Ob začetku koledarskega leta sem slišal jamranje, da je v letu 2010
razporeditev državnih praznikov skrajno neugodna – zelo veliko število
teh sicer dela prostih dni namreč pade na konec tedna, tako kot danes.
No, za tiste, ki nič ne delamo oziroma imamo ves čas dopust, pa to
niti ni tako pomembno:)

Na današnji Marijin praznik je bil v Črni na Koroškem tradicionalni
sejem, na katerega je župan povabil tudi bhakte. Tapta Kančanadi
prabhu je z ekipo prispel na Koroško že dan prej. Zgodaj zjutraj me je
klical in povedal, da v Črni močno dežuje, kot da je sodni dan, ter da
s celo prireditvijo in našim nastopom kot kaže ne bo nič. Dejal sem,
da lokalna vremenska napoved pravi, da bo zjutraj res deževalo, a da
bo že dopoldan sijalo sonce. Čeprav se je bhaktam zdela to ena
najboljših šal, kar so jih slišali, pa so rekli, da se ob morebitni
spremembi do devete ure zjutraj še slišimo …

In okoli pol devetih zazvoni telefon. V Črni je dež ponehal in skozi
oblake se je začelo kazati modro nebo. Tako sem v avto popokal že
spakirane stvari in odhitel na Koroško.

Dež je v Črni nekaterim razstavljalcem oziroma prodajalcem vzel pogum,
pa tudi obiskovalcev dopoldan ni bilo veliko. Tako smo v miru
pripravili vse potrebščine in počakali na prihod še drugega dela
glasbene skupine. Nekaj pred poldnevom smo začeli s svojimi
aktivnostmi. Glasbena skupina je štela od štiri do šest članov, Tapta
Kančanadi prabhu je bil na stojnici, matadži Vikalot-karšini, ki je
bila najbolj pridna od vseh, je krasila otroke in odrasle, bhakta Tine
pa je pekel papadame in jih ponujal mimoidočim.

Sredi dneva smo imeli odlično kosilo. Večino jedi je prejšnji dan
pripravila matadži Vikalot-karšini, pri čaščenju prasadama pa smo se
udejstvovali precej bolj enakomerno:)

Obiskovalcev sejma je bilo letos manj kot prejšnja leta, a to nas ni
kaj prida motilo. Na ta Marijin praznik smo poskušali ljudi spomniti
na Boga, čeprav jih je večina stojnic usmerjala v povsem nasprotno
smer.

Bil je lep dan. Dežja ni bilo, le veter nam jo je zagodel in porušil
krasno ozadje z velikim Krišno, ki ga zaradi nepojemajočega vetra
nismo več postavljali. Vesel sem bil, da so ljudje dobili zavest
Krišne, da smo napravili nekaj skupaj in da je prišlo v Črno kar nekaj
bhakt s Koroške.

Neposredno pridigarskim dejavnostim so sledili pospravljanje, pogovori
in precej dolga pot nazaj …

Hare Krišna!

Gargamuni das