Sredi večera je Ali spet prišel z globokimi in razmišljujočimi vprašanji, na katera je Šrila Prabhupada z veseljem odgovoril. Očitno je Alija Njegova Božanska Milost izjemno prevzel in je imelo druženje z njim na njega vpliv. Njegovo razmišljanje o temah prejšnjega večera je privedlo še do ene prijetne izmenjave o filozofskem razumevanju in praktičnih opažanjih. Na Prabhupadovo spodbudo je vprašal: “Razmišljal sem o materialnem nivoju, ki ste ga omenili prejšnji večer in nisem mogel dojeti, kako obsežen je ta nivo, iz česa je sestavljen, kako ga definiramo. Je narava materializem? No, obstaja veliko očitnih stvari, kot so denar, pohlep, itd. Kaj pa je z naravo, ljubeznijo?”

Prabhupada je razložil, da obstajajo trije splošni nivoji – grobi materialni, subtilni materialni in duhovni. “Torej karmiji na splošno … Tako kot jih lahko vidimo v mestu, so vedno zaposleni, trdo delajo in so na grobem materialnem nivoju. In potem naslednji razred, kot so znanstveniki, pesniki, filozofi, so na subtilnem nivoju. In nad njimi so osebe, ki jih zanima duhovno razumevanje – oni so na duhovnem nivoju. Obstajajo misli in dejavnosti, ki ustrezajo nivoju, na katerem se oseba nahaja. Tvoje vprašanje se nanaša na mnoge take stvari. Najprej je potrebno razumeti na katerem nivoju se oseba nahaja. Potem preverimo, s kakšnimi aktivnostmi se ukvarja. Če si na materialnem nivoju, se ukvarjaš z nekim poslom, ustvarjaš profit, in če si zastaviš vprašanje ‘Kaj je to, vrednost materialnega dobička, to telo je začasno, zakaj …?’, potem bo tvojih materialnih dejavnosti manj. Najprej moramo torej razumeti, kaj je naš dejanski cilj. In potem, če se nahajamo na tem nivoju, bo naše življenje uspešno.

“Ali to pomeni, da bi moral človek svojo pozornost odvrniti od sveta, od svojega okolja?” je vprašal Ali.
“Tega ne moreš narediti,” je rekel Prabhupada in razložil: “Čeprav nas popolnoma zanima zavest Krišne, to ne pomeni, da ne živimo v hiši, da ne jemo, ne uporabljamo avtomobilov, pisalnih strojev, diktafonov. Vse uporabljamo. Le namen je drugačen. Potujemo in zajetno plačujemo letalskim podjetjem. Kadarkoli potujem, je z mano najmanj pet, šest ljudi in eno povratno potovanje stane 12,000 dolarjev. To pomeni približno več kot en lakh rupij. Tako torej porabljamo denar, ampak le v službi Krišne. Kjerkoli govorimo, se pogovarjamo samo o Krišni in poskušamo forsirati, uveljavljati zavest Krišne. To je naš posel. Drugačen je torej nivo. Navzven lahko nekdo opazi, da tudi mi porabljamo veliko denarja za potovanja, živimo v lepi hiši in imamo lep avto. Toda zavest je drugačna. Drugi primer v zvezi s tem je, da sedim na tem stolu jaz in tukaj je tudi en hrošč. Tudi on sedi na tem stolu. Toda to ne pomeni, da sva jaz in hrošč enaka. Hroščev namen je drugačen; moj namen je drugačen. Površno gledano, če nekdo vidi hrošča in Svamija na istem stolu, ali sta zato enaka? To dejansko ne drži. Tako lahko uporabljamo vse te materialne stvari, pa nimamo materialnih namenov. Imamo le duhovni namen.”

Prabhupada je potrdil Alijevo razumevanje tega, da človek lahko živi v materialnem svetu ne da bi se navezal nanj. “Ne, mi nimamo nobene navezanosti. Lahko se usedemo v tej lepi zgradbi ali se usedemo kjerkoli. Nismo navezani na to zgradbo; navezani smo na forsiranje zavesti Krišne. To je naš posel. In zavest Krišne lahko forsiramo brezpogojno. Ne gre za to, da ne bi mogli dobiti lepe zgradbe kot nam jo je priskrbel Atreja Riši, le da materialnih namenov ne moremo forsirati. Ne. To ni zavest Krišne. Tako kot sem začel s tem gibanjem pod drevesom v New Yorku, Tompkinson Square … kaj je to?”
“Tompkins Square Park,” so ga spomnili bhakte.
“Nekdaj sem imel navado tam sedeti brez mridange, z majhnim dundubijem. In pel sem tri ure – Hare Krišna, Hare Krišna. In ljudje so prihajali.”
“V zelo slabi soseski,” je dodal Navajauvana.
“Ja. Nizkorazredna, visokorazredna, vseeno nam je,” je rekel Prabhupada. “Pojemo sveta imena Hare Krišna, to je vse. Tudi 26. avenija ni preveč dobra soseska,” je bila njegova opazka.
“To je najhujši kraj v deželi!” je rekel Džnanagamja, kar je sprožilo smeh.
“Ampak nisem vedel,” se je nasmehnil Prabhupada. “Mukunda je predlagal, da je to dober kraj, zato naj bi tukaj živel. In pravzaprav se je izkazal za dober kraj.

Postopoma so prišli moji učenci. Nič motečega ni bilo. Živel sem na ulici Bowery in pred mojimi vrati so ležali klateži v urinu in med vinskimi steklenicami in vsem. Toda bili so tako spoštljivi. Ko sem prišel do vrat: ‘Ja, lahko vstopite. Prosim.’ Nisem imel nobenih nesoglasij z njimi. Bili so zelo ljubeznivi. Izrekli so mi dobrodošlico, odprli vrata: ‘Prosim pojdite.’ Vedeli so tudi, da ‘On je nenevaren … ‘ Tako da, če ostaneš na duhovnem nivoju, te ti materialni pogoji ne morejo ovirati. Ahaituky apratihata. Potem yenatma suprasidati, v teh pogojih lahko izvršuješ svoje delo. Najprej moramo določiti, na katerem nivoju se bomo nahajali. In če hočeš biti na duhovnem nivoju, tega ne more nič ovirati. Tu ni pogojenosti. Zakaj ne bi torej stopili točno na duhovni nivo in naredili svoje življenje uspešno? O tem pridigamo. Ljudje na splošno ne poznajo pomena duhovnega nivoja. Zato rajši ostajajo na materialnem nivoju. Niso zadosti izobraženi.

N. M. Hari Šauri das