Torek, 10. avg ‘10

Zjutraj sem igral v Slovenj Gradcu. Center tega kraja, Glavni trg, je
še vedno bolj gradbišče, kot pa kar koli drugega, a kljub temu ni bilo
težav s tem, da najdem primerno mesto za harinam.

Eden prvih, ki je šel danes mimo mene, je bil župan Slovenj Gradca.
Prvič je samo pribrzel mimo, čez kakšne pol ure pa je prišel še
enkrat. Rekel je: >>Zdravo!<<, v košarico vrgel drobiž in odšel naprej.
Njegovo dejanje je od blizu videla neka gospa in po izrazu na njenem
obrazu je bilo videti, da jo je županovo dejanje presenetilo in da, če
je župan nekaj dal, mora stvar (zavest Krišne) že biti OK. Čez nekaj
minut je tudi omenjena gospa šla mimo mene drugič in takrat še sama
dala kovanec v košarico. Kot pravi Krišna: >>Kar koli stori velik
človek, navadni ljudje posnemajo …<<:)

Zanimiva je bila še neka ženska srednjih let, ki se je ustavila pred
menoj in rekla: >>Daj mi energijo!<< Rekel sem ji, da lahko molim k Bogu
zanjo, a če želi energijo, je najbolje, da se kar sama poveže z Njim,
z izvorom vseh energij. Učinkovit način za to je petje Hare Krišna
maha-mantre. Dal sem ji informativni letak, na katerem je napisana ta
mantra. Ko je >>skužila<<, da lahko dobi energijo kar sama, a da je za
to treba peti Hare Krišna, je na enkrat obrnila ploščo. Kar na lepem
je pojasnila, da ima veliko energije:) Zagledala se je še v kovček s
knjigami. Kupila ni nobene, a sem ji na koncu dal revijo Hare Krišna.

Nedolgo za tem se je za knjige zanimala še neka gospa in bila
šokirana, ko je izvedela, kako poceni so. Za primerjavo je navedla
ceno knjige, ki jo je nedavno kupila, pa je šlo za knjigo, ki je
tanjša od najtanjše v mojem kovčku. Pregledala je knjige in potem
vprašala, ali so vse cerkvene. Povedal sem ji, da knjige razlagajo
duhovno znanost, ki je nad vsemi materialnimi imenovanji, vključno z
versko pripadnostjo. Duhovna znanost velja za vsakogar, če se istoveti
s kakšno inštitucijo ali pa ne. Najbolj jo je zanimal Šrila
Prabhupadov življenjepis, ker gre za zgodbo in ne tako neposredno za
filozofijo, a knjige na koncu le ni kupila. Žal. Verjamem, da bi ji
bila zelo všeč.

Mimo je šlo še nekaj skupin otrok iz vrtca in cel kup malčkov, ki so
jih spremljali starši ali stari starši. Nekateri so bili pritegnjeni s
petjem in igranjem ter so to tudi pokazali. Ustavili bi se in se
zibali v ritmu glasbe, staršem pa v takih primerih skoraj ni preostalo
drugega, kot da počakajo, da malčki izpolnijo svoj namen.

Posrečen je bil še neki moški srednjih let. Prišel je mimo, v košarico
vrgel kovanec in z velikim nasmeškom na obrazu prijazno rekel: >>Pa,
kaj igraš samo eno melodijo?<< Odgovoril sem mu: >>Melodija se
spreminja, samo besedilo ostaja bolj ali manj isto …<<

Hare Krišna!

Gargamuni das