»Njihova glavna trditev je da Bog – Stvarnik ne obstaja. Novodobni znanstveniki, filozofi, zahodnjaki ne sprejemajo ideje, da je Bog stvarnik vsega. Njihova teorija stvarjenja temelji na kemični kompoziciji. Menijo, da je kombinacija kemikalij vzrok življenja. Torej je teorija asur – teorija slučajnosti. Mi tega ne sprejemamo. Mi pridigamo proti njim in tiskamo knjige, kjer nasprotujemo njihovi teoriji. Izzivamo ateistično teorijo stvarjenja. Gibanje za zavest Krišne je gibanje proti asuram. Krišna prav tako osebno sestopi, da bi pobil asure: paritranaya sadhunam vinasaya ca duskrtam. Asure ne morejo napredovati z njihovo ateistično teorijo stvarjenja. V kolikor nekdo ne sprejme zavesti Krišne, bo moral sprejeti različne asura yoni (nižje vrste) in trpeti v materialnem svetu.«

Moja izkušnja je, da ljudje iščejo zatočišče v kakšni novodobni religiji ali čemerkoli že, kjer imajo določen manevrski prostor za svojevoljno delovanje in kjer imajo lažen občutek, da so gospodarji. V takem primeru se razočaranju ni mogoče izogniti. Potrebno se je predati, kar pa je sploh v začetku, ko nimamo potrebnega znanja, zelo težko. Razočaranju in prevari se lahko izognemo, če sledimo nekomu, ki ga dobro poznamo in spoštujemo in se iz njegovega primera lahko prepričamo, da ne gre za prevaro…

Od majhnega sem se spominjal vtisov iz prejšnjih življenj in sem vedel, da obstaja reinkarnacija. Vedel sem tudi, da obstajajo višji planeti in sem svoji materi velikokrat rekel, da se moram vrniti tja. Ona je vse skupaj smatrala za otroško fantaziranje. Spomnim se tudi, da sem leta 1980 vstopil v trgovino Intershop in sem videl božanstvo Nataraja Šive. Spomnil sem se enega od prejšnih življenj in tega, da sem božanstvo Gospoda Sive oboževal v nekem življenju. Sicer sem se vedno spomnjal samo nekih trenutkov. Tako sem zato vedno iskal odgovore na to in način kako se pride na višje planete. Potem sem leta 1982, ko sem v Švici kupil od sankirtana bhakt 4 knjige Šrimad Bhagavatama in Bhagavad-gito in malce bral, vendar nisem nikoli našel nikogar, ki bi to prakticiral. Vedel sem, da so te knjige odgovor na moje iskanje…

Danes je v družbi prava poplava raznoraznih filozofij, tako imenovanih duhovnih smeri ali poti. V času knjižnega sejma v Mariboru aprila 2009 sem dobil iz prve roke vpogled v vso to »obilje«. Veliko sem se pogovarjal z ljudmi in dober del teh pogovorov je bil zame precej boleč. Boleče je bilo poslušati ljudi, ki govorijo nesmisle, hkrati pa uvideti, kako nemočen sem v svojem poskusu, da jim pomagam razumeti »kako je na stvari«. Seveda sem srečal tudi takšne, ki so meni poskušali pojasniti »kako je na stvari«. Tako bo v …

Ali ne beremo časopisa ali ne preživljamo časa s toliko drugimi stvarmi, stvarmi, ki nam v resnici ne koristijo in niso temeljni problem in nam resnično koristijo. Morda lahko pridobimo neko minimalno praktično znanje, ki nam pomaga krmariti našo pot skozi ta svet. Nad tem pa bi morali porabljati naš čas za učenje in razumevanje o Krišni. In potem se bomo naučili, kako Ga ljubiti. Krišna sam pravi: Kdor je osredotočen name in preživi svoje življenje v poslušanju o Meni, pridobivanju znanja o Meni, ti ljudje razvijejo ljubezen do Mene.

Šrila Prabhupada je materialni svet pogosto primerjal z zaporom. Ne glede na vlado zmeraj obstajajo uporniški državljani, ki kršijo državne zakone in zato je zanje zgrajen zapor. Podobno smo se zaradi svoje uporniške narave proti Krišni tudi mi znašli v materialnem svetu. Ta kraj je namenjen nam, da lahko poskusimo delovati in uživati neodvisno od Krišne. A dober zapor, če res izpolnjuje svoj namen, je tudi popravni dom. Zaporniki naj bi se vrnili iz zapora popravljeni in postali dobri državljani ter se odpovedali uporništvu proti vladi.

“‘Preprosto živeti’. Ja, ampak zdaj obstaja TV!” je spregovoril Harikeša svami.
Prabhupada je spačil obraz v grimaso. “TV, ja.”
“Kako lahko uživaš brez televizije?” je vprašal Harikeša.
“Ja,” je rekel prezirljivo Šrila Prabhupada. “Kako lahko zapravljaš svoj čas?”
Navajauvana je rekel, da ljudje pravijo, da potrebujejo TV, ker ves dan tako trdo delajo in rabijo nekaj za pozabo.
“Zakaj bi moral delati? Zakaj bi moral sprejeti takšne nesmiselne stvari, da jih moraš vedno znova pozabiti? Zakaj ne bi recitiral Hare Krišna?” je rekel Šrila Prabhupada. Že pred tem nas je bil opozoril na Aniruddho, ki se je srečno sam igral in pel Hare Krišna, …

Pogosto se mi je zdelo zanimivo, kako lahko bhakte in materialisti gledajo isto stvar na povsem drugačen način. Na primer, materialisti se pogosto izogibajo nekaterim temam povezanimi z materialnim svetom, kot so minevanje vsega v njem, neizbežnost smrti, bede in razočaranja na vsakem koraku. Če že govorijo o teh temah, pa navadno postanejo potrti, razočarani, depresivni ali celo jezni. Po drugi strani pa lahko bhakte povsem odprto govorijo o istih temah ter so na koncu srečni in navdihnjeni za svoje dejavnosti.
O tem sem še več razmišljal po srečanju z …

Sredi večera je Ali spet prišel z globokimi in razmišljujočimi vprašanji, na katera je Šrila Prabhupada z veseljem odgovoril. Očitno je Alija Njegova Božanska Milost izjemno prevzel in je imelo druženje z njim na njega vpliv. Njegovo razmišljanje o temah prejšnjega večera je privedlo še do ene prijetne izmenjave o filozofskem razumevanju in praktičnih opažanjih. Na Prabhupadovo spodbudo je vprašal: “Razmišljal sem o materialnem nivoju, ki ste ga omenili prejšnji večer in nisem mogel dojeti, kako obsežen je ta nivo, iz česa je sestavljen, kako ga definiramo. Je narava materializem? …

Majapur, 20. februar 2007
ŠB 3.1.20
Beremo o romanju svetnika Vidure. Zakaj se je podal na romanje? To, kar se je pripetilo, je zelo poučna zgodba. Vidura je bil Durjodhanov stric in Dhritaraštrov brat. Že v prejšnjih verzih smo slišali, da je bil zmeraj Dhritaraštrov dobronamernik. Pravzaprav je bil dobronamernik celotne družine.
V mnogih primerih, ko je šlo za duhovna vprašanja, so iskali nasvet prav pri Viduri. Toda tukaj, v tem konkretnem primeru, je Vidhurov nasvet pri Dhritaraštri naletel na gluha ušesa. Vidura mu je rekel: »Dhritaraštra, star si. Skrajni čas …