Rečeno je, da je Sarvabhauma Bhatačarja sestavil sto stihov v hvalo Gospodovim aktivnostim in da so bili ti stihi tako vzvišeni, da jih ne bi mogel nadkriliti niti Brhaspati, največji učenjak na rajskih planetih. Gospod je teh stotero stihov poslušal z velikim zadovoljstvom, nakar je Bhatačarjo objel. Ko se ga je Gospod dotaknil, je Bhatačarjo preplavila ekstaza, tako da se je praktično onesvestil. Jokal je, se tresel, drhtel in znojil, včasih pa je plesal in pel ter padal pred lotosova stopala Gospoda Čaitanje. Ko je Bhatačarjin svak, Gopinatha Ačarja, in Gospodovi bhakte videli Bhatačarjevo spreobrnitev v velikega bhakto, so bili zelo presenečeni.

Gopinatha Ačarja se je nato zahvalil Gospodu: »Samo po Tvoji milosti se je Bhatačarja kamnitega srca spreobrnil v takšnega bhakto.« Gospod Čaitanja je Gopinathu Ačarji odvrnil, da je naklonjenost bhakte tista, ki lahko človeka kamnitega srca preobrazi v bhakto, nežnega kot cvet. Gospod Gopinatha Ačarja si je v resnici iskreno želel, da bi njegov svak, Bhatačarja, postal Gospodov bhakta. Iskreno si je želel, da Gospod Bhatačarji izkaže naklonjenost in se je zelo razveselil, ko je videl, da je Gospod Čaitanja izpolnil njegovo željo. Z drugimi besedami, Gospodov bhakta je bolj milostljiv od samega Gospoda. Ko bhakta želi nekomu izročiti svojo milost, Gospod deluje in po Njegovi milosti ta oseba postane bhakta.
(NGČ, 26. poglavje, str. 207)