Torek, 25. sep '07

SONČNO CELJE

Danes sem pel in igral v Celju. Sončen dan je bil, precej toplo in
veliko ljudi na cesti.

Takoj po začetku harinama mi je pristopil visoki dolgolasi moški
nekoliko temnejše polti. Spominjal me je na Južno ameriške indijance,
ki včasih igrajo po slovenskih ulicah. Sva se nakeko uspela
sporazumeti kar v slovenskem jeziku. Kupil je CD in dišeče palčke …

Približno pol ure za tem se je ustavil mladi moški in me vprašal, kako
se ljudje odzivajo na moje početje. Odgovoril sem mu, on pa je
povedal, da ljudje, kljub temu, da se trudijo, težko sprejemajo
drugačnost. Navedel je nekaj praktičnih primerov iz svojega življenja.
Za samo zavest Krišne pa se ni pretirano zanimal. Na koncu je v
košarico vrgel kovanec in mi zaželel srečo.

Predme je prišla tudi starejša ciganka, ki skupaj s hčerko po ulicah
išče »žrtve«, ki želijo, da jim prerokuje prihodnost … ob ustreznem
plačilu, seveda. Gledala me je, malce migala z glavo in po kakšni
minuti iz žepa potegnila kovanec ter ga položila v košarico.

Tik pred koncem pa sem se pogovarjal z matadži Mathura Kišori, ki je
bila na sprehodu s psom in otrokoma. Bila je vesela, da se poje Hare
Krišna tudi v Celju. Rekla je, da bi tudi sama rada ves dan pela Hare
Krišna. Tudi v druge kraje bi šla, a ne more zaradi otrok. Pa sem ji
poskušal pojasniti, da lahko v vsakem položaju poje Hare Krišna, tudi
z otrokom v rokah.

Danes pa se mi je zdelo zanimivo še nekaj. Ogromno srednješolcev je
slišalo petje Hare Krišna. Kar nekaj pa se jih je posmehovalo in to na
tipični slovenski način. Ne pred menoj, ampak ko so bili vsaj deset
metrov proč od mene in ko so imeli občutek, da jih ne vidim in ne
slišim. V vsem tem pa je bilo tudi precej pozitivnega. Najvažnejše je
bilo dejstvo, da so nekateri izgovorili Krišnovo ime. Druga stvar je,
da so slišali petje oz. me opazili, kar je precej bolje, kot če me ne
bi opazili ali me celo ignorirali. Pa tudi zame je bilo koristno
videti, ali me občasen posmeh moti in če me, v kolikšni meri. Veselila
me je tudi misel, da bodo tisti, ki danes malce posmehljivo pojejo
Hare Krišna, kmalu resno peli v družbi bhakt in želeli sporočilo
zavesti Krišne prenesti še drugim.
Spomnil pa sem se tudi svoje mladosti, ko so nekateri znanci postrani
gledali na zavest Krišne, meni pa se je zdela neverjetno privlačna.
Navzven se to seveda ni videlo. Upam, da so bili med mladimi tudi
takšni, ki gledajo na podoben način, kot sem jaz.

Hare Krišna!

Gargamuni das