Torek, 17. avg ‘10 I

Okoli poldneva sem pel in igral v Celju. Kitarist Srečko je bil
oddaljen nekaj sto metrov od kraja, kjer najraje igram, drugih
glasbenikov pa ni bilo videti in slišati. Tako sem se lahko mirno
namestil ob križišču dveh prometnih ulic v coni za pešce.

Kmalu po začetku se je ustavil navihani starejši gospod, s katerim sva
se pogovarjala pred nekaj tedni. Spet ga je zanimal cel kup stvari.
Njegova vprašanja so bila že bolj specifična kot zadnjič, a je še
zmeraj skakljal kot kobilica s teme na temo.

Med tem pogovorom je pristopil visok, močno grajen moški. Starejši
gospod ga je takoj prepoznal, saj naj bi bil ta visoki mož harmonikaš
v nekem zelo znanem narodno-zabavnem ansamblu. In kaj je želel?
Povedal je, da je pred časom njegova žena kupila Hare Krišna medenjake
in da so bili neverjetno okusni. Zanimalo ga je, kje jih lahko spet
kupi. Dal sem mu informativni letak in mu pokazal telefonsko številko,
na kateri lahko preveri, ali se da medenjake še zmeraj kupiti.
Zahvalil se je in odšel naprej.

Prikolesaril je znanec iz Slovenj Gradca, ki pa sem ga sedaj že drugič
videl v Celju. Lepo je pozdravil in vprašal, kdaj se vidimo na
Koroškem.

Mimo je prišla tudi Mathura Kišori matadži, ki so jo spremljali
otroci. Lepo je pozdravila, v košarico vrgla kovanec in mi prinesla še
vodo za pitje. Ker se ji je mudilo, je odhitela, a je dodala, da se
verjetno še vrne. In res … Čez slabo uro je bila nazaj in tokrat sva
lahko spregovorila nekaj besed. Kupila je tudi Bhagavad-gito, ker ima
podobne izkušnje, kot mnogi med nami … Velikokrat ko posodiš knjigo,
je namreč en vidiš več … No, vsaj ko gre za Šrila Prabupadove knjige,
se človek ob tem ne sekira preveč:)

(Se nadaljuje …)

Hare Krišna!

Gargamuni das