Po zelo dolgem času sem imel spet priložnost povedati nekaj besed v predavanju na Nedeljskem srečanju v ljubljanskem ISKCON-ovem templju. Razmišljal sem, kaj naj obiskovalcem predstavim, s čim izzovem poglobljeno razmišljanje o “mojem mestu v Zavesti Krišne”?

Zdi se, da na eni strani radi govorimo o Krišni, duhovnem svetu, šastrah, visokoletečih duhovnih pričakovanjih, na drugi strani pa se utapljamo v odgovornostih v službi, gledamo holivudske filme, na poti v trgovino opazimo milijon reklam za stvari, ki jih sploh ne potrebujemo in tako naprej. Kot guganje na gugalnici, ki nas enkrat dvigne visoko naprej in takoj za tem visoko v obratno smer.

Kam torej, v to kaotično sceno, s skoki v prvi in drugi ekstrem, paše bhakta, ki se trudi napredovati v duhovnem življenju, a je vklenjen v nemirno urbano okolje? Kako prakticirati “urbano yogo”, biti tukaj in zdaj, spraviti gugalnico na sredino in, nad vsem, ostati Zavesten Krišne in ostati ob zunanjem blišču mestnih luči nevznemirjen?

Predpogoj za doseganje rezultatov v prakticiranju joge je mir. V nemirnem svetu, ki na vsakem koraku spodbuja nasilje, spolnost, cinizem, nakupovanje in podobne materialistične “cukrčke” je tak mir težko, takorekoč nemogoče doseči. A Bhagavad-gita, učbenik uspešnega življenja yoge, pravi, da je mir naravni rezultat razumevanja dejstva, da je Krišna uživalec žrtvovanj in askeze, vrhovni nadzornik vseh svetov in najboljši prijatelj vseh živih bitij.

Miru, življenja brez vznemirjenja torej ne prinese nova frizura, boljši avto, zabavna izjava z največ “I like” klikov na FaceBook-u in nova hiša. Tudi življenje na podeželju ne nujno!

Če pa želimo biti ne samo mirni ampak tudi zadovoljni, pa lahko sprejmemo navodilo Sri Caitanya-caritamrte, ki pravi: “tattva-vastu—krsna, krsna-bhakti, prema-rupa nama-sankirtana—saba ananda-svarupa; Absolutna Resnica je Sri Krišna in ljubečo vdanost, ki se izkaže v čisti ljubezni Krišni dosežemo s skupinskim petjem svetega imena. To pa je bistvo vsega zanosa.” (CC Adi 1.96)