Ko sem leta 1990 vstopil v Hare Krišna tempelj, sem se zavedal, kako nekvalificiran sem in kako vzvišen je vaišnavski nauk. Zato sem naredil analizo, kaj bi moral spremeniti v svojem življenju. To je bila potem nekajletna pripravljalna doba. Nato sem vsako leto poskušal vsaj nekaj približati idealu. Letošnjie leto pa sem imel zanimivo izkušnjo.

Srečal sem se z enim zelo resnim izvajalcem bhakti-joge, pa tudi z nekom, ki je Šrila Prabhupadov nauk hotel spreminjati glede na svoje pomankljivosti. Prvi je delil v Evropi knjige, ko pa je zaradi padca Guruja nastopila faza zmedenosti, je enostavno smatral, da za gre svoje dobro bivati v Vrindavan in se posveti mantranju in študiju svetih spisov. Tako je vzel zaobljubo mantranja 120 krogov in ni govoril pet let. Drugi pa je sklepal, da, ker je njegov Guru padel, da si mora tudi sam malce znižati duhovni standard, kar je počasi tudi storil. Začel je gledati televizijo in jesti čokolado in stvari iz trgovine naj bi bile bona fide. Sicer je zjutraj naredil neki duhovni program, potem pa, ker je bil na “socialki”, je nekako zabil svoj dan. Ambicije te osebe so ostale in pridigal je o svojem nivoju. Žena niti ni mantrala.
Tako sem se v Vrindavanu znašel med tema dvema osebama.

Moj načrt za letošnje leto v Vrindavanu je bil: čim več mantranja. Od svojih prvih dni nisem nikoli hotel zmantrati le 16 krogov in potem dan nekako zabiti. Zato sem preko let hotel povečati tako kroge kot tudi aktivnosti. Sedaj, kot oče, pa imam odgovornost učiti sina z lastnim vzgledom. Po pravici povedano sem bil zelo vesel družbe naprednega bhakte, po katerega milosti mi je uspelo povečati kroge in sadhano. Nisem pa bil vesel družbe drugega, ki me je hotel zapletati v nesmislne pogovore ter prepričevati, da resno prakticiranje duhovnosti ni možno, ter da se po nekaj letih vsem utrga. Imela sva debato. Na koncu te je postal bolj ponižen ter se odločil, da gre za teden dni mantrati 64 krogov na Radhakundo, žena pa je tudi začela mantrati 20 krogov. Po milosti naprednega bhakte smo tako vsi napredovali. Vera v ŠP nauk je zrastla, čeprav niso mogli opustiti neumnosti, so postali ponižni. Krišna je tako na koncu tudi meni dal več časa za mantranje.

Mi sami moramo biti iskreni in ne popuščati v svojih načelih, tako bo potem Krišna pomagal tudi drugim. Znak vaišnava aparadhe pa je izgubljena inteligenca in vera v ŠP.

Damana Krišna das