Ljudje, ki jih žene zavest čutnega uživanja, prirejajo religiozne obrede. Pobožne aktivnosti in religiozne obrede torej opravljajo, da bi dobili neko materialno korist in če je to materialno korist mogoče doseči kako drugače, bodo zapostavili svojo tako imenovano religijo. Temu smo priča v moderni človeški civilizaciji. Ker ljudje ekonomske želje navidez izpolnjujejo drugače, se sedaj nihče ne zanima za religijo. Cerkve, mošeje in hrami so praktično prazni, ker se ljudje bolj zanimajo za tovarne, trgovine in kina. Tako so zapustili religiozna mesta, ki so jih postavili njihovi predniki. To je dokaz, da so ljudje religiozni predvsem zaradi ekonomskega napredka, ekonomski napredek pa je potreben za zadovoljevanje čutov. Kdor je onemogočen v svojem čutnem uživanju, se zateče k procesu odrešitve, da bi postal eno z vrhovno celoto. Vse te aktivnosti pa opravlja z enim samim ciljem: da zadovolji svoje čute.
(NGC, 23. poglavje, str. 189)