Torek, 17. avg ‘10 II

(… Nadaljevanje.)

Ob koncu harinama v Celju sem se pogovarjal z moškim srednjih let, ki
je sicer zase trdil, da je ateist, a ga je malo preveč zanimala
duhovnost in s preveč izjavami se je strinja, da bi to lahko potrdili.
Gre le za še eno osebo, ki enostavno nikoli ni dobila duhovnega
znanja, sicer pa ni negativno nastrojena do Boga in Njegovih
služabnikov.
Pogovor je trajal več kot petnajst minut. Spraševal je inteligentno in
globoko. Med drugim je izrazil tudi nekaj dvomov o smislu in učinkih
vere v svetu. Pa sem poudarjal, da vse vere v bistvu učijo isto stvar,
da pa smo ljudje izvedenci za pokvariti še to, kar prihaja neposredno
od Boga. Vse naše verske izmišljotine in ponaredki ter dejanja, ki
izhajajo iz njih, pa navadno odbijajo večino kolikor toliko normalnih
ljudi.

Ob koncu omenjenega pogovora je prišel bhakta Miran in mi rekel, da
sem vabljen na kosilo v celjski nama-hatta center. Res nepričakovano
in zelo prijetno povabilo! Miran je odšel, jaz pa sem v miru pospravil
vso opremo. V tistem je prišel mimo ulični kitarist Srečko, ki je tudi
končal s svojim igranjem. Skupaj sva se sprehodila del poti in ob tem
lepo pogovarjala.

V nama-hatta centru pa je bilo živahno. Tam so bili Kavi Karnapura
prabhu, Margatita prabhu, bhakta Miran in matadži Vanja. Zelo vesel
sem bil, da jih vidim. Najprej smo zapeli in zaigrali en bhadžan, nato
pa je Margatita prabhu postregel z odličnim prasadamom. Častili smo ga
za šankom in pripomnil sem, da se ne spomnim, kdaj sem nazadnje sedel
za šankom:) Fino smo se okrepčali, nato pa še lep čas pogovarjali …
Ostal bi še dalje, a so me čakale pot in obveznosti v Mariboru.

Hare Krišna!

Gargamuni das