Ponedeljek, 30. avg ‘10

Konec tedna sem spremljal lokalno vremensko napoved in danes zjutraj
še zadnjič preveril, kaj pravi. Pravzaprav sta se dve napovedi
nekoliko razlikovali, saj je ena napovedovala dež v Mariboru celi
dopoldan, druga pa začetek padavin šele okrog poldneva. Zaključek je
bil, da bo pač treba počakati in če dežja ne bo, grem v harinam …

Tako se je tudi zgodilo. A jutro je bilo hladno, v Mariboru dvanajst
stopinj Celzija, oblačno in turobno, kar se je odražalo tudi na
ljudeh. Hitro sem pripravil vse potrebno za harinam, da bi izkoristil
čim več minutk suhega vremena …

Na začetku sem srečal dva Roma. Prvi je bil starejši gospod, znanec
matadži Milene, ki je nekajkrat obiskal Hare Krišna srečanja v
Mariboru. Na vprašanje, kako je, je odgovoril: >>Ko stari čovek …<<
Nekoliko kasneje, ko sem že pel, je šel mimo mlajši Rom, s katerim sem
se par krat pogovarjal na cesti. Bil je nasmejan, vesel, da me vidi,
in z določeno mero navdušenja me je pozdravil: >>Hare Kristus!<<:)

V nadaljevanju sem predvsem pel in igral. Po dvajsetih minutah
harinama je začelo rositi, tako da sem ves tiskani material (knjige,
letake, revije itd.) pospravil, harmonij in jaz pa sva nadaljevala
svoje opravilo. Po kakšnih petnajstih minutah je dež ponehal.

Mimo je šlo veliko znancev, a so navadno le pozdravili in šli naprej.
Ustavila se je le matadži Mojca, ki jo je včasih znalo zanesti na
mariborsko nama-hatto. Spregovorila sva nekaj besed, v košarico je
vrgla kovanec in šla naprej.

Nekaj po enajsti je znova začelo rositi. Sčasoma so kaplje postajale
vse večja in večje, tako da je bilo petje, predvsem pa igranje
onemogočeno. Hitro sem pospravil preostanek opreme in odbrzel do
avtomobila.

Vesel sem bil, da je bil harinam izveden skoraj v zastavljenem obsegu.
Ljudje sicer niso pokazali zanimanja, a slišali so …

Hare Krišna!

Gargamuni das