Po včerajšnji obletnici pojavitve Gospoda Varahe, je bila danes še
ena, namreč Nitjanande prabhuja.

Na željo mariborskih bhakt je Damana Krišna prabhu v mariborskem
templju organiziral festival v Gospodovo zadovoljstvo. Vse skupaj se
je začelo s petjem bhadžanov, med katerim je potekalo kopanje
Božanstva. Zapeli smo tudi pesem Dalaler-gita ali Pesem prekupčevalca,
ki govori o Gospodu Nitjanandi, ki je v Surabhu-kundži odprl
mana-hatto, tržnico svetega imena.

V predavanju o Gospodu Nitjanandi sem se dotaknil nekaterih najbolj
izstopajočih dogodkov v Njegovih zabavah, zatem pa govoril o
Nitjanandi kot o izvornem duhovnem učitelju. Vsi drugi guruji dobivajo
sposobnost in moč od Njega. Na nas pa je, da milost Nitjanande in
Njegovega predstavnika, duhovnega učitelja, milost, ki sestopa v
obliki navodil, izkoristimo in dosežemo končni cilj človeškega
življenja.

Sledil je še festivalski prasadam, za katerega je bilo zaslužnih kar
nekaj bhakt.

Rad bi omenil še, da sem tokrat prvič videl in sedel na novem, krasnem
Vjasasanu, ki ga je ob pomoči bhakte Davorina napravil bhakta Uroš.

Vsa slava Gospodu Nitjanandi!

Hare Krišna!

Gargamuni das

Madhu Manohar prabhu in Madhava Prija matadži sta mi prijazno
omogočila, da po seminarju Bhagavad-gite prespim pri njima in tako sem
bil zjutraj deležen še nekaj njune družbe.

Zatem sem se odpravil proti Ljubljani, kjer sem šel najprej izkazati
spoštovanje tempeljskim Božanstvom, nato pa sem na hitro uredil nekaj
stvari. Opoldan me je čakalo predavanje v okviru Bhakti šole, tema pa
je bila vsebinski pregled prvih štirih spevov Šrimad Bhagavatama.
Učencev v drugem razredu te šole je bilo šest. Večino sem jih že
poznal. No, pa smo skupaj predelali snov, ki je bila zadana. Sicer bi
se na omenjeno temo dalo govoriti in govoriti, a smo se dotaknili le
najosnovnejših filozofskih zaključkov. Ura in pol, ki je bila
predvidena za to nalogo, je, vsaj meni, minila zelo hitro. Bilo je
sproščeno. Všeč mi je bilo v družbi teh bhakt.

V uri in pol, ki nas je po šoli ločila do nedeljskega programa, je
bila izpolnjena s pogovori in petjem Hare Krišna maha-mantre, pa tudi
prasadam ni izostal.

Ob petnajstih se je začel feast. Pel sem bhadžane in je na srečo kar
šlo, saj sem se bal, da mi utegne prehlad onemogočiti petje. Na
inštrumentih so me spremljali Mahatma prabhu, Adžaj prabhu in bhakta
Lenart.

Sledilo je predavanje o iskanju sreče. Temelj lekcije je bil verz iz
Šrimad Bhagavatama (7.13.29): >>Tako kot jelen zaradi nevednosti ne
vidi vode v vodnjaku, ki ga je prerasla trava, temveč teče za vodo
drugam, živo bitje prekrito z materialnim telesom ne vidi sreče v
sebi, temveč teče za srečo v materialnem svetu.<< Šrila Prabhupada med
drugim komentira: >>Ta nazoren primer opisuje živo bitje, ki zaradi
pomanjkanja znanja, išče srečo zunaj sebe. Ko nekdo razume svojo pravo
identiteto, kot duhovnega bitja, lahko razume tudi Vrhovno duhovno
bitje, Krišno, in dejansko srečo, ki izhaja iz odnosa med Krišno in
njim.<<

Kirtano, ki se je začela neposredno po predavanju, je vodil Mrigendra
prabhu, Kripa Pala prabhu pa je med tem Božanstvom daroval arati.

Po kirtani so bhakte častili prasadam, sam pa sem se odpravil proti Mariboru …

Hare Krišna!

Gargamuni das

Popoldan sem se odpravil proti Brežicam. Po poti je sijalo sonce in
njegovi žarki so pogreli ta mrzli dan.

V domu Madhu Manohar prabhuja in Madhava Prija matadži je ob mojem
prihodu že bilo zbranih nekaj bhakt, ki so se veselo pogovarjali.
Poleg njih pa sem zagledal še ena Božanstva. To sta bila Gospoda
Čaitanja in Nitjananda, ki Ju je Murari prabhuju iz Indije poslal
njegov duhovni učitelj, Kratu prabhu. Božanstva so zelo zelo lepa.

Do časa uradnega začetka srečanja se nas je zbralo še nekaj in začeli
smo s petjem Hare Krišna, ki mu je sledil naslednji del seminarja
Bhagavad-gite. V začetku dvanajstega poglavja smo slišali o
pesonalistični poti in pristopanju h Krišni z vdanim služenjem, ki je
hitrejše, lažje, prijatnejše in varnejše od impersonalističnih
poskusov spoznavanja Absolutne Resnice. Glavna razlika je pravzaprav v
tem, da imamo na personalni poti na drugi strani osebo, Krišno, ki nam
pomaga in ki nas navsezadnje potegne iz oceana materialnega obstoja.

Srečanje se je zaključilo na okusen način, s prasadamom, ki je bil
prilagojen željam bhakt.

No, tokrat pa sem bil prikrajšan za nočno vožnjo nazaj v Maribor:)
Naslednje jutro sem moral namreč v Ljubljano, tako da sta mi naša
gostitelja prijazno omogočila, da prespim pri njiju.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Petek, 27. jan ‘12

Po nekaj tednih sem bil spet na nama-hatti v Domu ustvarjalnosti
mladih v Mariboru. Že čez dan sem lahko meditiral o srečanju, ko sem
kuhal in pripravljal predavanje zanj.

Današnje druženje smo posvetili petju svetega imena. Tako smo začeli s
skupnim petjem Hare Krišna maha-mantre, zapeli pa smo tudi Bhadžahu re
mana Govinde dase Kaviradže.

Sledilo je predavanje o svetem imenu, pri čemer smo nadaljevali z
razlago o prvi izmed desetih žalitev pri petju svetega imena, ki se
nanaša na kritiziranje bhakt, še posebej tistih, ki so življenje
posvetili oznanjanju Gospodovega svetega imena. Govora je bilo
predvsem o družbi naprednih vaišnav in Šrila Prabhupadovem pomenu za
naša življenja. Z nekaj komentarji in vprašanji je čas za filozofijo
hitro minil in prešli smo k recitiranju enega kroga Hare Krišna
maha-mantre na džapa-mali.

Zatem smo imeli še posebno petje. Matadži Mileni, naši najstarejši
bhaktini, smo čestitali za šestinosemdeseto obletnico rojstva. Zaapeli
pa smo tudi bhakti Dimitriju, ki bo slavil naslednji dan.

Sledil je prasadam in seveda pogovori, kolikor jih je komu dopuščal čas.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Čeprav mi je že malo nerodno, ker toliko govorim – vsak dan smo imeli
po dva dolga dela seminarja, potem pa še vmes predavanje na nedeljskem
programu prejšnji teden – pa so me vseeno prosili, da predavam tudi na
današnjem nedeljskem srečanju.

Vse skupaj se je začelo zelo točno. Bhakta Igi spet ni želel voditi
bhadžanov, tako da sva jih Suvarna-bindhu prabhu in jaz.

Sledilo je predavanje iz Bhagavad-gite. Osnova je bil verz (Bg. 10.7):
Kdor resnično pozna Mojo veličino in mistično moč, Mi služi s čisto
ljubeznijo in vdanostjo. O tem ni nobenega dvoma.<< Stvar je torej v
tem, da moramo imeti razumevanje o Krišnovi moči in obiljih, da bi se
Mu lažje približali. Popolnoma se lahko predaš le nekomu, ki lahko v
polni meri poskrbi zate. In če nimamo tega razumevanja, se Krišni ne
bomo predali. Šele potem lahko govorimo o ljubezni do Njega. Torej,
brez poznavanja Krišnove veličine se ne pride do stopnje čistega
vdanega služenja Njemu in ljubezni do Krišne. Lahko si nekdo sicer
zamišlja drugače in razglaša kaj drugega, a to še ne spremeni dejstva.

Sledila je Gaura-arati kirtana, ki jo je vodil vodja tukajšnje jatre,
Siddhi-sadhana prabhu. Kirtana je bila zelo poskočna. Ples je bil
neverjeten in sploh ne vem, kaj so si o njem mislili gostje, ki so
prišli prvič ali ki prihajajo redko. V glavnem, zagotovo je bilo
doživetje za vse:)

Ker so se tempeljski bhakte pripravljali za test in pisali eseje, je
nedeljsko pojedino skuhal Adinath prabhu. Bila je res nektarska in po
kirtani se je še posebej prilegla.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Sobota, 21. jan ‘12

Dan po zadnjem predavanju iz cikla seminarja Bhagavad-gite je bil
malce drugačen, kot sem pričakoval. Mislil sem, da bom napravil še
nekaj zadev v zvezi s seminarjem in pripravil test, a se je odvilo
nekoliko nepričakovano.

Po zajtrku me je Suvarna-bindu prabhu povabil na sprehod ob Dravi. Dan
je bil svež, a jasen, ob Dravi pa je kar močno in na trenutke
neprijetno pihalo. A se nisva dala motiti. Mantrala sva in se
pogovarjala. To, v kombinaciji s svežim zrakom, me je kar fino
osvežilo.

Popoldan smo imeli v templju nekaj nepričakovanih in nenavadnih
obiskov. Najbolj zanimivi so bili mladi moški iz Vinkovcev, ki vsake
toliko zaidejo v tempelj v Osijeku. Prišlo je pet entuziastov željnih
zavesti Krišne. Bhakte so se jim lepo posvetili in v določenem
trenutku so me povabili, da se pridružim pri petju bhadžanov.
Dvidža-najaka prabhu je igral karatale, Suvarna-bidnu prabhu mridango,
mene pa so posadili za harmonij. In sledilo je pol ure najbolj
nenavadnih bhadžanov v mojem življenju. Ker sem sedel spredaj, pred
oltarjem, dela dogajanja za menoj nisem videl. Nič ni slučajno,
pravijo:) V glavnem, tu je bilo petje na ves glas, ples, bobnanje po
tleh, več minutno ležanje v dandavatu, žvižganje, prevali in še kaj.
Najbolj odbit del je bil, ko so plesali v krogu okoli mene. Kot da gre
za ples kakšnega kola. In tako v obe smeri in nato v dveh krogih …
Odbito! In bilo jim je všeč. Eden izmed komentarjev je bil, da je bilo
boljše kot na katerem koli rave partiyu, ki so se ga udeležili:) Hare
Krišna rave, ki-džaj!

Ob devetnajstih smo imeli še Gaura-arati kirtano, ki ji je sledilo
predavanje Suvarne-bindu prabhuja. Še z nekaj pogovori pa smo
zaključili dogajanje današnjega dne.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Petek, 20. jan ‘12

Bhakta Adrian iz templja v Osijeku se je že nekaj dni slabo počutil in
zato je danes obiskal svojo zdravnico.

Povedal ji je, kaj ga muči oziroma kakšne težave ima. Zdravnica se je
zamislila, nato pa začela na glas razmišljati. Naštevala je bolezni
ali težave, ki bi utegnile imeti enake značilnosti, kot jih je opisal
Adrian. V nekem trenutku je omenila določeno bolezen, potem pa
nadaljevala: >>Ne, to ne more biti. To bolezen imajo tisti, ki jedo
meso, ne pa vegetarijanci.<<
Kako pa veste, da sem vegetarijanec?!<< je začudeno vprašal Adrian.
Zdravnica je odgovorila: >>Piše ti na čelu!<<

Adian se je pred odhodom k zdravnici sicer preoblekel v t.i karmi
obleko, a s čela ni izbrisal tilake:)

Je pa lepo, da nekateri prepoznajo osebo, ki se ukvarja z zavestjo
Krišne in da vedo vsaj nekaj o življenjskem slogu bhakt.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Bhakte iz templja v Osijeku so me prosili, da imam predavanje na
nedeljskem programu. Tega sem bil vesel, čeprav sem na Hrvaškem zmeraj
malo v tesnobi glede moje hrvaščine, a se ljudje ne pritožujejo.
Nekateri celo menijo, da je simpatična:)

Glede bhadžanov sva bila zadolžena bhakta Igi in jaz, a je bil Igi
tako ponižen, da je večino vodenja petja prepustil meni, zadnji
bhadžan pa je odpel Suvarna-bindu prabhu. Sledilo je predavanje iz
Bhagavad-gite, v katerem sem se poskušal čim bolj držati Šrila
Prabhupadovega komentarja. Na koncu ni bilo nobenega vprašanja. Mogoče
zato, ker je bila sama lekcija precej dolga. Spomnil pa sem se tudi
Šridhar Svamijeve izjave, da je bilo predavanje povsem jasno ali pa
docela nerazumljivo. Če bi lahko sam izbiral, bi si želel, da gre za
prvo varianto …

Sledila je kirtana. Lepo je bilo peti in plesati za Krišno.

Ker smo stanovalci templja uživali prasadam pred programom, sem bil ob
deljenju le tega gostom po programu povsem nevezan:) Sem pa čas lepo
izkoristil za pogovor z družino iz Vinkovcev, ki sem jo spoznal na
zadnjem Hare Krišna kampu v Liki.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Po petih dnevih intenzivnega študiranja, predavanj in priprav nanje ob
koncu tedna nimamo predavanj v okviru Bhakti-šastri seminarja. A ni
dolgčas …

No, današnji dan je bil že od samega jutra nekaj posebnega. Po
mangala-aratiju so se tukajšnji bhakte zelo lepo in prisrčno zahvalili
in obdarili Vrišabho prabhuja, ki je v templju v Osijeku preživel kar
nekaj časa, danes pa se seli v Sarajevo, kjer bo pomagal pri širjenju
zavesti Krišne v Bosni in Hercegovini.

Zame je bil danes dan za prvi harinam v novem koledarskem letu. Bhakte
so pri uradnih organih prijavili to prireditev in okoli desetih smo se
odpravili v center Osijeka. Prvič sem v tem Kraju in moram reči, da mi
je všeč. Zelo prostran je, z veliko drevesi, zelenicami in parki.
Namestili smo se na severni strani trga Ante Starčeviča, da bi bili
med drugim deležni toplih sončnih žarkov, ki so v harinamu sredi
januarja še kako dobrodošli.

V prvem delu harinama je za harmonij sedel Suvarna-bindhu prabhu, sam
pa sem igral mridango, kar me je dodobra ogrelo, le koža na prstih je
čez čas popustila in popokala. V drugi polovici pa so me posadili za
harmonij. Bili smo na odprtem in bilo nas je sedem, tako da sem se
trudil peti glasno, kolikor sem le mogel, ne glede na to, da je bilo
tveganje izgube glasu precej visoko.

Mimoidoči so bilo cool. Precej jih je vrglo nekaj drobiža, trije pa so
kupili knjigo. Najbolj všeč mi je bilo, da nas je prišlo pozdraviti
precej bhakt, med katerimi sta z nami prebila največ časa matadži
Diana in bhakta Igor, stari znanec iz Murskega Središča. Dve družini
sta prinesli še polni vrečki sadja za Božanstva in vodo za bhakte v
harinamu. Res pozorno in prijazno. Čeprav se sami niso pridružili
harinamu v svojem kraju, pa so pokazali veliko odobravanje in
hvaležnost za naš trud.

Po dobrih dveh urah je mraz nekaterim zlezel do kosti in zato smo se
počasi, zadovoljni in razigrani, odpravili nazaj proti templju …

Hare Krišna!

Gargamuni das

Sreda, 11. jan ‘12

V ponedeljek smo v Osijeku začeli v sklopu Bhakti-šastri seminarja s
seminarjem Bhagavad-gite.

Moj dan se tukaj začne nekoliko bolj zgodaj kot v Mariboru. Pred
mangala-aratijem, ki je ob 4:30, ne uspem častiti Božanstev, zato ta
čas izkoristim za mantranje, po samem programu pa je na vrsti pudža.
Nato znova mantram do daršana in čaščenja Šrila Prabhupade. Ob pol
osmih začenjamo s prvim delom seminarja, ki traja predvidoma uro in
pol, a se navadno vsaj malo zavleče, ker se pojavljajo zanimive teme
in debate.

Čez dan potem pripravljam snov za nadaljnja predavanja, kar mi vzame
kar veliko časa. Vsekakor več kot sem pričakoval, tako da se moram
zelo potruditi, da si izborim nekaj časa za svoje študijske
obveznosti.

Sicer je tukaj zmeraj dinamično. V sobi sem še z dvema bhaktama, tako
da ni dolgčas. Če že drugače ne, pa se vsi skupaj zberemo na
prasadamu, ki je vsestranski vir radosti.

Ob osemnajstih imamo Gaura-arati kirtano, ki ji sledi drugi del
seminarja Bhagavad-gite. Večernih predavanj se udeleži še nekaj bhakt
iz kongregacije, ki ne utegnejo priti na jutranja predavanja, a
večernih ne zamudijo.

Po predavanju bhakte postrežejo s kakšnim priboljškom, nato pa je že
treba počasi spat.

Kakor koli že, zelo vesel sem, da sem v Osijeku in da imam priložnost
poučevati dvotedenski sklop predavanj Bhakti-šastri seminarja. V
bistvu mi je s tem Krišna izpolnil še eno željo …

Hare Krišna!

Gargamuni das