Arhiv, št. 12 4/2008
Sprašuje: Madan Mohan das

Kakšen je bil tvoj prvi stik z zavestjo Krišne?

Moja prijateljica je začela hoditi na Sunday Feast, pa si je želela imeti družbo. Ko ji je zmanjkalo bolj ezoteričnih prijateljev, je povabila tudi mene. Z očetom sva se smejala dejstvu, da bom šla na program Hare Krišna. Ni se mi dalo iti, šla sem samo zato, ker me je prijateljica povabila. Ko pa sem prišla na program, sem bila fascinirana. Atmosfera je bila tako mirna in vesela. Uživala sem v bhadžanih. Predavanje o inkarnacijah Krišne pa je imel Akrura prabhu, ki je sedaj v Londonu. Ničesar nisem razumela, preveč je bilo novih pojmov, novih imen. Tudi prasadama nisem mogla sprejeti, že od dišečih palčk sem izgubila apetit. Čutila sem imela preplavljena. To je bilo še več, kot sem lahko dojela. Bila sem navdušena in želela sem si tudi sama postati ena izmed teh ljudi. Ker sem bila mladoletna, sem seveda potrebovala dovoljenje staršev. Mamo sem se bala sploh vprašati, ampak na moje presenečenje je še ona hotela iti na program. Po tem me nobeden več ni mogel ustaviti.

Kaj te je tako močno prepričalo, da si sprejela načela bhakti-joge in se odločila živeti striktno po njih?

Sreča ljudi, ki prakticirajo bhakti-jogo. Hotela sem biti ena izmed njih, to pa je bil proces, ki se ga je bilo treba držati za dosego cilja. Seveda pa kasneje, ko človek prebere kakšno knjigo, ko poskusi slediti procesu, vidi, da to ni nek bavbav, in odločitev postane lažja, prepričanje pa trdnejše.

Zakaj ravno zavest Krišne?

Ker ni česna in čebule, ker so vprašanja dovoljena. Ker so bhakte iskreni, glasni in veseli. Ker imam rada ples in petje in so mi všeč pisani sariji. Ker ni ne alkohola, ne cigaret, ki mi smrdijo. Ker je Krišna tako privlačen. Ker je ljubezen brezpogojna. Zdi se mi, da mi je ta proces pisan na kožo.

Je bila tvoja odločitev po prakticiranju šok za bližnje in okolico?

Lahko bi rekli, da da. Moj oče je mislil, ker sem bila v pravih letih za puberteto, da me bo minilo, če bolj spoznam Hare Krišna. Za mamo pa res ne vem, kaj si je mislila. Tako da na začetku ni bilo nobenega šoka. Šok je prišel kasneje, ko sta opazila, da se spreminjajo moje navade. Hrvaška je še bolj katoliška od Slovenije, in moja starša sta sigurno naletela na nerazumevanje svoje okolice, ko se je izvedelo, da sem Hare Krišna. Zato ju je to tudi motilo, pa tudi zato, ker z njima nisem več jedla, to pa nekako združuje družino, to sta pogrešala.

Sta se s tvojim možem Tat Purušo prabhujem spoznala v zavesti Krišne? Nam lahko odkriješ kaj več o tem?

Ja. Jaz sem živela in odraščala v Zagrebu, se med tem ukvarjala z bhakti-jogo, in ko sem končno končala srednjo šolo in se vpisala na fakulteto, ko sem postala polnoletna in imela možnost odločitve, pa tudi svoje stanovanje sem imela, sem videla, da pogrešam družbo bhakt. Tempeljsko življenje sem tudi poskusila, ampak bila sem že stari bhakta, he, he, pa sem že potrebovala svoj mir in službo, ki je v skladu z mojo dharmo, trening je že bil za mano, bila sem že situirana. V svoje stanovanje sem poskusila za sostanovalko povabiti kakšno bhaktino, ampak to ni bil aranžma, pa še mama je bila samo vznemirjena. Tako sem se odločila zamenjati ašramo in sprejeti samo resne ponudbe, ne pa se zapletati z nekimi brahmačariji, ki ne vedo, kaj bi sami s sabo. Pisala sem svojemu guruju o tej odločitvi in še isti dan na harinamu sem dobila ponudbo preko Sandipani Muni prabhuja, da pozna enega prabhuja in da bi bila jaz ta prava za njega. On in Hari-sundara prabhu sta mi nahvalila Tat Purušo in bila sem takoj zainteresirana, pa še zdelo se mi je, da je to Krišnov aranžma. Pisala sva si, poslal mi je svojo sliko, in sva se zmenila, da pride v Zagreb, da se spoznava. Da se razumemo, tudi on mene ni poznal. Zmenila sva se pred zagrebško katedralo, ker je vedel, kje se nahaja. Najino srečanje je bil šok za oba. Ni bila ljubezen na prvi pogled. Ampak nisva zbežala, skupaj sva se družila cel dan in na koncu dneva sva si bila všeč. Tako sva se obiskovala in šoki po prvem srečanju so bili zmeraj manjši. Oba sva sprejela najino vezo kot Krišnov aranžma, in tako sem prišla živet v Slovenijo.

Rojena si v Zagrebu. Bi rekla, da ljudje v Sloveniji drugače doživljajo življenje in duhovnost?

Ne vem, koliko bom objektivna v odgovoru na to vprašanje. Ni mi bilo ravno lahko oditi v drugo državo, pustiti za seboj starše, prijatelje, jezik, kulturo. S prihodom v Slovenijo ne samo da nisem imela stvari, ki sem jih zapustila, ampak tudi zamenjave za te stvari nisem imela. Tako sem težko sprejela slovensko drugačnost. In tudi z veliko predsodki zaradi te kulturne drugačnosti sem se srečala. Slovenci so bolj resni, vsaj v Ljubljani. Pa tukaj ne mislim na zrelo razumevanje življenja, ampak na resen obraz. Zaradi moje vesele narave so name gledali, kot da sem nezrela. Tudi zelo ekstravertirani so. Navzven se trudijo biti zelo uglajeni, ko pa potrebuješ njihovo pomoč, ti nihče ni pripravljen pomagati. Na Hrvaškem, ko prosimo nekoga za pomoč, oseba to sprejme kot znak naše bližine in komaj čaka, da nam lahko pomaga, v Sloveniji pa mi bhakte dajejo komentarje, da želim, da se mi služi. Če nimam prijateljskega odnosa z neko osebo, je nikoli ne bom prosila za uslugo. Služenje je opisano kot izmenjava ljubezni tudi v Nektarju navodil, ampak Slovenci imajo drugačen pogled na to. Na splošno vidim površnost in ekstravertiranost, ki pa ni ugodna za duhovno življenje. Pa z zavistjo pri matadžis sem se prvič srečala v Sloveniji. Zraven tega je težko biti sproščen in se predati Krišni v kirtani. Je pa res, da pri konfliktih Slovenci niso tako zamerljivi kot Hrvati. To sem se naučila od Slovencev, ne vedno jemati stvari osebno in moje življenje je zaradi tega lažje.

S Tat Purušo prabhujem sta si ustvarila družino. Verjetno otrok prinese kar nekaj novih odgovornosti, skrbi, angažiranja pa tudi veselja. Kako sama doživljaš odgovorno nalogo grihasthe?

Grihastha-ašrama je del našega procesa, del odraščanja. Grihastha-ašrama je odličen proces osvobajanja od navezanosti na materialno srečo. Vsakemu, ki se mu zdi, da je navezan na ženske, bogastvo, slavo, na kar koli, priporočam: najdite si partnerja, imejta otroke, živita teh nekaj, dvajset-trideset let skupaj, pa bodo navezanosti odšle. Ko dobiš otroka, spoznanjem o materialnem svetu ni konca, spoznanjem o sebi in verzu trnad api sunicena … tudi ni konca. Moj guru je na nekem predavanju rekel, da je grihastha-ašrama brez otrok puščava, midva s Tat Purušo pa se strinjava, da je grihastha-ašrama brez otrok čutno uživanje. Ne me razumeti narobe. Enostavno, dokler ni otrok, ni pravega pritiska s strani materialne energije. Nočem reči, da so bhakte v maji, le da življenje brez otrok ni prava slika materialnega sveta.

Kako si vedela, kateri duhovni učitelj-guru je »pravi«?

Tu si me pa našel. To je še ena stvar, ki sem jo zapustila z odhodom v Slovenijo. Namreč, vse je bilo že zmenjeno, da bom učenka Šačinandane Svamija. Potem je zvedel, da sem s Tat Purušo in mi je svetoval, naj sprejmem guruja svojega moža. Nisem hotela preveč oporekati svojemu guruju, čeprav me je srce bolelo, pa sem ponižno vprašala Bhaktivaibhavo Svamija, če me sprejme za učenko, upajoč, da me ne bo sprejel. Ampak me je, na moje presenečenje, sprejel, rekoč, da je on samo služabnik Šrila Prabhupade.

Odločitev za predajo duhovnemu učitelju in inciacija je velika obojestranska odgovornost. Zdi se, da v sebi nismo nikoli dovolj zreli za predajo, pa vendar brez tega ne moremo napredovati. Lahko poveš kaj več o tem?

Zapomnila sem si analogijo, ki sem jo slišala od Šačinandane Svamija, da je duhovno življenje spirala. Stvari se znova in znova ponavljajo, vedno znova ena in ista šola, samo vedno bolj subtilna. To nas lahko malo potolaži, ko se nam zazdi, da se vrtimo v krogu. Mogoče pa le gremo navzgor. Pa tudi zdi se mi, da je v duhovnem življenju pomembno biti enostaven. Že tako ali tako je življenje komplicirano. Moj guru, Bhaktivaibhava Svami pogosto govori o otroku, ki se uči hoditi. Otrok pade, ampak ne odneha. To je po mojem mnenju najbolj pomembno, da ne odnehamo, tudi ko pademo. To je maraton, ne šprint. Naše celo življenje šteje.

Leta in leta sta z možem vsako nedeljo skrbela za Panča-tattvo in še vedno opravljata to službo, kolikor vama dopušča čas. Verjetno je veliko lepega v tej službi. Lahko deliš z nami, kako si in še doživljaš to službo ter kakšen je tvoj osebni odnos z Gospodom?

Dokler človek osebno ne služi Božanstvom, ne ve, kaj zamuja. To je druga dimenzija odnosa s Krišno. Osebna služba pa je na voljo vsakemu bhakti, od izdelave cvetnih vencev, nakita, oblek, do kopanja Božanstev na oltarju. Upam, da se bodo bhakte bolj vključili v to enkratno službo, dostopno skozi celo leto. Služb je veliko in prostora za izboljšanje je tudi veliko. Veselje pa je večje, če je več bhakt. Potrebujemo pomoč vseh bhakt.

Lahko vidimo, da se moderna potrošniška družba vedno bolj osredotoča na posameznika in da le-ta postaja center, klasični pomen družine pa je posledično potisnjen v ozadje. Kako vidiš pomen družine nasploh v družbi in kako v zavesti Krišne?

Zaradi razbitja družine je marsikaj narobe v sedanji družbi. Nezadovoljstvo ljudi narašča. Kali-juga hitreje napreduje. Pridigajo nam, naj imamo otroke čim kasneje, da najprej končamo šolo. Ko se končno odločimo za otroke, smo že prestari in brez energije potrebne za vzgojo otrok, pa smo prisiljeni svoje otroke dati v vrtce, šole. Zaradi službe se selimo stran od družine, vasi propadajo. Vse to vpliva na celotno družbo, predvsem na otroke, ki so prihodnost naše civilizacije. Otroci niso zaščiteni in se hitro zapletejo v grešne aktivnosti.

Družina je podpora v življenju, ki je bhakte večinoma žal nimamo. Pri petnajstih letih sem še vedno potrebovala mamo, pa mi ni mogla pomagati. Čeprav si je želela, ni poznala zavesti Krišne, ni imela razumevanja, ki je bilo potrebno za reševanje mojih problemov. Ko sem se poročila, spet nisem imela podpore staršev. V upanju, da me bosta prisilila v vrnitev nazaj na Hrvaško, nama z možem nista hotela finančno pomagati. Morala sva se sama boriti za kruh in streho. Ko se je pridružil Džaj Ram, bi nama mama spet prišla prav, nekdo, ki skuha, opere, nudi dodatno pomoč. Vlogo moje mame je moral prevzeti Tat Puruša, kar pomeni, da ni imel časa za svoje delo. Tudi meni je bilo to obdobje izjemno naporno. Družino potrebujemo. Mi smo pionirji, ki gradimo družine za naše otroke, pa tudi verjamem, da si bhakte po svetu pomagajo. Saj bhakte smo ena velika družina.
 
Kaj je po tvojem poglavitno pri vzgoji otrok v vaišnavski družini?

Družina je dobro mesto, s katerega je treba začeti. Slišala sem, da Indijci, ki se preselijo, čuvajo svojo kulturo tako, da čuvajo svojo družino. Po moje to velja tudi za druge religije, ki imajo močno kulturo. Če želimo ohraniti svojo kulturo in jo prenesti na svoje otroke, moramo paziti, s kom se naši otroci družijo. To tudi pomeni, da jim moramo mi ponuditi dobro družbo, ker z nekom se morajo družiti. Tega ne moremo preprečiti. Tako so delali Indijci. Dobro so se pozanimali, s kom naj bi se njihov otrok družil, preden bi mu dovolili druženje. Mi, kot starši, moramo tudi imeti čas za svoje otroke, biti jim moramo v podporo skozi vse življenje. Sigurno bomo slišali od njih, ko odrastejo, kakšni starši smo bili. Tega se moramo zavedati od prvega dne, ko dobimo otroke. Imeti otroke je velika odgovornost. Ko jih enkrat imamo, nam morajo postati prioriteta.

Otrokom naj bi bila v začetku zavest Krišne v veselje, ne v breme. Tudi disciplina je potrebna, a zanjo nam bodo hvaležni, potem ko odrastejo. Ko pa pride puberteta, moramo pomagati svojim otrokom poiskati njihovo mesto pod soncem. Otroci se bodo poistovetili s sliko, ki jo imajo drugi o njih. O tem se moramo pogovarjati z njimi in jim pomagati pri morebitnih problemih. Včasih otroku ta slika ni všeč. Lahko mu pomagamo spremeniti to sliko, ali pa, če je slika po našem mnenju v redu, mu damo mehanizme, s pomočjo katerih bo naš otrok prepričal tudi okolico, da je slika v redu, ali vsaj, da se bo otrok počutil samozavestno ob tej sliki. Ko pa to burno obdobje mine, moramo biti otrokom v podporo, ne glede na njihove življenske odločitve, kar se mi zdi najtežji del vsega. V tem življenju še nisem dala teh stvari skozi, tako da me ne držite za besedo. Po dosedanjih izkušnjah pa se mi zdi tole dober recept, ampak vprašajte me spet čez petindvajset let.

Kar nekaj stvari se je spremenilo v Sloveniji  v zadnjih petnajstih letih. Se ti zdi, da so časi še bolj ugodni za pridiganje?

Mislim, da je to predvsem stvar med Krišno in posamezno dušo. Duša mora imeti določeno zrelost, spoznanja. Kar pa se dela, ki ga imamo bhakte, tiče, ga je ogromno. Nam se mogoče zdi, da smo pridigarsko zelo aktivni, ampak ne vem, če smo v družbi zelo prisotni. Nisem prepričana. Ni, kot da so vsi slišali za nas vsaj enkrat v življenju in da ne govorimo o tem, da si nobeden niti predstavlja ne, kakšno filozofijo želimo predstaviti. In kako to doseči, je naš izziv. Morali bi se več reklamirati, ne sme nas biti sram naše različnosti. In to je tudi najboljša reklama, da smo ponosni na to, da smo Hare Krišna. To moramo s ponosom povedati, saj imamo biti na kaj ponosni. Mi smo v liniji Čaitanje Mahaprabhuja in Šrila Prabhupade. Šrila Prabhupada je vedno hodil z dvignjeno glavo, mi pa se skoraj opravičujemo, da smo Hare Krišna. Bhakta ima vedno priložnost pridigati, ne glede na čas, mesto in okoliščine, v katerih živi, samo če se tega zaveda. To so nam pokazali tudi prejšnji ačarje.

Kako ljudem v tem času naglice in instantnega čutnega uživanja približati zavest Krišne?

Po mojem z reklamo, tako kot pralni prašek. Če se bodo ljudje dovolj pogosto srečali s tem, si bodo mislili, da to vsi počnejo, in bodo še oni hoteli izvedeti, za kaj gre. Potem pa naj se sami odločijo. Mi pa, odvisno od tega, koliko bomo zmožni. Zaenkrat je Skupnost žal taka, da ni prav prijazna do vseh. Le redki se obdržijo v družbi bhakt. Mi imamo visoke cilje, ampak tudi če jih vsi ljudje ne bodo sprejeli v svojem življenju, to ne pomeni, da ne morejo služiti Krišni na nek način in duhovno napredovati, in da jih ne potrebujemo kot prijatelje. Bilo bi lepo, če bi bili kot Skupnost toliko razviti in organizirani, da bi nam uspelo obdržati vse obiskovalce.

Kako vidiš in doživljaš prakticiranje duhovnosti doma za razliko od templja?

Prakticiranje doma od nas zahteva samodisciplino in iskrenost. V tem smislu se mi življenje v templju zdi varnejše in lažje. Je pa zavest Krišne narejena tako, da se lahko prakticira v vsaki situaciji. Temu primerno je treba izbrati tudi mesto prakticiranja. Če želimo obstati v procesu, potrebujemo vso možno pomoč. Moramo izbrati položaj, v katerem bomo bolj zadovoljni, položaj, ki bo za nas najbolj primeren.
Kaj bi rekla, da je najbolj pomembna stvar v prakticiranju zavesti Krišne izven templja?

Družba bhakt. Najbolje je, da živimo s kakšnim bhakto. Moramo pa imeti tudi vedno odprta vrata za obiske bhakt. Tudi sami moramo obiskovati festivale in tempelj. Tako v našem življenju ne bo niti sledu o maji.

Kdo te je in te še zmeraj najbolj navdušuje v zavesti Krišne?

Šrimati Radharani. Njena ljubezen je neverjetna, popolnoma nesebična. Zato je ona moj ideal.

Kaj bi lahko rekla, da je zate največji izziv v bhakti-jogi?

Mantranje. To je vsakodnevni izziv. Borba z umom.

Kako si želiš, da bi se razvijala Skupnost v prihodnosti?

Želim si, da bi bolj sodelovali. To bo tudi pritegnilo nove ljudi in zadovoljilo Šrila Prabhupado. To je tudi razpoloženje Šrimati Radharani, vključevanje duhovnih duš v večno služenje Krišni.

Kaj najbolj pogrešaš v bhakti-jogi?

Ko sem odraščala, sem v bhakti-jogi pogrešala svoje starše, a me niso mogli razumeti, meni pa bi prav prišel kakšen nasvet. Zdaj, ko imam otroka, bi tudi kakšna babica prav prišla, pa je na nek način nimam. Mame kuhajo, jaz pa mamine hrane ne jem. Tudi moja starša pogrešata to, da hrane ne jemo več skupaj. Upam, da bo moj otrok v boljši situaciji. Torej, pogrešam kar veliko stvari, civilizirano družbo. To pa si moramo šele ustvariti. Na tem področju smo pionirji.

Najljubše sveto mesto in zakaj?

Krišnov tempelj. Tam diši po dišečih palčkah. Tam so moji prijatelji in tam je lepi Krišna na oltarju, smeji se in nas gleda. To je oaza miru v betonskih džunglah.

Najljubši verz?

Bg. 10.10.
teṣāṁ satata-yuktānāṁ bhajatāṁ prīti-pūrvakam
dadāmi buddhi-yogaṁ taṁ yena mām upayānti te

»Tistim, ki Mi nenehno služijo z ljubeznijo in vdanostjo, dam inteligenco, s katero lahko pridejo k Meni.«
Ta verz je čudež bhakti-joge. To smo že vsi izkusili. Ko služimo Krišni, postajamo modri. Tako lahek proces.

Najljubša pesem in zakaj?

Maha-mantra. Zato, ker je najbolj enostavna, a vedno sladka.

Katera knjiga ti je najbolj všeč?

Krišna, izvor vsega zadovoljstva. Ob tej knjigi sem doživela do sedaj najmočnejše realizacije. Pa tudi z lahkoto jo berem.

Bi želela končati intervju še s kakšno mislijo za naše bralce?

Bhakti-jogiju ni treba biti mrtvo resen. Naš Bog je Krišna. On je zelo razigran. In s kom si, takšen si.