WWW.HAREKRISNA.INFO

Sobota, 29. nov '08

MEDRELIGIJSKI DIALOG

Pred dvema dnevoma sem po telefonu prejel povabilo na okroglo mizo z
naslovom Duhovnost in religije našega časa, ki naj bi potekala v
soboto popoldan v Ormožu. Sicer pripadniki Skupnosti za zavest Krišne
nismo spadali v prvi izbor gostov, a ker se nekatere večje verske
skupnosti povabilu niso odzvale, smo vskočili tudi mi.

Vse skupaj se je začelo okoli sedemnajste ure v poročni dvorani
ormoškega gradu. Na okrogli mizi, ki jo je organiziral Mladinski
center Ormož z Marijano Korotaj na čelu in ki jo je vodila Simona
Rajšp, so kot gostje sodelovali Aleš Črnič, strokovnjak za religijo in
sociološke teme povezane z njo, ter predstavniki štirih verskih
skupnosti. Prisotni smo bili mormoni, muslimani, adventisti in mi. No,
na začetku lahko povem, da sem bil zelo vesel odziva ljudi, saj se jih
je v dvorani zbralo, po moji presoji, več kot trideset, kar je za
takšno temo in manjši kraj odlično. Hkrati je bil to pokazatelj, da so
tovrstne okrogle mize več kot potrebne.

V pogovoru smo se dotaknili problematike medreligijskega dialoga,
odnosa med državo in religijo, nekaj besed je bilo o novem zakonu, ki
ureja področje religije oz. verskih skupnosti, pa o praktičnih
izkušnjah kar se tovrstnega dialoga tiče, govorili smo o sprejemanja
t.i. novih religij in izzivih v zvezi z vse večjo pluralnostjo na tem
področju itd. Na koncu smo imeli še čas za vprašanja publike.
Postavljeni sta bili dve zelo lepi vprašanji in odgovori nanje so
kazali, da obstaja, vsaj med prisotnimi predstavniki različnih
religij, lep temelj ne samo za strpnost in dialog temveč tudi za še
kaj več. Okroglo mizo je spremljal novinar lokalnega Radia Prlek, ki
je na koncu vsakega sogovornika omizja prosil za izjavo, tako da bo še
kdo lahko slišal za ta dogodek.

Vsekakor se je izkazalo, da so takšne okrogle mize zanimive in zelo
potrebne. Pohvaliti je treba tako organizatorje, kot vse, ki so se
njihovemu povabilu odzvali. Osebno sem užival in se učil, ko sem
poslušal sogovornike, ki so govorili o svojih pogledih na izzive na
tem področju in na spoprijemanje z njimi. Samo želimo si lahko, da bi
bilo takšnih srečanj še več.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Petek, 28. nov '08

OBISK

Pred približno tednom dni sta se iz Indije vrnila bhakta Nenad in
matadži Kišori-prija. Po elektronski pošti sta sporočila, da prideta
danes v Maribor. Obiskala sta me kakšne tri ure pred začetkom
nama-hatte, tako da smo se lahko v miru posladkali s palačinkami in
rekli še nekaj besed. A prav zares se mi je zdelo, da je šlo le za par
besed, ker je bilo še toliko stvari, ki smo jih želeli povedati drug
drugemu. Sam sem si želel poslušati o dogodivščinah v Vrindavani …
Mogoče prihodnjič kaj več …

Nato smo se odpravili v Dom ustvarjalnosti mladih, kjer smo Hare
Krišna srečanje začeli z bhadžani. Med drugim smo zapeli pesem
Vibhavari šeša (Noč se poslavlja), ki se v Krišna-Balarama templju v
Vrindavani poje vsako jutro ob 4.30. Po zaslugi gostov smo imeli poleg
harmonija še spremljavo mridange in karatal, kar je celotno izkušnjo
napravilo še lepšo.

Filozofski del je bil posvečen petju svetega imena. Zadnje čase v
zvezi s tem poslušamo o nasvetih za izboljšanje mantranja. Tokratna
tema je bila služenje svetemu imenu. Svetemu imenu služimo na dva
načina: tako da ga pojemo oziroma recitiramo in tako da ga širimo po
vsem svetu. Pomembno pa je, da je v nas prisoten tudi duh služenja
svetemu imenu, kajti zelo hitro se lahko v zvezi s tem petjem pojavi
uživaško razpoloženje, ko pojemo sveto ime, da bi bili srečni,
odpravili tesnobo, materialne probleme ipd. Razumeti moramo tudi, da
ni nič narobe, če smo srečni, ko pojemo sveto ime. Ravno nasprotno. A
motiv za petje ne sme biti naše zadovoljstvo. Poskusiti moramo
zadovoljiti Krišno in avtomatična posledica tega bo, da bomo tudi sami
postali srečni.

Za zaključek smo zmantrali še en krog Hare Krišna maha-mantre na
džapa-mali in se posladkali s prasadamom, ki je vseboval tudi prasadam
darovan Božanstvom v Vrindavani. Ta prasadam je poslala matadži
Ambika, prinesla pa sta ga bhakte Nenad in matadži Kišori-prija.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Četrtek, 27. nov '08

BAKLI

V Šrimad Bhagavatamu sem naletel na verza (ŠB 7.14.3-4) in komentar,
ki so mi bili še posebej zanimivi in všeč, zato bom napisal par besed
v zvezi z njimi.

Verza govorita o tem, da bi se morali znova in znova družiti s svetimi
osebami, bhaktami, in z velikim spoštovanjem poslušati o dejavnostih
Vsevišnjega Gospoda in Njegovih inkarnacij. Te opise pa najdemo v
Šrimad Bhagavatamu in drugih Puranah.

Šrila Prabhupada dodaja, da je treba vsem, ki ne poznajo cilja
življenja, omogočiti poslušanje o Krišni. S poslušanjem predavanj iz
Šrimad Bhagavatama in Bhagavad-gite v Hare Krišna centrih, se oseba
znebi grešnih nagnjenosti k nezakoniti spolnosti, jedenju mesa,
omamljanju in igranju iger na srečo. Človek se bo zagotovo očistil, če
poje Hare Krišna, posluša Bhagavad-gito in uživa prasadam.

Šrila Prabhupada je zato določil, da so predavanja iz Bhagavad-gite in
Šrimad Bhagavatama del vsakodnevnega obveznega ISKCON-ovega
tempeljskega programa. Če ne moremo vsak dan obiskati templja in
poslušati predavanj, pa moramo sami poskrbeti, da vsaj redno beremo
omenjeni knjigi in poslušamo posneta predavanja.

Šrila Prabhupada poudarja predvsem dve knjigi: Šrimad Bhagavatam in
Bhagavad-gito ter predavanja iz njiju. Torej najbolje je, da
predavanja ne samo govorijo o temah iz teh dveh knjig, temveč da so
izhodišča predavanj sami verzi in komentarji iz teh dveh knjig.

Ti knjigi sta kot bakli, ki razpršujeta temo nevednosti v dobi kali.
Ob sodobnem tempu življenja pa je velik izziv in tudi odgovornost,
kako naj bosta ti bakli vsak dan prisotni v naših življenjih in še
posebej kako biti čim večkrat deležni njune svetlobe v družbi bhakt.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Petek, 21. nov '08

USMILJENJE IN DOBROTA

Današnje Hare Krišna srečanje v Mariboru je bilo zanimivo, ker smo
bili spet v drugem prostoru, največji dvorani v stavbi, zbralo pa se
nas je manj kot običajno.

Začeli smo s petjem Hare Krišna maha-mantre, nato pa smo, na željo
bhakte Darka, zapeli pesem v slavo Radhi in Krišni, Džaja Radha Krišna
Giti. V pesmi je omenjenih štirinajst Božanstev in o enem izmed njih,
Radha Ramani, sem povedal nekaj besed.

Zatem smo poslušali in gledali Šrila Prabhupado, ki je govoril v zvezi
z verzom iz Šrimad Bhagavatama (ŠB 1.8.27). Najbolj mi je ostalo v
spominu sporočilo s samega začetka predavanja, ko je Šrila Prabhupada
dejal, da lahko Krišno doseže le tisti, ki nima nobene materialne
želje. Dokler so takšne želje prisotne, pa mora živo bitje sprejemati
nova in nova materialna telesa. Zanimivo pri tem je, da to ni Krišnova
kazen za takšne želje. To je Njegovo usmiljenje in dobrota, saj živemu
bitju omogoči, da poskuša v novem telesu izpolniti svoje materialne
želje. Ko oseba enkrat razume, da duhovno bitje nikoli ne more biti
zadovoljno s čemer koli materialnim, pa se lahko iskreno obrne h
Gospodu.

Nato je bil seveda še prasadam. Bhakte so res na duhovni ravni, ker je
bil tokrat, vsaj z materialnega zornega kota, prasadam po moji krivdi
malce ponesrečen …

Tik pred odhodom iz Doma ustvarjalnosti mladih pa se nam je pridružil
še Dvadaša-tirtha prabhu, ki je prišel iz Ljubljane. Bil je vesel, da
je ujel zadnji trenutek druženja. Rekel je, naj omenim, da je bil tudi
on danes na nama-hatti, tako da … izpolnjujem željo. Kot pravijo:
»Bolje malo, kot nič.« Že trenutek druženja z bhakto lahko človeku
prinese vso popolnost, zato sem zmeraj vesel, kadar srečam
Dvadašo-tirtho prabhuja, pa četudi je to samo na kratko.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Torek, 18. nov '08

ŠRILA PRABHUPADOVA ZAPUŠČINA

Na računalniku sem sortiral avdio posnetke Šrila Prabhupadovih
predavanj, pogovorov itd. Ob tem sem razmišljal, kakšno srečo imamo,
da so nam tako zlahka in v velikem obsegu dostopni Krišnovi nauki v
izvorni, čisti obliki.

Duhovno sporočilo se lahko zelo hitro izgubi, spremeni, izgubi glavne
poudarke ipd. Samo spomnimo se »gluhega telefona«, pri katerem gre za
zaporedje oseb, ki druga drugi prenašajo kratko sporočilo. Ko gre
informacija preko deset ali dvajset oseb, je pogosto že zelo
spremenjena, včasih celo neprepoznavna.

In to je problem tudi, ko gre za duhovni nauk. V zavesti Krišne, ki
nam jo prinesel Šrila Prabhupada, pa imamo neizmerno srečo. Šrila
Prabhupada je osebno zapisoval ta nauk, poleg tega pa obstaja še
veliko avdio posnetkov njegovih predavanj. Take dediščine ni za seboj
pustil noben ačarja, ustanovitelj katerega koli duhovnega gibanja. V
zavesti Krišne pa … obstaja na tisoče strani zapisov duhovne znanosti.
In če tudi kdo želi sugerirati, da je pisni material mogoče
spreminjati, pa so tukaj še številna predavanja shranjena v avdio in
video formatu. Teh pa se ne da spreminjati …

Še ena stvar mi je prišla na misel. Se spomnite zgodbe iz Šrimad
Bhagavatama o Maharadži Parikšitu, ki je bil preklet, da v sedmih dneh
umre? In kaj je potem napravil Maharadža Parikšit? Sedel je na obalo
Gangesa in sedem dni brez prestanka poslušal Šrimad Bhagavatam iz ust
Šukadeve Gosvamija. No, če pa želi kdo pred smrtjo preposlušati vsa
Šrila Prabhupadova avdio predavanja in če zmore neprekinjeno poslušati
kot Maharadža Parikšit, pa bo moral biti o smrti obveščen več kot
mesec dni prej. Šrila Prabhupadovih predavanj je namreč 1782 in traja
34,3 dni neprekinjenega poslušanja, da slišiš vsa.

Ta predavanja so neizmeren zaklad in morali bi jih dobro izkoristiti!

Hare Krišna!

Gargamuni das

Sobota, 15. nov '08

ČAROBNA ŠKATLA

Današnje Hare Krišna srečanje v Dravogradu smo začeli na nekoliko
drugačen način in to s prasadamom, ki ga je pripravila matadži
Andreja. Ta teden je namreč imela rojstni dan (Hare Krišna za te, …)
in je zato danes pogostila bhakte s panirjevimi koftami v
paradižnikovi omaki in pire krompirjem. Nektar …

Sledili so bhadžani, ki smo jih eden za drugim vodili matadži
Natalija, matadži Andreja, bhakta Uroš, Madan Mohan prabhu in na koncu
še jaz.

Filozofki del pa je bil danes tudi nekaj posebnega. Pred nekaj tedni
smo se dogovorili, da bomo imeli vprašanja in odgovore. Po zgledu na
Hare Krišna kamp na Hrvaškem je bhakta Uroš napravil čarobno škatlo
oz. t.i. magic box, v katerega smo dali lističe z vprašanji, ki smo
jih potem naključno izbirali.

Nisem imel predstave, kako se bo to obneslo, pa je bilo boljše, kot bi
si upal želeti. Seveda se pri takšnih stvareh vse začne z vprašanji,
ki so bila zelo relevantna, praktična in globoka. Potem je tudi
odgovarjati lahko.
No, matadži Andreja je na koncu dejala, da so bili vprašanja in
odgovori še bolj intenzivni, kot pa je navadno predavanje …

Zaključili smo, kot smo začeli. S prasadamom torej. Temu se reče
»sendvič program« - na začetku in na koncu je prasadam. Uživali smo v
odlični torti, ki jo je spekel Madan Mohan prabhu …

Hare Krišna!

Gargamuni das

Petek, 14. nov '08 II

VSE JE ZA NEKAJ DOBRO

V Domu ustvarjalnosti mladih, kjer potekajo mariborska Hare Krišna
srečanja, so nam tokrat dodelili drugi prostor kot ponavadi. To je
pomenilo, da je bilo treba vso potrebno opremo nositi v drugo
nadstropje. Kljub temu je bilo vse nared, kot smo želeli.

Tokrat se nam je prvič pridružila Katja, ki je sicer iz Ljubljane, a v
Gradcu študira glasbo. Njen stric je Baliprija prabhu. Že kot mala je
Katja zmeraj rada pela Hare Krišna. Tudi nam je zapela, mi pa smo jo
poskušali spremljati s petjem in igranjem. Bilo je zelo lepo. Krasno
je videti bhakte, ki imajo talent in ki le-tega izkoriščajo za
služenje Krišni.

Napovedano smo imeli video predavanje Šrila Prabhupade, pa sta nam jo
zagodla naša nepazljivost in tehnične težave. Enega izmed kablov za
povezavo predvajalnika s projektorjem smo pozabili, drugi pa je bil
tehnično defekten. In kaj je bila alternativa temu predavanju?
Vprašanja in odgovori. To je bilo pa dinamično. Nekaj vprašanj in
vrsta odgovorov ter pogledov na konkretne situacije. Bhakta Vinko mi
je na koncu rekel, da se je vse skupaj dobro izteklo in da je morda
Krišna tako želel, kajti res se pogosto zgodi, kot je zapisal v enem
izmed svojih uvodnikov v reviji Hare Krišna Madan Mohan prabhu, –
komaj si najdemo čas, da pridemo skupaj, nato pa zapojemo, poslušamo
predavanje in zaužijemo prasadam, za kakšno bolj intimno druženje pa
že zmanjka časa. No, danes pa nam je bil čas za to podarjen …

Za konec pa še sladki prasadam. Matadži Milena, ki jo poznamo tako mi
kot pol Maribora kot »teto Mileno«, je komentirala, da je želela nesti
eno kroglico halave svoji hčerki, a si je premislila, ker je bila
predobra:)

Hare Krišna!

Gargamuni das

Petek, 14. nov '08

LEPO VEDENJE IN LEPE BESEDE

Pravkar sem bral Šrimad Bhagavatam in to del, v katerem veliki demon
Hiranjakašipu tolaži žene in otroke svojega ubitega brata. In kaj jim
govori? Podaja jim duhovno znanje. Govori jim, da je duša večna in da
ne bi smeli žalovati zaradi dogodkov, ki so posledica lastnega
delovanja v preteklosti (karme).

Ne samo, da je Hiranjakašipu imel na mnogih področjih pravilno
razumevanje, temveč se je v veliki meri tudi držal pravil
varnašrama-dharme. Na primer imel je duhovnega učitelja, izvajal je v
spisih opisano askezo, otroka je poslal v šolo duhovnega učitelja
(gurukulo) ipd.

Toda govoril in deloval je s sebičnim, materialnim motivom in brez
želje, da bi zadovoljil Krišno. Še več. Boga je smatral za svojega
sovražnika in zaobljubil se je, da ga bo na ta ali oni način ubil.

Kaj se lahko iz tega naučimo? Mogoče se je držati mnogih pravil, ki
jih izvorno daje Krišna, mogoče je zelo lepo govoriti o duhovnih
temah, a to še ne pomeni, da je tak človek duhovno napreden. Iz
Hiranjakašipujevega primera vidimo, da je lahko taka oseba celo veliki
demon.

Najvažnejša odlika bhakte je popolna vdanost Krišni, vse druge odlika
pa so sekundarne. Tudi če pri bhakti sekundarnih odlik ni mogoče
opaziti, lahko vemo, da se bodo sčasoma pojavile.

Ko gre za naše duhovno življenje, naj bi posebno pozornost posvečali
vdanosti Krišni, hkrati pa bi morali paziti, da se v srcu ne razrasejo
demonske težnje, ki se kažejo tudi v tem, da se držimo pravil in
govorimo lepe besede, a s sebičnim namenom in ne z željo zadovoljiti
Krišno.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Nedelja, 9. nov '08

KAKO UREDITI ŽIVLJENJE

Nekaj čez poldne sem napravil »obhod« po Mariboru in pobral bhakte, da
bi se skupaj odpeljali na nedeljsko srečanje v Hare Krišna center v
Ljubljano. Pot je minila hitro. Ves čas nas je grelo toplo jesensko
sonce.

V Centru smo najprej pozdravili bhakte, ki smo jih srečali, nato pa
odšli v tempeljski prostor, kjer sem pripravil vse, kar sem potreboval
za program. Imel sem še dovolj časa, da v miru posvetim nekaj molitev
prekrasnim Božanstvom.

Ob petnajstih se je začel klasični nedeljski program. Peli smo Hare
Krišna maha-mantro, pa tudi pesem, ki se začenja z »je anilo prema
dhana«, saj je na ta dan odšel v večne zabave Gaura Kišora dasa
Babadži Maharadža.

Sledilo je predavanje iz Bhagavad-gite, katerega izhodišče je bil
petinšestdeseti verz osemnajstega poglavja. V komentarju je Šrila
Prabhupada zapisal: »Življenje si moramo urediti tako, da bomo lahko
zmeraj mislili na Krišno in da bo vse, kar počnemo, povezano z Njim.«
Poskušal sem navesti nekaj misli in primerov, ki bi ponazorili zakaj
in kako to storiti. Najvišjo popolnost lahko dosežemo, če hodimo po
stopinjah velikih ačarij, zato je bila na koncu še zgodba iz življenja
Gaure Kišore dase Babadžija Maharadže. Načelo te zgodbe, urediti
življenje, da bi se zmeraj spominjali Krišne, je uporabno tudi za nas,
kako to konkretno napraviti, pa nas poučuje ačarja ISKCON-a
(Mednarodne skupnosti za zavest Krišne), Šrila Prabhupada. Filozofija
se je zaključila z zelo lepim vprašanjem, nato pa so imeli bhakte
prasadam …

Lepo sem se pogovarjal z nekaj bhaktami, a smo se morali dokaj hitro
odpraviti proti Mariboru, tako da je bilo pogovorov manj, kot bi si
želel. Po poti sem z veseljem poslušal o lepih vtisih, ki so jih imeli
mariborski bhakte.

Hare Krišna!

Gargamuni das

Ponedeljek, 3. nov '08

KRIŠNA V VSEM

Popoldan sem se odpravil proti Brežicam, kjer naj bi potekal seminar
Bhagavad-gite. Štartal sem s kar nekaj časovne rezerve in izkazalo se
je, da je prišla še kako prav. Zakaj?

Na izhodu iz Slovenske Bistrice je avtomobilu začelo zmanjkovati moči,
začel se je ugašati in končno se je bilo treba ustaviti. Na srečo je
bilo prav tam majhno avtobusno postajališče. Pogledal sem motor, da bi
videl, če je kaj očitno narobe, a nisem ničesar opazil. Tako sem
sklepal, da je lahko problem tudi v pomanjkanju goriva. Nekaj sem
moral ukreniti …

Iz bližnje ulice je pripeljal kamion gradbenega podjetja, pa sem kar
zatežil vozniku, ki je bil sam v njem, če bi me lahko potegnil do
črpalke. In ne samo to. Tam me je celo počakal in zapeljal nazaj do
avtomobila. Vozniku je bilo ime Beno, doma pa je bil iz malega kraja v
Halozah. Za Bena, ki je star kakšnih štirideset let, bi lahko rekel,
da je zelo preprost in pobožen. Prava dobričina. Ves čas sva se
pogovarjala o duhovnih temah: zanimalo ga je, kateremu redu pripadam;
kako to, da sem se odločil postati menih; ali sem sploh iz Slovenije
itd. V glavnem ful je bil uslužen, prijazen in spoštljiv. Počakal je
tudi, da se prepriča, ali avto deluje. In je vžgal. Lepo sem se mu
zahvalil in odhitel naprej … Je pa bilo zanimivo … tole z bencinom …
Števec še ni kazal praznega rezervoarja, tudi prevoženi kilometri niso
tega nakazovali, na koncu pa se je še izkazalo, da bi moralo biti v
rezervoarju pet litrov … A avto je vseeno obtičal … No, pa vsaj Bena
sem spoznal in se pogovarjal o Bogu. Tako je vsaj na nek način ta
nerodna situacija postala povezana s Krišno. lahko sem Ga videl v
njej.…

Kljub tem dogodivščinam sem prišel v Brežice pravočasno. Pri
gostiteljih, Madhu Manohari prabhuju in matadži Madhava priji, smo se
najprej malo pogovarjali, nato pa začeli s petjem Damodaraštake in
darovanja lučk Gospodu. Med tem se je zbrala cela skupina in že smo
lahko začeli s seminarjem.

Obravnavali smo osrednji del šestega poglavja in slišali, kako se
aštanga-yogi osredotoča na Naddušo in ko spozna Gospoda v srcu, Mu
začne vdano služiti. Ker je zavesten Krišne, vidi Krišno v vsem in vse
v Njem. Po vsej Krišnovi razlagi povezani z aštanga-jogo je Ardžuna
dejal, da je ta joga zanj neizvedljiva in da je nemirni um težje
obvladati kot veter. Krišna se je strinjal, da je um težko obvladati,
a je s primerno vadbo in nenavezanostjo to vendarle mogoče.

Sledili so še zelo okusni prasadam in pogovori ter nočna vožnja skozi
meglo nazaj v Maribor …

Hare Krišna!

Gargamuni das