Od impersonalista do pudžarija 2. del

Picture 110.jpg

Sudarshana Narasimha (na sliki)

V Mayapurju leta 2000 se je pripetil še en zanimiv dogodek. Moj prijatelj Lila Madhava Prabhu se je vrnil s kupom šil. 108 šil je nameraval dati na oltar Nrsimhadeva in narediti zanj ogrlico iz šil. Nekatere je hotel obdržati zase, druge pa je hotel dati drugim. Tako je pristopil meni, da pogledam, če je kakšna šila Nrsimhadeva. On je predvsem hotel imeti Nrsimha šile, druge pa oddati. Jaz nisem videl nobene Nrsimha šile, tako sva šla k dvema izvedenima bhaktama - Jananivasa Prabhuju in Bimal Prasad Prabhuju, ki sta oba Šrila Prabhupadova učenca. Oba sta pogledala vse šile in nista spoznala nobene kot Nrsimha šilo. Tako je potem razočarani Lila Madhava Prabhu dal vse šile meni, ker je dejal, da bi najrajši videl, da imam vse. Moj prijatelj Akšaya Gauranga Prabhu je videl, da sta dve šili posebni. Ena je bila Govardhana Gopal, Jananivasa Prabhu je rekel, da ta šila zmanjša ocean materialnega obstoja na velikost odtisa teličkovega stopala. Ko je Lila Madhava to slišal, si je hotel premisliti in vzeti vse nazaj. No, jaz sem mu dejal, da je meni vseeno. Naj se odloči. Samo naj ne spreminja mnenja, ker to je zame naporno. Tako je na koncu vse prepustil meni. Akšaya Gauranga je hotel zamenjati eno šilo Ugra Nrsimhadeva za to Govardhana Gopal šilo. Tako sva zamenjala, vendar je ta Ugra Nrsimhadeva začel delati preveč težav. Mogoče takrat nisem, kot je rekel Jananivasa Prabhu, bil pripravljen na tako močno šilo. Tako sva zopet zamenjala. Po dveh dnevih sem imel ponoči sanje in videl par šil. Neka šila je imela obraz Varahadeva in takoj sem spoznal to šilo, druga je postala kot Nrsimhadeva in zopet sem jo spoznal. Tako se je par šil v sanjah razkrilo in zjutraj sem se Krišni močno zahvalil. Ko sem pogledal šile, sem videl, da imajo točno tiste znake, ki so se pokazale v sanjah. Samo da jih prej nisem prepoznal. Čez dva meseca pa sem dobil tri šile, ki jih je Gurumaharadž prinesel iz Gandaki. Ena je potem leta 2001 šla na oltar v Malezijo in je glavna šila, ki sprejema vso čaščenje. Bhanu Maharaja jo je nesel iz Slovenije v Malezijo. Druga šila je šla k nekemu bratu po Bogu, ena pa je ostala pri meni. Tako je število šil ostalo na 34. V umu sem imel vedno eno šilo, ki mi ni hotela iti iz glave. Abhinandana Prabhu je potem šel leta 2001 na Gandaki skupaj z Bhakti Ratna Prabhujem. Krišno sem prosil, da če je taka volja, da se prosim pokaže v tej obliki. Drugače pa, kot je njegova volja. Idejo sem imel, da bi imel 108 šil. Zanimivo je bilo, da 14 dni preden sta se vrnila sem neke noči sanjal dve šili.

Abhinandana Nitai je prišel v učilnico v templju. Imel je malo črno torbico polno šil. Ti dve šili sta postali Krišna Balarama in sijali kot 1000 sonc. Popolnoma sta zasenčili vse ostalešile. Res je bilo čudno. Zbudil sem se sredi noči in začel mantrati. Nisem točno vedel, kako si te sanje razlagati. Ko je Abhinandana Nitai prišel v Slovenijo se je zgodilo točno to. Šla sva v učilnico in imel je isto črno torbico. Hm, zanimivo. Pa tudi dve šili sta bili tam isti kot Krišna Balarama med vsemi drugimi šilami. Kar malce mi je šlo na smeh. No, vsaj nisem imel dvomov, kako ti dve šili častiti. Število šil se je tako povečalo na preko 200, točno na 236. Dve šili sta šli potem k Gauranga Prabhuju na Madžarsko, štiri eni matadži na Hrvaško.Imel sem par Sudaršana šil in ker mi je Gospod Sudaršana zelo blizu, sem začel premišljevati o Božanstvu Sudaršane. Za hec sem vprašal svojega brata po bogu v Čhennai, in na moje začudenje je dejal, da v resnici ve za neko Sudaršana Božanstvo, ki se je častilo pred tem in so ga opustili. To Božanstvo je bilo staro nekaj preko 100 let. Ko sem dobil donacijo od nekega človeka za žrtvovanje je točno ta znesek šel za namen transporta in nakupa tega Božanstva. Zaradi komplikacij s carino, ker so smatrali to Božanstvo za starino, se je vse malce zavleklo, na koncu pa so popustili in Gospod Sudaršana Nrsimha je bil na poti v Italijo, bolj točno na letališče v Trstu. V petek, točno pred dnevom Nrsimha Čaturdašija, ki je bil naslednji dan na soboto, sem dobil klic iz letališča v Trstu. To je bilo presenečenje. Še med jutranjo pudžo je mama klicala Devendra Gopala Prabhuja, ki je takrat bival v Železnikih in skrbel za svojega očeta. Devendra Gopal Prabhu je okleval, ker ni mogel pustiti svojega očeta samega. Po drugi strani pa je bil kot vedno za akcijo. Bil sem v veliko templjih, toda redko srečaš tako entuziastičnega bhakto kot je Devendra Gopala Prabhu. Našli smo rešitev. Moja mama naj bi nekaj ur ostala sama z njegovim očetom. Tako smo po končani pudži šli v akcijo. V umu sem že naredil plan, kako bom naslednji dan Gospoda Sudaršana Nrsimhadeva sprejel, inštaliral in naredil festival. Nisva imela veliko časa, kajti na petek so zapirali bolj zgodaj. Prišla sva do skladišča, kjer so naju napotili na carino. Prišla sva ravno deset minut pred zaprtjem pisarne in nato sva po kompliciranih procedurah v carinski pisarni zopet prišla nazaj v skladišče. Hoteli so imeti sto evrov garancije, ki naj bi jih pozneje dobil nazaj na slovenski meji. Niso hoteli, da te stvari ostanejo v Italiji. Tam v skladišču je potemzopet zaračunal 5 evrov ležarine. Sedaj pa je bil problem, ker sem vse evre porabil in sem imel samo slovenske tolarje, ki pa jih ni hotel sprejeti.

Hm, ni druge kot poiskati menjalnico. Šel sem v glavno poslopje letališča, toda edina menjalnica je bila zaprta. Tako je bila kriza. Devendri Gopal Prabhuju se je mudilo, ker je v kratkem času moral izsesati iz očetovega požiralnika sluz, drugače bi se lahko zadušil. Hm, kaj narediti. Zagledal sem vodnjak z Marijinim kipom in veliko malih kovancev po 5, 10 in 20 centov notri. No, preračunal sem koliko evrov je tolarjev in pripravil slovenske tolarje, da tu na mestu zamenjam. Potreboval sem kar 10 minut, da sem počasi izpod vode s palico privlekel kovance do roba in jih potem štel. Ko sem bil pri 4,25 me je nekdo začel trepljati po hrbtu. Hitro sem hotel končati stvar, zato se nisem oziral. Toda trepljanje je postalo še bolj močno. Tako mi ni preostalo drugega, kot da se obrnem. Zagledal sem dva italijanska policista, ki sta bila malce razburjena. Spraševala sta me kaj počnem. Jaz sem jim razložil, da imam paket v skladišču in je menjalnica zaprta, zato tukaj menjam denar. Dejala sta, da moram takoj denar vreči nazaj in iti z njima na policijsko postajo. Jaz sem ima razložil, da ni druge možnosti, kot da tu zamenjam denar in da mora prijatelj nujno nazaj k očetu. Vztrajala sta, tako sem dejal, da bom vrgel denar nazaj, a na policijsko postajo grem samo pod pogojem, da mi tam zamenjajo denar. Nisem imel nič za skrivati, zato sem bil zelo odločen. To naravo imam verjetno iz prejšnjega življenja, ko sem bil politično aktiven revolucionar v ZDA in so me zato ustrelili. Na policijski postaji sem čakal pet minut, nato pa sem klical ta dva policista. Povedal sem, da se meni mudi, da naj mi zamenjata teh 5 evrov in potem je stvar opravljena. Hotela sta moj potni list. A ta je ostal v skladišču. To jih je še bolj vznemirilo. Nista vedela kaj naj naredita. Jaz sem jima rekel, da naj preprosto gresta z menoj v skladišče in tam bosta videla moj potni list in razumela celotno situacijo. Mogoče sta mislila, da je to snemanje za kakšno oddajo skrite kamere, ali pa preprosto ju je Gospod Krišna prepričal v njunem srcu, da sta mi rekla, da lahko grem. Jaz sem imel samo željo, da ne obremenjujem Devendre Prabhuja in tudi pridem do drugega dne v Slovenijo skupaj s Sudaršana Nrsimhadevom, da bi mu lahko naredil primeren festival. Primorala pa sta me, da sem šel čisto naokoli ven, tako da sem porabil pet minut več za hojo. V skladišču sem srečal Devendro Gopal Prabhuja. Uradniku v skladišču sem razložil situacijo, kaj vse se je zgodilo med tem. Devendra Gopal Prabhu ni izgledal nič kaj začuden. Skladiščniku pa se je izgleda omehčalo srce in je vzel tolarje. Samo dodal je 10 procentov za strošek zamenjave. No, dobra rešitev. Cariniki so pogledali še paket, zato smo morali čakati pet minut.

Dva naj bi bila malce sitna, in bi lahko komplicirala. Tako smo le končali in vprašal sem, če mi lahko vrne potni list. Skladiščnik je vse pregledal in začel trditi, da ga ni imel. Toda očitno je bilo, da ga je imel zadnji, ker je vpisoval moje podatke. Hm, kaj storiti. Devendra Gopal Prabhu je imel transcendentalno vizijo in je dejal, da bova že nekako prišla mimo. Skrbelo pa me je tudi, kako bom dobil 100 evrov nazaj, kar tako brez dokumenta. Hm, nisem imel kaj. Predati se Krišni in kar bo, pa bo. V najslabšem primeru bi morali iz Slovenije dokazati mojo identiteto, jaz pa bom v začasnem priporu na meji do ponedeljka ali kak dan več. Festival Nrsimha Čaturdašija pa bi naredil v umu kar tam v priporu. Ker se mi tudi ta možnost ni zdela tako neznosna sem šel do avta in odpeljala sva se proti meji.

Damana Krišna Das