Danes je v družbi prava poplava raznoraznih filozofij, tako imenovanih duhovnih smeri ali poti. V času knjižnega sejma v Mariboru aprila 2009 sem dobil iz prve roke vpogled v vso to »obilje«. Veliko sem se pogovarjal z ljudmi in dober del teh pogovorov je bil zame precej boleč. Boleče je bilo poslušati ljudi, ki govorijo nesmisle, hkrati pa uvideti, kako nemočen sem v svojem poskusu, da jim pomagam razumeti »kako je na stvari«. Seveda sem srečal tudi takšne, ki so meni poskušali pojasniti »kako je na stvari«. Tako bo v nadaljevanju zapisanih nekaj besed na to temo …

Filozofije ali pogledi, s katerimi sem se srečeval, so se nahajali nekje med dvema skrajnostma. Prvo izmed njih je mogoče predstaviti z izjavo: »Samo po Jezusu je mogoče doseči popolnost!« Torej, po nikomer drugemu razen Jezusu in »moj« pogled (pogled zavesti Krišne) je bil za takšne osebe znatno preširok. Druga skrajnost pa je zajeta z rekom: »Vse poti vodijo v Rim!« Tako je vse pravilno, »moj« pogled pa je ozek, omejen ter fanatičen in dobro bi bilo, da čim prej presežem določene okvire … kot so mi rekli neki sogovorniki.

Pozabavajmo se malo s prvo zgoraj omenjeno skrajnostjo. Prepričanje, da se je k Bogu mogoče vrniti samo po Jezusu Kristusu, danes pojasnjujejo na temelju materialnega razumevanja, ali pa morda bolje rečeno pomanjkanja razumevanja. Če postaviš vprašanje, zakaj je osvoboditev mogoča samo po Jezusu Kristusu, je odgovor običajno: »Pa … zato! On je edini!« Toda zakaj? Poudarja se oseba z »imenom in priimkom«. Toda zakaj? Kaj je v tem posebnega?! Ima pravo ime, ali kaj?! Numerološki seštevek črk v imenu in priimku je ugoden, ali kaj?! Zakaj Jezus lahko odreši? Zakaj drugi tega ne morejo? Kdo pravzaprav lahko odrešuje in zakaj? Kateri zakon stoji za tem? Katera formula? Katero načelo? Če ni razumevanja povezanega s temi vprašanji, hkrati pa obstajajo zelo močna religiozna čustva, potem gre zgolj za sentimentalnost, ki se lahko zelo hitro sprevrže v fanatizem. S takim pogledom izključuješ vse ostale, med katerimi so, kar je najhuje, tudi tisti, ki so verodostojni in ki bi ti lahko pomagali na duhovni poti. A v tem primeru ne samo, da ne izkoriščaš njihove pomoči, temveč jih celo omalovažuješ in žališ. Res krasno … Vsa čast …

Skočimo malo še v drugi ekstrem, ki omenja, da vse poti vodijo v Rim. Toda … če malo razmislim … v svojem sedanjem življenju lahko ugotovim, da potujem že več kot tri desetletja in pol. Pri tem sem uporabljal ne samo lastne noge, temveč tudi kolesa, konje, mopede, motorje, avte, čolne in ladje, letala … a v Rim nisem še nikoli prispel. Še nikoli nisem bil v Rimu! In kdo mi lahko jamči, da me bodo tja pripeljali moji naslednji sto tisoči prepotovani kilometri?! Neka ženska mi je vztrajno ponavljala, da vse poti vodijo v Rim, pa sem ji rekel, naj odpotuje iz Maribora v smeri Gradca in Dunaja ter naj samo nadaljuje svojo pot v tej smeri … pa naj mi pošlje razglednico iz Rima. V tej drugi izjavi ne obstaja razlikovanje med tem, kaj je prav in kaj ni. Če je vse prav, zakaj se potem pritožuješ, ko te nekdo okrade, zakaj se pritožuješ, ko ti nekdo posili otroka, zakaj se pritožuješ, ko izgubiš službo? Vse je ok, kaj ne?! Ne, ne. To je tako samo, ko gre za duhovnost. No, če pa je vse ok in pravilno, ko gre za področje duhovnosti, zakaj potem že zdavnaj nismo v duhovnem svetu? Glede na to, da smo v preteklosti že delovali »pravilno« … Vse to so samo puhle fraze. Toda kje je ločnica med tem, kar je pravilno in kar nepravilno?! Kdo jo določa – mi, družba, glas ljudstva, predsednik, mama, soprog ali soproga, otrok ali hišni ljubljenček … To ločnico postavlja Krišna, Bog, najdemo pa jo v šastrah (svetih spisih) ter pri gurujih (duhovnih učiteljih) in sadhujih (svetih osebah). Glede različnih poti in njihovih rezultatov pa Krišna pravi (na primer v Bhagavad-giti 18.55), da Ga je mogoče doseči samo s čistim ljubečim služenjem, z bhakti, in nikakor drugače.

Problem obeh omenjenih (in tudi mnogih drugih) pristopov je v tem, da se duhovnosti niti ne smatra, kaj šele razume kot znanost. Zakaj? Verjetno zato, ker je manj oprijemljiva in merljiva ali pa ker je večina prebivalstva v zvezi z duhovnostjo v popolni temi. Ljudje v glavnem ne razumejo niti njenih osnovnih načel, tako da ni čudno, da na nekaj takega oni, ki so sicer strašno pametni in ki vse razumejo, ne morejo gledati kot na znanost. Toda poskušajmo vsaj mi. Mimogrede rečeno, ko omenjam duhovno znanost, mislim na večno religijo, sanatana-dharmo, ki jo je mogoče najti v vseh verodostojnih svetih spisih sveta. Da pa nam bi bilo lažje razumeti ali pa da bi se sporočilo bolj vtisnilo, zamenjajmo duhovnost z neko drugo znanostjo, na primer z matematiko, ki jo večina ljudi (vsaj do neke mere in znotraj določenih okvirjev) smatra za »eksaktno znanost«. Gre za znanost s svojimi pravili in zakonitostmi, ki veljajo za vsakogar, če hočemo ali ne, če nam je všeč ali ne.

Vrnimo se tako k naši prvi izjavi ali skrajnosti, ki smo jo omenjali. Izjava »samo po Jezusu« bi na področju matematike lahko glasila, da se lahko matematiko naučite samo v šoli, ki jo je ustanovil ta in ta. In samo on in njegovi znajo matematiko. Samo v Evropi jo znajo (morda natančneje, samo v Evropski uniji in tako dalje. In to je za nekatere sveta resnica. Toda če pride neki na primer Indijec in reče, da je 2 + 2 = 4, potem to ni res. Zagotovo se moti in povrh vsega nam želi še zlo. To je vendar indijsko … Ni naše … Saj samo Evropejci znamo matematiko. Ja, morda nekateri Evropejci res znajo matematiko, toda ta, ki stoji za omenjenimi izjavami, zagotovo ne spada mednje. Takšen človek lahko ponavlja številke, pluse in minuse, toda matematike niti ne razume niti ni sposoben prepoznati tistih, ki jo razumejo.

Drugi koncept ali skrajnost, ki govori o »vseh poteh, ki vodijo v Rim«, pa bi v matematičnem jeziku glasila, da je vse točno. Vsak rezultat je pravilen. Ne vem, no … pri meni v šoli ni bilo tako, ampak … Nekateri to vseeno trdijo. In tako je 2 + 2 tako 3, kot 4, lahko je tudi 6, in zakaj ne bi moglo biti tudi 20,6 in tako v neskončnost. Vse je pravilno! Če pa nekdo nasprotuje in reče, da 2 + 2 ni 3, potem gre za nestrpno osebo, ki ne spoštuje drugih, ki je fanatična in ki ni sposobna prestopiti svojih okvirjev, svojih omejitev. Z drugimi besedami, nekdo ji je dodobra opral možgane. Toda vse to blejanje je mogoče, dokler se bleja v neki sobi. V njej lahko obstajajo različne teorije, toda ko prideš v stik z realnostjo … Po takšnem filozofiranju se samo napoti v najbližjo trgovino in kupi dva artikla, od katerih vsak stane dva evra, pa bomo na blagajni videli, če bodo trije evri zadostovali … Tu se blejanje konča! Ko te »opali« realnost, milni mehurček iluzije takoj poči. Na duhovni poti je ta trenutek soočanja z realnostjo trenutek smrti. Bengalski pregovor pravi, bhajan kara sadhana kara murte janle hoy: „Kakršna koli bhadžan in sadhano si izvajal za časa življenja, bo testirano v trenutku smrti.“ Ne bi pa smeli čakati na šok v trenutku smrti, temveč bi se morali čim prej potruditi razumeti, kaj je duhovna pot (sanathana-dharma) in se odločno podati nanjo.

Če na koncu rečemo, da v zavesti Krišne vemo, »kako je na stvari«, moramo še enkrat poudariti, da to ni zato, ker smo se mi tako odločili ali dogovorili, ker mi to propagiramo ali pa ker moramo biti drugačni od drugih ter tako naprej. Duhovnost (sanatana-dharma) je znanost in moramo se je naučiti. Zakaj? Zaradi sebe in zaradi drugih … in vse to v Krišnovo zadovoljstvo. Dobro, Krišnovo zadovoljstvo … to vsaj teoretično razumemo. Zase … to je precej jasno in očitno. Toda za druge … to pa prihaja v poštev predvsem v pridigarskem gibanju kot je ISKCON (Mednarodna skupnost za zavest Krišne), katerega delčki smo vsi mi. Z razširjanjem duhovne znanosti (sanatana-dharme) ljudem po eni strani omogočamo, da vzpostavijo stik s Krišno, po drugi strani pa se borimo proti ateizmu. Sekularna država namerno ne posega na področje religije in izjavlja, da se ona ne (sme) meša(ti) vanj. In ker država, ki bi edina lahko, ne dela reda na tem področju, se lahko razprostranijo različne tako imenovane religije ali duhovne poti. S pomočjo takšnih neverodostojnih duhovnih smeri se ljudi vzpodbuja k ateizmu – ali sprejmejo neki tako imenovani duhovni proces, ki je pravzaprav prekriti ateizem, ali pa pridejo do zaključka, da je vse to brez veze in se zavestno deklarirajo kot ateisti. Tako lahko vidimo, da tudi izjava »vse poti vodijo v Rim« vzpodbuja širjenje ateizma. Zagovorniki tiste »samo po Jezusu« pa v takšni situaciji ne morejo prav veliko pomagati, ker v glavnem niso sposobni ločiti pleve od semena in ker ljudje ne bodo zadovoljni zgolj s sentimentom, temveč bodo iskali obrazložitev duhovne znanosti (sanatana-dharme). Torej, kdor koli je prišel v stik in je vsaj do neke mere tudi razumel duhovno znanost (sanatana-dharmo), ima obvezo do sebe, Krišne in drugih razširiti to znanost po svojih najboljših močeh, v skladu s svojim položajem in sposobnostmi. Šrila Prabhupada je rekel, da je zavest Krišne, zavest Boga, pravzaprav edina stvar, ki je v tem svetu zares primanjkuje!

Gargamuni das