Sreda, 3. mar ‘10

Ko sem se v ponedeljek vračal s Hrvaške, sem poklical Kišore Krišno
prabhuja, ki naj bi prišel za Gaura Purnimo v Karlovac, a se zaradi
bolezni tega festivala ni mogel udeležiti. Zanimalo me je, kako je z
njegovim zdravjem. Ni bilo nič hujšega, le prehlad, ki ga je staknil
pred tednom dni, še ni bil do konca pozdravljen.

V tem pogovoru pa sem izvedel, da bhakta Vinko v petek ni prišel na
nama-hatto v Mariboru, kar je zelo čudno, saj je v štirinajstih ali
petnajstih letih izostal samo trikrat (vštevši vse bolniške, dopuste
itd.). Še bolj čudno je bilo, da bi naj v petek poskrbel za Šrila
Prabhupadovo video predavanje, a ni nikomer javil, da ga ne bo. No, po
pogovoru s Kišore Krišno prabhujem sem klical Vinka, a se ni oglasil.
Še nekaj krat sem poskusil ta dan, a odziva ni bilo.

Podobno sem poskušal tudi v torek, v sredo pa sem si rekel, da če se
mi ne javi, bom šel na njegov dom. Bil sem zaskrbljen …

Ko se je danes mračilo, sem se odpravil v Zgornjo Polskavo, kraj
oddaljen kakšnih 20 km od Maribora v smeri Celja. Z določeno mero
tesnobe sem prišel do Vinkove hiše in pozvonil. Vrata je odprl njegov
sin Gorazd, ki me je najprej začudeno pogledal, nato pa povedal, da je
Vinko v bolnici … Že v petek, na dan nama-hatte, so ga našli v hiši na
tleh. Bil je negiben in ni mogel govoriti. V bolnici so ga takoj
pregledali in slikali. Ugotovili so, da ima strdek v možganih. Tako je
moral v ponedeljek na operacijo, katere rezultat je bil negotov. Pa je
vse minilo dokaj dobro. Kmalu po operaciji je spet lahko govoril itd.,
le ena noga mu malo nagaja in potrebna bo terapija, da bo znova
normalno delovala. No, mi je kar odleglo, ko sem slišal, da je bhakta
Vinko glede na vse skupaj relativno dobro …

Takoj sem se odpravil v Univerzitetni klinični center Maribor, kakor
pravijo bolnici. Poiskal sem pravi oddelek, tamkajšnja medicinska
sestra pa mi je povedala, v kateri sobi je. Uf, bil sem vesel, ko sem
ga videl in ko se je nasmejal …

Nato sva se kakšne pol ure pogovarjala. Zanimalo me je, kako se
počuti, pa kaj se je pravzaprav zgodili in koliko časa predvidevajo,
da bo trajala rehabilitacija. Med drugim mi je omenil, da bi bilo brez
pretekle duhovne prakse in brez duhovnega razumevanja za znoret.

Tako pa veliko mantra in bere. Ob postelji so bile tri Šrila
Prabhupadove knjige … Vprašal sem ga, ali bi mu prav prišel
elektronski števec za štetje izgovorjenih maha-manter. Pritrdil je in
iz žepa sem izvlekel svoj števec … Prinesel sem mu tudi zadnjo
številko revije Krišna-katha. Malo sva se tudi šalila. Rekel sem mu,
da ima sedaj frizuro kot jaz, saj so mu zaradi operacije obrili
glavo:) Pa še nekaj je bilo zanimivo. Po tovrstnih operacijah je oseba
deležna pomoči raznih vrst terapevtov. Eden izmed njih je zadolžen za
govor in branje, kajti veliko ljudi ima po takšnih operacijah težave s
tema funkcijama. Vinko pa je svoji terapevtki že povedal, da lahko
skupaj bereta Bhagavad-gito:) Ob koncu sem mu dal še nekaj
maha-prasadama, ki sem ga imel v nahrbtniku, Vinko pa me je zaprosil,
naj grem do njegovih domačih in naj uredijo neko papirologijo z
zdravstveno birokracijo.

In tako sem se še enkrat odpeljal v Zgornjo Polskavo in napravil, kar
mi je naročil. Po poti sem veliko razmišljal o bhakti Vinku in o tem,
kako večina svari v življenju postane povsem banalnih, ko se soočamo s
svojo smrtnostjo ali s smrtjo nam dragih oseb. Nato sem poslušal še
predavanje svojega dikša guruja, ki je govoril prav o tej temi …
Zanimivo … Naključje?!

Evo, to je to … Prosim, pošljite kakšno dobro misel bhakti Vinku in
morda še zmolite kakšno zanj. Hvala!

Hare Krišna!

Gargamuni das