Torek, 20. jul ‘10 I

Zjutraj sem štartal iz sončnega Maribora in se podal na Koroško.
Slovenj Gradec je bil prekrit z oblaki in to je bil eden redkih
tovrstnih dogodkov, ki sem ga bil vesel, saj v tem kraju ni zelo
primernega senčnega mesta za petje in igranje. No, sam Glavni trg je
bil povsem razrit, ob tem pa prenavljajo še muzej in veliko staro
zgradbo. Tako sem med gradbišči in ruševinami poskušal postaviti
tempelj svetega imena … Tako nekako je to v kali-jugi … dobesedno in v
prenesenem pomenu …

Na samem začetku harinama se je ustavil župan na kolesu: >>Zdravo! Bom
pogledal, če imam kaj drobiža.<< Odzdravil sem, on pa je vrgel kovanec
ali dva v košarico. Zatem ga je že ogovoril eden izmed meščanov
Slovenj Gradca in tako se je župan začel pogovarjati z njim. Kmalu pa
je izginil v bližnji prehod …

Kakšne pol ure zatem je prišel mimo visok, krepko grajen moški
srednjih let in v košarico vrgel pet evrov. Ker je obstal, sem nehal
igrati. Zanimale so ga dišeče palčke in rekel sem mu, naj jih kar
vzame, saj je dal v košarico že dovolj denarja. Pa ni želel niti
slišati za to … Predstavil sem se mu in izvedel, da mu je ime Jernej.
Nato je dejal, da so knjige še zmeraj iste in da se je včasih ukvarjal
s tem<<. Opa!!! Tole pa je bilo zanimivo! Izvedel sem, da imam
pravzaprav opravka z enim izmed najstarejših bhakt. Razložil mi je, da
se je ukvarjal z zavestjo Krišne že pred približno tridesetimi leti,
ko je bil edini tempelj v takratni Jugoslaviji na Hrvaškem. Sam ni
nikoli živel v templju, a se je, ko bhakte v Sloveniji še niso imeli
svojih prostorov, večkrat pridružil Andreju Kiklju (Avadhuti
prabhuju). Tako sta skupaj prodajala knjige in pripravljala prasadam
predvsem v študentskih domovih v Ljubljani in Mariboru. Z velikim
zanimanjem in veseljem sem poslušal Jernejeve razlage. No, potem pa se
je samo še poslovil, zaželel dosti sreče in odšel naprej …

Hare Krišna!

Gargamuni das