Majapur, 20. februar 2007

ŠB 3.1.20

Beremo o romanju svetnika Vidure. Zakaj se je podal na romanje? To, kar se je pripetilo, je zelo poučna zgodba. Vidura je bil Durjodhanov stric in Dhritaraštrov brat. Že v prejšnjih verzih smo slišali, da je bil zmeraj Dhritaraštrov dobronamernik. Pravzaprav je bil dobronamernik celotne družine.

V mnogih primerih, ko je šlo za duhovna vprašanja, so iskali nasvet prav pri Viduri. Toda tukaj, v tem konkretnem primeru, je Vidhurov nasvet pri Dhritaraštri naletel na gluha ušesa. Vidura mu je rekel: »Dhritaraštra, star si. Skrajni čas je, da se posvetiš duhovnemu življenju. V bitki si bil poražen. Vsega je konec.« In zaradi tega je bil Vidura kritiziran, omalovaževan in vržen iz hiše.

Ta ista hiša je bila hiša, v kateri je prebival Gospod Šri Krišna. Vidura je takoj izkoristil to priložnost, da obišče sveta mesta. Lahko bi celo, iz njegovega zornega kota, rekli, da jih je želel obiskati, da bi se očistil. Glede na to, da je bil ob omenjenem dogodku prisoten tudi Gospod Šri Krišna, se poraja vprašanje: Zakaj se Vidura ni zatekel h Gospodu? Zakaj se je namesto tega odločil, da obišče različne svete kraje? In to ne samo za nekaj let, temveč je od svetega mesta do svetega mesta potoval triintrideset let. Kakšen je bil njegov motiv? Šri Krišna je vendar poosebljenje vseh svetih mest.

A šlo je dejansko za to, da je Vidura zaradi druženja z Dhritaraštro in seveda Durjodhano smatral, da je postal grešen. Menil je, da se je tako onesnažil. Smatral je, da ni zmožen pristopiti Gospodovim lotosnim stopalom. Zato je razmišljal: »Naj se očistim. Naj očistim svoje srce in se tako usposobim, da se približam Gospodu.« Tako je odšel.

Situacija, v kateri je odšel, je opisana kot zelo zanimivo dejstvo. Pravzaprav je poskušal pridigati. Bil je vsakogaršnji dobronamernik. Njegov edini motiv je bil storiti dobro Dhritaraštri in njegovi družini. Bil je brez sebičnega motiva. Bil je brez želje po osebni koristi. Preprosto jim je želel pomagati s smernicami, z nasveti in duhovnim znanjem.

Dhritaraštra pa je bil slep, a opisano je, da ni bil samo fizično slep. To je bil le en vidik njegove slepote. Dejansko je bil tudi duhovno slep. Bil je navezan. Navezan je bil na družinske člane. Navezan je bil na sinove, čeprav so bili zlobni in čeprav so delovali proti Vsevišnji Božanski Osebnosti.

Dhritaraštra je dejansko vedel, da je Vsevišnji Gospod naklonjen Pandavam, a prav neverjetno je bilo, da kljub temu, zaradi svoje duhovne slepote, ni mogel ravnati inteligentno. Ni mogel delovati pravilno. Osupljivo je, kako lahko navezanost zasenči človekovo inteligenco ali pa jo celo povsem prekrije. To je zelo zelo poučno, kajti tudi sami včasih vemo, kaj je prav, a zaradi navezanosti ali pa recimo temu slabosti srca, nismo sposobni sprejeti prave odločitve.

Materialna navezanost je globoko zakoreninjena, saj je pogojena duša že veliko milijonov življenj v stiku z materialno energijo. Ne moremo določiti časa, ko je živo bitje prišlo v materialni svet. Opisano je, da se živo bitje imenuje nitya-baddha. Beseda nitya pomeni večno in baddha pomeni pogojeno. In kako je mogoče, da se ta termin uporablja v povezavi s pogojeno dušo? Kako je mogoče biti večno pogojen? Ni mogoče, kajti razumemo (Cc. Madhya 22.107):

nitya-siddha kåñëa-prema ‘sädhya’ kabhu naya
çravaëädi-çuddha-citte karaye udaya

Večni, ljubeči odnos z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo je vsakomur naravno prirojen in se nahaja v srcu vseh živih bitij. Ta ljubezen je vir blaženosti, je večna in v popolnosti zadovolji živo bitje. Toda pogojena duša, ki je padla v materialni svet, je postala tako zelo pogojena, da ni niti sposobna izslediti začetka svoje pogojenosti. Torej, termin nitya-baddha pojasnjuje, da živo bitje postane ujeto v materialni energiji, kljub vsem dobrim nasvetom.

Vidura pa ni bil neki tujec. Dhritaraštra ni iskal in dobival nasvete od nekoga, ki bi bil tujec. Vidura je bil član družine. Bil je prijatelj. Vsakdo ga je cenil, a kljub temu Dhritaraštra zaradi svoje navezanosti ni bil sposoben slišati nasveta. »Vem, da bi bilo tako prav, a vseeno tega nisem sposoben storiti.«

Prabhupada uporablja preprosti primer iz materialnega sveta. Vidimo, da ljudje kadijo cigarete. Na škatlici cigaret so izjave, ki so dejansko grozljive. Nekatere izmed njih lahko preberemo tudi dandanes, še posebej če potujemo preko londonskega letališča. Imajo velike škatle za cigarete z napisom: »Kajenje ubija!« Dve besedi, ki zasedeta polovico velikosti škatle: »Kajenje ubija!« A sedaj, s tovrstno reklamo, prodajo več cigaret, kot prej. Neverjetno. Ali ni to neverjetno? Čeprav ti naravnost povedo. Seveda so tukaj še manjši napisi kot: »Težave z nosečnostjo.« Pa tudi druge stvari, emfizem, in toliko drugih. A kljub temu živo bitje ne more opustiti materialnih vezanosti. Tako močne so.

In kaj je zares globoka navezanost, ki je opisana tukaj? Navezanost na družino je zares globoka. Včasih vidimo v naši Mednarodni skupnosti za zavest Krišne (ISKCON), kako postanejo družine motnja za duhovno življenje. Bhakta se poskuša posvetiti zavesti Krišne, družinski člani pa ga želijo potegniti nazaj. Obstaja toliko primerov.

Eden izmed njih se je zgodil v Bombaju. Seveda so v Indiji družinske vezi nekoliko drugačne kot v državah na Zahodu, kajti družine so v Indiji tesneje povezane, medtem ko na Zahodu niso. Zaradi sociološke in do neke mere politične situacije so družine na Zahodu bolj nagnjene k ločevanju. Vedska kultura in tradicija pa daje indijskim družinam močnejši čut medsebojne povezanosti in odgovornosti drug za drugega.

Spomnim se, kako je v Bombaju mladenič želel priti in živeti v templju. Prišel je. A njegovi materi to ni bilo všeč. Prišla je v tempelj in zahtevala od sina, da se nemudoma vrne. A on tega ni želel storiti. S stropa je visela električna vtičnica za luč in mati je rekla: »Če se ne vrneš, bom potisnila svoje prste v to vtičnico.« Z drugimi besedami: »V tem trenutku bom umrla.«

In tako se je fant dejansko vrnil domov, kajti zdelo se je, da je mati zelo zelo resna. Odšel je domov, ostal tam nekaj časa, a se je zaradi svoje navezanosti na zavest Krišne, znova vrnil v tempelj. In mati je spet prišla v tempelj. Znova je grozila, a tokrat se nihče ni zmenil zanjo. Pravzaprav je blefirala. Toda poglejte, kaj so družinski člani pripravljeni storiti, da bi nekomu uničili duhovno življenje.

V naši Skupnosti imamo še en, znani primer. Oče Njegove svetosti Giriradže Maharadže je bil zelo bogat sodnik visokega sodišča v lokalnem okrožju Chicaga v Združenih Državah Amerike. Bil je milijonar. Ko se je Giriradža Maharadža pridružil Hare Krišna gibanju, je izgubil stik s svojo družino.

Nekoč pa sta prišla njegov oče in mati v Indijo, da bi obiskala sina. Tudi Šrila Prabhupada je bil prisoten in starša sta ga prosila: »Ali nama lahko, prosim, pošlješ sina nazaj domov?« Šrila Prabhupada je rekel: »On je samostojen in lahko stori, kar želi.« Šrila Prabhupada ni rekel niti da, niti ne. »Stori lahko, kar želi.« Giriradža je bil pri tem prisoten, a ni želel oditi. Nato je oče ponudil milijon dolarjev, če se sin vrne, a Giriradža Svami je rekel: »Ne!« Tako je ostal, starša pa sta odšla.

Kakšnih pet let nazaj, tik preden je njegov oče zapustil svet, je znova prišel. Znova je direktno ponudil svojemu sinu milijon dolarjev: »Vrni se in spet postani normalen.« Bodi tak, kot smo mi, normalen, glej televizijo in počni toliko drugih normalnih stvari, ki jih počnejo ljudje, a on je bil tako osredotočen na zavest Krišne, da je smatral milijon dolarjev za vznemirjenje. To je torej idealen primer, a tukaj imamo opraviti s povsem nasprotno situacijo povezano z navezanim Dhritaraštro.

Tako je Vidura preprosto odšel. Rečeno je, da če daš bedaku dober nasvet ali pa če daš dobro navodilo zavistni osebi … Dhritaraštra je zavidal Pandavam. Videl jih je kot tekmece. Čeprav so ga Pandave imeli radi in skrbeli zanj, jih je Dhritaraštra zaradi navezanosti na svojega sina Durjodhano smatral za sovražnike.

Šrila Prabhupada primerja Vidurova navodila s hranjenjem kače z mlekom. Mleko je zelo koristna stvar. Prabhupada je dejal, da vsebuje vse hranilne snovi. Toda če ga daš kači, se spremeni v strup. Takšnega mleka ni mogoče uporabiti, saj je strupeno. Zato je Vidura preprosto odšel.

Šrila Prabhupada omenja v povezavi s to situacijo, da je notranja energija delovala na dva načina. Za Durjodhano in Dhritaraštro je delovala kot zunanja energija, za Viduro pa kot notranja. Slednji je videl, da gre za Krišnov aranžma: »Sedaj imam priložnost, da se z vso odločnostjo posvetim zavesti Krišne.«

To je zelo poučno. Krišna pravi: »Za tistega, ki Me vidi povsod in vse vidi v Meni, nisem nikoli izgubljen in tudi on ni nikoli izgubljen Zame.« Torej bhakta poskuša videti Krišno v vsaki situaciji in zato je neustrašen. Ve, da če bo izvajal dejavnosti vdanega služenja Krišni v skladu z navodili duhovnega učitelja, je vse, kar se zgodi, Gospodov aranžma, da bhakto pouči, očisti ali pa na nek način olajša njegovo očiščenje. Včasih človek zboli. Včasih se njegove želje ne izpolnijo. A včasih lahko vidimo, da za tem stoji Krišna, ki ima v mislih neki višji cilj.

Na Zahodu pravijo, da ima vsak oblak srebrni rob. Srebrni rob naj bi bil nekaj ugodnega, kar obdaja temni oblak. To tudi pomeni, da se bo zgodilo nekaj dobrega, čeprav je situacija včasih videti negativna.

Spomnim se, da je o tem govoril tudi Šrila Prabhupada na enem izmed jutranjih sprehodov. Bhakta ga je vprašal: »Ali to načelo, da ima vsak oblak srebrni rob, velja v vseh primerih?« Prabhupada je odvrnil: »Ne,« in nadaljeval: »Ne, za materialiste ne velja. Zanje je oblak samo oblak, ker so na napačni poti.«

Oni gledajo na materialno energijo kot na vir zadovoljstva, vir uspeha. In kaj se zgodi, ko njihove želje na ta ali oni način niso izpolnjene? Ali bodo opustili te želje? Ne, le iste želje bodo poskusili zadovoljiti na drugačen način. Edino upanje je, da jih ta ista materialna energija tako sesuje, da se prebudijo in se zatečejo k duhovnosti. Toda navadno se materialistom to ne zgodi. Bhaktam pa se. Bhakta zmeraj poskuša videti Krišno v vsem, saj ve, da Krišna dejansko vse upravlja.

Vidura je imel takšno zavest in zato je odšel. Izkoristil je priložnost in obiskal razna sveta mesta. Tukaj je celoten prizor še enkrat zaigran iz drugega zornega kota. Potuje od svetega kraja do svetega kraja. Šrila Prabhupada v zadnjih nekaj komentarjih opisuje, kaj je prava zavest bhakte, ki pride na sveto mesto.

Kakšna je pravilna zavest? Šrila Prabhupada razloži, da nekdo, ki pride na sveto mesto zgolj zato, da ga obišče ali pa da se tam okopa, dejansko ne doživi svetega mesta. Človek bi moral namreč poslušati od tamkajšnjih svetnikov, častiti Gospoda, ki Ga z vdanostjo častijo na svetem kraju in se lotiti nekega praktičnega vdanega služenja.

Obiskovanje svetih mest je eno izmed devetih načel bhakti. Med temi devetimi procesi vdanega služenja Krišni je eden, ki se imenuje pada-sevanam, služenje Krišnovim lotosnim stopalom. In ko obiščemo sveti kraj, izvajamo prav ta vidik bhakti. Tako častimo Gospodov sveti kraj.

Sveto mesto ali dhama se ne razlikuje od samega Gospoda. Še posebej Šri Majapur dhama je zelo posebna dhama. Opisano je, da vse druge dhame, zaradi vpliva kali-juge, postanejo postopoma prekrite z materialističnim pokrivalom, ki skrije njihovo čisto, duhovno naravo. Zato je to duhovno naravo navadno zelo težko zaznati, razen če je nekdo zelo, zelo, zelo duhovno napreden. Materialna energija dejansko nima vpliva na sveto mesto, čeprav se tako zdi tistemu, ki nima duhovnega pogleda.

Nekoč je človek, ki je živel v Nemčiji slišal za Vrindavana dhamo in se odločil, da jo obišče, saj je bral o vedski kulturi, o duhovni kulturi in o Vrindavana dhami kot o najbolj vzvišenem svetem mestu. In tako se je podal z vlakom na pot do Delhija in nadaljeval pot do Mathure. Postopoma pa si je, ko je opazoval okolico, začel misliti: »To naj bi bil sveti kraj?!« In ko je prišel v Vrindavano, je zagledal pse, svinje in toliko drugih vsaj na videz neprijetnih prizorov. Pravzaprav ni nikoli prišel v Vrindavano. Samo obrnil se je in se vrnil domov. Njegov zaključek je bil: »To ni sveto mesto.« Preprosto je imel materialni pogled.

V kali-jugi so razmere vse težje in težje. Prav prejšnji teden sem bil v Vrindavani, kjer je Dina Bandhu prabhu izjavil: »Vrindavana postaja malce podobna Bombaju.« Še posebej pred templjem je gost promet, vozila trobijo in tako dalje. Mirna atmosfera je močno izrinjena. Seveda pa dhama zmeraj ostaja dhama.

Obstaja pa ena zanimivost o Majapur dhami. Izjava pravi, da se prav ta dhama z napredovanjem kali-juge vse bolj in bolj razodeva. Vse bolj se razodeva. Šri Majapur dhama je dobila zelo posebne blagoslove Šri Čaitanje Mahaprabhuja in njegovih družabnikov. Z napredovanjem kali-juge bo ta dhama ljudem vse bolj vidna. Prihajali bodo iz vsega sveta in v njej našli zavetje. Šrila Prabhupada je rekel: »Šri Majapur dhama je naš dom.« To je torej naš dom. Dejal je: »Ko pridete sem, ste doma.« To je naš dom, ki je enako dober kot duhovni svet.

Šrila Prabhupada je nekoč v sedemdesetih letih predaval v Gainesvillu na Floridi. Ne vem, koliko vas je slišalo za Gainesville. Večina Američanov je in morda še nekaj drugih. Gainesville je povsem blizu skupnosti v Alachui, eni izmed naših največjih skupnostih v Združenih državah Amerike. Torej, Šrila Prabhupada je tam pridigal. Takrat je obstajal le majhen tempelj. Dejal je: »Nahajamo se tukaj, v Gainesvillu na Floridi, v tem odmaknjenem kotičku sveta, ki je tako oddaljen od Šri Majapur dhame.« Šrila Prabhupada je videl Majapur kot središče sveta. Za Američane pa je bila misel, da je Gainesville odmaknjen kraj, pravo bogokletstvo. To je bila zares močna izjava, ki je izzvala ameriško zavest.

Šrila Prabhupada je razumel, da je tukaj središče sveta. Torej, ta Šri Majapur dhama je najsvetejše izmed vseh svetih mest in ko smo tukaj, bi se morali zateči k poslušanju in slavljenju Gospoda. V Šri Majapur dhami se skriva bistvo napredovanja v zavesti Krišne v harinama-sankirtani, petju Gospodovega svetega imena. Harinama-sankirtana postane še bolj močna in še bolj slavna, kadar se jo izvaja na tem mestu. Ko bhakte pojejo in plešejo z velikim navdihom, ni razlike med duhovnim svetom in Šri Majapur dhamo. To je njena slava.

Prišli smo na ta zelo poseben kraj. Ne izgubljajmo časa. Ne bi smeli priti zgolj na obisk, nakupiti nekaj stvari, si ogledati pokrajino, srečati nekaj prijateljev in se vrniti domov. Udeležimo se programov, globoko se potopimo v poslušanje in petje, obiščimo svete kraje in se v pravilnem razpoloženju družimo z bhaktami.

Prihod na sveto mesto pravzaprav pomeni osredotočiti se na zavest Krišne ter ne imeti časa za trače, pradžalpo in kar koli drugega, kar ni povezano z vdanim služenjem. Te stvari je treba pustiti za seboj. Če to zares storimo in izkusimo bistvo blaženosti ter se osredotočimo na zavest Krišne, se bomo vrnili domov s pozitivno obogateno zavestjo. Svojo okolico bomo videli na drugačen način. Postali bomo bolj in bolj entuziastični, da postanemo bolj in bolj zavestni Krišne tudi v domačem okolju. Dhama ima toliko čudovitih učinkov.

Tudi Vidura je bil popolnoma prevzet. Potoval je iz kraja v kraj. Šrila Prabhupada v komentarju izpostavlja zanimivo stvar. Pravzaprav se sploh še nisem dotaknil komentarja. Verjetno se sprašujete, kdaj se ga bom lotil. Šrila Prabhupada govori, kako je bil ves svet pod enim kraljem. Dan danes obstaja tako veliko narodnosti, tako veliko držav. Šrila Prabhupada je rekel: »Združeni narodi, a zastav je tako veliko …« Takrat pa je obstajal le en vladar celotnega sveta, Maharadža Judhišthira.

Ljudje, vsaj tisti pošteni in spodobni, hrepenijo po miru, hrepenijo po enotnosti. Včasih se sprašujemo, kakšen je dejanski motiv naših voditeljev. Nekateri so sicer na pravi poti, a njihov motiv je napačno usmerjen. Če voziš sto trideset kilometrov na uro, a v napačni smeri, boš samo hitreje prišel v pekel. Pomembna je torej tudi pravilna usmeritev. Nekoč pa, kot pravi Šrila Prabhupada, je bil svet pod eno zastavo in vsi so bili zavestni Krišne.

Danes pa je toliko zastav in toliko držav. Poskušajo doseči neko vrsto enotnosti, a ta ni mogoča, kajti ko si materialistični ljudje prizadevajo za enotnost, uničijo raznolikost. Morajo uničiti raznolikost, kajti dokler le-ta obstaja, tako razmišljajo oni, ni enotnosti, saj vsakdo vidi sebe kot središče dogajanja. Kateri je torej njihov skupni imenovalec? Sploh ne obstaja.

Prava enotnost v raznolikosti nastane, kadar v središče postavimo Krišno oziroma kadar v vseh situacijah častimo Vsevišnjo Božansko Osebnost kot najvišjega (Bg. 9.27):

yat karoñi yad açnäsi
yaj juhoñi dadäsi yat
yat tapasyasi kaunteya
tat kuruñva mad-arpaëam

Krišna pravi, da vse, kar delaš, vse, kar ješ, vse, kar daruješ, vse, vso tvoje življenje naj bo osredotočeno na zavest Krišne, na religiozna načela. To je prava enotnost. Tudi v naših vsakodnevnih odnosih z bhaktami imejmo zavest Krišne, religiozna načela zmeraj v središču. Na ta način se bodo stvari zmeraj samo izboljševale.

Torej, nahajamo se tukaj, na tem svetem mestu, v Šri Majapur dhami. Ponuja se nam čudovita priložnost, da se potopimo v zavest Krišne. Sprejmimo prah svetega mesta, družimo se z bhaktami ter poslušajmo Gospodove slave in Ga opevajmo. To je bistvo zavesti Krišne. V svetih spisih je znova in znova omenjeno, da je to bistvo zavesti Krišne. Če poslušamo o Krišni, Ga začnemo tudi slaviti. In ko Ga slavimo v dovolj veliki meri, se Ga začnemo spominjati. In ko se spominjamo Krišne, je to dosega cilja človeškega življenja. To je dejansko najvišje načelo: zmeraj se spominjaj Krišne, ne samo takrat, ko je to lahko. Zmeraj se spominjaj Krišne.

Višnu Purana navaja izjavo, ki je zelo zanimiva in močna. Začenja z vprašanji: Kaj je največja anomalija, kaj je največja katastrofa, kaj je največja napaka? Samo za trenutek pozabiti Krišno, Vsevišnjo Božansko Osebnost. Samo za sekundo. Kolikokrat pa mi pozabimo na Krišno? Zase vem, da se Ga ne spominjam ves dan.

Toda tukaj, v dhami, nam je v veliki meri dano vse za spominjanje o Krišni. Očistimo svojo zavest s poslušanjem in s slavljenjem Gospoda. Verjemite mi, kakršne koli probleme imate, kakršne koli stiske doživljate, kakršne koli težave imate, vse to bo rešeno s pomočjo omenjenega načela, da se zmeraj spominjamo Krišne, kajti Krišna poskrbi za to. Poskrbi, da postane vse lahko razumljivo.

N. S. Čandramauli Svami