliko je različnih inkarnacij, sekt, društev in poti. Kaj je po tvoje najbolj v oporo iskalcu resnice in Boga?
Smatram, da sta nam iskrena želja po spoznanju Absolutne Resnice in pravo znanje najbolj v oporo. Na začetku smo vsi, več ali manj, v nevednosti. Ne vemo kdo smo, kdo je Bog, kdo je pravi in kdo lažni guru itd. Nevednost je naš največji sovražnik. Zaradi nevednosti smo lahko žrtve številnih prevarantov, ki se kažejo kot naši dobronamerniki. Iskrenega iskalca resnice Bog vedno zaščiti in ga usmeri na pravo pot. Bhagavad-gita nas uči o tem in zato bi jo morali proučevati. Poglejmo Ardžunin primer, ki je za vse nas zelo poučen. Preden se je začela bitka na Kurukšetri je bil Ardžuna popolnoma zmeden in zaradi iluzornega vpliva je hotel napačno delovati. Šele takrat, ko ga je Krišna oborožil s pravim, transcendentalnim znanjem se je v njem ponovno prebudila pravilna razsodnost, odločnost, entuziazem in moč. Zato je premagal vse svoj nasprotnike in dosegel popolnost. Na podoben način bi tudi mi morali delovati, če želimo premagati svoje slabosti in duhovno napredovati.

Je potrebno našo naravo prečistiti ali pa jo vkjučiti v bhakti-jogo? 

Oboje. Najprej vključiti nato prečistiti. Proces je ta, ki očiščuje našo pogojeno naravo. Torej cilj je čista, z ljubeznijo prežeta zavest ali bhakti, sredstvo za čiščenje je joga, bhakti-joga.

Kako se sam soočas s tem?

Pa, trudim se. To je vse, kar lahko naredim. Jaz moram opraviti svoje delo in pustiti Krišni naj opravi svoje. Trud je moja stvar, rezultati Njegova. V tem je bistvo. Potem smo lahko zadovoljni v zavesti Krišne. Res je, da nevihte materialne narave pihajo z vseh strani in me premetavajo sem in tja. Po gurujevi in Krišnovi milosti nekako nadaljujem in prenašam nevihte. Iskreno rečeno, ni enostavno, vendar bi bilo brez njihove milosti še težje.

Ta svet je svet udarcev. Kako jih prenašati in še zmeraj odločno iti naprej? 

Mislim, da bi nenehno morali imeti cilj pred očmi. Naš cilj pa je, postati zavesten Krišne. Če pa nimamo jasnega cilja, potem se lahko zgodi, da bomo izgubili entuziazem in odločnost ter odnehali. Na udarce ne bi smeli gledati, kot na ovire temveč, kot na izzive oz. priložnosti za razvoj. Imeti jasen cilj pred očmi, odločno korakati proti cilju in pri tem prenašati udarce je naša dolžnost, naša strogost. Vse ostalo pa je odvisno od Krišne. Z odločnim in vztrajnim delovanjem pritegnemo Krišnovo milost, podobno kot je mala vrabčevka, ki je s svojo odločnostjo, da izsuši ogromen ocean, pritegnila milost nebeškega orla Garude. Tako je dosegla svoj cilj. Mi bi morali imeti podoben stav, če želimo odločno iti naprej.

Kdo ti je v največji navdih v zavesti Krišne?

Šrila Prabhupada in moj guru.

Kaj te vsak dan najbolj varno drži v bhakti-jogi?

Sveto Ime.

Kaj ti je največji izziv?

Izboljšati svoj karakter in postati boljši bhakta!

Kako, ne samo mladim temveč vseh ljudem, v teh časih duhovne krize približati Krišno?

To lahko počnemo na različne načine. V principu bi vsak posameznik moral pri sebi prepoznati kaj bi rad počel, biti ekspert v tem in to, za zadovoljstvo Krišne, deliti z drugimi. Princip in hkrati primarna stvar je pravilen odnos do drugih, služba, ki je detajl, pa je sekundarnega pomena. To ne pomeni, da detajl zanemarimo, kar se nam pogosto dogaja. Ne, vse mora biti na nivoju, predvsem pa odnos. Torej, detajl vedno mora bazirati na principu in ne obratno. Nosilna konstrukcija v hiši je princip, ki se ga ne sme kar tako spreminjati. Interier je detajl, ki se ga lahko poljubno spreminja. Smatram, da vsem ljudem, ne glede na njihovo starost, lahko najlažje približamo Krišno, če delujemo v skladu s tem principom, in sicer najprej odnos nato vse ostalo. Odnos je princip, vse ostalo pa detajl. To pomeni, da smo eksperti v odnosih in strokovni v svoji službi. Službo lahko poljubno spreminjamo, odnosa pa ne.

Se ti zdi, da so nam ljudje in javnost naklonjeni?

Mislim, da še kar.

Kako bi opisal zavest Krišne desetletje nazaj in danes?

Razlika je v zavesti posameznikov, ki na iste ali podobne stvari gledajo z drugačnim razumevanjem. Proces deluje in resni praktikanti se spreminjajo na boljše.

Imaš kakšno skrito željo, projekt, ki ne pusti mira umu?

Imam. Rad bi izboljšal svoj karakter in postal boljši bhakta.

Kaj bi svetoval bhaktam, ki so se ravno srečali z bhakti-jogo in želijo napredovati?

Spoštljivo se družite z bhaktami. Sprašujte, poizvedujte, služite, berite, mantrajte, obiskujte duhovne programe in ne bodite fanatični, temveč tolerantni in razumevajoči do drugih ljudi.

V svetu je ne samo psihološka recesija, temveč tudi pomanjkanje zdrave pameti in prave duhovnosti. Kako vidiš prihodnost zavest Krišne pri nas in po svetu?

Glede na to, da je Gospod Čaitanja napovedal, da se bo zavest Krišne razširila po vsem svetu in da bo to obdobje trajalo 10.000 let, potem ni razloga za zaskrbljenost. Če pa imamo kanček vere v Gospodove izjave, potem lahko razumemo, da, kar zadeva zavest Krišne, svet čaka svetla prihodnost.

Večina bhakt živi izven templja. Kako se znajti v vseh obveznostih in postati/ostati v zavesti Krišne?

Zavest Krišne ni omejena na inštitucijo, tempelj, položaj itd. To je stvar zavesti. Res je, da so okoliščine zelo pomembne za duhovno napredovanje, vsaj na začetku dokler oseba duhovno ne ojača. Potem je vseeno kje živiš. Vloga templja, je da izuri bhakte v zavesti Krišne in življenju na sploh. Potem gre bhakta ven, v boj, oborožen z znanjem, ki naj bi ga dobil v templju. Za vse tiste, ki ne morejo iti skozi tovrstno urjenje pa sveti spisi priporočajo, da svoj dom preuredijo v tempelj in v njem vdano služijo. Najbolj pomembno vlogo pri vsem tem imata družba bhakt in Gospodovo Sveto Ime. Če bomo iskreno in pozorno peli sveto ime in se pri tem izogibali žalitvam, potem bomo postali in ostali zavestni Krišne.

Kaj je zate najbolj pomembna stvar v zavesti Krišne?

Iskrenost in hvaležnost.

Zakaj so te navdušile Šrila Prabhupadove knjige?

Zato, ker sem edino v njegovih knjigah našel natančne, logične, jedrnate, s praktičnimi primeri podprte in v zelo razumljivem jeziku, na ključna življenska vprašanja, podane odgovore. Poleg tega sem edino v njegovih knjigah začutil, da mu je mar za ljudi, ne da bi pri tem karkoli zahteval zase.

Najljubša knjiga?

To je težko vprašanje, kajti vse Šrila Prabhupadove knjige so mi pri srcu. No, lahko pa rečem, da sta mi Mahabharata in Šrimad-Bhagavatam najljubša.

Kaj predstavlja zate Šrila Prabhupada?

To, kar za kristjane Jezus. Njega vidim kot svojega odrešenika. Po njegovi milosti sem dobil Krišno, guruja in vse ostale spremljajoče ugodnosti. Hvala Šrila Prabhupada.

Najljubše sveto mesto in zakaj?

Govardan mi je zelo pri srcu. Ne vem zakaj. Morda zaradi prijetnih občutkov, ki sem jih doživljal ob romanju okoli njega.

Najljubši verz?

Zagotovo 3. verz Šikšastake (trinad api sunicena …)

Najljubša pesem in zakaj?

Bajahu re mana šri Nanda-nandana mi je zelo pri srcu. Zato, ker nagovarja naš nemirni um, da je edina rešitev za vse življenjske težave v zavetju lotosovih stopal sina Maharadže Nande – Krišne.

Želiš še kaj povedati za naše bralce?

Bodite iskreni, odločni, vztrajni in hvaležni v zavesti Krišne; spoštljivi, tolerantni in prijateljsko naklonjeni do vsakogar; družite se s sebi enakimi in se izogibajte oseb, ki imajo slab karakter. HARI OM TAT SAT

Šrila Prabhupada je v njegovem začetnem uspehu v pridiganju v Ameriki pritegnil nekaj bhakt, ki so trdili, da so brahmane. Na določeni točki pa je začel poudarjati varnašramo. In bolj brahmansko nagnjeni bhakte so spraševali, zakaj potrebujemo varnašramo. Za brahmane, je Šrila prabhupada odgovoril, da bi ohranjali svoj položaj in tudi da bi podprli druge, ki niso na tem visokem položaju, potrebujemo varnašramo. Kajti zahodna civilizacija in vse tiste, ki se zgledujejo po njej, so tako zapletene v posledice ropanja tehnološkega industrijskega sveta, da so vse aktivnosti in poklici, ki jih ponuja takšna družba, karmično obremenjujoče, čeprav izgledajo zelo zaželeno. In zdaj vidite Američane oponašati Indijce … Zakaj bi se morali tako boriti, da ustanovimo kmečke skupnosti, ki so nujen korak v sledenju varnašrame. In vidimo …

V Gargadešu je možno priti do univerzitetne diplome, ki jim omogoči te fine službe in dobro plačo in delajo veliko ur. Zdaj vidimo, da poskušajo Američani to kopirati. Toda Američanov pri tem njihova kultura ne podpira. Ni kulture, ki bi podpirala predanost moža in žene, da ostaneta skupaj. V kateri bi imeli babice, ki lahko skrbijo za otroke in modrost. In kulturo, ki bi jih podpirala do uspeha v katerem koli poklicu. Tudi ta nepodpora temelji na roparskem sistemu multinacionalnih korporacij. V osnovi obstajata dve civilizaciji na svetu: poljedelska, ki proizvaja za svoje potrebe in roparji, ki jemljejo drugim. Nikoli prej ni imela družba takšne sposobnosti ropanja naravnih virov vseh lokalnih skupnosti po vsem svetu.

Lokalna gospodarstva ne jemljejo več, kot to gospodarstvo lahko vzdržuje, tako da bi bilo prihodnjim generacijam zagotovljeno preživetje in oskrba. Bankirji multinacionalnih bank se skrivajo za scenami teh multinacionalnih korporacij in jih ne zanima, kdaj je potrebno nehati z izkoriščanjem lokalnih kultur. In z vsemi svojimi ponudbami, da jim bodo dali bogastvo, posojilo, s pomočjo katerega lahko kupijo tehnološke izume in v življenju cvetijo. Lokalno prebivalstvo vedno konča tako zadolženo, da morajo priti k bankirjem in zastaviti svojo zemljo za naslednje posojilo. In ne morejo redno plačevati obrokov, ki so tako zmanipulirani, da navidezno ne kršijo starodavnega dogovora o pravični izmenjavi. So strokovnjaki v manipuliranju, da ti ljudje izgubijo zemljo. Šrila Prabhupada je torej želel, da uvedemo varnašramo, da se lahko postopoma ločimo od subtilnih pogubnih vplivov tega besnečega industrijskega kompleksa. In kdo vleče vrvice vsega tega? V Šrimad Bhagavatamu lahko beremo kako je premogovniški rudar, potem ko mu je Maharadža Parikšit dal zavetje v zbiranju zlata, začel množiti papirnati denar s pretvezo, da ima papirnat in plastičen denar kritje v zlatu, kar pa ni tako. Zaradi te laži je Kali tako močan v tej dobi in se je njegova dinastija začela množiti. Kot simptom tega vidimo danes, da se ta dinastija množi v obliki multinacionalnih bankirjev, ki izkoriščajo in uničujejo preostali del sveta, ki izgubi svoja semena, zemljo, pitno vodo. Nikoli prej ni bilo v svetu možnosti za takšno morjenje in genocid kot dandanes. Naj naših prizadevanj ne načne potrtost, kajti kljub bornemu položaju sveta danes, če pogledamo na to stanje kot domorodni ljudje … prisluhniti moramo ljudem matere iz očetovske dežele in ljudem očeta iz materinske dežele. Moramo razumeti zgodovino Amerike pred Kolumbovim prihodom, da bi razumeli, kako naj bi ekologija delovala. Domorodno prebivalstvo bi vsako dejanje danes ovrednotilo na podlagi tega, kakšen vpliv bo imelo na sedem generacij v prihodnosti. Če pogledamo sedem generacij v prihodnost, je prognoza ekstremno neugodna. Imamo pa veliko zaupanje na podlagi Šrimad Bhagavatama, da ima Zemlja ogromno sposobnost, da se sama ozdravi kakršne koli infekcije, če želi. Zadovolji pa jo, če njeni otroci uporabijo njene darove kot daritev v Krišnovo zadovoljstvo. Šrila Prabhupada uporablja izraz, ki se nanaša na rudarja, ki najprej vstopi v zlato valuto, potem pa se množi v multinacionalne bankirje: prostitucija bogastva. Kar očitno pomeni, da takšno papirno ali plastično bogastvo ne bo ostalo dolgo pri človeku, niti mu dlje časa ne bo vir pravega zadovoljstva. To je samo iluzija. Globlje pa prostitucija bogastva pomeni, da takšno umetno obilje ni naklonjeno služenju Krišni, ni naklonjeno darovanju Bogu in zato nas ta zaslepljena naklonjenost do takšnega življenjskega stila vodi kam? Ljudje, ki mislijo, da jim bo uspelo odplačati posojilo in potem tega niso sposobni … vidiš jih … v nekaterih mestih so vrste trgovin, ki se nizajo od banke, kjer ne moreš odplačati posojila, do zastavljalnice, kjer prodaš vse, kar imaš, za drobec dejanske vrednosti in tam je krvna banka, kjer prodaš svojo kri … To so dobesedno ulice, toda simbolična prispodoba in nauk sta precej očitna …

N. S. Varšana Svami

Kakšen je bil tvoj prvi stik z zavestjo Krišne?

Čolnikov televizijski intervju z Avadhuto. Predvsem me je očarala drugačnost gosta. Čez čas me je prijateljica peljala na večerno Hare Krišna prireditev v domačih Trbovljah, kjer sem prvič tudi pobliže spoznal ljudi, ki so živeli Zavest Krišne in v dar dobil Prabhupadovo knjigo. Šele nekaj mesecev kasneje sem dejansko tudi sam poprijel za proces, pričel z mantranjem Hare Krišna in bolj podrobnim spoznavanjem vajšnavske filozofije.

Zakaj ravno zavest Krišne in kaj te je tako prepričalo, da si sprejel regulativna načela duhovnega življenja?

Duhovnost me ni nikoli preveč zanimala. Vedno sem jo povezoval z dva metra nad tlemi njuejdžerskimi hipiji in njihovimi pocukranimi pogovori o vesoljni ljubezni. Odrasel sem v precej revni delavski družini, se kmalu pridružil punkerski in hard-core glasbeni sceni (ki jo je vedno bolj kot ljubezen in harmonija zanimala resničnost in krutost materialnega sveta) in pridiganja o lepoti in sladkostih življenja so bila zadnja stvar, ki sem jih iskal. Dokler v sliko ni prišel Šrila Prabhupada in prijatelji, ki so mi ga poskušali po svojih najboljših močeh predstaviti. Videl sem, da to ni navaden človek, da pozna pravo resničnost in ga ne zanima leporečno govorjenje.

Je bila tvoja odločitev za zavest Krišne šokantna za tiste, ki te poznajo?

Vedno sem bil mnenja, da je bila moja mati tista, ki je imela z zavestjo Krišne največ težav. Zdaj, ko gledam nazaj, se mi zdi, da sem z džapo okrog vratu, pobrito glavo in pridigah o večnem celibatu bolj šokiral prijatelje in da je mama v navalih mojega najstniškega fanatizma pokazala ogromno mero potrpljenja in strpnosti.

Kdaj in kako si zagotovo vedel, da je Šridhar Svami tvoj duhovni učitelj?

Ko sem ga prvič slišal govoriti. Bilo je na tretjem obisku ljubljanskega templja in Maharadž je na predavanju slučajno omenil skejtanje in Kurta Cobaina. Morda se sliši smešno, a osebno mi je pomenilo ogromno. To je bila točka v mojem duhovnem življenju, ko sem dojel, da je vdano služenje Krišni primerno za vsakogar, ne glede na starost in nagnjenja. Kot šestnajstletnik sem imel namreč malo prijateljev v zavesti Krišne in ta potrditev mi je ogromno pomenila. Bhakte so bili takrat kar malce neprizemljeni, cel čas in vsi so živeli v templju, brez večjih izkušenj z borbami zunaj tempeljskih zidov. Šridhar Maharadž je bil drugačen in videl sem, da mi lahko približa znanje in osebnost Šrila Prabhupada.

V letih, ki so sledila, mi je vedno in povsod znova in znova, ko sem menjal “filme” in iskal svoje mesto v zavesti Krišne dajal to potrditev. Tudi danes je temu tako.

Rečeno je, da je sprejetje iniciacije šele prvi korak v duhovno življenje, velikokrat pa se nam zdi, da je že to največji korak. Kako si sam doživljal in doživljaš pot zavesti Krišne?

Vedno se mi zdi, da sem na začetku, oziroma, da niti začel še nisem kot je treba. Bhakte smo dostikrat mnenja, da smo svetniki, ki so prišli odrešiti svet poln padlih pogojenih duš. V bistvu pa smo mi tiste padle in materialno pogojene duše, ki bi morale z veliko vnemo iskati svetnike. Za življenje iniciiranega bhakte sem predvsem hvaležen.

Oba z ženo sta vajšnave? Sta se spoznala v zavesti Krišne? Lahko kaj več poveš o tem?

S soprogo sva se spoznala na njenem prvem obisku templja. Moja malenkost ji je vneto pridigala in vzajemni ljubeči odnosi med bhaktami so se razvijali od tam naprej .

Vsak duhovni ašram ima svojo težo in odgovornost. Kako vidiš in doživljaš grihasta ašram?

Z vso njegovo težo in odgovornostjo . Vsak ašram prinaša nekaj tapasje in nekaj uživanja. Če smo v njem, ne glede na to, kateri od štirih je, lahko naravni in “to, kar smo”, nam niti uživanje niti tapasja ne bo predstavljalo težave.

V mojem primeru je spet ravno hvaležnost Guruju in Krišni tista, ki me osebno “drži pokonci” skozi vse padce in vzpone.

ISKCON daje vedno večji pomen organiziranju kmetijskih farm in samozadostnosti. To posredno zahteva tudi tesne iskrene odnose tako med bhaktami kot v družini. Je v tem času in z našimi urbanimi umi to izvedljivo?
 
Če je to Šrila Prabhupadova želja, potem bo moralo biti. Uspeh ISKCON-a ni odvisen od sistemov in projektov, organiziranja, vizij in poslanstev, ampak od tega, koliko smo zavestni Krišne in, kot sam praviš, kako tesne in iskrene vezi imamo spletene med seboj. Razume se, da vsi z vsemi pač ne moremo imeti tesnih vezi, lahko pa so vsaj iskrene.

Vse bolj tudi sam opažam, da je življenje stran od mestne strasti nujno tako za naše mirno duhovno napredovanje kot za vzgojo naših otrok.

Z ženo imata že dva otroka. Kaj vidiš kot najbolj pomembno stvar privzgoji otrok v vajšnavski družini?

Otroci vse vidijo in čutijo. Pomembni so dober lasten primer, pripravljenost na sodelovanje, družinski šravanam-kirtanam, čaščenje božanstev … Pomembno pa je tudi, da otrokom predstavimo zavest Krišne na zabaven način, brez pritiska in subtilnih pričakovanj.

Kako otroke soočiti z realnostjo materialnega sveta?

Z njo se bodo slej ko prej soočili sami. Izvedeli bodo za droge, posilstva, samomore, klavnice, pornografijo, umore, politične zarote … in glede na življenjski stil in intenzivne premike v medijih lahko pričakujemo, da bo vse le še slabše in slabše. Bojim se, da kot starši ne moremo tega niti preprečiti niti pred vsem tem obvarovati svojih otrok. Kar je v naši moči, je kvalitetna predstavitev duhovne alternative in stisnjene dlani pred Božanstvi: »Krišna, prosim, zaščiti naše otroke pred to klavnico civilizacijo.«

Že nekaj let deluješ v medijih. Kako nas doživljajo in kako ti doživljaš stik z ljudmi skozi oči bhakti-joge?

Slovenci smo precej mlačen, dolgočasen narod, brez posebnih osebnostnih karakteristik, navajeni podložnosti. Narod šuder, ki ne silimo radi v konflikte. Tudi mediji so v glavnem taki in o bhaktah poročajo lepe stvari. Včasih smo predmet posmeha, ampak do tega navadno pride zaradi slovenskega strahu pred drugačnostjo. Sicer je pojavljanje bhakt v medijih bolj informativne narave, kar pa je vedno lepa priložnost za predstavitev zavesti Krišne. Osebno menim, da bi lahko bili bhakte v Sloveniji v svojih stikih z javnostjo bolj agresivni in medijsko prisotni.
In če odgovorim na drugi del vprašanja … Vse ljudi poskušam videti kot duhovne duše in orodja v Krišnovih rokah, poslana v moje življenje s posebnim, Krišne zavestnim namenom. Zavesti Krišne se ne trudim skrivati. Nasprotno, če je v družbi sodelavcev in drugih priložnost za Krišna katha, jo hitro izkoristim.

Kali Juga nedvomno napreduje. Se ti vseeno zdi, da so časi naklonjeni pridiganju?

Časi so vedno naklonjeni pridiganju.

Kako ljudem, ki so vedno bolj vpeti v nori tempo življenja približati zavest Krišne?

Če smo zadovoljni v zavesti Krišne, bo to samo privlačilo ljudi, brez ubiranja posebnih metod pridiganja, izmišljevanja “bridge” prijemov ipd. Kirtan, Krišna katha in prasadam so dovolj. Preprosta in enostavna zavest Krišne. Ljudje in življenjski ritem je res nor, mir pa je sestavni del in stranski produkt napredovanja v zavesti Krišne.

Kaj je po tvojem najbolj nujna in potrebna stvar v življenju zavesti Krišne izven templja?

Dobra in redna družba prijateljev in vzornikov, ki razumejo življenje zavesti Krišne v materialnem svetu.

Kaj je zate najbolj pomembna stvar v bhakti-jogi?

Kaj me drži pokonci? Krišnov in Gurujev “feedback”.

Največji izziv v bhakti-jogi?

Premagati sebičnost ter Guruja in Krišno postaviti na absolutno prvo mesto. Če pa se zraven znebim še rokenrola, pa tudi ne bo nič narobe J.

Kako vidiš in si želiš, da bi se razvijala Skupnost v prihodnosti?

Osebno menim, da ima slovenska skupnost bhakt v ISKCON-u prihodnost v lokalnem razvoju. Na državni ravni smo dosegli marsikaj – Prabhupadove knjige najdemo skoraj v vsakem domu, v medijih smo dobro zastopani in tudi državni protokol se nas ne brani. Na tej ravni se nam, če primerjam jatre drugih držav, dobro piše. Imamo tempelj z rednimi duhovnimi program v glavnem mestu, reden ulični harinam v dveh največjih mestih v državi ter distribucijo (in v zadnjem času tudi produkcijo) Šrila Prabhupadovih knjig. Super.

Kot rečeno, pa je pomembno, da se povezujemo in organiziramo tudi bhakte, ki svojega časa ne preživljamo v brahmačarji, meniškem redu. Vlagati moramo začeti več časa in truda v organiziranje mnogih manjših skupin po državi (ki tako ali tako že obstajajo), jih spodbujati k organiziranem in intenzivnem pridiganju, a strmeti k menedžerski neodvisnosti le-teh in se obračati stran od centraliziranja in institucionaliziranja menedžmenta.
Bolj intenzivno kongregacijsko razvijanje Skupnosti je težka naloga, saj zahteva več napora, vsi imamo čez glavo drugih obveznosti, ni pa nemogoče in kjer je želja, je tudi način. Več močnih in povezanih nama-hatt torej, na obzorju pa vidim tudi skromno podeželsko skupnost. A končna rešitev in uspeh ni v menedžerskem sistemu, ampak v tem, koliko zavesti Krišne premoremo.

Kaj najbolj pogrešaš v bhakti-jogi?

Že dolgo nisem vodil kirtane z večjim številom bhakt. Krišna mi je podaril močan glas in dober posluh in rad se Mu zahvalim na tak način. Več ko je bhakt, bolj je intenzivno.

Pogrešam torej vodenje kirtane, poleg obveznih globokih navezanosti, ki jih ne bi takole javno razgalil in jih tako ali tako hočem pozabiti.

Najljubše sveto mesto in zakaj?

Kar se izkušnje tiče, v najlepšem spominu hranim Navadwip. Parikrama po svetih mestih iz zabav Čaitanje Mahaprabhuja in mogočnost Gange sta se me zares dotaknila. Konec koncev, to je domovina Hare Krišna kirtane in tudi kraj, kjer je moj duhovni učitelj zapustil materialni svet. Najbolj duhovno izkušnjo sem doživel ob čaščenju Nrsimhadeva v podeželskem templju v Nemčiji, zato ta kraj prav tako postavljam na sam vrh seznama najljubših svetih mest.

V prihodnje bi zelo rad obiskal Ahobilam, mesto, kjer se je pojavil Narasimha Bhagavan.

Najljubši verz?

ŠB 5.18.9 je molitev, ki slavi Gospoda Nrsimhadeva, na drugi strani pa izraža globoko odvisnost bhakte od Nrsimhove milosti. Šrila Prabhupada v komentarju pravi, da bi moral vsak bhakta, ki se želi osvoboditi materialnih navezanosti, s spoštovanjem izgovarjati molitve Nrsimhadevu, kot je to v tem verzu storil Prahlada Maharadža

Najljubša pesem in zakaj?

Bhajahu re mana. Še posebej vrstica “biphale sevinu kripana durajana”, zaman sem služil pokvarjenim in izprijenim ljudem, me ohranja nad gladino. Potem pa je tu še Bhaktivinodova Vibhavari-sesa in druge …

Katera knjiga ti je najbolj všeč?

Kot marsikdo iz moje generacije je tudi mene prepričala Življenje izvira iz življenja, v kateri Šrila Prabhupada ne prizanese nobenem znanstveniku in materialistu. Name je naredila največji vtis in me spodbudila k najbolj drastičnim spremembam v življenju.

Zadnja beseda, misel za naše bralce?

Zavest Krišne prihaja preko čistih bhakt od same Vrhovne Božanske Osebnosti. Ta dar smo dobili brez razloga, gotovo si ga sploh ne zaslužimo. Ampak zdaj je tukaj. Sprejmimo jo z odprtimi rokami in jo delimo naprej. Hare Krišna.

Prabhupada je znova govoril o ogromni moči mantre.
 
“Ta mantra, orožje, je tako močno, da ga lahko proizvedemo samo s tem, da se dotaknemo vode z mantro. Tako kot vzamemo mantro: apavitrah pavitro va sarvavastham gato ‘pi va yah smaret pundarikaksam sa bahya. Enak proces. Ne mislite, da je ritualističen, zunanji. Ne, ima pomen, če lahko primerno recitiraš mantro, če slediš pravilom. Morate biti izurjeni v recitiranju mantre.”
 
Podal je primer Haridasa Thakure, ki se je izognil zapeljevanju lepe prostitutke z močjo napredovanja v recitiranju. “Čaitanja Mahaprabhu je rekel: ‘Le z recitiranjem mantre boste dobili ves uspeh v življenju.’ To je blagoslov Čaitanje Mahaprabhuja. Iha haite sarva-siddhi haibe tomara: le z mantranjem oseba doseže najvišjo popolnost. Zato bi morali biti zelo previdni in slediti  regulativnim principom. Potem boste avtomatično popolni.”
 
“Včeraj je na predavanju Prabhupada omenil, kako je moč mantre potrdilo nekaj doktorjev v Lucknowu, ni nam pa povedal kako. Danes nam je povedal zgodbo.
“Tako kot lahko včasih na tržnici kupimo mantro privlačno za kače. Če se ne naredimo popolne preko recitiranja mantre, ne bo imelo učinka. Podal bom praktičen primer. To ni zgodba, pač pa dejstvo. Morda nekateri izmed vas poznate mojega prijatelja, ki je prišel sem, dr. Ghosha.
Povedal mi je o naslednjem primeru. Na univerzi v Lucknowu so bili študenti. Tam je torej velika zgradba in zgodila sta se dva ali trije primeri ugriza kač. Poklicali so krotilca kač, da bi našel kačo in jo odnesel. Prišel je in jo odnesel. Ta dr. Gosh in njegovi kolegi študenti so bili študenti medicine. Seveda tako imenovani moderni znanstveniki ne verjamejo v vse te stvari. Ti študenti so postali zelo radovedni. Vsi so odšli k temu krotilcu kač – bil je muslimanski gospod. Vedel je torej: ‘Ti študenti medicine so prišli pogledat, kako se kroti kače, in se zabavat.’

Zanimalo jih je: ‘S kakšno čarovnijo lahko ujameš kačo, da ti ona ne škoduje?’ Rekel je, da to omogoča mantra. Izzvali so ga: ‘Oh, mi mislimo, da so vaše kače nestrupene in ne morejo ugrizniti; strupnik jim je bil odstranjen.’

‘Ne, ne, vse imajo.’

Zato je vzel eno in jim pokazal: ‘Tukaj je …’

Da bi se pozabaval, je izpustil vse svoje kače – veliko jih je imel – iz škatle. In vsi študenti so v trenutku začeli bežati po vsem dvorišču. Zbali so se. Pognali so se v beg na to ali ono stran. Krotilec kač je rekel:  ‘Ne bojte se. Dokler sem jaz tukaj, vas ne bodo ugriznile.’ 

“To je govoril dr. Ghosh iz osebne izkušnje. Mantra ima toliko moči! Ne gre pa za to, da mantro kupite in recitirate. Vi jo morate narediti popolno. To je proces; kako postati popolni v recitiranju mantre.”
 
To je bil le materialen primer. Prabhupada je rekel, če bi resno recitirali maha-mantro, ki je popolnoma duhovna, potem bi bil učinek neomejen. Rekel je da, če jo le enkrat pravilno odrecitiramo, lahko Hare Krišna mantra uniči več grehov kot jih lahko stori najbolj grešna oseba v celem življenju. “
Nama-aparadha-sunyam. Brez nama-aparadhe, če lahko mantramo v skladu s principi, potem bo mantra tako lepo delovala, da vas bo vedno ohranjala v stiku z Vrhovno Božansko Osebnostjo. Takšna je moč mantre. Ne mislite, da gre le za hobi ali nekaj odvečnega. Ne. Ta mantra je pravzaprav Krišna, Hare Krišna, Krišna Sam.”
 
Torej, si samo predstavljajte, kakšen je vaš položaj, če si dovolite, da ste vedno v družbi s Krišno. Če ste vedno blizu ognja, vam bo gotovo toplo; ne bo vas zazeblo ali kaj podobnega. Če nenehno recitiramo Hare Krišna mantre, potem nismo v tem materialnem svetu. Če pa namenoma spet pridemo v ta materialni svet … Takšno neodvisnost imamo.”
 
Razložil je, da točno določeno število odrecitiranih krogov vsak dan vlada uspehu. Rekel je, da je Haridasa Thakura odrecitiral tri lakhe imen na dan, toda Rupa Gosvami je recitiral manj, ker je pisal knjige, čeprav je naredil točno določeno število krogov. Moramo imeti moč tudi v številu krogov. In mi smo to število zmanjšali. Vem, da izvirate iz drugačnega porekla, zato recitiramo času in okoliščinam primerno. Tudi takrat ni meja. Lahko odrecitirate več kot tisoč šesto krat. V praksi pa vidimo, da postane težko odrecitirati celo 16 krogov. Zato ne poskušajte oponašati, ampak to delajte primerno, kot vam svetuje duhovni učitelj, brez žalitev. Ta mantra vas bo rešila nevarnosti maje. To je dejstvo.”
 
Iz Transcendentalnega dnevnika 4

N. M. Hari Šauri das

Šrila Rupa Gosvami omenja, da je v vdanem služenju Krišni najpomembnejše druženje z bhaktami. Vdano služenje se pravzaprav začne s takšnim druženjem. Čeprav navadno pravimo, da se vdano služenje Krišni začne s sraddho (začetno vero), ki ji sledi sadhu-sanga (druženje z bhaktami), pa brez sadhu-sange ni mogoče dobiti sraddhe. Družbo bhakt bomo cenili šele, ko bomo imeli vero, le-to pa dobimo od bhakt.

Šrila Prabhupada je veliko časa posvečal urjenju bhakt, kajti ti bhakte so zatem vzbudili vero v drugih in ta vera je nato pripeljala ljudi v družbo bhakt. Prihod v to družbo predstavlja za živo bitje popolnost in veliko srečo. S tem namenom je Šrila Prabhupada ustanovil Mednarodno skupnost za zavest Krišne – ISKCON. To je skupnost bhakt in v njihovi družbi začne oseba razumevati draž zavesti Krišne. Krišna je atmarama in izkuša popolno zadovoljstvo. On je izvor vse sreče. A celo On želi povečati to srečo s pomočjo druženja z bhaktami. Tako je ena izmed posebnih lastnosti Krišne, da je zmeraj obkrožen s Svojimi ljubečimi bhaktami. Druženje z bhaktami je pravzaprav najdragocenejša stvar, ki jo imamo. Ta družba je vir naše sreče. Z njeno pomočjo dosežemo popolnost in dobimo priložnost, da večno častimo Krišno tako, da pri tem asistiramo Njegovim čudovitim ljubečim bhaktam.

Torej eden najbolj čudovitih darov, ki nam jih je dal Šrila Prabhupada, je družba bhakt. Kako je sicer mogoče brez njega ceniti Krišno ali Njegove bhakte? S pomočjo družbe bhakt cenimo bistvo, ki je družba bhakt. Vrednost le-te je tako velika, da celo Krišna osebno pride v razpoloženju Svojega bhakte, da bi okušal draž druženja z bhaktami.

Rad bi se zahvalil Šrila Prabhupadi in vsem njegovim čudovitim bhaktam. Šrila Prabhupadi, ker je ustvaril bhakte, s katerimi se lahko družimo, in samim bhaktam za ustvarjanje okoliščin, v katerih se lahko družimo. Tako nam dajejo čudovito priložnost za okušanje nektarja služenja Krišnovim lotosnim stopalom. Vsa slava Šrila Prabhupadi!

N. S. Bhaktividja Purna Svami