Sobota, 7. avg ‘10

Danes sem bil v harinamu sam. Zadnje čase so me bhakte že kar
razvadili, saj sem se skoraj navadil, da je v Mariboru zmeraj nekdo z
menoj.

Zaradi nočnega dežja je bilo jutro sveže. Nebo je bilo čisto in
prekrasno modro, sonce pa je počasi ogrevalo ozračje. Ljudje so bili
kot martinčki, kar pomeni, da so z zviševanjem temperature prihajali
vse bolj na ulice.

Namestil sem se na samem začetku Gosposke ulice in to v senco. Bil sem
dovolj oblečen in zdelo se mi je, da bom lažje prenašal jutranjo
svežino, kot pa kasnejše žgoče sonce. Začel sem peti …

Po nekaj minutah sta se pred menoj pojavila moška stara kakšnih
petindvajset let. V rokah sta imela steklenici piva in bila že precej
opita. Nisem znal presoditi, ali počasi končujeta >>nočni šiht<< ali pa
sta danes že zgodaj začelo svojo pivsko >>smeno<<. Prvi izmed njiju je
zamrmral nekaj ne preveč spodobnega in šel par metrov naprej, drugi pa
se je ustavil neposredno pred menoj. Ta je rekel Hare Krišna, nato pa
z roko segel v žep. Zdelo se je, kot da išče drobiž. To iskanje je
trajalo celo minuto ali dve. Sicer je stal mirno, ker je ujel
ravnotežje in ga ni želel izgubiti. Ko pa se je končno nagnil naprej
in v košarico vrgel kovanec, se je njegovo ravnotežje porušilo, tako
da je v košarico skoraj padel tudi sam. Morda je to moderni način
atma-nivedanam<<, popolne samopredaje ali izročitve Gospodu. No, še
dobro da ni končal v košarici, ker res ne vem, kaj bi si počel s
takšno donacijo ... Lepo sem se mu zahvalil za prispevek in že je odšel
za svojim prijateljem. Kmalu sta izginila v sosednjo ulico.

Kmalu za tem sem se pogovarjal s staro znanko, gospo, ki se rada
ustavi in reče kakšno. Tokrat je bila tema preživljanje poletja.
Povedala mi je, kaj je počela in kaj še namerava, jaz pa sem tudi
spregovoril par besed o svojih aktivnostih.

Preostanek harinama je bil posvečen predvsem petju in igranju. Tu in
tam se je ustavil kakšen mimoidoči, pa kar nekaj otrok se je prijazno
nasmihalo in se odzvalo, če sem jim pomahal.

Ob koncu harinama se je na hitro oglasila še štiriletna Ela, ki jo je
tokrat spremljal dedek. Takoj je začela plesati, po kakšnih dveh
minutah pa je rekla: >>Hvala za ples!<< in z dedkom odhitela naprej …

Hare Krišna!

Gargamuni das