Torek, 20. jul ‘10 II

Sredi dneva sem pel in igral še v Ravnah na Koroškem. Namestil sem se
pod nadstrešek velike veleblagovnice, čeprav nisem vedel, ali naj bi
me nadstrešek obvaroval pred soncem ali pa nevihto … V vsakem primeru
pa sem se lahko brez skrbi glede vremena posvetil petju Hare Krišna
maha-mantre.

Po petnajstih minutah sem, kot je bilo dogovorjeno, zagledal bhakto
Uroša. Pribrzel je na kolesu, tako da je beli dhoti plapolal kot
zastava. Bil pa sem presenečen, da je v dhotiju, saj naj bi prišel
naravnost iz službe. Z vprašanjem sem potešil svojo radovednost. Uroš
je razložil, da se je preoblekel kar v službi, na vlaku. To je storil
v vlakovodjevi (šoferski) kabini, a je trajalo celo večnost, saj ga je
sodelavec neprestano spraševal o obleki, pa o tem, kam gre, pa še in
še. No, na srečo se je vse izteklo idealno: sodelavec je dobil nove
Krišne zavestne informacije in vtise, bhakta Uroš se je uspel urediti
za harinam, povrh vsega pa tudi vlak ni iztiril:)

Tako sva skupaj nadaljevala s petjem in igranjem. Bilo mi je lepo.
Povsem očitno je bilo videti spremembo, ko se harinamska ekipa poveča
za sto odstotkov:) Pa ne mislim samo na glasbeni vidik, ampak predvsem
na duhovno moč petja. Upam, da so jo čutili tudi mimoidoči.

Nekaj časa sem bil za harmonijem jaz, nato pa sva se z Urošem
zamenjala. Ustavil pa se ni nihče … No, z izjemo moškega, ki je želel,
da mu dava denar za pivo. Ponudil sem mu revijo, a jo je odklonil.
Dala sva mu sveto ime, ki poteši vso žejo in druge težnje duše, a
mislim, da s tem ni bil povsem zadovoljen ter da je nadaljeval z
iskanjem dveh evrov za nakup urinu podobne tekočine …

Hare Krišna!

Gargamuni das