Arhiv, št. 1 1/2006
Sprašuje Madan Mohan das

Zakaj ravno zavest Krišne?

Od majhnega sem se spominjal vtisov iz prejšnjih življenj in sem vedel, da obstaja reinkarnacija. Vedel sem tudi, da obstajajo višji planeti in sem svoji materi velikokrat rekel, da se moram vrniti tja. Ona je vse skupaj smatrala za otroško fantaziranje. Spomnim se tudi, da sem leta 1980 vstopil v trgovino Intershop in sem videl božanstvo Nataraja Šive. Spomnil sem se enega od prejšnih življenj in tega, da sem božanstvo Gospoda Sive oboževal v nekem življenju. Sicer sem se vedno spomnjal samo nekih trenutkov. Tako sem zato vedno iskal odgovore na to in način kako se pride na višje planete. Potem sem leta 1982, ko sem v Švici kupil od sankirtana bhakt 4 knjige Šrimad Bhagavatama in Bhagavad-gito in malce bral, vendar nisem nikoli našel nikogar, ki bi to prakticiral. Vedel sem, da so te knjige odgovor na moje iskanje. Tudi ko so me na občini vprašali katero religijo sledim, sem rekel hinduizem. Leta 1989 pa sem prvič stopil v tempelj. Nekako sem iskal, kako priti na višje planete, hahaha. Vendar do leta 1995 nisem čisto razumel pomena čistega vdanega služenja.

Si učenec NS JPS. Kdaj si ga srečal in kaj je tisto, kar te je tako navdušilo, da si ga sprejel za svojega duhovnega učitelja?

Zanimivo mi je bilo da, ko sem leta 1995 postal bolj osredotočen na duhovno življenje, sem občutil izredno željo, da najdem duhovnega učitelja. Ko je prišel NS Mahavišnu Swami, letos je bil v Benetkah, sem bil tako inspiriran, ko je rekel, da bi potreboval nekoga, ki bi potoval z njim, da sem se kar naslednji dan hotel javiti. Hahaha, cela družina je bila v šoku. Potem je na moje veliko razočaranje, preden sem lahko govoril z Mahavišnu Swamijem, le-ta odšel. Od nekega bhakte sem dobil njegovo sliko in se molil, toda po parih dneh je ta slika brez sledu izginila, čeprav sem jo vedno imel v knjigi. No, potem sem šel na nemško farmo in tam sem neke noči imel zanimive sanje. Že prej sem videl slike NS Jayapataka Swami Maharaja. Najprej me je veliko stvari na njem šokiralo. Sanyasi z nadpovprečno težo, hahaha, velike činele. Sem najprej mislil, da je »showman«. Nič posebnega ni bilo v sanjah, da ne bo kdo mislil. Samo nekako sem razumel, da je to moj duhovni učitelj. Ko sem prišel nazaj v Ljubljano je 25. 10. 1995 prišel tja on in sem z njim govoril. Takrat me je sprejel in potem sem čakal skoraj dve leti, da ga bolje spoznam. Privlekla me je njegova praktičnost, odprtost in tudi odločnost. Nekateri bhakte so mi poskušali vzeti entuziazem za dodatne kroge, toda on je samo rekel, da ne smem zapostavljati ostalih stvari. Da naj, če vse zmorem, mantram kolikor hočem. Tako sem videl, da razume moje stališče. Jaz imam nekako takšen um, da mora biti vse na količino, kaj čem … Hahahaha.

V zadnjih letih veliko časa vlagaš v študij. Kako pomembno se ti zdi izobraževanje v zavesti Krišne?

Že od majhnega rad berem. Spomnim se, kako sem imel v šolski knjižnici rekord. Nekako mi je bilo znanje najbolj pomembno v življenju in se niti nisem toliko igral in družil z drugimi. Spomnim se, da ko sem prišel v stik z zavestjo Krišne, da sem prebral recimo eno knjigo v dveh dnevih. Po 5-6 ur dnevno. Hotel sem vedeti, kaj je napisano v teh knjigah, da bi vedel za kaj sploh gre. Mislim, da je branje ena najvažnejših stvari. Tudi v najbolj zaposlenih dnevih poskušam najti uro ali tudi več za branje knjig. Včasih me hoče um prevarati, samo pomaga mi, da ga prepričam, da je to najin dogovor. Hahaha. Duhovno bi se morali vedno izobraževati vsak dan ali pa celo vsako uro z opazovanjem sveta in primerjavo z izjavami saster. To je sastra čakšur. Včasih zelo pomaga, da študiramo knjige skupaj z bhaktami, mogoče dobimo celo kak naslov. Hahaha, se mogoče bolje počutimo. Toda, ne bi smeli pozabiti, da je pravo izobraževanje to, da prebudimo svojo duhovno razumevanje v vsakdanjem življenju. Videl sem, da si lahko kakšno uro v avtobusu, doma ali kjerkoli sem, vzamem za svoje dnevno izobraževanje.

Kaj je zate najbolj pomembna stvar v zavesti Krišne?

Zanimivo vprašanje. Tu se moram pa kar zamisliti. Najpomembnejša stvar v duhovnem življenju se mi zdi, da ne pozabim kakšno milost sem dobil. Da se po milosti Šrila Prabhupade odvija celotna Čaitanja lila tudi na Zahodu in sem, čeprav popolnoma slep, nekako neznaten del tega. Velikokrat me um, materialna inteligenca in razni triki materialne narave hočejo prepričati koliko stvari je še bolj pomembnih. Za najpomembnejšo stvar smatram to, da poskušam prepričevati svoj um, da vzame zavetje v svetem imenu preko celotnega dneva in kljub porazom nadaljujem s trudom.

Vsi te poznamo kot bhakto z velikim srcem, ki je zmeraj pripravljen pomagati. Kaj je po tvoje tisto čemur bi morali posvetiti največ časa in odločnosti? Kako preživeti in ostati zavesten Krišne?

No, moje srce je povečano od napornih treningov iz časov pred bhakti yogo. Sem pa dobil en velik vdih od svojega duhovnega učitelja, ki mi je rekel, da je on že zdavnaj obupal nad tem, da bo šel v duhovni svet. Da pa je prepričan, da bo nekdo od bhakt šel. Zato poizkuša služiti vse bhakte, da bi nekako tudi Krišna naklonil milost njemu. Tako nekako, čeprav nesposoben, poskušam slediti njegov vzor.

Petje svetih imen je proces, ki vodi k najvišjemu cilju – ljubezni do Boga. Se ti zdi da posvečamo temu dovolj časa, energije, entuziazma in srca?

Jaz lahko rečem samo zase da čutim, da premalo pozornosti in časa posvetim petju svetih imen.Vedno pa se spomnim besed Pankajanghri Pr. v Kriški vasi, ki svojemu umu reče, da gre mantrati, da sedaj ni nobene pomembnejše stvari na svetu. Če samo pogledamo s kolikšno vnemo sta vzela zavetje Jagai in Madhai smatram, da nikakor ne posvečam dovolj pozornosti. Nekako sem preveč slep, da bi razumel to milost. Lahko pa to poskušam storiti po svojih najboljših močeh kot službo za svojega duhovnega učitelja in Šrila Prabhupado.

Ogromno potuješ po svetu. Tebe ponavadi na poti spremljajo neverjetni aranžmaji. Lahko kakšno lilo podeliš z nami?

Kaj češ, moja karma. Kdor pozna mojo astrološko karto, potem ve, da štirje planeti v osmi hiši govorijo o zapletih. Nekoč sem bil s svojim duhovnim učiteljem v južni Indiji. Moj prijatelj v Mayapurju mi je pozabil povedati, da bi naj šel tudi na Šri Lanko. Imel pa sem vizo samo za en vstop in še to mi je policija v Mayapurju iz turistične pretvorila v študentsko, in tako bi se moral odjaviti. Drugi bhakta ni dobil vize, tako da ni bilo druge izbire. Svojemu duhovnemu učitelju pa nisem o tem niti nič povedal. Ker tam ni bilo nikogar, ki bi mu lahko pomagal, ga nisem hotel pustiti samega. Tako sem se, ko smo bili na meji, tresel kot šiba na vodi. Samo molil sem se h Krišni in poskušal razumeti, da je dejansko “Vsevišnji”. No, na moje začudenje so me pozabili vprašati, kje imam odjavno potrdilo in sem hitro vstopil na letalo.V Šri Lanki sem bil tri dni in ko je Gurumamaradž odšel, sem šel takoj nazaj, čeprav so me hoteli zadržati, da bi pridigal še en teden.Vedno sem imel samo v mislih, da moram iti čim prej nazaj, ker bi naj lahko samo po čudežu prišel nazaj. Celo pot do letališča in na letalu sem lahko samo mantral, res, tako živčen še nisem bil. Ko sem prišel na letališče sem samo dejal Krišni, da naj pač naredi z menoj karkoli hoče. Nisem čutil, da imam drugo izbiro in sploh nisem premišljeval, če bi brez karte, denarja itd. naredil drugače. Ko sem prišel do mejne policije me je policist vprašal, če sem v Indiji prvič. Ne vem kako, samo dejal sem, da sem. In sploh ni videl izstopnega žiga, ter me poslal čez. Vem samo, da sem bil v parih minutah izven letališča in v avtobusu, na poti proti templju.

Indija ti je kot drugi dom. Pravzaprav prvi dom, ne : ). Kaj je tisto, kar te tako vleče venomer nazaj?

Pa, spomnim se, da se je moj prvi poizkus, da pridem v Indijo končal med koprivami. Bil sem star 5 let in stara mama mi je rekla, da je na vrtu v temnem kotičku med drevesi Indija Koromandija. Spomnim se, kako sem začel teči in čeprav sem tekel preko pekočih kopriv in bil opečen, sem bil na koncu popolnoma razočaran, ker sem videl, da je tam ni. Nekako me je vedno vleklo tja, tudi spomini na pretekla življenja. Sploh pa tudi občudujem ostanke velike kulture, ki izginja. No, mislim, da si želim samo en dom, Navadvipa Dham, kjer bi rad, čeprav nekvalificiran, vedno bival. Niti ne sama Indija.

Na Zahodu ni ravno enostavno prakticirati duhovnost. Kako uspeva tebi? Vem, da so tvoji dnevi prežeti z duhovnostjo in služenjem Krišni?

Vsaj zame smatram, da je zelo pomembno, da se zavem, da naše vrednote niso del Zahoda. Hahahaha, čeprav me um poskuša drugače prepričati. No, je dober odvetnik, ta um, odvetnik materialne civilizacije. Na srečo mi je šla ta civilizacija, oprostite izrazu, vedno na bruhanje. Zelo lepa zavesa, zadaj pa posilstva v družinah, umori, prevare, dvoličnost, ubijanje živali. Zato poskušam videti kaj je zadaj za to sofisticirano iluzijo, da tam ni vse v redu. Poskušam se zavedati nevarne situacije v materialnem svetu, kjer je duša kot v hurikanu materialne narave. Nimam strahov, samo dejansko poglejmo, kdo mi lahko garantira, da bom živel še jutri. Tako poskušam vsak dan nekako po svoji najboljši meri posvetiti Krišni. Tako, tudi če bi bil to moj zadnji dan, da bi imel vsaj neko zaščito Krišne. Poskušam pa pozabiti, da sem na Zahodu, ki je del zavese maye. Krišna pravi, da je vedno prisoten v soncu, svetem imenu, družbi bhakt. Dejansko bi tako morali gledati na to, kot da nismo na Zahodu in kako smo skupaj s Krišno. Ali ne? V Sloveniji je Panča Tattva in v srcu je sam Gospod Višnu. Torej dejansko je samo telo sveto mesto, samo da ga ne vidimo, ker so pogled nanj zastrle ovijalke nečistega srca. Zato mislim, da moram razvijati te oči, preko saster, čeprav nimam dejansko teh oči, pa imam vero v svete spise in sem tudi dobil minimalne realizacije po milosti duhovnega učitelja in Šrila Prabhupade. Kar me nekako drži nad vodo.

Krišna zna biti tako blizu in daleč hkrati. Kako ohraniti vero v to, da nas na koncu te poti čaka večni darsan s Krišno? V tej dobi smo večino časa neučakani in želimo rezultate takoj.

No, nekateri rezultati so takoj … Če pogledam kako vznemirjen um sem imel pred začetkom procesa bhakti yoge. Tudi presenečen sem bil, da sem kar tako nehal gristi nohte. Ali ni čudovito, da te ne vznemirjajo stvari, katerim se je drugim nemogoče izogniti. Če malce opazujemo potem vidimo, da dejansko hitri rezultati so, vsaj na področju spremembe vrednot, karakterja itd. Moramo iskati zadovoljstvo tudi v majhnih dosežkih. Kaj se pa tiče darsana s Krišno mislim, da imamo vedno lahko darsan. Mislim, da je prav to problem, hahaha, tudi moj. Kot je vprašal Pankajanghri Pr. na kampu 2003, kdo si želi videti Krišno. Vsi so vzdignili roke. Potem pa je rekel, da zakaj nimajo vere, da že vidijo Krišno v obliki Šrimad Bhagavatama, svetega imena in Božanstva. Mislim da, če razvijemo popolno vero v to, potem dejansko imamo lahko tudi tu darsan z Krišno. Samo ne smemo pozabiti, da je ta darsan, kot je opisano v Brahma Samhiti, znotraj srca, hridayesu vilokayanti, ne pa, da bomo Krišno srečali na cesti. Celo Brahma ga je videl v srcu. Jaz se poskušam spominjati tega in gojiti inspiracijo, čeprav ni vedno lahko.

Ali bi rekel, da je bhakti yoga prežeta z mistiko. Si nam upaš zaupati kakšno ezoterično izkušnjo?

No, mistika pomeni nekaj nad našim razumevanjem. Nekaj zavitega v tančico misterioznega. Hahaha, no bhakti yoga po eni strani je največja mistika. Vidimo da, čeprav je celi svet prežet s Krišnovo prisotnostjo kot Paramatma itd., pa se nihče tega ne zaveda. Tako dejansko je bhakti yoga čisto naravna stvar prebujenja tega zavedanja. Ker pa je dejansko Krišna vrhovni mistik, ki nima omejitev in kateremu ni nič nemogoče, je zato tudi proces služenja njemu poln neverjetnih stvari. Ali ne? Ezoterično izkušnjo, hmm. No, bil sem v neki hiši, kjer se je radio sam prižigal. Zelo zanimivo, hahaha. Stari oče je bil navezan na svojo hišo in se ni hotel posloviti. Potem sem ljudi inspiriral, da naj vsak dan recitirajo verz Bhagavad-gite ter hišo malce sčistil in so takoj videli rezultat. Čeprav niso čutili, da bi popolnoma sprejeli proces služenja Krišni, pa so dobili vero – sradho, v moč tega procesa, kar pa je že začetek.

Včasih želimo delovati iz višjega položaja kot smo v resnici. Se strinjaš, da je potrebno najprej delati na sebi, da bi lahko potem zavest Krišne podelili tudi z drugimi?

No, vsi želimo v tem svetu imeti neko veliko pozicijo. To je narava tega sveta. Vsak hoče izstopati na nekem področju, recimo najlepše oblečena dama, najbolj močan moški. Ne smemo pozabiti, da je prvo mesto oddano Krišni. Obstaja tudi nešteto intimnih služabnikov Krišne, ki ga niso nikoli zapustili. Sedaj pa je prišel Damana Krišna dasa v bhakti yogo in je že tu več kot 10 let. Sem res pomemben, hahaha. Celo prvo in drugo iniciacijo imam. Hahaha. Moramo biti realni in videti, koliko dela je še pred nami. Moramo pa zaupati v to, da če poskušamo narediti vse po najboljših močeh, da imamo zaščito Krišne. Moramo vedeti, da nas ima Krišna rad. Da pa hoče, da se potrudimo odrasti. Če hočemo podeliti zavest Krišne z drugimi, moramo delovati naravno, ker drugače bodo ljudje takoj čutili, da se pretvarjamo. Moramo tudi znati priznati, da imamo karakterne in druge napake. Tako da, če naredimo napako, to potem priznamo. Vendar ne smemo biti leni in se moramo truditi izboljšati. To je mogoče samo če smo realni in lahko sprejmemo tudi kritiko drugih. Predvsem pa moramo videti kako pomembni so Krišni tudi drugi. Kako rad ima Kåñëa druge. Na tak način, če bomo pristopili z ljubeznijo do drugih, bodo to čutili in se primerno odzvali. Seveda bo nekdo tudi zelo negativen, s takimi je pač bolje biti uradno vljuden.

Kako vidiš ti prihodnost zavesti Krišne v svetu? Kaj so tendence? Kam gre usmerjenost pridiganja? So za prihajajoče obdobje potrebni novi pristopi?

Zavest Krišne je razdeljena na mukhya (glavna) in ganya (podrobna) pravila. Glavna pravila so ustaljena od vekomaj od samega Gospoda Krišne. Podrobnosti pa Ačarja prilagodi za določeno okolje. Šrila Prabhupada je podal vse kar je potrebno za našo dobrobit. Moramo pa biti previdni, da se naše želje po razvijanju karma, jnane itd., ne mešajo z procesom vdanega služenja. Za tiste, ki pridejo v kontakt z zavestjo Krišne je celo pozitivno, da delujejo s primesmi karme in jnane. Toda moramo biti previdni, da jih usmerjamo pravilno proti čistemu vdanemu služenju. Lahko smo inovativni v podrobnostih pridigarskih strategij, ko razumemo razpoloženje Šrila Prabhupade in razumemo katera so glavna pravila. Tudi v času Gospoda Čaitanje so njegovi družabniki pridigali na najrazličnejše načine. Recimo Ramadasa Abhirama je metal ogromna drevesa preko reke in letel naokoli na svojem zobotrebcu, hahaha. Ko je dobil pozornost ljudi, pa je govoril o Gospodu Krišni. Tako moramo videti, kako lahko pritegnemo pozornost ljudi. Moramo pa sami imeti zelo močno duhovno sadhano, imeti vodstvo bolj izkušenih bhakt in svojega duhovnega učitelja, kajti drugače bomo sami postali privlačni s šovom, ki je bil namenjen za ljudi in pozabili na prvoten namen, namreč pridiganje zavesti Krišne.

Kako postati in ostati enostaven v zavesti Krišne?

Zavest Krišne je to, da lahko delimo, kot delček Krišne, Njegovo zavest, Njegove zabave. Zavest ljubezni in blaženosti. Krišna sam je zelo enostaven, čeprav je Bog, pazi na krave, je skupaj s prijatelji. Celo pravi, da je dobil dobre kvalitete, ker se druži s svojimi bhaktami in brahmanami. Enostavnost prihaja iz realnosti in postavitve prioritet. Lahko si naberemo milijarde, toda iz tega sveta bomo odšli brez vsega. Lahko si naberemo tone lažnih naslovov, nalepk in imidža. Toda po smrti bo ostala majčkena duša, ki je delec Krišne. Razlog za frustracijo. Hahaha, ne. Ko vidimo kako rad ima Gospod Krišna to dušo, potem dejansko ne vidimo pomembnosti v nekem zunanjem blišču. Razumemo, da je tudi Kåñëa enostaven in da je to pot do sreče.

Najljubši verz iz Šrila Prabhupadovih knjig in zakaj?

ŠB 12.3.51


kaler doṣa-nidhe rājann
asti hy eko mahān guṇaḥ
kīrtanād eva kṛṣṇasya
mukta-sańgaḥ paraḿ vrajet


“Moj kralj, čeprav je Kali yuga ocean napak, vseeno obstaja dobra kvaliteta v tej dobi. Preprosto z petjem Hare Krišna maha-mantre, lahko postanemo osvobojeni materialne pogojenosti in smo vzdignjeni v transcendentalno kraljestvo.”

Zakaj ta verz, zato ker vidim v sebi kup napak. Ker vidim popolni kaos v družbi, civilizaciji. Sveto ime pa lahko dejansko reši to situacijo. Ko je Šrila Prabhupada prišel v New York in pel, so vsi samo gledali, ali je padel iz Marsa. Toda sveto ime deluje in lahko očisti vse kontaminacije. Milost Gospoda Čaitanje.

Najljubša vaišnvavska pesem in zakaj?

Sri Krišna Čaitanja prabhu daya kora more … Zakaj? Zato, ker vso moje duhovno življenje visi na milosti. Ta pesem naslavlja vse člane Panca Tattve, najpomembnejše družabnike Gospoda Čaitanje in kaže na pomembnost iskanja družbe bhakt – ramachandra sange mage narottama dasa. Sploh pa so pesmi Narottama dasa Thakurja tako močne, da tudi moje trdo srce lahko občuti delček njegovih duhovnih emocij.

Šrila Prabhupada je nedvomno eden največjih dobronamernikov človeštva. Kakšen je tvoj odnos z njim?

Šrila Prabhupade ne razumem, včasih mislim, da ga razumem, vendar ga sploh ne razumem. Vse, kar lahko rečem o Šrila Prabhupadi, je to, kako mi ga je opisal moj duhovni učitelj in pa drugi njegovi učenci. Ja, Šrila Prabhupada je dal celemu svetu milost Gospoda Čaitanje. Vpliv Šrila Prabhupade bo svet lahko videl šele čez par stoletij. Pred petnajstimi leti, če si bil vegetarijanec, si bil nor. Kdo je povzročil spremembo te zavesti?? Sedaj je vegetarijanstvo postalo zelo razširjeno. Kakšen je moj odnos z njim? Poskušam ga služiti preko svojega učitelja. Poskušam razumeti njegovo razpoloženje, njegovo misijo. In nekako, kot neznaten služabnik, poskušam nekaj narediti.

Sveto ime je hkrati sredstvo in cilj bhakti yoge. Kako bi ti opisal svoje druženje z Harinam Prabhujem in simptome čiščenja srca?

Hahaha, to pa je zanimivo vprašanje. Moje druženje je vsekakor zanimivo. Včasih imam dan, ko nekako toleriram sveto ime brez večjih uporov uma. Zopet drugič, mi prihaja 100 in 1000 idej med mantranjem, tako da se kar čudim. V sastrah piše, da se žalitev svetemu imenu lahko rešimo na dva načina, neprestano mantranje Hare Krišna maha-mantre in slavljenje Šri Šri Gaura Nitai, tako poskušam uporabiti ta dva načina. Simptome čiščenja srca sicer bolj malo opazim, ko pa berem določene zapiske iz dnevnikov itd., potem vidim, da so se dejansko stvari premaknile naprej. Eden izmed simptomov čiščenja srca, ki ga opažam pri sebi, je le to, da ko mantram, da leti sto tisoč umazanij iz njega. Ko pa je moja zavest nekje na treh gunah, pa je um popolnoma miren, se pa čutim čistega, hahaha. Zanimivo, a ne?

Katera sveta mesta bi si moral vsak želeti obiskati in zakaj?

Vsekakor Šri Mayapur Dham. V Navadvipu so prisotna vsa sveta mesta univerzuma, je edino sveto mesto, ki je ohranilo polno moč v Kali yugi. Celo ta moč se vedno bolj manifestira. Glavni vzrok pa je tudi, da se tu večno odvijajo zabave Gospoda Čaitanje.

Velikokrat lahko slišimo da so Hare Krišnovcem oprali možgane in da je vso doživljanje samo plod avtosugestije : ). Kako bi ti racionalno odgovoril na to vprašanje?

Jaz bi ga vprašal, kako ve, če sploh živi. Mogoče je mrtev in misli, da je živ. Kaj, če je v resnici kamen, ki misli, da je človek. Hahahaha, ljudje, ki mislijo na nivoju uma se spomnijo sto in ene ideje. Dejansko, lahko pogledamo življenje človeka. Kakšen je postal, ko se je pridružil Gibanju za zavest Kåñëe. Ali je pridobil dobre kvalitete? Notranje stvari se da oponašati. Srečal sem veliko lažnih inkarnacij v Sloveniji, govorili so, da bodo odrešili svet, toda še sami so bili popolnoma zmedeni. Nihče ne more oponašati kvalitet, ki jih ima vaišnava. To je dokaz. Seveda, veliko doživljajev je lahko plod uma, fantazije. Vidimo, da celo bhakte mislijo, da vidijo Kåñëo, si zamišljajo, da imajo telo gopije itd. Plod uma. V Vrindavanu imamo veliko skupin bhakt, ki živijo na umskem nivoju fantazije. Zato se mora prvo videti kvaliteta vaisnave. Kar se tiče pranja možganov. Informacije tako ali tako pridobivamo in nam oblikujejo razumevanje. Reklame in nelogične informacije bi lahko prav tako imenovali pranje možganov. Politiki pravijo, kaj vse bodo naredili, potem pa nič. Kako bi to imenovali? Hitlerjeva desna roka Himmler je rekel, da moraš laž vedno znova ponavljati in dovolj glasno, potem te bodo vsi razumeli. Vsak lahko prebere knjige in vidi kaj je v njih. Vsak lahko z uporabo inteligence vidi, kakšne so stvari. Če pogledate v Bhagavad-gito vidite, da je to proces buddhi yoge, joge inteligence.

Tvoj duhovni učitelj je pokrovitelj in pobudnik druženja bhakt v majhnih skupinah (nama hatte). Je to prihodnost druženja bhakt, ki so morda bolj oddaljeni od templja?

Če pogledamo celotno Čaitanja lilo vidimo, da so se bhakte družili na tak način. Bhaktivinoda Thakur pravi, da je Nityananda odprl tržnico svetega imena. Včasih v preteklosti smo mislili, da je celotno gibanje samo v templju. Da kdor ni v templju je v mayi. Samo tempelj in demoni zunaj. Hahaha. Zanimiva ideja. Vsekakor je druženje bhakt najvažnejša stvar v duhovnem življenju. Gospod Čaitanja je rekel, da se bo v vsaki vasi in vsakem kraju pelo sveto ime. Če pogledamo koliko bhakt vegetira v svojem kraju, in pa po drugi strani, tisti, ki se družijo v nama hattah, koliko duhovne energije občutijo. Ali ne? Če pogledamo kako so Jehove priče in druga verska gibanja v ZDA sprejela ta princip z velikim uspehom, vidimo, da moramo tudi sami čim bolj slediti to, kar je delal Gospod Nityananda. Vidimo, da se v Sloveniji stvari lepo odvijajo.

Tvoja zbirka Božanstev je ogromna. Kje si se tako navdušil in navezal na to obliko predanega služenja?

No, v začetku bhakti yoge sem bil bolj impersonalno usmerjen, ker sem veliko meditiral na Brahman. Hahaha, eno idejo sem imel pri štirinajstih, da vzamem mayavada sanyaso. Razne neumnosti sem imel v glavi, kaj čemo. Spomnim se, ko so leta 1995 bhakte kazali slike Božanstev, se je meni to zdelo zelo čudno. Sprejel sem duhovno obliko Krišne, toda Božanstva sem imel za navadne lutke. Potem nekaj mesecev kasneje, na prvem slovenskem kampu je neka bhaktina Tatjana, sedaj Tungavidya, imela Šri Šri Gaura Nitai. Šotor je imela nasproti mojega. Nekega dne me je zvečer poklicala in dala mahaprasadam. Takrat sem začuden zagledal neko svetlobo iz Božanstev, tako sem razumel, da niso mrtva. Hahaha, takoj sem šel na pogovor k Avadhuti Pr. in ga vprašal glede Božanstev. Sicer mi ni ravno svetoval, vendar ko sem prišel avgusta v Villo Vrindavano in videl tam Gaura Nitai sem jih kupil. Toda, ko sem zagledal Radha Krišno, sem jih zamenjal za Njih. Hahaha, čeprav nisem bil kvalificiran. Kasneje sem oktobra leta 1996 začel oboževati Šri Šri Gaura Nitai in od takrat vsak dan naredim neko obliko puje. Ko sem potoval z Gurumaharajem, sem imel s seboj Božanstva in jih častil v meditaciji. V tem temačnem svetu se je Krišna milostno pojavil kot Božanstvo, da nam da svojo družbo. Imam pa navado pretiravati, zato to rajši delam za Krišno, kot pa da bi to iskal kje drugje, hahahaha.

V tem svetu nam je zelo težko sprejeti odgovornost. Če je že materialna odgovornost tako zahtevna stvar, kakšna je potem šele duhovna. Kako se ti znajdeš v vsem tem?

Spomnim se, da sem se zelo bal, da ne bi mogel resno slediti procesa duhovnosti. Na prvo iniciacijo sem čakal skoraj dve leti po sprejetju in duhovni učitelj me je vprašal, zakaj ne vzamem iniciacije. Sem mu rekel, da ne vem če bom lahko sledil celo življenje. Da nimam težav, da pa je um nor. Dejal mi je, da naj si izbrišem iz glave ideje, da ne bi sledil in da v umu ni problem. Naj pa pazim na svoja dejanja. Dejal mi je tudi, naj se vedno družim z bhaktami in naj nimam iluzij, da materialni svet ni nevaren. Včasih se nastavljamo situaciji, za katero vemo, da je nevarna. Ponos je najnevarnejša stvar poleg njega še malomarnost. Zato se moramo vedno zavedati, da tudi Gospod Brahma in Siva nista prosta učinka materialne narave. Kaj bomo potem rekli mi. Moramo enostavno biti realni in se izogibati situacijam, ki niso ugodne za duhovno življenje in iskati okolje, ki je ugodno. Je kar se da preprosto. Enkrat me je duhovni učitelj vprašal, če vem kaj je najpomembnejša stvar v duhovnem življenju. Imel sem par idej: mantranje, služenje duhovnemu učitelju. On pa mi je odvrnil, da je Šrila Prabhupada dejal, da je DTN najpomembnejša stvar. Gledal sem z izbuljenimi očmi, hahaha. On pa je rekel, da ve, da se mi niti ne sanja, kaj je ta DTN. Potem mi je razložil, da je to DO THE NEEDFUL – stori, kar je potrebno. To je tista potrebna odgovornost, da naredimo, kar je potrebno, tako duhovno kot materialno. Ne da si mažemo med na oči in jih zatiskamo pred realnostjo. Šrila Prabhupada je rekel, da je ta proces enostaven za enostavne in kompliciran za komplicirane.

Rečeno je, da je ena izmed glavnih stvari, ki jih iščemo, ljubezen. Človek je resnično zadovoljen, ko je ljubljen in ko lahko ljubezen da. V vaisnavski filozofiji je govora o najbolj vzvišeni ljubezni, ljubezni do Boga. Lahko ljubimo druge ne da bi ljubili Boga in ali lahko ljubimo Boga ne da bi ljubili vsa druga živa bitja? Kako ti izkušaš to ljubezen?

Problem nastane če ni Krišne v središču, takrat je ta ljubezen sebična. Zakaj imamo nekoga radi – ker nam laska, ker nas zadovoljuje na določen način. V tem primeru, dokler njegovo delovanje prinaša zadovoljstvo našim čutom, ga ljubimo. Ko pa ga ne, potem naša ljubezen izgine. V nesreči je zelo malo prijateljev. To ni ljubezen. V vedskem smislu je bila ljubezen povezana z dharmo – moralnimi in duhovnimi načeli. Vidimo primer Gandhari, ko je izvedela, da bo njen mož slep, je tudi sama žrtvovala svoj vid. V danajšnem času obstajajo ločitve, umori itd. v zakonskih zvezah, ker ljudje sploh ne znajo ljubiti. Samo gledajo kako bi maksimalno uživali. Prava ljubezen je nesebična. Krišnina ljubezen do nas je vedno nesebična. Dal nam je telo, zrak, vodo, itd. In nič ne računa za to, celo prisoten je v našem telesu. Vedno nas poskuša usmerjati proti večni sreči. Ko se zavemo, da nas sebična sreča ne bo zadovoljila, potem smo na dobri poti da razvijemo pravo ljubezen. Ker je prisotna zavist na Vsevišnjega Gospoda in mu zavidamo, se te zavisti ne bomo rešili tudi v odnosu do drugih. Prav tako je Visnu v srcu očiščevalni princip v celotnem univerzumu, brez služenja Njega ne bomo mogli čisto delovati. Prava ljubezen pa je lahko prisotna v čistem srcu.

Na zahodu imamo kar nekaj mistikov, filozofov, teistov itd. Si našel kakšno povezavo med njihovimi iskanji in zaključki ter filozofijo ved?

Seveda, ko sem raziskoval mistično znanje starega Egipta, židovske Kabale, ter drugih zahodnih smeri. Vidimo, da imajo dejansko izvor v Atharva Vedi ali pa v tantričnem znanju čaščenja Šive. Nisem opazil nobene razlike. Od svojega 12. leta sem bral duhovne, mistične, filozofske knjige. Sicer sem poznal Bhagavad-gito, a je bila takrat še previsoka zame. Vendar, ko sem jo začel brati, sem videl, da sem končno dobil v roke knjigo, ki zavzema celotno zaključeno znanje.

Kako ljudem na najboljši način predstaviti in ponuditi zaklad zavesti Krišne?

Vsaka oseba je individualna. Zato moramo uporabiti veliko inteligence, da vidimo na kakšen način lahko nekomu najbolje predstavimo zavest Krišne. Nekdo bo sprejel najlažje Krišno v obliki torte, hahahaha, nekdo v obliki znanja, nekdo v obliki prijaznih ljudi. Moramo postati zelo personalni. Dobro poanto je imel Anuttama Prabhu na svojem seminarju o komunikaciji; potrebe, interesi in zadržki. Moramo videti kaj jih zanima, kaj potrebujejo in kakšne zadržke imajo, potem moramo na podlagi tega delovati.

Mnogim je 5000 let predolg časovni interval in težko sprejmejo argumente, ko je govora o Kåñëi. Vendar je Gospod Čaitanja izvajal svoje zabave pred 500 leti. Je potem lažje sprejeti Krišno skozi Gospoda Čaitanjo?

Kaj pa je 5000 let v primerjavi z večnostjo. Problem je, ker ljudje mislijo, da je njihovo kratko življenje merilo za vse stvari. V primerjavi z univerzumom smo le nepomembne muhe enodnevnice. Duhovno znanje je bilo tako aktualno tako na začetku stvarstva kot je sedaj in bo v prihodnosti. Problemi so isti, stoprocentno smrt; znova in znova se rojevamo in umiramo. Tu so vedno iste nadloge rojstvo, starost, bolezen in smrt. Vedno so nadloge od našega uma, od drugih živih bitij in nadloge od materialne narave. Tako naj pogledajo, kaj prinaša to znanje, namesto da se ”obesijo” na številke. Bhaktivinoda Thakur je, ko je videl nespametnost ljudi, znižal starost Bhagavad-gite v Krišna Samhiti, samo da bi jih pripravil, da bi odprli knjigo. Sicer je duhovni proces, ki ga je podal Krišna nemogoče izvajati. Zato je prišel Gospod Čaitanja, ki je dal sveto ime. Tudi, če nekdo samo poje sveta imena, je na poti duhovne rasti. Gospod Krišna pa je zelo zahteven.

Hvala ti, da si si vzel čas. Bi za zaključek rad povedal še kaj za bralce revije ali podelil kakšno misel?

Ne smemo pozabiti kakšen dragulj smo dobili, Šrila Prabhupada je rekel, da dve stvari zameri svojim učencem na Zahodu: da premalo berejo in da niso previdni v delovanju. Šukadeva Goswami pravi, da moramo razumeti tako znanje kot neznanje. Moramo razumeti kako deluje materialna narava in kaj je transcendenca. S takšnim razumevanjem lahko delujemo pravilno in se varujemo neugodnih okoliščin. Prosim vse bralce, da malce pomolijo zame, da bi lahko čimbolje služil svojega duhovnega učitelja.