“‘Preprosto živeti’. Ja, ampak zdaj obstaja TV!” je spregovoril Harikeša svami.

Prabhupada je spačil obraz v grimaso. “TV, ja.”

“Kako lahko uživaš brez televizije?” je vprašal Harikeša.

“Ja,” je rekel prezirljivo Šrila Prabhupada. “Kako lahko zapravljaš svoj čas?”

Navajauvana je rekel, da ljudje pravijo, da potrebujejo TV, ker ves dan tako trdo delajo in rabijo nekaj za pozabo.

“Zakaj bi moral delati? Zakaj bi moral sprejeti takšne nesmiselne stvari, da jih moraš vedno znova pozabiti? Zakaj ne bi recitiral Hare Krišna?” je rekel Šrila Prabhupada. Že pred tem nas je bil opozoril na Aniruddho, ki se je srečno sam igral in pel Hare Krišna, in spet je uporabil njegov primer. “Celo otrok ne pozabi. Recitira. Sprejmi stvari, v katerih uživaš. Bolj ko jih ne pozabiš, bolj uživaš. Zakaj bi se moral ukvarjati z nečim, kar moraš pozabiti? To je podlost.” Povedal je še eno kratko anekdoto, da bi podkrepil svojo poanto.
“Obstaja taka zgodba. En moški sedi. Pride njegov prijatelj in ga vpraša:
‘Zakaj tako brezdelno posedaš?’
‘Kaj pa naj počnem?’
‘Delaj.’
‘Zakaj bi delal?’
‘Dobil boš denar.’
‘Kaj bom počel z denarjem?’
‘Potem boš lahko v miru sedel in jedel.’
‘To počnem. To že počnem.’
“Če je to končni cilj,” nas je vprašal, “da se boš v miru vsedel in jedel, to že počnem. Zakaj bi šel delat?”

Potem sem rekel, da raznolikost naredi življenje zanimivo. Šrila Prabhupada se je strinjal, da raznolikost obstaja, ampak da je to vprašanje okusa. Nekateri radi jedo prasadam, toda nekateri radi gredo v bordel.

“No,” sem dodal,” včasih si želimo mirno sedeti na vrtu in včasih smo radi znotraj in kdaj drugič radi gremo v kino.
“Jaz ne hodim ven,” je odgovoril Prabhupada.
“Mi ne hodimo v kino, niti v restavracijo. Gre za drugačen okus. Zato se računa, da obstajajo tri vrste ljudi: satvični, radžasični, tamasični – njihove tendence so različne.”

Navajauvana je rekel, da karmiji ne morejo razumeti, zakaj bhakta noče iti v kino in Prabhupada je odgovoril, da obstaja veliko reči. 

“Ne kadijo, ne pijejo, ne hodijo v kino.”
“Smo napol mrtvi,” sem smeje rekel. In Prabhupada se je nasmehnil: “Ja.”

Ko je Harikeša Maharadža prenehal igrati vlogo materialista, je vprašal praktično vprašanje o svojih nagnjenjih do služenja. Priznal je, da ga naravno, preprosto življenje na podeželju ne privlači. “Kaj se zgodi z vsemi takimi ljudmi, ki kot naprimer jaz, ne morejo živeti na kmetiji?”

“Zaradi tega nisi neprimeren ali nesposoben za služenje,” mu je rekel Prabhupada.

“Bil sem rojen in odraščal sem v mestu in se dobro počutim, ko sem v mestu. Ko pa sem na kmetiji, sem zelo vznemirjen.”

“Radžasičen,” mu je rekel Prabhupada. “Imaš radžasične značilnosti. To pomeni, da je tvoj način delovanja radžasičen. Obstajajo tri vrste: satvična, radžasična, tamasična.”

Harikeša je želel vedeti: “Toda kaj bomo naredili z ljudmi take narave?”
Prabhupadov odgovor je bil zanimiv. “Te tri vrste nagnjenj že obstajajo. Ti torej spadaš k radžasičnim, to je vse. Le-te je možno premagati s satvičnimi.”
Njegovemu komentarju sem sledil do njegovega logičnega sklepa.

“Torej bi se vsi morali nameniti zapustiti mesta? Če vsi postanejo satvični …”

In Prabhupada tega ni zanikal. Misleč našo vilo z obsežnim posestvom je rekel: “Ta tendenca že obstaja – zakaj so potem tukaj ti bungalovi? Ti ljudje ne želijo živeti v mestu. Plačujejo visoko najemnino. Zakaj? Notranja tendenca je živeti tako, z drevjem, zelenico.

N. M. Hari Šauri das