Sobota, 31. jul ‘10

Še en sobotni dopoldan sem preživel na mariborskih ulicah. Tik pred
odhodom v center mesta je nehalo deževati, tako da ni bilo gneče, kar
se tiče števila uličnih glasbenikov. Mirno sem si lahko izbral mesto
za harinam, ki mi je najbolj ustrezalo.

Nekaj današnjih srečanj z ljudmi želim omeniti … Prvo je bilo bolj
bežno. Še ko sem hodil od avtomobila proti kraju za petje, sem srečal
moškega srednjih let z močnimi brki in vedrega obraza. Že teden prej
sva ga srečala s Kišore Krišno prabhujem … Mož se je nasmejal in me
zelo odločno pozdravil: >>Hare Krišna!<<

V prvi polovici harinama sem praktično samo pel. Ljudje so se
sprehajali v bolj poletnem, turističnem razpoloženju, jaz pa sem jim
poskušal dati sveto ime.

Proti koncu harinama se je ustavil prijatelj iz mladosti, še iz časov
ukvarjanja s športom in igranja kitare. Ime mu je Robi. Ni se samo
bežno ustavil, pa tudi pogovor ni bil tak. Pogovarjala sva se lep čas.
Ker ga dolgo nisem videl, me je zanimalo, kaj počne, on pa je tudi
vprašal po mojem delovanju. Najbolj mi je ostal v spominu pogovor o
razpadu njegovega zakona pred slabim letom. Po devetnajstih letih
konec. Pa je rekel, da se je veliko naučil, čeprav ni bilo lahko.
Povedal mi je, da je prebral približno petdeset knjig, da bi prišel do
odgovorov, ki so se mu porajali v omenjeni situaciji. Torej, znanje ga
je reševalo. Pa seveda Bog, h kateremu se zateka. Pozabiti pa ne gre
tudi na njegov karakter, dobroto in še eno lastnost, ki je v osebnem
stiku nisem videl tako izraženo še pri nikomer - Robi je v pravem in
dobrem smislu nepopustljivo borbena oseba, ki se ne preda. Verjamem,
da ga je kombinacija vsega tega dvignila na še višjo raven, čeprav
takšna izkušnja mnoge pokoplje, in upam, da bo tako nadaljeval tudi v
prihodnosti.

Dvakrat se je ustavila matadži Barbara, ki je šla po opravkih. Zanimiv
mi je bilo slišati, kako lepo pomaga svojemu osemnajst letnemu nečaku
in kako razmišljajo nekateri mladi danes. Ob slednjih izjavah sem imel
občutek, da sem res že star oziroma da sem skoraj neka druga
življenjska vrsta:)

Ob samem koncu harinama se je ustavil dr. Danijel, profesor matematike
z družino. No, najprej sem opazil njegovo štiriletno hči Elo, ki je
pritekla predme in začela plesati. Zatem sem spregovoril nekaj besed s
staršema. Ela je nato izrazila željo: >>Glegol, zaiglaj eno pesem!<<
Privolil sem, a pod pogojem, da bo ona ob tem plesala. In res …
predstavil sem del svojega glasbenega repertoarja, Ela pa svojega
plesnega, kar je trajalo vsaj pet minut. Danijel se je ob tem smejal
in mnogi mimoidoči tudi. Prav posrečeno je bilo … Po tej predstavi smo
malo pokomentirali našo umetniško točko in se še malo pogovarjali.
Zatem je družinica nadaljevala svojo pot, jaz pa sem zaključil svoj
nastop na cesti …

Hare Krišna!

Gargamuni das