Ko je Gospod Čaitanja končal s Svojim poučevanjem Šri Sanatane Gosvamija, je Sanatana, sedaj pooblaščen in prosvetljen, občutil takšno transcendentalno zadovoljstvo, da je padel pred stopala Gospoda Čaitanje in dejal: »Rojen sem v družini zelo nizkega rodu in sem bil vselej v družbi nizkih ljudi; zato sem najnižji med grešniki. Toda Ti si tako ljubezniv, da si me poučil o stvareh, ki jih ne more razumeti niti gospod Brahma, največje bitje v tem univerzumu. Po Tvoji milosti sem lahko dojel sklepe Tvojega nauka, vendar pa sem tako nizek, da se ne morem dotakniti niti kapljice iz oceana Tvojih navodil. Če zatorej želiš, da plešem, čeprav sem hrom, potem Te prosim, da mi daš svoj blagoslov in postaviš Svoja stopala na mojo glavo.

Na ta način je Sanatana Gosvami molil za Gospodov pristanek, da se Njegov nauk po Njegovi milosti dejansko razvije v njegovem srcu. Sanatana je vedel, da sicer nikakor ne bo sposoben opisati Gospodovega nauka. Smisel tega je, da so acarye (duhovni učitelji) pooblaščeni od višjih avtoritet. Navodilo samo po sebi še ni dovolj, da človek postane izveden. Dokler ne dobi blagoslova duhovnega učitelja oziroma acharye, se takšna navodila ne morejo v popolnosti manifestirati. Zato si mora prizadevati za milost duhovnega učitelja, tako da se navodila duhovnega učitelja lahko razvijejo v njem. Potem ko je Sanatana Gosvami končal svoje molitve, je Gospod Čaitanja postavil svoja stopala na Sanatanino glavo in mu podaril svoje blagoslove, da naj se vsa Njegova navodila v popolnosti razvijejo. (iz 14. poglavja Nauka Gospoda Čaitanje, str. 113)