N. M. Tamohara prabhu
16. februar 2009

Šrimad-Bhagavatam 3.23.56

Šrila Prabhupada je materialni svet pogosto primerjal z zaporom. Ne glede na vlado zmeraj obstajajo uporniški državljani, ki kršijo državne zakone in zato je zanje zgrajen zapor. Podobno smo se zaradi svoje uporniške narave proti Krišni tudi mi znašli v materialnem svetu. Ta kraj je namenjen nam, da lahko poskusimo delovati in uživati neodvisno od Krišne. A dober zapor, če res izpolnjuje svoj namen, je tudi popravni dom. Zaporniki naj bi se vrnili iz zapora popravljeni in postali dobri državljani ter se odpovedali uporništvu proti vladi.

Namen materialnega sveta je, da se v njem očistimo, zavržemo svojo uporniško naravo in da se utemeljimo v svojem izvornem transcendentalnem položaju kot služabniki Boga. Devahuti govori o poti, ki to postopoma omogoča. To pot nam v materialnem svetu razodevajo sveti spisi in svete osebe ali sadhuji, duhovni učitelji, ki nas prihajajo poučiti, kako se rešiti iz materialnega sveta in kako delovati na način, ki nam omogoča postopno osvoboditev iz okov materialističnega življenja. Devahuti govori prav o tej poti, ki vodi od karme, preko dharme in vairagye do tirtha-pada-sevayai ali vdanega služenja Krišnovim lotosnim stopalom. Za to torej gre.

Vsakdo v materialnem svetu mora delati. Kot pravi Šrila Prabhupada, mora biti vsakdo dejaven in da bi preprosto lahko vzdrževali telo, je zato potrebno materialno delovanje. To velja za vse nas, ki smo ujeti v materialnih telesih in v materialnem svetu. Toda namen dela ni, da nas zapleta, temveč nas mora osvobajati. Z drugimi besedami, delo je treba opravljati v skladu z načeli religije. Tako pravilno opravljeno delo vodi do religije, le-ta pa nato pripelje do nenavezanosti. Pravi nauk, vedsko znanje nas uči, kot je omenjeno tudi v Bhagavad-giti 3.9, da je treba delo opravljati kot žrtvovanje Višnuju, sicer ga opravljamo zaman. Delati je treba torej v skladu z načeli religije. S pomočjo takšnega delovanja bo živo bitje v končni fazi prišlo do ravni nenavezanosti, na kateri bo lahko razumelo, da njegovi poskusi uživanja v materialnem svetu ne bodo uspešni in da mu ne bodo prinesli sreče, saj takšno delovanje ni usklajeno z njegovim stvarnim položajem. Zaradi takšnega razumevanja se bo odreklo želji po gospodovanju in tovrstnemu uživanju, kar ga bo vodilo naprej do vdanega služenja Krišni, tirtha-pada-sevayai, služenja Njegovim lotosnim stopalom. Težava pa je v tem, da se živo bitje zlahka zagozdi nekje na tej poti.

Delo se namreč navadno opravlja samo za čutno uživanje, ne meneč se za načela religije. Pogosto se ljudje držijo zakonov religije, samo da bi si zagotovili dobro karmo ali pa da bi preprosto bili prepoznani kot religiozna oseba, ki živi zgledno in moralno. Vairagya ali nenavezanost pa je dostikrat usmerjena k impersonalističnim spoznanjem. Tako obstaja na vsaki stopnički te postopne poti možnost, da zgrešimo pravi namen. Zato verz in Šrila Prabhupadov komentar, ki smo ju danes prebrali, opozarjata, da vse omenjeno – naše delo oz. naša karma, naša dharma oz. naša religioznost ali naša vairagya oz. odpoved – nima vrednosti, če ne vodi k bhakti, če ne vodi do procesa vdanega služenja Krišni. Seveda velja za vedsko družbo, da se vsakdo zmore z lahkoto podati na to pot in da mnogi vsaj do neke mere stopajo po njej. Tudi če na tej postopni poti nekdo do konca svojega življenja ni dosegel najvišjega cilja, se je vsaj trudil in postopoma je zagotovo prišel na raven čistega vdanega služenja. Toda v kali-jugi (dobi prepirov in hinavstva, v kateri živimo) je to zelo težko.

V kali-jugi večina človekovih dejavnosti ne osvobaja, temveč nas zasužnji. Večina delovanja nas ne vodi do višjih načel religije, sama religija pa je večkrat kot pa ne uporabljena kot vez z ekonomskim napredkom za čutno uživanje in v tem primeru ne vodi korak naprej. To lahko opišemo še iz drugega zornega kota, če se spomnimo, da življenjski cilji sodijo v eno izmed naslednjih kategorij: artha, kama, dharma in mokša. Artha (ekonomski napredek) in kama (čutno uživanje) sta dandanes zelo popularni med ljudmi. Vsi si želijo napredek, ekonomski razvoj in vsakdo želi uživati s svojimi čuti, uživati v sadovih svojega delovanja. In kakšna je vloga religije? Pogosto se nanjo gleda kot na dodatek za povečanje arthe in kame. Vidimo, da je to torej problem, s katerim se soočamo.

Nedolgo tega sem videl rezultate zelo zanimive raziskave. Mislim, da jo je avgusta 2008 v ZDA izvedel New York Times. Raziskovali so, kaj je ljudem najvažnejše. Anketiranci so lahko navedli več kot en odgovor, tako da je vsota posameznih odgovorov na koncu presegla 100 %. Približno 60 % ljudi je dejalo, da je zanje ekonomska situacija zelo pomembna, prav tako okoli 60 % jih je reklo, da je okolijska problematika zelo pomembna, pa tudi učinek tople grede je bil omenjen takoj za splošno okolijsko problematiko. Tako so ljudje izrazili, kaj se jim zdi pomembno in čemu naj bi vlada dala prioriteto. Zanimivo pa je, da so čez štiri mesece to raziskavo ponovili, njeni rezultati pa so bili precej drugačni. Namesto 60 jih je sedaj 80 % trdilo, da je ekonomska situacija najvažnejša, samo 40 % jih je bilo mnenja, da je okolijska problematika zelo pomembna, in še manj, morda kakšnih 30 % je omenjalo učinek tople grede kot zelo pomemben.

Kaj se je torej zgodilo v teh štirih mesecih? Je problem tople grede izginil? Kaj se je zgodilo? So se ozonske luknje zakrpale in je tako vse urejeno? Ne. Vidimo pa lahko, da se je ekonomija zrušila na celi črti. Predpostavljam, da je bilo tako po vsem svetu, še posebej pa je to bilo vidno v ZDA. Ko je kolapsirala ekonomija, je cena nafte, ki je prej znašala 4 dolarje za galono, padla na 2 dolarja. Ti dve dejstvi sta bili zelo, zelo pomembni in sta povsem spremenili pogled ljudi na celotno situacijo. Tako sedaj okolijski problemi niso več tako pomembni, ker se je spremenila cena nafte. Vsakdo se je moral soočiti tudi z ekonomskim dislociranjem, odpuščanjem zaposlenih in posledično povišano nezaposlenostjo. To je torej postal pereči problem. Kaj se lahko iz tega naučimo?

Očitno je, da je pozornost in skrb ljudi v veliki meri usmerjena k takojšnjemu ekonomskemu samo-interesu. Njihovi preostali cilji, druge prioritete hitro zbledijo, ko so soočeni s kakršno koli ekonomsko spremembo ali kakršno koli grožnjo njihovemu življenjskemu slogu ali v končni fazi njihovemu čutnemu uživanju. In to lahko opazimo tudi, ko gre za religijo. Religija je pogosto, kot sem že omenil, zgolj dodatek našima arthi in kami, našemu ekonomskemu razvoju, namesto da bi bila sama po sebi cilj ali pa stopnička do višjih ravni duhovnega napredka.

Tako religija velikokrat temelji na ekonomskem razvoju in nima veze z odpovedovanjem materializmu. Še posebej na Zahodu vidimo, da na religijo zelo močno vpliva karma. Seveda je to opazno tudi v Indiji in drugod. Pojavlja se povsod … Povedano drugače, ljudje so navezani na religijo v tolikšni meri, v koliki jim omogoča uživanje v določenem vidiku življenja, pa naj si bo to, da se človek bolje počuti glede samega sebe, da se smatra za dobro osebo, ali pa da se mu izboljša ekonomski položaj. Na Zahodu se zelo širi veja filozofije, ki se imenuje teologija blaginje ali religija blaginje. Tako po vseh ZDA, ne vem pa kako je s tem v drugih delih sveta, obstajajo mega cerkve, v katerih se shajajo tisoči ljudi, njihovo glavno sporočilo pa je materialni napredek oziroma blaginja. Pravijo, da si lahko človek s pomočjo religije zagotovi materialno blaginjo in da je dejanski pokazatelj, da je nekdo dober kristjan, njegova materialna blaginja. To idejo oznanjajo kot Calvanizem, le da je njihov kriterij za izbiro oziroma prepoznavanje ljudi, ki jim je usojeno, da se vrnejo v nebesa, človekovo materialno premoženje. Na podlagi tega kriterija je prepoznavanje ljudi, ki jim je Bog očitno zelo naklonjen, povsem enostavno in očitno.

Seveda se ne zavedajo, da imajo lahko bogati ljudje samo ugodno karmo, ki pa jo morda le trošijo, tako da ni mogoče vedeti, kakšno bo njihovo naslednje življenje ali kam bodo odšli po smrti. Kakor koli že, ta zamisel o povezavi religije in ekonomske blaginje je postala zelo popularna. Posledično seveda tako obstaja precejšnji poudarek na molitvah za materialne koristi in prispevkih za cerkve, ki bodo očitno na nek način v pomoč. Seveda tudi mi pravimo: »Daj neko punyo in imej od tega korist.« A to govorimo v okvirjih zavesti Krišne. Če daš nekaj Krišni, boš imel od tega duhovno dobrobit. Ne jamčimo, da bo ob tem tudi kakšna materialna korist. V skladu z Božjo voljo se le-ta lahko pojavi, ali pa tudi ne. V vsakem primeru pa gre pri opisani zadevi za nagnjenje k varanju in vidimo lahko, kako je religija tako pogosto zlorabljena, namesto da bi bila uporabljena na poti napredovanja v bhakti-jogi, za dosego samospoznanja.

Zasledil pa sem še eno zanimivo raziskavo. Morate mi oprostiti. V prejšnjih življenjih sem bil med drugim tudi profesor statistike, tako da mi je to področje zmeraj pri srcu. Raziskavo je opravil Raziskovalni institut Pure, ki periodično proučuje nekaj, čemur pravijo blagostanje. Kaj se pravzaprav skriva za tem? Preprosto gre za raziskavo, kaj se ljudem zdi, kako jim gre. Ali so zadovoljni s svojim življenjem? Ali jim gre dobro? Ker torej opravljajo raziskavo periodično, so videli, da je prišlo za časa ekonomskega kolapsa do ogromnega padca mnenja ljudi, da jim gre zelo dobro. Še posebej v začetku decembra je bilo zelo zanimivo videti, da je bilo 38 % ljudi mnenja, da jim gre dobro in da so uspešni, 58 % jih je trdilo, da se mučijo in borijo, 4 % pa so povedali, da trpijo. To je zelo zanimivo.

Seveda je občutek blagostanja ljudi tesno povezan z ekonomsko situacijo in stopnjo zaposlenosti, zato je povsem razumljivo, da je prišlo do omenjenega padca. To je bilo pričakovati. Toda zanimivo je, da v ZDA, ki jim navadno pravijo najbogatejša država na svetu … Saj ne vem, če so še zmeraj. Najverjetneje ne več, a vsekakor gre za zelo bogato državo. Toda 62 % ljudi trdi, da se muči ali trpi. Meni se zdi to zelo zanimivo. Seveda tudi vedska literatura govori o določenem odstotku ljudi, ki se v tem svetu muči ali trpi. Kakšen je ta odstotek? 100 %, praktično povedano! V Bhagavad-giti 15.7 izvemo, da živo bitje v tem materialnem svetu bije hud boj za obstanek. Bori se v materialni naravi. Vemo pa tudi, da je tak boj nekaj povsem pričakovanega. Dandanes dve tretjini ljudi opaža in spoznava, da dejansko trpi.
Torej, zdi se mi zanimivo videti razumevanje, da v materialnem svetu ni vse tako rožnato. Ker ljudje ugotavljajo, da je materialni svet zelo negotov, nam to dejansko daje izvrstno možnost za pridiganje. Ljudje razumejo, da lahko naslednji dan ostanejo brez službe, da lahko izgubijo svojo varnost in se sprašujejo, kaj dejansko sploh imajo? Preprosto se mučijo. Zanimivo je tudi, da uporabljajo isto terminologijo kot mi. Mučijo se in trpijo, mi pa imamo, kot sem rekel, odlično priložnost, da jim pomagamo.

Poleg mučenja in neprestanega boja pa je mogoče opaziti še eno zadevo. Ni se mogoče izogniti temu, da je ne bi. Čeprav sam novic ne spremljam več toliko kot nekoč, a se ni mogoče izogniti, da te, vsakič ko želiš pogledati novice, ne zbombardirajo. Vse več in več je namreč slišati, da ljudje govorijo o pohlepu. Pravijo, da je trenutno stanje posledica povečanja pohlepa in varanja v družbi. Dejansko vse bolj in bolj govorijo o tem. To je še en pokazatelj, da se postopoma prebujajo. Sicer sta pohlep in varanje zmeraj prisotna. Varanje je zmeraj tu, toda navadno šele ko človeka osebno prizadene, začne razmišljati: »O da, to se resnično dogaja!« Torej, še ena zelo zelo dobra priložnost, da lahko bhakte razložijo ljudem, zakaj trpijo v tem svetu, da je materialni svet mesto trpljenja, da ne obstaja materialna rešitev, ki jim lahko pomaga in da je odgovor za vse probleme v vdanem služenju Krišni, v duhovnem življenju.

Šrila Prabhupada v komentarju zelo jasno izjavlja: »Delo, ki ne vodi k razumevanju zavesti Krišne, je zaman.« Ves materialni trud, vso to delo, če ni povezano z bhakti, z vdanim služenjem, je nekoristno, ne glede na to, koliko in na kakšen način se nekdo trudi. Lahko uvedejo paket ukrepov za stimuliranje gospodarstva, vložijo stotine in milijarde in bilijone dolarjev. Vlagajo tako ali tako vse več in več in več. Koliko denarja mislijo, da potrebujejo za rešitev problemov? A tako jih ni mogoče rešiti, kajti življenja ljudi bodo zmeraj polna trpljenja, borbe, razočaranj in vznemirjenj. Takšna je pač narava materialnega sveta. Ne da se je spremeniti.

Ljudje smatrajo majhen napredek ali pičli dobiček za uspeh. Bhakte pa so usmiljeni do živih bitij, ki dosegajo tako malo tega, kar sami smatrajo za uspeh v materialnem svetu. Vsaj v ZDA je obstajal neke vrste rek, ki je omenjal, da včasih duhovnik na pogrebu nima kaj dosti lepega za povedati o preminulemu, ki ni bil znan kot dober človek, ki ni imel ravno veliko lepih lastnosti. Duhovnik bi v takem primerih rekel, da je mož vsaj dobro vzdrževal družino. To je bil poslednji kompliment. Vsaj družino je vzdrževal dobro oziroma dobro je skrbel za ekonomski razvoj. Dober je bil v arthi in kami. Celo verski voditelji bi priznali, da je vsaj to počel dobro. To se smatra za uspeh. Ob pogrebu se zazre v njegovo preteklo življenje in zaključek je, da je dobro vzdrževal družino. In seveda Šrila Prabhupada komentira takšno izjavo z: »Živali tudi dobro vzdržujejo svojo družino!« To počno praktično vse življenjske vrste, ki jih poznamo. Vsekakor moramo poskrbeti za družino. To je očitno pomembno in je tudi pomemben del našega religioznega življenja, naše dharme, a samo po sebi nima posebne vrednosti in ni nek poseben dosežek ali uspeh.

Vidimo pa, da se celo tisti, ki težijo k nečemu malce višjemu, malenkost bolj naprednemu in morda bolj v guni vrline, kot so politiki, znanstveniki, filantropi in filozofi, vse življenje borijo za boljše življenje ljudi sveta. A kaj je njihov končni rezultat? Ob koncu življenja pogosto tudi sami umrejo mizerno, brez velikega uspeha. V mislih imam bridki primer življenja Mahatme Gandhija. Lahko bi rekli, da je šlo za človeka, ki je živel dobro življenje in imel moralno dober karakter. Bil je nenavezan in imel nekaj vairagye, še posebej v zadnjem delu svojega življenja. Šrila Prabhupada je omenil, da je prav ta nenavezanost omogočila in bila izvor moči, s katero je Angleže pregnal iz Indije. Bil je poln dobrih lastnosti! Držal se je tudi nekaterih načel religije, bral je Bhagavad-gito. Toda njegovo politično delovanje, ki je bilo zanj smisel celega življenja, ni bilo uspešno. Sicer je Indija postala neodvisna, toda kaj se je zgodilo z njim osebno? Po vsem tem težaškem delu za neodvisnost so izbruhnili nemiri med hindujci in muslimani, tako da je prišlo do delitve države na Indijo in Pakistan, za nameček pa je njegov rojak napravil še atentat nanj. In to je njegov uspeh?! To ni uspeh!

Zgodba pravi, da je med umiranjem izgovarjal ime Rame. Ne vem, ali to drži ali ne. A zgodba govori o tem. Če je resnična, potem je bil dejansko uspešen. Toda v tem primeru je omenjeno izgovarjanje svetega imena vzrok uspeha in ne njegovo politično delovanje. Slednje zanj osebno ni bilo uspešno. Pravzaprav sem prepričan, da je bil globoko razočaran, ko je ob koncu življenja opazoval, da razpada toliko tega, za kar se je tako zelo trudil. Toda tako je to v materialnem življenju. Tako deluje narava. In vsakomur se bo zgodilo enako.

Vidimo, da ljudje zavajajo sami sebe. Želijo čimbolj izkoristiti svoje življenje. Slišimo toliko sloganov, ki pa so dejansko precej plehki: »Živi samo za danes.«, »Čim bolje izkoristi vsako stvar.«, »Ustavi se in povohaj vrtnice.«, »Preštej vse blagoslove, ki si jih deležen.« itd. Kaj so te puhle fraze? Kaj pomenijo? Govorijo, da, na nek način, kljub vsem življenjskim bedam in vsemu, kar te žalosti, si lahko sposoben najti malo kapljico nečesa dobrega, nečesa, kar ti lahko da kanček sreče. In res. Drži, da je v materialnem svetu mogoče najti malo sreče, sreče, ki izvira iz zadovoljitve uma in inteligence, a gre za tako neznatno kapljico, ki je neprimerljiva z oceanom vdanega služenja oziroma s količino blaženosti, ki je dostopna v zavesti Krišne. A odločitev za izbiro kapljice obstaja, sicer ljudje ne bi nadaljevali na svoj ustaljeni način.
Obstajati pa mora opravičilo za to. Ljudje morajo opravičiti svoje brezvredne napore za pridobitev materialnih stvari in brezvredne napore poskusov iskanja smisla življenja, ko pa je v tem, kar počno, prav malo smisla. V psihoanalitični psihologiji govorijo o mehanizmu samoobrambe. Mednje sodijo tudi povsem običajne stvari, kot sta projekcija in zatajitev. Nekatere stvari počne vsakdo, so del sveta in omogočajo nemoteno življenje. A obstajajo tudi mehanizmi samoobrambe, med katere sodi tudi zabloda. Očitno je nekdo, ki je v zablodi, izgubil stik z realnostjo in to je točno to, kar se je zgodilo vsakomur v tem materialnem svetu. Vsi s(m)o v zablodi. Torej, iz duhovnega zornega kota je 99 % populacije mentalno bolane, ker je v zablodi. Zanika resničnost življenja.

Spomnim se članka iz revije Nazaj k Bogu, ki je bil prepisano predavanje Šrila Prabhupade, z naslovom »Kdo je nor?« Tega je že mnogo let, a mi je ostalo močno v spominu. Ne vem, ali je ta članek mogoče prebrati tudi danes, a jaz sem ob njem zmeraj užival, kajti v njem je Šrila Prabhupada poudaril, da je dejansko tisti, ki se istoveti s telesnim pojmovanjem življenja, dejansko »nor« ali v zablodi. To je dejstvo. Ali z drugimi besedami, govori o tem, kdo je dejansko pri pameti in kdo ne.

Mislim, da so v začetku delovanja tega Gibanja ljudje v ZDA mislili, da smo najverjetneje malce neuravnoteženi. Bhakte so obritih glav, v vaišnavskih oblačilih ter ob spremljavi karatal in bobnjev peli na ulicah. Tako so ljudje sklepali, da morajo biti ti bhakte nori. Toda Šrila Prabhupada je izpostavil: »Ne, mi smo tisti, ki smo dejansko razumni, saj razumemo realnost. Razumemo trpljenje v materialnem svetu in razumemo lastno duhovno naravo. To je razumno!« Nerazumno pa je razmišljati, da smo telo, in delovati, kot da bomo v materialnem svetu večno živeli brez kakršnih koli posledic, brez kakršnih koli slabih posledic svojega uživanja. To je zabloda in hkrati zelo žalostno stanje zavesti večine ljudi v materialnem svetu.

Pravilen odgovor je podan tukaj v Šrimad Bhagavatamu. Vsi ti procesi – delo, ki ga nekdo opravlja oz. njegova karmična dejanja, pa religijske dolžnosti in celo poskusi postati nenavezan – morajo pripeljati do vdanega služenja Krišni, sicer so brez vrednosti. To je znova in znova ponavljajoče se prekrasno sporočilo Šrimad Bhagavatama. Tako zelo pomembno je, da neprestano poslušamo, kaj je cilj vsega našega delovanja. Ta končni cilj našega življenja je čisto vdano služenje Krišni.

Če je čisto vdano služenje tako zelo pomembno, se postavlja vprašanje, kaj pravzaprav je čisto vdano služenje Krišni? Njegov najboljši opis najdemo seveda v Bhakti-rasamrita Sindhuju 1.1.11:

anyäbhiläñitä-çünyaà jïäna-karmädy-anävåtam
änukülyena kåñëänu- çélanam bhaktir uttamä

Gre za tisto vrsto vdanega služenja, ki je neposredno, namenjeno izključno Krišni in nikomur drugemu … Posebnost tega verza je, da je eden izmed temeljnih, da je paribhasita sutra. To je verz, na temelju katerega je na nek način zgrajen celotni preostanek dela. Zajema pa tako pozitivni, kot negativni vidik. To je ustaljen način ali logika, pogosto uporabljena v svetih spisih. Pozitivni vidik vsebuje dobronamerno vdano služenje izključno Krišni, negativni vidik pa je zajet v prvi polovici verza, anyabhilasita-sunyam jnana-karmady-anavrtam, in govori o tem, da je omenjeno vdano služenje prosto vseh drugih želja in, kot to definira Šrila Prabhupada, monizma, plodonosnega delovanja ali materialnih želja, ali z drugimi besedami, da je prosto jnane in karme. V čistem vdanem služenju ni primesi jnane in karme. Za nas je to zelo pomemben koncept in njegovo razumevanje je ključno pri opravljanju dejavnosti sadhana-bhakti, v vdanem služenju.

Pogosto slišimo o vdanem služenju, ki je pomešano z jnano in karmo, in včasih se zdi, kot da je to relevantno za nekoga drugega in ne za nas. Razmišljamo, da je ezoterična filozofija ali jnana povezana z zagovorniki filozofije impersonalizma in da je karma, ki zajema čaščenje polbogov, nekaj, česar mi ne počnemo. Torej, ne častimo polbogov in nismo zagovorniki impersonalizma, tako da si z jnano in karmo sploh ne rabimo beliti glave, saj smo vendar na poti bhakti. Karma in jnana sta za nas nepomembni. A temu dejansko ni tako. Razumevanje jnane in karme je relevantno za položaj, v katerem se nahajamo. Kar koli je prosto vdanega služenja, lahko spada le v kategoriji karme ali jnane, zato sta za bhakte zelo zelo pomembni in predstavljata enega naših največjih izzivov.

Nas ne zanimata ne karma-joga, ne jnana-joga. Bhakte se navadno tega dobro zavedamo. Kljub temu pa se znajdemo v položaju, v katerem smo soočeni z nečim, kar se imenuje jnana-misra-bhakti in karma-misra-bhakti. Gre za bhakti, ki je pomešana s karmo oziroma z jnano, torej ali z materialnimi željami in plodonosnim delovanjem ali pa z umskim špekuliranjem. To je še zmeraj bhakti in še zmeraj ohranja vrednost, ki jo bhakti ima, toda pomešana je z omenjenima elementoma. Za nas je pomembno, da poznamo te stvari in da nato pravilno ravnamo. Šrila Prabhupada nas poučuje o poti čistega vdanega služenja. Uči čisto, suddha-bhakti in da je pot vdanega služenja povsem čista. Ta cilj je zelo jasno in neposredno predstavljen v izjavi, da je čisto vdano služenje Krišni usmerjeno izključno Nanj in da je prosto drugih motivov. Kdor se tega drži, izvaja čisto sadhana-bhakti.

Lahko razmišljamo, da imamo že zato, ker nismo čisti bhakte, materialne želje. Kako je pravzaprav s tem? Analiza nas bo pripeljala do zelo pomembnega razločevanja. Obstaja namreč zelo pomembna razlika med bhakto na poti čiste vdanosti, pri katerem so še opazne navezanosti, in vdanim služenjem, ki je pomešano, karma-misra-bhakti, kar smo že omenili. Z drugimi besedami, prva pot vodi bhakto do popolne čistoče, druga pa je dejansko počasna pot. Na slednji poti sicer obstaja možnost, da bhakta postane čist, hkrati pa je na njej tudi možnost, da jo zapusti ali pa po njej napreduje počasneje.

Na poti čistega vdanega služenja Krišni, bomo mnogi najverjetneje rekli, da smo na stopnji anartha-nivrtti, ko imamo še zmeraj nekaj materialnih vezanosti, a delamo na tem, da se jih znebimo ali jih očistimo, da bi v končni fazi lahko dosegli cilj čistega vdanega služenja. Torej, anartha-nivrtti pride na vrsto za bhajana-kriyo oziroma poteka vzporedno z njo. Bhajana-kriya se očitno nadaljuje ob anatrtha-nivrtti in zajema devet procesov vdanega služenja Krišni, pri čemer je še poseben poudarek na poslušanju ter petju svetega imena in drugih oblikah slavljenja Gospoda.

Tako torej izgleda proces čistega vdanega služenja Krišni, kot nam ga je dal duhovni učitelj. Če se držimo njegovih navodil, potem je naše delovanje na ravni čiste vdanosti ali čiste sadhane ali čistega procesa sadhane kljub temu, da mi sami ta trenutek morda nismo čisti. Procesi vdanega služenja so izjemno pomembni, kajti prihajajo neposredno od duhovnega učitelja, da se z njimi lahko očistimo. So sredstvo za anartha-nivrtti, sredstvo za odpravo nezaželenih stvari v srcu, ki so dejansko mnogo mnogo življenj v njem prisotne, materialne vezanosti. Gre za raznorazne vtise, ki jih nosimo v svoji zavesti, najrazličnejše želje za kar koli drugega razen za služenje Krišni, ki so še zmeraj prisotne v naših srcih.

V Bhakti-rasamrta Sindhuju je še posebej izpostavljenih pet procesov, ki jih je poudarja tudi Šrila Prabhupada in ki so srž programov v naših templjih. To so: čaščenje Božanstva, poslušanje Šrimad Bhagavatama, petje Hare Krišna, bivanje na svetem mestu in druženje z bhaktami. Te dejavnosti izvajamo v naših templjih praktično vsak dan in predstavljajo bistvo procesa. Našel sem prekrasen verz in rad bi vam prenesel sporočilo iz Bhakti-rasamrta Sindhuja, ki vsebuje komentarje Džive Gosvamija in Višvanathe Čakravartija Thakure in ki ga je pred kratkim prevedel naš Bhanu Svami. V verzu 1.2.238 je rečeno, da ima pet procesov, ki jih je omenil Rupa Gosvami, neverjetno in osupljivo moč. Maharadža je to zelo lepo prevedel, ‘neverjetno in osupljivo moč’ ter sposobnost očiščenja pogojene duše. Teh pet procesov, pet ang vdanega služenja je prav to, kar nam je dal Šrila Prabhupada.

Če se držimo Šrila Prabhupadovega procesa, njegovih navodil, še posebej če vsak dan mantramo šestnajst krogov Hare Krišna maha-mantre, se držimo štirih regulativnih načel, pozorno poslušamo in pojemo, se družimo z bhaktami, potem smo pravilno utemeljeni. Tako se nahajamo v Krišnovi notranji energiji in to, kar počnemo, ni običajna aktivnost. Bhakta nikoli ne opravlja običajnih karmičnih dejanj. Njegova dejanja so povsem druge narave. So povsem duhovna in ne materialna. To je torej moč sadhana-bhakti, moč, ki izhaja iz izvajanja procesa čistega vdanega služenja Krišni.

Drugi proces, ki sem ga omenil, pa je mešano vdano služenje, karma-misra-bhakti. Njegov pozitivni vidik je, da gre za bhakti, za vdano služenje in Šrila Prabhupada na mnogih mestih v svojih komentarjih govori, da naj svojemu življenju preprosto le dodamo vdano služenje. Z drugimi besedami, Šrila Prabhupada govori, da kadar jogi doda v svojo prakso vdano služenje, postane uspešen. Tudi za plodonosnega delavca velja enako. Če opravlja delo za Krišno, je uspešen. Tudi za jnanija velja enako. Nagnjenost k bhakti mu omogoča napredovanje. Tako je torej mogoče biti uspešen. Torej, mi ne omalovažujemo in ne pravimo, da če ne deluješ na povsem čisti ravni, raje pozabi vse skupaj, saj ni vredno truda in raje sploh ne poskušaj. Mi tega ne trdimo!

Vdano služenje ima izjemno moč in pomen ne glede na to, v kolikšni meri ga živo bitje izvaja. Zato poskušamo zaposliti vsakogar, pa čeprav s tako preprostim opravilom, kot je uživanje prasade. Seveda jim poskušamo dati tudi knjige in sveto ime. Te dejavnosti so za živo bitje izjemnega pomena, saj mu omogočajo napredovati na njegovi duhovni poti. Toda bhakte, ki že imamo globlje razumevanje, ki si vestno prizadevamo duhovno napredovati in celotno zadevo zaključiti že v tem življenju ter se vrniti nazaj k Bogu, moramo biti previdni, da se naše lastno vdano služenje ne pomeša z omenjenimi elementi jnane in karme.

Prav tako je opisano, da je mešano vdano služenje veliko počasnejši proces. V enem izmed komentarjev v tretjem spevu Šrimad Bhagavatama sem prebral Šrila Prabhupadovo izjavo: »Traja lahko mnogo življenj.« Kdor mešano vdano služi, lahko doseže rezultat, a to lahko vzame mnogo življenj. Šrila Prabhupada, ki je tako milosten do pogojenih duš, pa ne želi, da tratimo mnoga življenja. Želi, da pridemo do konca še v tem življenju ali pa vsaj …