Arhiv, št. 15 3/2009
Sprašuje: Madan Mohan das

Kako in kdaj si prišla v stik z zavestjo Krišne?

Na to vprašanje vedno nekako z zadržkom odgovarjam, ampak v končni fazi, tak je bil Krišnov aranžma in hvala Bogu, da sem se tedaj končno prebudila. Kakšnih devet let nazaj sem delala v vaški gostilni, kamor je zahajal tudi bhakta Martin. Nekega večera, ko so ostali gostje že odšli, me je vprašal: boš pela z mano? Seveda bom pela, sem odgovorila, saj se je v tej gostilni vedno pelo. Zamiži in ponavljaj za mano, me je podučil in začel peti maha-mantro. Tako sva kakšnih 15 minut pela maha-mantro, prvo nedeljo za tem pa sem šla z njim v tempelj. Že tisto prvo nedeljo mi je bilo popolnoma jasno, da sem prišla na pravo mesto.

Kaj te je tako prepričalo, da je bhakti-joga postala tvoj način življenja?

Realizacije, spoznanje, da proces deluje. In pa dejstvo, da sem tu dobila vse odgovore.

Veliko je novodobnih religij in prevarantov. Kako se izogniti razočaranju in prevari?

Moja izkušnja je, da ljudje iščejo zatočišče v kakšni novodobni religiji ali čemerkoli že, kjer imajo določen manevrski prostor za svojevoljno delovanje in kjer imajo lažen občutek, da so gospodarji. V takem primeru se razočaranju ni mogoče izogniti. Potrebno se je predati, kar pa je sploh v začetku, ko nimamo potrebnega znanja, zelo težko. Razočaranju in prevari se lahko izognemo, če sledimo nekomu, ki ga dobro poznamo in spoštujemo in se iz njegovega primera lahko prepričamo, da ne gre za prevaro.

Kako so prijatelji, znanci, okolje reagirali na tvojo odločitev?

Sprva s strahom, ko pa so videli, da sem še vedno »normalna«, da me »tista sekta ni finančno obrala« in da sem se kot človek zelo spremenila na bolje, so mojo odločitev sprejeli. Družina me podpira, sin je tudi bhakta, ostali člani družine pa so v fazi postajanja skozi konstantno doziranje prasadama in svetega imena.

Pred kratkim si bila inicirana. Nedvomno velik dogodek in korak v življenju. Nam lahko zaupaš svojo odločitev in občutenje ob vsem skupaj? Se je kaj spremenilo?

Ker se zavedam, da je iniciacija zelo pomemben korak v življenju, sem se nanjo pripravljala kar nekaj časa. Lansko leto sem bila v Indiji in to je bil verjetno tisti bistveni faktor, da sem začela razmišljati v tej smeri, da zdaj pa mogoče bi že bil čas … Moram priznati, da sem se zelo bala, da se guru ne bi premislil ali da bi karkoli prišlo vmes, ali pa da ne bom znala povedati zaobljub … dokler mu nisem v roke dala džapo, sem bila vsa prestrašena, potem pa se je moj um umiril in iniciacijo sem sprejela mirna in v zavesti, da se tu moje življenje šele začenja. Ja, spremenilo se je predvsem to, da zdaj skorajda fizično čutim gurujevo prisotnost in zdaj vem, da resnično nisem sama. Tu je vedno On, ki me vodi.

Kako si vedela, kdo je pravi guru – duhovni učitelj?

Takrat, ko sem prvič videla Čandramauli Svamija, sploh še nisem razmišljala o tem, da bi nekoč tudi jaz imela duhovnega učitelja. Mislim, da takrat niti še ni sprejemal učencev. Ampak ko je odprl vrata tempeljskega prostora in vstopil, me je »pribilo« na tla in rekla sem si: če bom pa jaz kdaj imela duhovnega učitelja, bo to on!

Kako hitro sprejeti iniciacijo? Kako biti dovolj zrel?

Predvsem se mi zdi pomembno biti iskren. Treba je vedeti, da iniciacija pomeni sledenje obljub, ki jih daš. Če veš, da nečesa ne boš mogel izvajati tako, kot je treba, je bolje, da iniciacijo preložiš v prihodnost. Večkrat zasledim, kako starejši bhakte pritiskajo na mlajše v tem smislu: kdaj boš pa ti, kaj čakaš, kdaj pa misliš, da boš pripravljen … Mislim, da ne bi smeli popustiti takim pritiskom, ampak se iskreno truditi razvijati vajšnavske lastnosti, mantrati, slediti regulativne principe in zaupati v duhovnega učitelja. Ko čutiš v srcu, da si pripravljen, tedaj je pravi čas.

Se ti zdi, da je ženskam težje v zavesti Krišne?

Večinoma da. Problem vidim predvsem v tem, da ženske niso pripravljene sprejeti svoje naravne vloge, to je vloge matere in gospodinje. Pod vplivom sodobnega materialnega sveta se borijo za nekakšno enakopravnost, ki pa se ne izide. Problem postane še večji, ko pridejo otroci. Možje izvajajo svojo sadhano in isto pričakujejo od žena ne da bi se pri tem zavedali, da so mamice polno obremenjene že samo s skrbjo za otroka, da niti ne govorim še o službi in gospodinjstvu. Mnogokrat se zgodi, da ima dan premalo ur in da niti zmantrati ne uspejo svojih krogov, kaj šele, da bi jih kvalitetno. Ne trdim, da je tako v vsaki družini, je pa dovolj pogost pojav in zaradi tega prihaja tudi do nesoglasij med partnerjema. Ženske se čutijo odrinjene in zapostavljene tudi na splošno v samem izvajanju procesa, ne samo v grihasta ašramu. Razlog je isti, želja po enakopravnosti, ki nam ne pripada. Moje spoznanje je, da ženska mnogo več pridobi, če predano služi svojega moža, kot če se bori za enakopravnost.

Kako izbrati dobro družbo?

Čeprav vsi poskušamo biti bhakte, se vedno ne ujamemo med seboj. Ljudem, s katerimi se ne ujameš, se je treba mirno, kulturno umakniti in se izogibati kritiziranja. Treba je iskati družbo ljudi, od katerih se lahko česa naučiš in v njihovi družbi napreduješ na svoji duhovni poti. To je dobra družba.

Zavest Krišne naj bi bilo življenje in ne hobi. Kako živeti polno in zdravo?

Težko. Pa vendar lahko, če zaupaš Krišni in se mu predaš. Zagotovo naše prakticiranje zavesti Krišne včasih izpade bolj kot hobi. Postanemo nedeljski bhakte. V tempelj gremo na program, počastimo prasadam, za kirtan je že prepozno, da bi kdo še pomagal pri pomivanju posode, pa je že utopija. Med tednom smo vsi tako zaposleni s službo in raznimi aktivnostmi, ki se nam zdijo nujne. Še to moram storiti, še tja moram iti, potem bom pa zavesten Krišne … Tak način življenja ne prinese sadov v obliki Krišnove milosti. Ne napredujemo. Krišno je treba postaviti v središče našega življenja. Pa saj to smo že tolikokrat slišali! Moje spoznanje je, da to drži. Če imaš Krišno v središču vsega, kar delaš, je tvoje življenje polno in zdravo.

Kaj se ti zdi, da so največje pasti na poti bhakti-joge?

Naše želje in razvade, ki jih vlačimo s seboj.

Smo duhovne duše, a velikokrat pozabimo in delujemo na materialni ravni. Kako se izogniti temu?

Smo pač pogojene duše v materialnem svetu in logično je, da materialno delujemo. Če bi se bili zmožni temu izogniti, ne bi bili tukaj. Pomembno pa se mi zdi, da se iskreno trudimo. Če imamo um naravnan na sveto ime, bo veliko manjša verjetnost, da bomo v dani situaciji materialno odreagirali.

Srce je potrebno dati Krišni pa tudi bhaktam. Kako se izogniti prizadetosti in razočaranju?

Tako kot pri iskanju dobre družbe. Bhakte je potrebno spoštovati, a če te nekdo razočara in prizadene, ne išči več njegove družbe. To ne pomeni, da ga moraš kritizirati. V bistvu so prizadeta tvoja pričakovanja in želje. Če se zmoreš odpovedati željam in pričakovanjem, tudi razočaranja in prizadetosti ne bo.

Kdo ti je v največji navdih v zavesti Krišne?

Šrila Prabhupada. Za njim pa Tapta Kančanadi prabhu, kateremu sledi cela četica čudovitih bhakt, ki mi vsak po svoje s svojim zgledom pomagajo naprej.

Kaj te drži pokonci, ohranja entuziastično?

Zavest, da imam neizmerno milost biti v družbi bhakt in da imam možnost to milost podeliti ljudem. Entuziazem vedno znova dobivam v odzivih ljudi, ko jim dam sveto ime ali prasadam. Na primer: imamo nastop v Mercator centru, kjer je atmosfera nabita s potrošniško mrzlico. V trgovino pride mamica z malim otročkom in oba obstaneta in poslušata sveto ime in častita prasadam. In kar stojita tam, sredi sobotnega dopoldneva!

Kaj se ti zdi največja prepreka oz. izziv v bhakti jogi?

Meni osebno je največja prepreka pomanjkanje časa za branje Šrila Prabhupadovih knjig. Kot podjetnik opravljam dejavnost, ki je vezana na časovne roke, kar mi vzame veliko časa. Zaenkrat še vztrajam pri tem delu. Izziv mi je to dejavnost opustiti oziroma jo omejiti v tolikšni meri, da bom z njo preživela in da bom lahko brala, kar je moja strast od četrtega leta starosti dalje.

Kako v tem času ljudem najbolje predstaviti zavest Krišne?

Danes ljudje radi dobro jedo, pojejo in plešejo. Torej: deljenje prasadama in harinam.

Kako se ti zdi, da nas na sploh sprejemajo Slovenci? Pozitivno, kritično?

Kot član ekipe, ki jo vodi Tapta Kančanadi prabhu, imam možnost spremljati odzive ljudi. V veliki večini je odziv pozitiven, v majhni meri nevtralen, zelo redko pa je kdo tudi kritičen. V pojasnilo naj povem, da izvajamo hariname in delimo prasadam v zelo različnih okoljih: v osnovnih in srednjih šolah, vrtcih, v domovih za upokojence, v Mercator centrih, poleti v obalnih mestih, na velikih prireditvah.

Imaš kakšno skrito želja oziroma projekt, za katerega bi si želela, da se uresniči?

Nekoč osebno služiti duhovnega učitelja.

Kaj bi svetovala mladim bhaktam začetnikom, ki prihajajo v stik s Krišno in začenjajo sprejemati bhakti-jogo?

Naj ne podležejo dvomom, ki jih bodo zagotovo napadli. Naj ne poslušajo ljudi okrog sebe, ki jih bodo poskušali odvrniti s te poti, ampak naj prepoznajo radost duše, ki je prišla v stik s Krišno.

Kako vidiš prihodnost zavesti Krišne v Sloveniji?

Imamo čudovite programe, ki jih moramo samo peljati dalje. Upam, da se bomo zmogli tudi pravno organizirati tako, da bomo lahko neovirano izvajali poslanstvo, ki nam ga je dal Čaitanja Mahaprabhu. Pravkar je namreč v teku priprava statuta in oblikovanje pravne organiziranosti naše skupnosti. Želim si, da bi v polnosti zaživela ideja »skrb za bhakte«, tudi v tem smislu, da bi mogoče nekoč imeli dom za starejše bhakte.

Kako pomembna je zate družba bhakt?

Družba bhakt je najboljša preventiva pred vsemi boleznimi maje.

Se ti zdi, da so nam ljudje in javnost naklonjeni?

Javnost nam je v bistvu zelo naklonjena, vsaj iz mojih izkušenj.

Če prav vem, tudi v službo nosiš tilak. Kako ljudje reagirajo na to?

No, tole je postala nekoliko izkrivljena zgodbica. Zjutraj imava s sinom Tinetom jutranji program in tilak mi ostane na čelu, ni, da si ga narišem posebej za v službo (službo imam v domači hiši). Ja, sprva me je kdo vprašal: kaj pa imaš to? Tudi smejal se mi je kdo, zdaj pa ga nihče več ne opazi, niti jaz ne, ko se odpravim od doma. Osebno s tem nimam problemov, kaj bodo ljudje rekli. Če me ni bilo sram takrat, ko sem se v čudni družbi in stanju čudno obnašala, me tudi zdaj ni treba biti, ko končno počnem nekaj pametnega.

Kako uskladiti delo in zavest Krišne?

Delati moramo skladno s svojo naravo, da preživimo in ohranjamo telesno kondicijo za dobro izvajanje bhakti-joge. Prav bi bilo, da bi delali samo toliko, kot je nujno potrebno in ne, da si kopičimo bodisi denar ali materialne dobrine. Če si sam svoj delodajalec, se to do neke mere da. Menim, da bi lahko bhakte več in bolje sodelovali tudi na tem področju. Mogoče bi kdo lahko sprejel v službo drugega bhakto in mu na ta način omočil uskladiti delo in zavest Krišne. Mogoče bi lahko več bhakt samostojno opravljalo dejavnost namesto da hodijo nekam v službo. Tako se vsaj izogneš pritisku prehrane med delom in prav zagotovo tudi slabi družbi. Jaz imam pravzaprav idealne pogoje. Pisarno imam doma, zjutraj s Tinetom mantrava in prebudiva Božanstva, potem grem delat. V pisarni imam obešene slike Krišne, Prabhupada, vzporedno z računalniškim monitorjem me gleda Guru Maharadž …

Kaj je zate najbolj pomembna stvar v zavesti Krišne?

Slediti navodilom duhovnega učitelja.

Zakaj so te navdušile Šrila Prabhupadove knjige?

Ker je v njih vsa resnica.

Kako vidiš in doživljaš Šrila Prabhupado?

Z velikim spoštovanjem se priklanjam njegovim lotosovim stopalom.

Najljubše sveto mesto in zakaj?

Najbolj so se me dotaknila mesta, ki so kakorkoli povezana s Čaitanjo Mahaprabhujem. Ne vem zakaj, ampak povsod sem jokala kot dež …
Najljubši verz?

Bg. 10.10. Tistim, ki Mi nenehno služijo z ljubeznijo in vdanostjo, dam inteligenco, s katero lahko pridejo k Meni.

Najljubša pesem in zakaj?

Že vse življenje sem pevka in na splošno imam vso glasbo rada. Ampak zdaj vem, da je najlepša tista pesem, ki ima v sebi sveto ime ali opeva slave Vsevišnje Božanske Osebnosti.

Najljubša knjiga?

Bhagavad-Gita, kakršna je.

Želiš kaj povedati za naše bralce?

Ljudje imajo danes vse, samo zavesti Boga ne. Pridružite se kateremu koli izmed naših programov in pomagajte, da bo čim več ljudi izvedelo o Krišni.