Pogosto se mi je zdelo zanimivo, kako lahko bhakte in materialisti gledajo isto stvar na povsem drugačen način. Na primer, materialisti se pogosto izogibajo nekaterim temam povezanimi z materialnim svetom, kot so minevanje vsega v njem, neizbežnost smrti, bede in razočaranja na vsakem koraku. Če že govorijo o teh temah, pa navadno postanejo potrti, razočarani, depresivni ali celo jezni. Po drugi strani pa lahko bhakte povsem odprto govorijo o istih temah ter so na koncu srečni in navdihnjeni za svoje dejavnosti.

O tem sem še več razmišljal po srečanju z gospo, ki je nekoč obiskovala nama-hatto (Hare Krišna srečanja) in seminar Bhagavad-gite. Nedavno sem se, po nekaj letih, znova pogovarjal z njo, ko sem bil v harinamu. Še zmeraj je v neke vrste duhovnih vodah, vegetarijanka je, vsak dan malo mantra in tako naprej. Omenila mi je svoje spoznanje. Dejala je, da bolj ko se ukvarja z duhovnostjo, vse bolj se je dotaknejo materialne stvari, ali povedano drugače, vse bolj se zaveda vsega, kar se dogaja okoli nje. Tako opazi veliko lepih stvari, po drugi strani pa tudi dosti tega, kar ni preveč simpatično. Te grde stvari ji povzročajo neke vrste trpljenja.

Kako vse to povezati v neko celoto? Kaj se pravzaprav dogaja?

Z izvajanjem procesa zavesti Krišne ali celo nekaterih drugih procesov se oseba dvigne na raven gune vrline ali pa se ji vsaj približa. Osnovna simptoma, ki ju doživlja nekdo v tej guni, sta sreča in znanje. Tipični primer osebe pod vplivom gune vrline je brahmana. Ima znanje, in to povrhu vsega duhovno, tako da razume najmanj to, da je duhovno bitje. In na podlagi znanja deluje na način, ki mu ne prinaša ravno veliko materialno slabih posledic. Tako ne trpi toliko kot ostali ljudje in je zato iz enega zornega kota mogoče reči, da je srečen. Seveda, brahmana izkuša resnično srečo, če je vaišnava, Gospodov služabnik … Materialne bede torej manj vznemirjajo osebo v guni vrline.

Kdor živi oziroma deluje v nižjih gunah materialne narave, navadno ne more v trenutku skočiti v vrlino. Ta prehod je postopen, v skladu s tem pa se postopoma pojavljata tudi znanje in sreča. Toda ni mogoče, da bi bil človek na materialni ravni zmeraj srečen. Materialni svet je duhkhalayam asasvatam ali začasen in poln bed.

Povečevanje znanja o materialni naravi ob odsotnosti duhovnega znanja, da smo duhovna bitja in Krišnovi služabniki, lahko pripelje do šokantnih izkušenj. Znanje kot bakla razkriva pravo naravo stvari. Oseba, ki se začne dvigovati proti vrlini, je kot človek, ki ponoči potuje skozi pragozd. Ne ve točno, kam gre, niti katere nevarnosti mu pretijo. Ko prižge baklo, bolje vidi, a vse kar vidi, ni ravno prijetno. Sedaj se začne bolj zavedati divjih zveri in ostalih nevarnosti v pragozdu. Ob vsem tem pa utegne pomisliti, da mu je bilo morda prej, v temi, bolje. Podobno tudi oseba, ki se dviguje proti vrlini in si pridobi določeno znanje, vidi tudi grde stvari. Opazi jih tako v svojem srcu, kot tudi v svetu okoli sebe. Zave se, da sama ni tako super, kot si je zamišljala, pa tudi, da svet zgleda povsem drugače, kot je bil videti, ko je bil vpliv iluzije v njenem življenju večji.

No, s tem razmišljanjem je bilo do sedaj vse v redu, toda če smo samo na materialni ravni, potem se vso to razmišljanje tukaj tudi konča. Vse, kar ostane, je le kopica bed, ki jih človek opaža in za katere ne pozna nobene prave rešitve.

V to slepo ulico so v zgodovini zašli mnogi tako imenovani duhovneži, pa tudi druge razmišljujoče osebe. V književnosti prejšnjega stoletja na primer obstaja smer imenovana eksistencializem. Avtorji, ki so ji pripadali, so v mnogih pogledih zelo dobro razumeli naravo materialnega sveta in nesmiselnost materialističnega življenja. Name osebno je še v času srednje šole napravil velik vtis Camus s svojim delom Tujec, v katerem brez olepševanja prikazuje bednost materialnega obstoja. Avtor je torej dobro poznal materialni svet, toda ni imel rešitve ali alternative za takšen materializem. Primer razmišljujočih ljudi so bili tudi mladi Američani v šestdesetih letih. Eden izmed njihovih gurujev je bil Bob Dylan, ki je v svojih pesmih izpostavljal probleme sodobne družbe, krivice, ki se godijo in tako dalje. Toda kje je rešitev? Kje je odgovor na vprašanje, Bobby? Kot je rekel moj dikša guru: „His answer is blowing in the wind!“ (Njegov odgovor nosi veter.) In ker ni odgovorov, je vse, kar ostaja samo to, čemur pravimo »sprženost«. Realnost postane tako surova, da je ljudje ne morejo prenašati in zato postanejo kot noji, ki se »soočajo« s problemi tako, da glavo zabijejo v pesek. Torej, bolje je ne videti realnosti.

Spominjam se neke pesmi iz mladosti z ironičnim naslovom »Ignorance is bliss« (nevednost je blaženost ali vzrok zanosa). Tako zaradi krute realnosti nekateri ljudje sami delajo na tem, da znižajo lastno zavest, da bi sploh bili zmožni prenesti »lepoto« svojega življenja. Zato pijejo alkohol, se drogirajo, predajajo se nezakonitemu seksu, gledajo televizijo, se prenažirajo in tako dalje. Nekateri pa gredo v svojem destruktivnem vedenju še dalje in končajo s samomorom. Spominjam se, kako mi je nekoč kolega s faksa razlagal, da je njegov prijatelj začel razmišljati o smislu življenja in da je na koncu napravil samomor. Sklep mojega kolega je bil, da je bolje ne razmišljati o tem, ker rešitve ni …

A rešitev vendarle obstaja. Nam jo je prinesel Šrila Prabhupada. Pozitivna alternativa nesmiselni materialni eksistenci je zavest Krišne. Na podlagi duhovnega znanja zavesti Krišne se osebi razkrije celi novi svet, pravi svet v katerem lahko najde srečo, ki jo od vekomaj išče. S tem znanjem se dvigne nad nevednost in nad tako imenovano znanje, katerega rezultat je razočaranje. Zaradi duhovnega razumevanja, poznavanja lastne narave in svojega odnosa s Krišno, bhakta ni frustriran, ko sliši o bedah materialnega sveta. Dejansko postane srečen, ker pozna pozitivno alternativo in zato še z večjim poletom stopa po duhovni poti, ob tem pa pomaga tudi drugim, da bi se lahko tudi oni podali nanjo.

Z odpiranjem oči o realnosti materialnega sveta dobiva bhakta vzpodbudo za duhovno napredovanje in to je glavni smisel spoznavanja tega sveta. Ne želi se več zapletati vanj z raznoraznimi poskusi uživanja v materiji, temveč uporabi vse okoli sebe za služenje Krišni. Ko se sčasoma v tem izpopolni, pa odide na kraj, kjer je vse že izvorno namenjeno služenju Krišni in kjer to vsi počno z ljubeznijo in vdanostjo.

Garagamuni das