WWW.HAREKRISNA.INFO

Da bi razumeli načela, povezana z odnosom med gurujem (duhovnim učiteljem) in učencem, moramo najprej razumeti celotno sliko, ki stoji za tem odnosom. Kadar vidimo celotno sliko, se ne izgubimo v podrobnostih.
 
Prvo načelo je: kaj je guru? Beseda guru se v prvi vrsti nanaša na Krišno. Krišna je guru vsakogar. Od Njega prihaja pravilno razumevanje vseh predmetov ali znanosti. Iz Njega se ekspandirata Baladeva in Šrimati Radharani, ki sta naslednja guruja in ki ponavljata Krišnine besede. Sledijo jima njuni družabniki. Za nas so to Šrila Rupa Gosvami in za njim ostali predstavniki parampara vse do Šrila Prabhupade, ki je ustanovitelj ačarja ISKCON-a (Mednarodne skupnosti za zavest Krišne). Šrila Prabhupadi pa sledijo njegovi učenci, duhovni učitelji, s katerimi smo povezani. Princip je, da to, kar govori Krišna, govori tudi zadnji člen v omenjenem nasledstvu. Vsakdo, ki je vmes, prav tako ponavlja iste besede. Slišimo torej Krišnine besede. Guru je zato eden, Krišna, ki pa se manifestira preko mnogih oseb. To je torej guru.
 
Učenec pa je nekdo, ki je predan temu nasledstvu parampara. Krišni smo predani tako, da se predamo njegovim bhaktam. Dejstvo, da smo učenec, je večni princip. Ne zgodi se, da na neki točki prenehamo biti učenec. Večno smo učenci in zato bomo zmeraj podrejeni ter se zavedali svojega položaja v parampara. Cilj je Krišna in služili Mu bomo preko Njegovih intimnih druža-bnikov, ki imajo svoje služabnike. Mi lahko torej postanemo služabniki njihovih služabnikov. To je večno. Če ni večno, govorimo o impersonalizmu. Ne moremo postati Bog, pa tudi Njegov neposredni služabnik ne. Mi smo služabniki neposrednih služabnikov.
 
Obstaja mnogo navodil, a da bi postalo jasno, še posebej v Kali-jugi, kaj je pomembno, je tu ustanovitelj ačarja, ki, izmed vseh navodil parampara, določi pomembnost posameznih navodil in razmerje oz. ravnovesje med njimi. Če spremenimo razmerje, dobimo nekaj drugega. Če pri kuhanju spremenimo razmerje med sestavinami, dobimo popolnoma drugo jed. Ne gre za isto stvar. Zato ustanovitelj ačarja določi naš edinstveni recept. Navodila takega ustanovitelja ačarje so tako najpomembnejša in mi jih zato želimo dobiti. Obstajati mora način, kako lahko pridemo do njih. Ustanovitelj ačarja uveljavi tudi to metodo, ki razkriva, kako uporabiti elemente vdanega služenja v služenju Gospodu. Vidimo torej, da je bistvo v navodilu.
 
Kot dopolnilo si bomo na tem mestu pogledali razlago o šikši (navodilu) in dikši (iniciaciji). Omenili smo, da je šikša tista, ki jo želimo dobiti. Dikša je šikši le v pomoč. Dikša vsebuje formalnost in pomeni, da je bil opravljen ritual, ki napravi vtis v umu, da se je zgodilo nekaj pomembnega. Tak vtis se imenuje samskara. Definicija samskare je: »Tisto, kar ustvari vtis.« Dobri vtisi so dobra samskara, slabi pa slaba samskara. Dikša napravi vtis. Ritual je le forma. Pomembno pa je to, kar ta forma vsebuje in to je navodilo.
 
Želimo torej navodilo. Iniciacija je pokazatelj, da je nekdo resen, ko gre za navodila. Kdor resnično želi slišati navodila, to dokaže tako, da se usposobi za dikšo. Dokaz kvalificiranosti za šikšo je dikša. Cilj tako ni dikša, ampak šikša, ki jo prinaša dikša.
 
Torej, če želimo dobiti Šrila Prabhupadina navodila, se moramo zateči v zavetje tistih, ki se teh navodil držijo. Take osebe so Šrila Prabhupadini privrženci. Vprašanje je ali se držijo njegovih navodil in navodil tistih, ki mu sledijo?
 
Šikša ni omejena s časom in prostorom. Kadar govori duhovni učitelj, poslušamo Krišno. Guru je morda dal navodilo že pred časom, a se ga držimo danes. Tako se družimo z duhovnim učiteljem preko navodila. Nikoli ne moremo biti ločeni od navodil duhovnega učitelja, naša pogojena narava in podoba duhovnega učitelja pa sta lahko. Duhovni učitelj je lahko nekje drugje, mi pa smo tukaj. Vapu je tako ločen. Šikše pa ni mogoče ločiti in to je njena lepota. Zato jo moramo dobiti od duhovnega učitelja.
 
Govorili smo o tem, kdo je pravi učenec, sedaj pa se dotaknimo še vprašanja, kdo je pravi guru v nasledstvu za Šrila Prabhupado. Tisti, ki se drži Šrila Prabhupadinih navodil, ter so le-ta zanj življenje in duša, lahko prenesejo ta navodila drugim. To pomeni, da imamo odnos z gurujem, ki je prisoten, po šikši in dikši ter s Šrila Prabhupado po šikši, ki jo dobimo tudi od drugih starejših vaišnav. Od Šrila Prabhupade dobivamo glavno šikšo, poslušamo pa tudi duhovnega učitelja in druge starejše bhakte. Besede duhovnega učitelja in starejših bhakt se ne smejo razlikovati od Šrila Prabhupadinih. Če pride do razhajanj, to pomeni, da niso v Šrila Prabhupadinem šikša nasledstvu. Kot je že bilo omenjeno, želimo šikšo. Dikša je le obred. Če častimo le podobo duhovnega učitelja, ne držimo pa se njegovih navodil, nismo iztržili maksimuma.
 
Kako vedeti, kdo je naš guru? Vemo, da je Šrila Prabhupada šikša guru, a če mu želimo dokazati, da smo resni šikša učenec, se moramo kvalificirati za dikšo. Kako lahko Šrila Prabhupada razume, da resno jemljemo duhovno življenje, če ne sprejmemo dikše? Bhadžana-krija se začne z dikšo. Brez nje imamo opraviti le s šradho in sadhu-sango, a prehoditi moramo še preostanek procesa.
 
Zakaj potrebujemo pančaratrika dikšo? Ker smo pogojeni. Ker se isto-vetimo s telesom in umom, ju moramo regulirati s procesom pančaratrike. Pančaratrika torej naslavlja našo pogojeno naravo. Pri  vaišnavah bomo iskali odlike, ki se nam zdijo usklajene z našo pogojeno naravo in osebo, ki je sposobna nasloviti to našo naravo. Zato nam je lahko všeč nekdo, ki je trden in daje jasne smernice, nekomu drugemu pa je pri srcu oseba, ki je prijetna, sladka in ki izvabi okus za zavest Krišne. Ali pa nekdo, ki je zelo asketski, ali zelo učen … Karkoli je pač všeč naši pogojeni naravi. Iščemo osebo, ki smo ji pripravljeni predati svojo pogojeno naravo. On nas razume, mi ga spoštujemo in tako lahko nastane odnos.
 
Predaja določenemu duhovnemu učitelju torej ni odvisna od tega, kateri izmed učiteljev je bolj napreden, temveč od naše pogojene narave. Duhovni učitelji, starejši vaišnave, so vsi napredni, a so edinstveni v svojem služenju Gospodu. Privlačnost do določene osebe je odvisna od naše materialne pogojenosti. Zato obstaja potreba po druženju z duhovnim učiteljem, da bi ugotovili, ali imamo kakšne podobnosti z njim oz. ali gre za enako naravo. Guruja ne bi smeli izbrati na podlagi njegovega nasmeha: »Tako lepo se smeje. To je moj guru.« Življenje je več kot smejanje. Ima še druge vidike. Sicer je smejanje lep del življenja, a obstajajo še drugi vidiki. Videti moramo, ali lahko tej osebi predamo svoje življenje in ali ima odgovore za vse aspekte našega življenja. To pomeni, da on ve, kaj mi potrebujemo, da bi spoznali Krišno. Pri izbiri guruja torej ne gre za to, da je en guru višji in drugi nižji, temveč za vprašanje, kateri guru uspe nasloviti prav našo pogojeno naravo.
 
V skupnosti vaišnav zato nikoli ne pride do situacije, v kateri nekdo trdi: »Moj guru je boljši od tvojega!« Kaj takega je mogoče najti samo pri tistih, ki imajo materialni pogled. Moja družina je boljša od tvoje. Moje rojstvo je boljše od tvojega. Moja sku-pnost je boljša od tvoje. Moja gotra je boljša od tvoje. Moja država je boljša od tvoje. Moj planet je boljši od tvojega. Moja mandala je boljša od tvoje. Moj planetni sistem je boljši od tvojega. Jaz sem Indra in ti si … Bhakta, ki ima tako miselnost, lahko reče tudi: »Moj guru je boljši od tvojega.« »Razlog za izbiro guruja je pogojena narava in ker je moja pogojena narava boljša od tvoje, je moj guru boljši od tvojega.« Če gre še korak dalje, lahko doda še prestiž: »Moj guru je boljši od tvojega, to pomeni, da sem v tem pogledu oz. na tem področju boljši od tebe.« Če pa je ego še večji, človek misli, da je poseben in zato je vse povezano z njim izjemno: »Moj guru je povezan z mano, zato je boljši. Če bi izbral drugega guruja, pa bi bil ta boljši. Kogar koli jaz izberem, je najboljši, ker sem jaz najboljši.« Zelo pazljivi moramo biti v medsebojnih odnosih znotraj vaišnavske skupnosti in se izogibati tovrstnim materialnim pogledom.
 
Ustanovitelj ačarja je zato poseben, ker predstavlja vse predhodne ačarje, Gospodove družabnike in samega Gospoda. Njegova navodila so najvažnejša navodila. Da bi se kvalificirali zanje, moramo sprejeti iniciacijo v njegovem nasledstvu. Nato se resno držimo navodil, kajti iz dikše želimo iztržiti navodila. Tako imamo hkrati neposredni odnos preko šikše tako z našim duhovnim učiteljem kot tudi s Šrila Prabhupado. Dikša odnos pa je neposreden z našim duhovnim učiteljem in posreden s Šrila Prabhupado. V druženju bomo razumeli, kdo daje za nas relevantna navodila, ki jih bomo lahko praktično uporabili v svojem življenju. Hkrati pa duhovni učitelj vidi, ali je on učitelj, ki nam lahko pomaga. Družiti se je treba s starejšimi  vaišnavami, katerih navodila imajo za nas globok pomen. Izmed vaišnav, ki so naredili vtis na naše življenje, najbolj izstopajoči  vaišnava postane naš dikša guru, ostali pa ostanejo šikša guruji. Do tega spoznanja je mogoče priti z druženjem in upoštevanjem navodil.
 
Hvala lepa!

Bhakti Vidja Purna Svami