RAZLIČNA MNENJA O NAČINU PRAKTICIRANJA VDANEGA SLUŽENJA

damana.jpg

Velikokrat slišimo, da bhakte izražajo različna mnenja, ali so
določene aktivnosti v skladu s prakso vdanega služenja ali pa ne.
Tako včasih slišimo dvom, da je izvajanje individualnega ali skupinskega športa
neskladno z bhakti jogo, drugi pa smatrajo, da je to del načina druženja z bhaktami.

Hm, kaj reči o nogometu, košarki, teku itd. Če pomislimo bolj podrobno, zakaj naj bi ta stvar bila sprejemljiva in zakaj ne, potem moramo pogledati kriterije, ki opredelijo neko aktivnost kot vdano služenje.

Določena aktivnost mora pomagati osebi, da je bolj zavestna Krišne, se
očisti ega, in se med aktivnostjo lahko spominja Krišne. Tako, če se med
igranjem nogometa oseba poistoveti s telesom in zagnano meditira na
žogo, ter se veže na rezultat zmage, potem dejansko taka aktivnost
postane materialno pogojena aktivnost. Če pa se oseba med
igranjem nogometa dejansko uspe spominjati Krišne, kot recimo, da si pomaga s
tem, da pri vsaki brci izgovori sveto ime, potem se  lahko v
neki meri spomni Krišne ali svetega imena.
Velikokrat slišimo, da so vaišnavski športi plavanje, rokoborba ali pa
celo joga. Toda, v kakršni meri so te aktivnosti različne od nogometa,
košarke itd. Oseba ima pravico zastaviti si to vprašanje. V kolikšni
meri so te aktivnosti "vaišnavske", drugi športi pa niso.

Če pogledamo zgoraj omenjeni kriterij potem vidimo, da je razlika samo
v zavesti. Čeprav plavanje in ruvanje v vodi opazimo v Čaitanja lili.
Krišna se igra dejansko z dečki pastirji različne igre. Tako te stvari
dejansko spadajo v kategorijo druženja z bhaktami. Sami pa moramo
opazovati v kolikšni meri smo mi individualno navezani na sam šport
zaradi prejšnje pogojenosti ali pa mogoče zato, da izrazimo svoj materialni
ego.

Zanimivo mi je bilo, da je celo popolnoma odvojena oseba kot je Raghunatha
dasa Gosvami izvajal kar intenzivno telesno aktivnost in to s tem,
da je oddajal spoštovanje vaišnavam, Božanstvom tisočkrat. Aktivnost
Sanatana Gosvamija je bila obkrožitev Govardhana hriba. Šrila
Prabhupada je hodil na "japa walk", kjer je svojim učencem razsvetljeval
inteligenco in dal mnogim ljudem možnost, da se z njim srečajo.
Velikokrat se sliši, da bi Krišno morali služiti z umom, telesom in
besedami. Po drugi strani pa je opisano, da samo eno čutilo, ki ni
vključeno v zavest Krišne lahko osebo odvleče od prakticiranja čistega
vdanega služenja.

Včasih se nam zdi, da če bi izvajali samo duhovne aktivnosti, da bi
bilo življenje dolgočasno. Po drugi strani pa imamo kar nekaj časa,
saj smo mladi, ali pa celo prestavimo vrnitev v duhovni svet v
naslednje življenje saj se dejansko ne mudi.

Vsekakor bi se morali zavedati, da duhovno življenje moramo prenesti
na ekantika bhakti, to je izvajanje duhovnega življenja brez
materialnih primesi. Saj drugače bomo morali ostati v materialnem
svetu na Zemlji ali celo sprejeti neko pozicijo na višjih planetih.
Prostora za materialno pogojeno izvajanje duhovnega življenja je
dovolj in vsi zgornji planetarni sistemi so dejansko za bhakte. Čeprav
si trenutno ne predstavljamo, da bi bilo čisto izvajanje duhovnega
življenja možno, pa moramo imeti razlikovanje kaj dejansko je čisto
vdano služenje in kaj pogojeno. Kajti drugače bomo zadovoljni s
trenutnim stanjem in se ne bomo zavedali, da moramo stvari preko
poteka življenja izboljšati.

Damana Krišna das