WWW.HAREKRISNA.INFO

Za razumevanje Boga je potreben proces. Njegovo bistvo je, da o Bogu ne moremo špekulirati. To ni mogoče. Če želimo Boga spoznati s špekuliranjem, bomo naleteli na različna mnenja. Jaz lahko rečem: »Bog je takšen.« Ti lahko izjaviš: »Bog je takšen.« Zgolj različna mnenja. Najbolje je, da se o Bogu poučimo od Boga samega. To je potrebno. Naj sam Bog pove o Sebi. To je popolno. Lahko na primer zgolj domnevamo in ugibamo: »Svamidži je takšen.« Spet nekdo drugi poreče: »Je takšen in takšen.« Toda, če vam sam povem: »Takšen sem,« je to popolno. Bhagavad-gita nam to omogoča, ko gre za Boga. V njej privržencem vedske literature sam Bhagavan, Vsevišnja Božanska Osebnost, Krišna, govori o Sebi. To je popolno znanje. Zato je tukaj rečeno, bhagavan uvaca, saj govori sam Krišna, Vsevišnja Božanska Osebnost.

Govoril je Ardžuni in mu podal proces za razumevanje Boga, ki glasi [Bg. 7.1]:

Krišna, Vsevišnja Božanska Osebnost, pravi: »Če Me želiš spoznati, moraš povečati svojo navezanost Name.« To je prvi pogoj. Mayy asakta. Mayi asakta-manah. Naš um je, še posebej v materialnem svetu, navezan na toliko stvari. Ko je bil Ardžuni priporočen sistem joge: »Svoj um osredotoči Name,« ga je odločno zavrnil: »Dragi moj Krišna, svojega uma nisem sposoben osredotočiti na nobeno določeno stvar.« Izjavil je še: »Moj um je osredotočen Nate,« kar pa je povsem nekaj drugega. »Toda, če rečeš, naj se koncentriram, je to zame zelo težko.«

Tasyaham nigraham manye vayor iva suduskaram. Na splošno poskušajo jogiji osredotočiti um na Vrhovno Absolutno Resnico. To je vadba joge. Yoga indriya-samyamah. Joga pomeni osredotočanje uma na Absolutno Resnico s pomočjo obvladovanja čutov. Ker pa so čuti zelo nemirni, osredotočanje uma ne bo izvedljivo. Zato yoga indriya-samyamah. To je joga.
 
Tudi tukaj je priporočena taista joga: yogam yunjan mad-asrayah. Izvajati jo je treba pod Krišnovim okriljem. Mad-asrayah. Mat pomeni “Meni,” in asrayah »zateči se k«. Mad-asrayah pa lahko pomeni tudi zateči se h Krišnovemu bhakti, nekomu, ki je sam v popolnosti sprejel Krišnovo zavetje. Enako kot z dotikom nekoga, ki je naelektren, tudi sami postanemo naelektreni. Takšen je proces. Zato je tukaj poudarjeno: »Izvajaj to jogo …« Mayy asakta-manah partha, “Moj dragi Partha…” - Partha se nanaša na Prithijinega sina. Ardžunovi materi je bilo ime Kunti, Pritha, zato Gospod včasih naslavlja Ardžuno s Partha. Še eno Krišnovo ime je Partha-sarathi. Dobil Ga je, ker je sprejel položaj Parthovega kočijaža. V Madrasu obstaja zelo velik tempelj z imenom Partha-sarathi.

Nekdo lahko nasprotuje: »Bog nima imena.« Da, Bog ima ime. Toda teh imen je toliko, da ne moreš razumeti, katero je vrhovno. Zato so vedantisti, izvedenci za Vedsko znanje, izbrali ime »Krišna«, ki se prav tako nahaja v Vedah, za glavno ime Boga. Krišna pomeni »vseprivlačen«. Bog pravzaprav nima imena, a Ga poimenujemo v skladu z Njegovimi aktivnostmi. Tako kot Partha-sarathi. Krišna je poimenovan Partha-sarathi, ker je opravljal delo Parthovega kočijaža. Naslovimo Ga lahko tudi z Devaki-nandana. Devaki-nandana ni Njegovo ime, toda ker se je pojavil in deloval kot Devakijin sin, Ga kličemo Devaki-nandana. Znan je tudi kot Jašoda-nandana. Podobno je tudi, ko gre za druga Njegova imena … Dejansko je mogoče trditi, da Bog nima imena, a Ga poimenujemo v skladu z Njegovimi dejavnostmi. To pomeni, da Bog izvaja najrazličnejše aktivnosti. Zato je z njimi povezano na milijone in milijarde imen. 

Mi oznanjamo: »Pojte sveto ime Boga!« … Človek pa lahko to zavrne: »Zakaj naj bi pel Krišnovo ime? To je hindujsko ime,« ali pa »indijsko ime«. Toda Čaitanja Mahaprabhu pravi, da nekdo, ki ne želi peti ime »Krišna«, lahko, če ga seveda ima, poje tudi svoje ime Boga. Mi ne zagovarjamo dogem. Če dejansko imaš ime Boga, ga poj. To je Njegovo  navodilo.

Čaitanja Mahaprabhu pravi, da izberi katerokoli ime Boga … V Indiji imamo veliko različnih imen Boga – Krišna, Govinda, Narajana, Višnu, … V svojem oznanjanju ne pravimo: »Poj prav to ime Boga.« Čaitanja Mahaprabhu tega nikoli ne trdi. Toda mi pojemo Hare Krišna mantro, ker je Čaitanja Mahaprabhu, kot začetnik gibanja sankirtane, osebno pel Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare / Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare … in mi gremo po Njegovih stopinjah, mahajano yena gatah sa panthah, saj moramo slediti neki avtoriteti.

Se nadaljuje… 

ČLOVEKOVO EDINO
OPRAVILO

Šrila Prabhupada
Bhagavad-gita 7.1 -
Fidži, 24. maj, 1975

Dame in gospodje, danes bom govoril o znanju o Absolutu, ki je opisano v sedmem poglavju Bhagavad-gite.

Človeško obliko življenja je mogoče dobiti z evolucijo po mnogo, mnogo milijonih let: vodna živa bitja, nato mrčes, plazilci, ptice, zveri, neciviliziran človek in končno civilizirano človeško bitje. Slednji se imenujejo Arijci. Tako je človek, civilizirano človeško bitje, vrh stvarjenja, saj ima bolj razvito zavest od živali. Filozofija Vedante zato pojasnjuje, da je človeško življenje namenjeno razumevanju znanja o Absolutu. Athato brahma jijnasa, Brahman pomeni Absolut. Brahman je definiran v Vedanta sutri, janmady asya yatah: [ŠB 1.1.1] »Brahman ali Absolutna Resnica je tisto, iz česar vse izhaja.« Obstajati mora prvotni izvor vsega in da bi ga razumeli, potrebujemo znanje o Absolutu.

Gibanje za zavest Krišne poučuje o tem znanju po vsem svetu, pri čemer ni govora o religiji ali dogmatizmu. Gre za vprašanje kulturnega napredka v znanju. Vsak človek ima pravico razumeti absolutno znanje in to je njegovo eno in edino opravilo. Žal pa zapravljamo svojo razvito inteligenco za aktivnosti, ki so enake pasjim in mačjim. V tem je težava. Psi in mačke niso sposobni razumeti Absolutne Resnice, temveč so zaposleni z iskanjem hrane, mesta za spanje, spolnosti in zavetja, ki jih bo obvarovalo pred nevarnostmi. Ahara-nidra-bhaya-maithunam ca. Človeška družba je danes prav tako zaposlena z iskanjem hrane, zavetja, spolnosti in branjenjem pred drugimi narodi ali sovražniki. To so osrednje dejavnosti, ki so zmeraj značilne za materialistični način življenja.

Gibanje za zavest Krišne pa ponuja drugačno življenje. Ne materialistično, temveč življenje duhovnega spoznavanja. Nevšečnost pa je v tem, da so ljudje vajeni razmišljati le na materialističen način. Kot de-nimo, ko gre za mir. Z živalskim ali materialističnim načinom življenja ga ni mogoče doseči. Nemogoče je. V družbi psov in mačk ne morete pričakovati miru. To ni mogoče. Mir je dosegljiv, kadar je človek napreden v zavesti Boga ali zavesti Krišne.

Prosim, poskusite razumeti, da kadar omenimo »Krišno«, govorimo o Vsevišnjem Gospodu. Krišna pomeni vseprivlačni, Bhagavan. Tukaj, v sedmem poglavju je rečeno, sri-bhagavan uvaca. Bhaga pomeni obilje. Vi uporabljate besedo bhagyavan, bhagya, ki izhaja iz besede bhaga. Bhagya se nanaša na bogastvo, obilje, Bhagavan pa pomeni najbogatejši ali tisti, ki poseduje vsa obilja. To je Bhagavan in definicijo zanj je podal Parašara Muni. Najbogatejši človek, aisvaryasya samagrasya. Aisvarya pomeni bogastvo in samagra pomeni vse, v popolnosti. Jaz sem lahko zelo bogat, ti si lahko zelo bogat, a nihče ne more trditi, da je vso bogastvo njegovo. Tega ne more reči nihče razen Bhagavana. Krišna v Bhagavad-giti pravi bhoktaram yajna-tapasam sarva-loka-mahesvaram [Bg. 5.29], »Jaz sem uživalec vseh aktivnosti.« Obstajajo najrazličnejše dejavnosti, katerih sadove uživa nekdo, ki se imenuje bhokta. Podobno potekajo v velikem podjetju najrazličnejše aktivnosti, a uživalec vseh njihovih rezultatov je lastnik ali pa direktor. Nekaj takega. Na podoben način Krišna pravi, bhoktaram yajna-tapasam. Izvajamo različne vrste askez, pokor in žrtvovanj, toda kdo je bhokta. Krišna pa pravi: »Jaz sem bhokta. Jaz sem uživalec.« Bhoktaram yajna-tapasam sarva-loka-mahesvaram: »In Jaz sem lastnik vsega, kar obstaja v tem univerzumu.« A ne samo v tem univerzumu. Obstaja še na milijone drugih univerzumov. Zato pravi, sarva-loka-mahesvaram. V vsakem univerzumu obstajajo različne loke. In mahesvaram, maha isvara, vrhovni lastnik. Bhoktaram yajna-tapasam sarva-loka-mahesvaram, suhrdam sarva-bhutanam [Bg. 5.29]. Čeprav je tako mogočen, je prijatelj vseh živih bitij. Sarva-loka-mahesvaram, suhrdam … jnatva mam santim rcchati. To je kultura. Kdor razume, da vse pripada Bogu, da je On uživalec vseh aktivnosti oziroma njihovih sadov in da je Bog najboljši prijatelj vsakogar – samo z razumevanjem teh treh formul človek v svojem življenju resnično doseže mir. To je mirno življenje.  

Torej bhagavan uvaca. Ne govorimo nič, kar ni izgovoril Bhagavan, Vsevišnji. Ne ustvarjamo namišljene ideje, dogme. Ne, to ni naše delo. Tega ne bi smeli početi. Če pa govorimo, kar je povedal Bhagavan, kar je povedal Krišna, je to popolno. Bhagavan pomeni vrhovna celota, lastnik vsega obilja. Aisvarya pomeni bogastvo, moč, slavo, lepoto, znanje, nenavezanost. To so aisvarye. Poskusite najti osebo, ki v popolnosti poseduje vsa ta obilja, bhaga. Če ste vedoželjni, če ste dejansko filozofi, boste odkrili Krišno: Krišna je Bhagavan. Krsnas tu bhagavan svayam. To je sodba vedskih šaster. Krsnas tu … Iščemo Bhagavana ali Boga. Preprosto poskušamo razumeti, da je Bog zelo velik, kar je dejstvo. Toda treba je spoznati, kako velik je in temu pravimo znanje o Bogu. Ta trenutek si morda niti zamisliti ne moremo, da je ena oseba lastnik vsega bogastva sveta. Toda, če tega ne sprejmemo, ni  govora o Bogu.

Se nadaljuje… 

Vera v Šrila Prabhupado 

Rad bi se dotaknil vere. Vera v Krišno se prebudi na dva načina: naravno in z intenzivnim druženjem z zelo vernimi bhaktami.

Nekaj več želim povedati o veri v Šrila Prabhupado in o njegovih pojasnilih, ki nam povedo, kaj se nahaja v Šrimad Bhagavatamu, Bhagavad-giti in knjigah, ki so jih zapisali ačarje, ter kako živeti na podlagi naukov iz teh svetih spisov.   

Tako kot obstajata dve vrsti vere v Krišno, obstajata tudi dve vrsti vere v Šrila Prabhupado. Govoril bom o kvalitativnem vidiku vere in ne o raznolikosti ver. Kar se tiče kvalitete, je vera lahko čista ali pa nečista. Čista vera je definirana v Čaitanja-čaritamriti (Cc Madhja 22.62):

“Šraddha je trdna vera, da s transcendentalnim ljubeze-nskim služenjem Krišni avtomatično opravimo vse druge, dopolnilne aktivnosti. Takšna vera je ugodna za vdano služenje.” Z drugimi besedami, vse, kar moram storiti, je držati se Krišnovih navodil in tako bom dosegel vso življenjsko popolnost. To je čista vera.

Na enak način lahko gledamo na čisto vero v Šrila Prabhupadova navodila. Če se samo držimo njegovih navodil, bomo uspešni. Ni boljšega načina za dosego tega uspeha in ni boljšega načina za življenje nauka predstavljenega v Šrimad Bhagavatamu in Bhagavad-giti od tistega, ki ga je pojasnil in z zgledom pokazal Šrila Prabhupada. Nečista vera pa pomeni delanje kompromisov glede njegovih naukov, prilagajanje le-teh ali prepričanje, da jih je treba dopolniti in spremeniti, da bi bili relevantnejši za sedanji čas ali razmere.

Pred leti so bile naokoli osebe, ki so čvrsto zagovarjale, da Šrila Prabhupadova stališča o pravicah žensk, o gurukuli in izobraževanju otrok, izhajajo iz začetka dvajsetega stoletja ter iz indijske kulture, v kateri je sam odraščal. Menili so, da ni absolutnega standarda, ki bi ga predpisovali sveti spisi in ki bi veljal za vsakogar v vseh časih in okoliščinah. To je primer nečiste vere in posameznikov, ki so bili tako močno pod vplivom sodobne miselnosti, da so, ob razhajanju le-te od Šrila Prabhupadovih izjav, raje prilagodili Šrila Prabhupadov nauk, kot pa zavrgli moderno miselnost.

Drugi primer je dajanje petdesetih odstotkov zaslužka za širjenje Gibanja za zavest Krišne. V zvezi s tem sem imel mnogo razprav in pogovorov z bhaktami, ki trdijo, da to navodilo ni praktično, ali pa, da Šrila Prabhupada pravzaprav ni tako mislil. Toda Šrila Prabhupada pojasnjuje, da to je praktično in da je resnično mislil tako. V tem primeru bi se raje, kot da poskušajo spremeniti navodila ali pa jih prilagoditi, sprijaznili, da se jih zaradi konkretnih okoliščin ne morejo držati, in se hkrati trudili v tej smeri, ali pa sprejeli, da morajo svoj življenjski slog prilagoditi temu navodilu in, če razmere dopuščajo, dati petdeset odstotkov svojega prihodka. Zanimivo je, da imamo na Madžarskem kar nekaj premožnih bhakt, ki se tega držijo in dajejo celo več.

Še en primer nečiste vere je mogoče zaslediti v zvezi s Šrila Prabhupadovim slogom pridiganja. On je zmeraj pridigal zelo neposredno in zelo močno. Ni želel delati kompromisov glede standardov in naukov zavesti Krišne. Včasih pa vidimo, da si nekateri bhakte želijo izogniti soočenju s sodobno družbo, z drugimi verskimi skupnostmi, s popularnimi pogledi v družbi in zato ignorirajo ali pa prilagajajo Šrila Prabhupadove nauke, da bi se prilagodili družbi in se zlili z njo. Zelo pogosto se sliši, da smo takšni kot ostali. A očitno je, da nismo kot drugi. Ne izgledamo kot ostali, ne oblačimo se kot ostali, ne jemo kot ostali in naše verovanje v Boga v mnogih pogledih ni enako verovanju vseh drugih. Kaj šele govoriti o naših vrednotah in življenjskem slogu, ki tudi nista enaka. V moderni demokraciji pa to tudi ni potrebno. Za to v demokraciji pravzaprav gre. Ljudje imajo pravico, da so drugačni in da svojo drugačnost tudi izrazijo. Toda včasih imamo željo, da bi nas jedro družbe sprejelo. Pravim včasih, ne zmeraj. Kar pa napelje bhakte, da se prilagajajo vrednotam jedra družbe. A jedro družbe sestavljajo mesojedci, ki podpirajo klavnice in druge stvari, ki jim mi odločno nasprotujemo in jih ne podpiramo. Samo ta dejavnost, kot omenja Šrimad Bhagavatam, ljudem v celoti onemogoči, da bi razumeli, kdo je Bog. Pravi, da tisti, ki so ubijalci živali, ne morejo razumeti Šrimad Bhagavatama in Vsevišnje Božanske Osebnosti. Mi pa si ravno ne želimo biti del tega ali pa se istovetiti s tem jedrom družbe.

Naslednji primer so aktivnosti, ki jih je Šrila Prabhupada poudarjal med svojo prisotnostjo na Zemlji. Mednje sodijo: pridiganje abhaktam, deljenje knjig, harinam, deljenje prasadama. Nekateri so mnenja, da so te aktivnosti podložne času, kraju in okoliščinam. Tako smo jih, kot institucija, kot posamezniki, kot templji, poudarjali za časa Šrila Prabhupadove prisotnosti, sedaj pa so se razmere zelo spremenile in zato svojih naporov ne bi smeli temeljiti na njih. Ni dvoma, da je Gibanje po Šrila Prabhupadovem odhodu šlo naprej in se razvilo, ter da obstajajo nove okoliščine, ki jih je treba upoštevati, toda knjige so še zmeraj osnova in pridiganje je še vedno bistvo, čistost je še zmeraj sila, zaradi katere gre Gibanje za zavest Krišne naprej. Zato glede teh stvari ne sme biti kompromisa. Pravzaprav jih je treba obvarovati, vzdrževati, zaščititi, tako da se lahko naša individualna zavest Krišne in tista celotnega Gibanja razcvete.

Šrila Prabhupada je seveda rekel tudi, da je koristnost osnovno načelo, zato moramo videti, kako izvajati zavest Krišne glede na čas, kraj in okoliščine. Toda bhakte morajo vedeti, kaj so načela, ki nam jih je v svojem nauku dal Šrila Prabhupada in v zvezi s katerimi ni nikoli delal kompromisov, in kaj so podrobnosti, ki se jih sme spremeniti, da bi bila zavest Krišne lažje izvedljiva ter bolj sprejeta in relevantna.
Spomnil sem se videa, ki je bil napravljen ob stoletnici Šrila Prabhupadove pojavitve in ki govori o Šrila Prabhupadovem življenju pred odhodom na Zahod, o njegovih prvih sedemdesetih letih v Indiji. Zanimivo je bilo videti, da je postavil oder, s katerega naj bi govoril ljudem, ki bi sedeli na stolih. To je torej sprememba podrobnosti glede na čas, kraj in razmere. Toda, to kar naj bi Šrila Prabhupada govoril, bi zagotovo bilo isto, kot tisto, kar bi povedal z vjasasana, a da bi bila predstavitev bolj privlačna ljudem, ki so vajeni sedenja na prireditvah in v cerkvah ter poslušati govornika za govorniškim odrom, je uvedel to spremembo. Ko smo v Budimpešti otvorili tempelj, smo z istim namenom predstavljanja zavesti Krišne skozi tempeljski prostor razgrnili preprogo, po kateri so obiskovalci lahko hodili v čevljih in si nemoteno ogledali tempelj. To je lahko sprejemljivo ob enkratnih priložnostih, a ob drugih priložnostih jih vsekakor prosimo, naj se sezujejo.

Držati se načel torej pomeni imeti popolno vero v Šrila Prabhupado. Zato od njih ne smemo odstopati, hkrati pa uvesti ustrezne prilagoditve, da se ta načela v določenih okoliščinah lahko izvajajo. Za to pa je potrebna inteligenca, čistost namena in čistoča srca, da osebni interesi po uživanju v tem svetu, želja po položaju duhovnega vodje in slabosti srca, ki so vse sadovi anarth, ne povzročijo, da spremenimo načela in tako postanemo posamezniki, ki so sami deviirali od ali pa celo postali vzrok deviiranja Gibanja za zavest Krišne. Ta vrsta inteligence prihaja od Krišne, dadami buddhi-yogam tam. Dobili jo bomo, kot pravi Krišna v Giti, če molimo k Njemu ter Ga častimo z ljubeznijo in vdanostjo. Zato zmeraj molimo h Krišni, da bomo vedno dosleden privrženec Šrila Prabhupade, da dobimo in ohranimo čisto vero v njegov nauk ter tako spoznamo rezultat, ki ga obljublja, vrnitev domov, nazaj k Bogu. V nasprotnem primeru, če želimo mi, ki smo v resnici neznatni in brez duhovnih kvalifikacij, Krišnov nauk po svoje prikrojiti, se vsekakor ne bomo vrnili domov, nazaj k Bogu. Zato je moto, da moramo delovati na Šrila Prabhupadov način. Zato bi morali neprestano moliti h Krišni za Njegove blagoslove in inteligenco, da bi bili iskrene duše.

Pozno popoldne je Prabhupada sprejel gospoda Dixona iz državnega ministrstva za socialo, šport in rekreacijo. Za delo, ki ga je opravljal, je bil relativno mlad (morda v poznih tridesetih). Spremljala ga je lepa mlada tajnica. Gospod Dixon je zelo cenil dejstvo, da Prabhupadini učenci niso jemali drog in uživali alkohola. Zanimalo ga je, če bi lahko katerikoli aspekt zavesti Krišne vključili v življenje mladih ljudi v ZDA.

Prabhupada je razložil, da je naš proces čistoča srca, kar pa ni mogoče brez družbe bhakt.  Ministra je povabil, naj pošlje mlade k nam in mu zagotovil, da jih bomo pravilno usmerili.

Gospod Dixon je razložil, da je razmišljal bolj v smeri globalnega izobraževanja mladih.

Prabhupada mu je razložil, da resnično izobraževanje pomeni tri stvari: naučiti mlade fante, da vidijo vse ženske kot njihove matere, da vidijo lastnino drugih kot smeti na cesti in da vidijo druga živa bitja na istem nivoju kot sebe. Ni potrebe za doktorskimi in akademskimi naslovi. Nadaljeval je, da je trening karakterja resnična osnova za to, da nekdo postane pandita, učena oseba. Dodal je, da je iznad vsega tega nujnost razumevanja, kako je vse v kreaciji lastnina Boga. Takšno znanje bo zaustavilo vojne in lakoto.

Šrila Prabhupada je omenil, da v Združenih narodih enostavno samo govorijo, ni pa združenosti. Vprašal je zakaj ne izdajo resolucije, da je vse lastnina Boga in da so vsi ljudje sinovi in hčerke Boga. Na tej osnovi bi se lahko vse pravilno razdelilo. Vendar je problem: “Vi trdite, da je zemlja vaša lastnina in ne dopuščate drugim, da bi prišli.” Razložil je, da če bi bila zemlja pravilno uporabljena, ne bi bil nihče lačen in vsi ekonomski problemi bi bili rešeni. Če bi bilo realizirano tako, bi bili rešeni tudi vsi socialni, religiozni, politični in filozofski problemi.

Gospod Dixon pa je menil, da rešitev ni tako enostavna. Razmišljal je, da če bi vsaka država proizvedla vso hrano, ki bi jo lahko in jo dala državam, ki jo resnično potrebujejo, potem bi to znalo zaustaviti samoiniciativnost teh držav po proizvodnji hrane. Menil je, da bi morala potekati nekakšna izmenjava denarja in hrane.

Prabhupada mu je odvrnil, da denar ni potreben, ker bi proizvodnja žitaric in mleka rešila probleme vseh ljudi. In dodal je: “Vendar, zemlja se uporablja za proizvodnjo tobaka za cigarete in kavo, kar vodi v pekel.”

Ko je gospod Dixon odšel, je Prabhupada komentiral o njegovi tajnici. “Pravzaprav on sploh nima karakterja. Poglejte, to je odprta skrivnost, da imaš ob sebi lepo tajnico. Vendar, kje je čistoča? Zakon je tabu in ob sebi imeti lepo tajnico je zelo dobra stvar.”

Nadaljeval je, da so bili v vedskih časih smrt, rojstvo in zakon zelo pomembni dogodki, ki jih je zmeraj spremljala velika ceremonija, v tem času pa je zakon praktično samo farsa. “Obstaja velika želja po socialni reformaciji, vendar nimajo ideje, kako bo družba srečna. Poizkušajo odstraniti intoksikacijo, LSD, vendar ne vidijo, zakaj je LSD prišel. Ne poizkušajo zaustaviti vzroka. Ne bodo pa sprejeli nasveta. To je defekt. Torej, kako bodo potem lahko … On je zelo velik uradnik, ki dobiva veliko plačo, to je vse. Ni nikakršnega efekta. In niti ne more biti kakršnega koli efekta, to ni možno. Oni ne vedo, niti si ne želijo vedeti. In mi razglašamo: “Odstranite te štiri grešne aktivnosti” in nihče se ne bo strinjal. Nezakoniti seks je naše življenje. Imeti prijateljico, imeti tajnico. Mi pa razglašamo: “Brez nezakonitega seksa.”

Prabhupada je rekel, da ni problem samo v politiki, tudi tako imenovani sanjasiji in jogiji imajo tajnice. “Rep psa.” Ali postaneš sanjasi ali grihasta ali karkoli, vendar rep je ta stran. Lahko ga naoljiš, drgneš kolikor hočeš, vendar je vsa tendenca seks. To je vse, samo v različnih preoblekah. Objektivno je to seks in to je, kar se dogaja. Nekateri izmed njih odprto izjavljajo: “Jaz sem za seks.” In oni so reklamne stekleničke. Vendar objekt ostaja seks. In sanjasiji kot je Radžneš razglašajo: “To je življenjski seks. S spolnim odnosom boš dosegel odrešitev.”

Da bi razumeli načela, povezana z odnosom med gurujem (duhovnim učiteljem) in učencem, moramo najprej razumeti celotno sliko, ki stoji za tem odnosom. Kadar vidimo celotno sliko, se ne izgubimo v podrobnostih.
 
Prvo načelo je: kaj je guru? Beseda guru se v prvi vrsti nanaša na Krišno. Krišna je guru vsakogar. Od Njega prihaja pravilno razumevanje vseh predmetov ali znanosti. Iz Njega se ekspandirata Baladeva in Šrimati Radharani, ki sta naslednja guruja in ki ponavljata Krišnine besede. Sledijo jima njuni družabniki. Za nas so to Šrila Rupa Gosvami in za njim ostali predstavniki parampara vse do Šrila Prabhupade, ki je ustanovitelj ačarja ISKCON-a (Mednarodne skupnosti za zavest Krišne). Šrila Prabhupadi pa sledijo njegovi učenci, duhovni učitelji, s katerimi smo povezani. Princip je, da to, kar govori Krišna, govori tudi zadnji člen v omenjenem nasledstvu. Vsakdo, ki je vmes, prav tako ponavlja iste besede. Slišimo torej Krišnine besede. Guru je zato eden, Krišna, ki pa se manifestira preko mnogih oseb. To je torej guru.
 
Učenec pa je nekdo, ki je predan temu nasledstvu parampara. Krišni smo predani tako, da se predamo njegovim bhaktam. Dejstvo, da smo učenec, je večni princip. Ne zgodi se, da na neki točki prenehamo biti učenec. Večno smo učenci in zato bomo zmeraj podrejeni ter se zavedali svojega položaja v parampara. Cilj je Krišna in služili Mu bomo preko Njegovih intimnih druža-bnikov, ki imajo svoje služabnike. Mi lahko torej postanemo služabniki njihovih služabnikov. To je večno. Če ni večno, govorimo o impersonalizmu. Ne moremo postati Bog, pa tudi Njegov neposredni služabnik ne. Mi smo služabniki neposrednih služabnikov. (more…)

Transcendentalni dnevnik

Jutranji sprehod,
10. januar 1974, Los Angeles

Čandanačarja:
 
Enkrat si rekel, da zavest Krišne ni težka, ampak je težka neomajnost. Težko je ostati neomajen v zavesti Krišne.

Šrila
Prabhupada:

Ta neomajnost pride s tapasyo. Zato imamo pravila in predpise. Če boš sledil pravilom in predpisom, potem boš neomajen. V nasprotnem primeru boš žrtev maye. Pravila in predpisi obstajajo zato, da te ustalijo pri tvoji odločnosti. Ampak, če jim ne slediš, padeš. Tako kot ti reče zdravnik: ''Ne jemlji tega s tem zdravilom. Vzemi tole.'' To so pravila in predpisi. Če jim boš sledil, ne boš ponovno zbolel. Če pa jim ne boš … kaj lahko stori zdravnik? (more…)

Če analiziram svoje življenje se lahko vprašam, ali so mi starši dali to znanje? Vsaj v mojem primeru je odgovor ne. Ali so me o tem poučili v šoli? Ne. Ali ga lahko dobimo od vrstnikov? Še manjša verjetnost. Ali ga lahko dobimo na televiziji? Znova ne. Sicer na televiziji slišimo za razne duhovne in kvazi duhovne reči, a navadno so religiozni ljudje predstavljeni kot fanatiki, ki ubijajo sebe in/ali druge. Toda to ni ne duhovno razumevanje, ne prava religija oz. povezovanje z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo. Znanje, kako postati dhira, nevznemirjen in razumen, pa podajajo verodostojne duhovne organizacije. ISKCON ali Mednarodna skupnost za zavest Krišne je taka organizacija. Na sistematičen in znanstven način poskušamo predstaviti duhovno znanje. Društvo Damo-dar je v Celju predstavnik Mednarodne skupnosti za zavest Krišne. Danes praznujemo prvo obletnico delovanja tega društva. Damodar je sicer sanskrtska beseda, Krišnovo ime, hkrati pa ima pomen tudi v slovenskem jeziku. Na plakatu in letakih piše »Damo«-»dar«. Poskušamo torej dati dar. Kakšen je ta dar? Dar je duhovno znanje. Dar je možnost ukvarjanja z duhovnostjo za vse ljudi. Možnost stika z verodostojnim duhovnim znanjem. Priložnost za praktično uporabo tega znanja v svojem življenju. Dar je tudi družba tistih, ki že stopajo po duhovni poti. Pregovor pravi: »Povej mi s kom se družiš in povem ti, kdo si.« Družba je zelo, zelo pomembna. Tudi na duhovni poti. Zgolj teoretično znanje iz knjig najverjetneje ne bo dovolj. Kot pri vsaki drugi znanosti. Npr. če nekdo želi postati računalniški programer, pa prvič v življenju sede za računalnik in vzame knjigo, ki govori o programiranju … Mislim, da bo imel kar precej težav. Dosti časa bo minilo … Podobno je, ko gre za duhovno znanje. Precej lažje ga je uporabiti, če nam pri tem pomaga nekdo, ki je že prehodil pot, ki je pred nami, saj nas lahko opozori na to, kar je najvažnejše, pove, kaj je manj pomembno, kje so pasti itd.
(more…)

Ljubezensko vdano služenje Krišni se imenuje bhakti. Bhakti joga je služenje Vsevišnji Božanski Osebnosti z ljubeznijo. Ko slišimo besedo »služenje«, se nam lahko zazdi, da gre za prisilo. Toda ravno nasprotno, v bhakti jogi ne gre za prisilo, ampak za prostovoljno služenje, služenje z ljubeznijo. (more…)

»Kdor se rodi, gotovo tudi umre,« in nadaljuje: »Kdor umre, pa se zagotovo znova rodi.« Kje in kako? V skladu z lastno karmo. V naslednjem življenju se tako lahko znajdemo v najrazličnejših okoliščinah. Lahko smo spet človek na Zemlji in živimo podobno življenje kot danes. Življenje je lahko tudi bolj ali pa manj prijetno. A zakon karme govori o tem, da se lahko preselimo tudi v drugačna telesa. Duša se, na podlagi svojega delovanja, lahko znajde celo v telesu živali. To potrjuje Krišna v Bhagavad-giti (13.22). (more…)

Gargamuni das, Damo-dar 

Krišna v tem verzu (Bg 2.13) govori o osnovi duhovnega življenja. Toda ne glede na to, da gre za same osnove, teh stvari ne poznamo ali pa jih prepogosto pozabljamo. V sedemdesetih letih je Šrila Prabhupada pripotoval v London in na letališču ga je pričakalo mnogo učencev. Poleg njih so bili tam tudi razni radovedneži, pa tudi novinarji. Ko so ga slednji obkrožili, ga je eden izmed njih malo arogantno vprašal: »Po kaj si prišel sem? Zakaj prihajaš? Imamo svojega Boga, svojo religijo« itd. Šrila Prabhupada pa je odgovoril: »Prišel sem, da bi vas spomnil na tisto, kar ste pozabili.« Prišel jih je spomniti na Boga in na duhovno znanost. O temelju te znanosti smo brali v današnjem verzu in komentarju. Osnova, o katerem govori Bhagavad-gita, je obstoj telesa in duše, ter razlika med njima. (more…)