Prva stran » Kratki teksti, Naslovnica

Kdo je mati in kdo oče?

11 April 2010 | 9 komentarji

Zanimivo, da se v zadnjih letih pojavljajo debate o tem ali bi istospolni partnerji imeli otroke. Najbolj zanimiv pa je bil nedavni prispevek na televiziji o otroku, ki ima dve materi. Šrila Prabhupada je kar nekaj let nazaj govoril o tem, da življenje izvira iz življenja. Za ustvarjenje pa je vedno potreben moški in ženski princip. Le Brahma je svayambhu, kar pomeni, da je direktno ustvarjen od Vsevišnje Božanske osebnosti. Tudi materialni svet sam je produkt prakriti – ženskega principa in puruše – moškega principa. Če nekdo ne vidi moškega principa v stvarjenju potem zgolj slavi materijo, mati naravo itd. Če pa nekdo ne vidi ženskega principa, potem vidi Boga kot ustvarjalca, ne vidi pa kako dejansko je Bog prisoten vsepovsod preko svoje ustvarjalne energije. Tako eni ignorirajo ženski princip, drugi pa moškega. Šrila Prabhupada pravi, da če vidimo mater – materialno naravo, potem vemo, da je tu tudi oče. Ljudje bi radi samo en princip. Toda to ni mogoče.

Ker, če ne vidimo enega principa, to ne pomeni, da ta dva principa zaradi ignoriranja ne obstajata simultano. Če pogledamo otroka z dvema materama potem vsekakor logično razumemo, da za nastankom tega otroka obstaja tudi moški princip, pa naj bo samo v vlogi darovalca. Ženska oseba ni ustvarila semena. Kaj pa se bo zgodilo, ko bosta dva moška hotela otroka? Ali bo ženski princip izginil. S tem, da si nekdo začne zamišljati, da je moški ali ženska se stvar nič ne spremeni. Energija iluzije, maje, nam lahko ustvari neko lažno realnost, ki pa je sploh ni. Tako kot si živo bitje domišlja, da je uživalec in oseba, ki usmerja svoje življenje. Zamišlja si razne stvari kot realnost. Na žalost zamišljanje ne bo bistveno spremenilo situacije. V kali-jugi je pogosto, da pri nekontroliranem seksualnem obnašanju osebe zanosijo in potem same vzgajajo otroke. Tako je tu situacija podobna. Ena oseba ženskega spola je aktivno udeležena, druga pa je lahko zraven in igra namišljeno vlogo moškega v resnici pa to ni res. Tu ne bomo analizirali emocionalnega stanja ali potrebe po materinskem odnosu istospolnih partnerjev, vendar hočemo izpostaviti, da v resnici dve istospolni osebi ne moreta ustvariti življenja. Lahko pa kupita seme. Sam osebno vem za neke starejše ženske, ki se niso hotele poročiti in so potem nekje spoznale moškega za namen spočetja otroka, potem pa so ga zavrgle. Ravno tako obstajajo moški, ki spočnejo otroka, potem pa se umaknejo.

Teh raznih kombinacij je veliko, vendar moramo videti, kaj je v resnici inštitucija družine v luči vedskega znanja in vaišnavizma. Mnenje današnje družbe je lahko danes tako drugič drugačno in nikoli ne vemo, kakšno bo čez 20 ali 50 let. Iluzija, ali to, kar ni, je igra materialne narave. Lahko si domišljamo veliko stvari in doživljamo veliko stvari. Toda kaj je resnica. Ali lahko dejansko dva moška ali dve ženski ustvarita življenje? Ali bo tako dolgo obljubljeno umetno nastalo življenje, sedaj spregledalo svet. Ker znanstveniki izgleda niso imeli nič pokazati, sedaj slepijo ljudi z umetno oploditvijo in imajo tako ljudje iluzijo, da je življenje nastalo brez principa prakriti in puruše. To pa je le metanje peska v oči. Princip moškega in ženske v materialnem svetu bo večno ostal, ker izvira direktno iz duhovnega nivoja, kjer je Gospod Krišna Puruša, in Šrimati Radharani prakriti. Vse drugo pa je malo manj ali veliko bolj pervertirana oblika le tega.

Damana Krišna das

9 Comments »

  • laxmi said:

    Vedska kultura je inkluzivna in ne eksluzivna. O njej vemo zelo malo.
    A že to kar najdemo v Šrimad Bhagavatamu, je povsem dovolj, da lahko vidimo, da noben perverznež in demon ni iz nje izključen, nobeno “nenaravno” stanje ni neznano.

    Kot rečeno, je Brahma rojen brez matere, potem so tu tudi še njegovi sinovi četverica Kumarjev, ki so prav tako rojeni iz njegovega uma.
    Prithu Maharadža je bil prav tako rojen s stepanjem stegen očetovega trupla (brez ženske pomoči) in še bi lahko naštevali.

    K umetni oploditvi so se zatekali vsi sveti kralji, ki niso mogli dobiti naslednika po naravni poti. Brahmane (znanstveniki) bi tedaj z mantrami potencirali vodo ali sladek riž, ki bi pri kraljici omogočil, da je zanosila.

    Če je bil problem pri moškem, so poklicali na pomoč munije in sadhuje, ki so po naravni poti spočeli otroka v ženi. (Ali pa kar moževega brata.)

    Kraljica Kunti je bila vaišnavi. A se je prav tako v mladosti odrekla Karni, svojemu sinu. (Vsak izmed Pandav pa je imel drugega biološkega očeta.)

    Našla bi se tudi kakšna mati samohranilka, na primer Sitadevi?

    Krišna uživa duhovne draži z Radharani, vendar jih uživa tudi z dečki pastirji, s starši in telički. Teh draži ne moremo primerjati s čutnim zadovoljevanjem v materialnem svetu, četudi so v podobnih oblikah ali vlogah. Čeprav izgledajo podobno, nimajo nič skupnega.

    Bistvo mojega komentarja bi bil, da po stopinjah Bhaktisiddhante Sarasvati Thakure, poskusimo razumeti, da edina stvar, ki primanjkuje v materialnem svetu, je zavest Krišne. In da po nasvetu Šrila Prabhupade poskušamo živeti v družbi bhakt in oboževati acaryo z uresničevanjem njegovega poslanstva.

    P.s. Sicer se bomo znašli v podobnem paradoksu kot krščanska duhovniška kasta, ki je pomešala lastno doktrino samodiscipline (”če te oko vodi v skušnjavo, si ga iztakni…”), sočutja (”ljubi bližnjega kakor samega sebe…”), usmiljenja (”sovraži greh in ne grešnika…”) in je nemočna pred izzivi kot je poblem zlorabe otrok.

    # 12 April 2010 at 9:28 am
  • Damana Krishna said:

    Argument, da se je izvajala umetna oploditev tu ne poda poante k mojemu tekstu iz naslednjih razlogov. Modreci so razumeli karmično blokade zaradi katere par ni imel otrok. Zato so uredili žrtvovanje, da se je to uredilo. Glede žrtvovanje imam osebno kar nekaj vpogleda. No pri Čitraketuju je recimo celo to postalo vzrok trpljenja. Dovoljeno je bilo spočeti otroka v bratovi ženi. Vyasadeva je spočel otroke v ženah svojih polbratov po tem principu. No, Gospod Brahma potrebuje svojo žensko energijo, pa četudi v subtilnem principu za spočetje otrok. To ne pomeni, da mora imeti grob seks, ker je njegovo telo tako prefinjeno. Ta ženska energija je Savitri ali Sarasvati. Krišna izvaja kreacijo preko ženske energije- notranje ali zunanje. Sitadevi se ne more primerjati z materjo samohranilko, ker je materam samohranilkam status dal možnost uporabljati to. Sitadevi niti sekunde ni bila ločena od svojega moža Rame, ker sta oba nerazdružljiva kot ogenj in toplota. ŠP je dal ime Božanstvom Radha Parthasarathi, ker Radharani v resnici je vedno pri Krišni in mu daje inspiracijo za boj kot njegova energija zadovoljstva. Včasih te stvari gledamo samo na fizičnem nivoju kar pa sigurno ne daje vsega vidika na to stvar.
    Ne razumem kaj ima spočetje Pandav zveze z umetno oploditvijo ali ustanovitvijo principa dveh mater ali dveh očetov. Parašara je započel v Satyavati Vyasadeva, ona pa je ostala “devica” z njegovim blagoslovom in se poročila z Satanujem. Parašara je imel 24 ur na dan kontakt z Krišno. Problem je, če hočemo oponašati vzvišene duše in to po parih letih duhovnosti. Edina stvar res manjka in to zavest Krišne. Tudi pa manjka zelo močno vera v proces. Kar se kaže s tem, da imajo bhakte problem se soočiti z komentarji ŠP glede na homoseksualnost, moderno demonsko civilizacijo, simple living high thinking. Zavest Krišne ni ločena od prejšnih ačarij, to je globoka iluzija. Vsi imamo napake, s tem se strinjam. Tako jaz kot vsakdor drug ni popoln. Da pa nekdo propagira javno svoje napake to je norost modernega časa in resničnostnih šovov. Bolj si nor bolj te spoštujejo demoni. Če smo padli in pogojeni bi se morali ponižno prositi za pomoč in vzeti zavetje Krišne preko šaster. S tem, da so določeni ŠP učenci gleda na svojo grešno preteklost zlorabljali otroke itd ne pomeni, da ŠP nauk ne velja. Sigurno je prostor v bhakti yogi tudi ljudi s problemi in, ki se soočajo z takimi in drugačnimi izzivi. Velikokrat pa se bhakte čutijo kot mesije, ki bodo v ISKCON vnesli moderne principe demonske družbe. ŠP take osebe imenuje kali-čele, učence kalija. To pa je tisto, kar vaišnave ne bi smeli tolerirati. Sami moramo pri sebi oceniti v kolikršni meri imamo dejansko vero v to, kar je ŠP napisal v šastrah.

    # 13 April 2010 at 2:04 pm
  • laxmi said:

    Vaišnave so tolerantnejši od drevesa.

    Moderni principi demonske družbe niso tako moderni, obstajajo od vekomaj.

    Karmične blokade parov obstajajo tudi danes. Čeprav jih znanstveniki ne razumejo, poskušajo pomagati parom do otrok s svojo demonsko tehnologijo, ki jim je pač na razpolago.

    (Kadar vaišnave zbolimo, nimamo nič proti demonskim znanstvenikom in medicini.)

    Princip dveh očetov in dveh mater je sociološko socialni in ne biološki, torej ni v sporu s tem da življenje izvira iz življenja.

    Moje videnje je da družba, ki vzpodbuja pravičnost, strpnost, miroljubnost, modrost in sprejema drugačnost, napredna družba.

    Po moji oceni nimam velike vere v to kar je Šrila Prabhupada zapisal v šastrah, vendar bi kljub temu citiral le prve 4 stavke iz spremne besede Šrimad Bhagavatama, ki se pojavljajo v vseh spevih. Zato predvidevam da so pomembni:

    1. Moramo poznati sedanjo potrebo človeške družbe.
    2. In kašna je ta potreba?
    3. Človeška družba ni več omejena na določene države ali skupnosti.
    4. Širša je kot v srednjem veku in obstaja težnja po eni državi ali
    eni človeški družbi.

    Om tat sat

    P.S: Iskcon je potrebno ekspandirati z novimi centri, v vsakem mestu in vasi, da bi pospešili poslanstvo sankirtane, iz usmiljenja do padlih pogojenih duš.

    ys

    # 14 April 2010 at 9:00 am
  • Damana Krishna said:

    Mogoče bi prebral Mahaprabhujev tekst o Šrila Prabhupadu. Veliko ljudi bi reklo, da ni imel tolerance ali usmiljenosti. Sam je rekel, da je imel v eni roki Šrimad Bhagavatam v drugi pa meč. Njegov Guru je bil poznam kot simha guru in so ga parkrat celo osebno hoteli nasprotniki ubiti. Velikokrat se lahko vprašamo, kako bi lahko to razpoloženje primerjali z usmiljenostjo in tolerance vaišnave. Milost sadhuja, je da seka iluzijo in vzpostavlja Absolutno Resnico. To je njegova glavna milost. Milost do duše. Sicer pa razume pogojenost ljudi in jih usmerja proti Krišni v skladu s šastrami. Ne dopušča pa kompromis z Absolutno Resnico.
    Kakor praviš so demonski principi večni. Vprašanje je samo ali imajo proctor v duhovni kulturi ali ne. Vedska kultura in vaišnavska kultura stremita k duhovni kulturi, ki se z razliko od špekulativnega znanja obrača na svete spise. Velikokrat vedska kultura z kontrolo čutil ter principom očiščenja materijalnega življenja ni okusna za pogojeno živo bitje, ki išče srečo v polnem čutnem zadovoljstvu.
    Primerjava znanstvenikov z modreci in starodavnimi izvajalci yajne. Znanstveniki se niti ne zavedajo zakona karma, kaj da bi razumeli kaj je dharma in kaj je volja Vsevišnje Božanske Osebnosti. Celo Šukračarya, ki je učitelj demonov razume do določene stopnje karmične zakone. Nekdo v popolni iluziji, da je duhovna duša vsekakor ne more razumeti karmičnih niti drugih duhovnih zakonov. Ni vsa medicina demonska. ŠP ni imel prevelikega zaupanja v alopathske zdravnike. Jaz osebno nisem obiskal zdravnika 17 let. Rajši zaupam postom in ayurvedi, ter zdravemu načinu življenja. Ker moderna medicina daje samo potuho, za razne razvade in nespametna dejanja na čelu z intoksikacijami, nezdravo prehrano itd. Ni pa vse v medicini napačno. To ne bi bilo pravo razumevanje. Čeprav je medicina nepopolna jo ne zavračamo. Napačno je dejstvo, da ljudje uporabljajo znanje, da bi šli stran od duhovne kulture in služenja Krišni. O tem Šrila Prabhupada govori v knjigi Življenje izvira iz življenja.
    Če pogledamo tvoj argument, da problem ni biološki ampak socijalni. Torej jasno je, da je za ustvarjenje življenja potreben tako ženski kot moški princip. To kaže na to, da je naravno ustvarjenje življenja preko moškega in ženskega združenja. Kot je Hiranyakašipu načrtno uničeval principe dharma, se ravno tako to dogaja v modernem času. Prvi udarec demonov je bil na strukturo družine, ki je temeljila na skupnemu vzgajanju otrok. Prva je bila degradacija ženskega spola, da bi jih moški izkoriščali. To je vsekakor načelo princip družine in uničilo zdravo odraščanje otrok. Družbeno sprejemljivi so postali nezakonski odnosi, razpadi zakonov, ter do neke mere promiskuiteta. Ženske so potem zaradi nezadovoljstva in izkoriščanja ustanovile feminizem. Ženske so tako upostile svojo dharmo in so sprejele moškost kot njihovo načelo. Ker pa to ni naravno in so bile še vedno nezadovoljne so začele misliti, da jih lahko razumejo samo ženske Tako je potem nastal princip homoseksualne veze. Tako je homoseksualna zveza posledica delovanja v nasprotju z duhovnimi principi. Včasih se omenja tretji spol, kar so v resnici hemafroditi oziroma osebe z dvospolnimi genitalijami. Četudi so homoseksualci vsekakor obstajali, se je to dogajalo izven 4 ašram. Problem ni to nagnjenje ampak poskus utemeljitve tega kot nekaj duhovnega ali povsem normalnega. Ker je, kot si rekla biološki princip nesporen, da je moški prisoten pri stvarjenju, me zanima kako boš ustanovila socijalni vidik tega. Socius pomeni nekaj kar se tiče družbe, tako socijalni vidik kaže na nekaj povezano z družbo. Struktura družbe je lahko različna. Lahko temelji na vaišnavskih principih ali pa drugih principih. Če vzamemo kot normo vaišnavski princip potem skupnost dveh žena ali moških nima osnove. Ker vaišnave sprejmejo samo primere iz svetih spisov v vrlini ali transcendenci me zanima, kako naj vaišnavska skupnost utemelji to tvojo trditev. ŠP je bil celo proti homoseksualni zvezi, celo je podanih kar nekaj krepkih izjav. Jaz osebno, če ima nekdo to napako ne moti. Zanima pa me, edino ali se poskuša vaišnavski nauk spreminjati ali ne. Vsak osebno je odgovoren za svoja dejanja in njegove reakcije. Znanje, ki pa nas usmerja proti Absolutni Resnici pa mora ostati nedotaknjeno in nesporno. Ker se tvoja trditev ne da utemeljiti z guru-sadhu- šastro potem temelji lahko samo na principu tvojega osebnega mnenja, ki pa nima vsaj uradno ali filozofsko mesta v vaišnavizmu.
    –1. Moramo poznati sedanjo potrebo človeške družbe.
    Duhovni princip je, da moramo poznati znanje kot neznanje. Pridiganje v skladu s časom, mestom in okoliščinami ne spreminja duhovnega nauka. Madhvačarya v komentarju na Šri Išopanišad pravi, da nekdo, ki pozna samo znanje in neznanje ne more razumeti kaj dejansko je duhovna pot. In če nekdo ne uspostavlja znanje, potem se njegova dejavnost enači z tem, kot da bi nepravilno deloval.

    –2. In kašna je ta potreba? Glavna potreba družbe je Zavest Krišne, ta zavest Krišne temelji na nauku Šrila Prabhupade in predhodnih ačarij.
    –3. Človeška družba ni več omejena na določene države ali skupnosti.
    Človeška družba je ali v skladu z navodili Vsevišnjega Gospoda ali v nasprotju. Kot si že prej omenila, je to večni princip. Nikoli ni bila omejena na države ali skupnosti, ker je bila pod vedskimi kralji v skladu z Božjimi zakoni ali pa pod kraljem Veno, ki pa ni imel dve matere ali Hiranyakašipujem. Vaišnava se vedno ravna v skladu z principi Boga in kot Prahlad Maharaja ni delal kompromisov z svojim očetom tudi vaišnave ne delajo tega. Njih ne zanima koliko ljudi jim bo ploskalo, temveč čistota duhovnega znanja.
    –4. Širša je kot v srednjem veku in obstaja težnja po eni državi ali
    eni človeški družbi.
    Širša je celo kot bi si mislila. Človeška družba ni samo omejena na ta planet ali celo ta univerzum. Tako ali tako obstaja samo ena država in en vladar. Ta vladar in lastnik vsega je om purnam adah purnam idam … popolna transcendentalna Vsevišnja Božanska Osebnost. Ljudje bi radi naredili Ramarajyo, popolno družbo brez sledenja zakonov Rame in združili vse ljudi pod parolo miru in sreče za vse. Na žalost pa zaradi nečistih motivov ljudi vedno pride do kolapsa in trpljenja ljudi. Čist je edino lahko nekdo, ki deluje na duhovni ravni. Vaišnav ne zanima enoumje in to, da bi se vsi morali združiti pod vaišnavizmom. Vaišnava razume različne nivoje in potrebe ljudi. Vse usmerja proti končemu spoznanju. Vendar se bori za čisto razumevanje duhovnega znanja. Tvoj vidik, da bi morali biti ljudje tolerantni, ljubeči itd, ni mogoče brez očiščenja eksistence. Dokler živo bitje ima v sebi sebično željo gospodovanja nad materijo in kljubovanja Vsevišnji Božanski Osebnosti ter njenim zakonom ne bo mogla delovati pozitivno niti zase niti za druge.

    # 17 April 2010 at 11:09 pm
  • laxmi said:

    GURU:
    “…we are accepting everyone into this movement, regardless of sex, caste,
    position, or whatever. Everyone is invited to come chant Hare Krsna.
    This is Caitanya Mahaprabhu’s munificence, His liberality.”
    (Srila Prabhupada-Lilamrta)

    SADHU:
    Having established the superiority of vaishnava-dharma over naimittika-dharma, Bhaktivinoda Thakura then gives a practical example. What is that? Well, as it turns out, it’s an example of a type of marriage forbidden under ordinary smriti-sastra (naimittika-dharma), but permitted within the liberal bounds of vaishnava-dharma—the remarriage of a sannyasi. Srila Bhaktivinoda states:

    “Even outcastes can take up vaishnava-dharma and live as grhasthas, although they are not part of varnasrama. Moreover, people who have accepted sannyasa within varnasrama, and have fallen from their position, may later adopt pure bhakti by the influence of sadhu-sanga [saintly association]. Such people can become grhastha-bhaktas, although they are also outside the jurisdiction of varnasrama regulations.” (Jaiva Dharma, p.172)

    ŠASTRA:
    “I envy no one, nor am I partial to anyone. I am equal to all.
    But whoever renders service unto Me in devotion is a friend,
    is in Me, and I am also a friend to him.”
    (Lord Krishna in the Bhagavad Gita, 9.29)

    P.S:
    Sankirtan bhakte potrebujejo stanovanje v MB. Ali bi lahko pomagal?

    # 18 April 2010 at 4:09 pm
  • Damana Krishna said:

    Čeprav je bil Gospod Čaitanya zelo liberalen, vemo, da je do svojih sledbenikov bil zelo dosleden. Če pogledamo, da je sprejel tudi Jagai in Madhaija, vendar kaj jim je rekel … ne več grešiti. In tudi nista. To je liberalnost Gospoda Čaitanye, da osebe, ki niti niso kvalificirane za začetje bhakti lahko začnejo. Toda po inicijaciji ni več grešenja. Če pogledaš komentar api cet sudaracharo in naslednji verz v Bhagavad giti potem je jasno kaj ŠP pravi o liberalnosti našega gibanja. Dejstvo je, da sprejmemo, ni pa da je ŠP toleriral in samo gledal vse neumnosti. Poglej Kuladrijevo sporočilo na slo forumu. Kaj naj bi pomenil tvoj citat glede grihast- ali veš kaj pomeni biti grihastha- sex samo za spočetje otrok, Krišna v centru za razliko od grihamedhijev. Tako, če sanyasi lahko postane dharmični grihastha ni v redu, samo se lahko nekako očisti svojih neumnosti. Krišna je nepristranski, toda vidimo, da je celo goljufal za svoje bhakte Pandave in vedno uničuje sovražnike svojih bhakt. Tako, da je nepristranski samo kot Paramatma. Gospod Čaitanya je zavrgel Čhota Haridasa in celo hotel zavreči Mukundo. Tako, da spet ni mu bilo vse ravno, kaj so njegovi bhakte delali.

    # 18 April 2010 at 10:47 pm
  • laxmi said:

    Torej, tako dolgo dokler istospolni partnerji ne vzamejo iniciacije, so v domeni liberalnosti Gospoda Caitanye?

    To pomeni, da jih bhakte Gospoda Caitanye ne bi smeli diskriminirati, temveč jim pomagati po svojih najboljših močeh, da se vrnejo domov, nazaj k Bogu.

    Z moje strani še ni bilo citata o grihasthah.

    Razlika med Hare Krišna gibanjem in Hare Krišna sekto se kaže v tem, koliko milosti Gospoda Caitanye lahko podelimo drug drugemu in padlim pogojenim dušam.

    Nestrpnost do demonov, drugače mislečih, čutečih in si želečih živih bitij za nas ni zelo uporabna.(Mogoče nam na trenutke lahko olajša duševne in osebnostne motnje. Da se počutimo bolje.)

    Več bomo dosegli v poslanstvu Gospoda Caitanye, če bomo tolerantni in ponižni, in vključili svoje imetje, družino, prijatelje in hišo v praktično predano služenje z ljubeznijo v slavno poslanstvo sankirtane .

    # 19 April 2010 at 1:54 pm
  • Mahaprabhu Gaura das said:

    Hare Krišna Laxmi prabhu !

    Z rahlo zamudo sem prebral tvoja razmišljanja o liberalizmu v bhakti-yogi!
    V marsičem se strinjam s tabo in Damano,
    v nekaterih stvareh pa težje, praviš:

    ”Vedska kultura je inkluzivna in ne eksluzivna. O njej vemo zelo malo.A že to kar najdemo v Šrimad Bhagavatamu, je povsem dovolj, da lahko vidimo, da noben perverznež in demon ni iz nje izključen, nobeno “nenaravno” stanje ni neznano.”

    MOJ KOMENTAR:

    Vedska kultura je lahko zelo širok pojem in velika večina njenih ”pripadnikov” krši 4 regulativne principe ravno v imenu Vedske kulture, rekoč da je bil Arjuna mesojedec, Judisthira kockar, itd..

    Za pripadnike acarya-sampradaye pa vedska kultura ne pomeni take inkluzivistične zmešnjave idej in nazorov in predvsem opravičevanja svojih slabosti ( v imenu inkluzivnosti) , ampak ekskluzivistično se držati naukov in inštrukcij guruja.

    Guru je tisti, ki nam raztolmači pravi zaključek in odnos do celega spektra ”vedskih” fenomenov in raznolikosti, ali z drugimi besedami : disciplinira našo inteligenco z svojimi nauki in inštrukcijami,ki jih moramo vzeti dobesedno brez interpretacij.

    Tako je guru-parampara ekskluzivistični sistem vrednotenja Vedske kulture in civilizacije , in tu nimamo kaj za špekulirat.

    Če Šrila Prabhupada ne daje dovoljenja za homoseksualni ašram in družine, ampak pravi da se osebe z takimi nagnjenji morajo situirati v obstoječih ašramih, je to to in pika.

    Konec diskusije!!

    Edina diskusija je lahko kako z usmiljenjem in sočutjem ( namesto po Hitlerijansko) take osebe približati vaisnava-siddhanti. Kakor doktor ali psihiater zdravita pacienta namesto, da mu dajeta potuho z prepovedanim, vajšnavski acarye milostno vključujejo vse vrste degradiranih ljudi v bhakti-yogo.

    v zadjem mailu tudi očitno mešaš nestrpnost in diskriminacijo:

    ” Torej, tako dolgo dokler istospolni partnerji ne vzamejo iniciacije, so v domeni liberalnosti Gospoda Caitanye?

    To pomeni, da jih bhakte Gospoda Caitanye ne bi smeli diskriminirati, temveč jim pomagati po svojih najboljših močeh, da se vrnejo domov, nazaj k Bogu.”

    MOJ KOMENTAR :

    diskriminirat moramo , npr. : med ritjo in usti, boleznijo in zdravjem, siddhanto in apa-siddhanto,
    nestrpnost do drugačnih pa je nekaj popolnoma drugega.
    Npr. obstaja objektivno dejstvo je da je nekdo bolan, lahko pa potem takega pacienta ljubiš ali sovražiš,
    to nima veze z dejstvom o bolezni.

    Podobno je Šrila Prabhupada določene aspekte ”vedske kulture ” označil za demonske in jih je v svojem gibanju prepovedal oziroma omejeval, namesto vzpodbujal ali opravičeval,
    po drugi strani pa je do takih bolnikov bil tudi sočuten,
    če niso preveč vznemirjali in izzivali njegovo avtoriteto, ampak so se ji kolikor toliko podrejali in priznavali svoje bolezni.

    To pa hkrati ne pomeni, da je ŠP opravičeval in izenačeval bolezen in zdravje, hetero in homoseksualno materialno pogojenost,
    moške in ženske,
    njegova diskriminacija glede tega je nevprašljiva,
    in isto zahteva tudi od nas,
    jasno v duhu ponižnosti in usmiljenja!

    Hvala za pozornost,
    dragi vajšnave, pa brez zamere,

    ys.MGD

    # 8 May 2010 at 4:00 pm
  • laxmi said:

    Kot je dejal Šrila Prabhupada:

    “…we are accepting everyone into this movement, regardless of sex, caste,position, or whatever. Everyone is invited to come chant Hare Krsna.This is Caitanya Mahaprabhu’s munificence, His liberality.”

    In kot praviš sam v svojem komentarju:

    “Tako je guru-parampara ekskluzivistični sistem vrednotenja Vedske kulture in civilizacije, in tu nimamo kaj za špekulirat.”

    Vse ostalo pa je naš odnos do sočloveka, ki je lahko strpen ali nestrpen, pozitiven ali negativen, spoštljiv ali zaničljiv, privlačen ali odbijajoč, toleranten ali agresiven, sprejemajoč ali hladen, milostljiv ali aroganten, human ali gospodovalen, psihologija skratka, psihologija…

    # 14 May 2010 at 6:36 am

Leave your response!

You must be logged in to post a comment.