Bhakte so ves teden delali dan in noč, da bi za festival Woodstock pravočasno postavili in usposobili Krišnino vas miru. Ob večerih so prihajali ljudje iz bližnjega mesta Kostrzyn, sedli na travo in opazovali bhakte, ki so postavljali šotore. Kadarkoli je bil dvignjen del šotorske konstrukcije ali pa postavljen reflektor, so ploskali in vzklikali.
»Prvo leto so se meščani iz strahu izogibali naši vasici,« je nekega večera rekel Džajatam das. »Drugo leto so prišli iz radovednosti, letos pa se zdi, da prihajajo, ker smo jim resnično všeč.«

V tistem trenutku je šla mimo skupina mladih duhovnikov, ki se sploh ni zmenila za nas.

»Želel bi si, da bi to držalo za vse,« sem rekel.

Dva dni pred začetkom festivala sem šel skupaj z Džajatamom in Nandini dasi do glavnega odra, da bi se srečal z organizatorjem, Jurekom Owsiakom. Ker se z Jurekom nisva srečala vse od lanskega festivala, sem vprašal Džajatama, ali je zdrav.

»Z njim je vse v redu,« je odgovoril Džajatam, »skrbelo pa ga je, kako dobiti dovolj varnostnikov, a je tudi to sedaj rešeno. Napovedano je dobro vreme, zato je dobre volje. A vsako leto obstaja ena stvar, ki ga muči.«
»Kaj je to?« sem vprašal.

Odgovoril je: »Vsako leto prihaja določena krščanska skupina, ki poskuša spreobračati ljudi in ustvarja sovražno vzdušje. Čeprav vsakogar sprejme z odprtimi rokami, pa Jurek razmišlja, da njihovega prihoda letos ne bi odobril.«

Ko smo prišli za glavni oder, smo naleteli na Jureka. Takoj sva se objela. »Maharadža,« je rekel, »zadnjih enajst let smo skupaj gradili ta dogodek. Zaradi našega sodelovanja je bil zmeraj uspešen. Danes zjutraj so me obiskali vodje krščanske skupine, ki je bila zadnja leta tako sovražna. Novica, da so pristali na sodelovanje v duhu sprave, te bo razveselila. Spravo prepuščam vam.«

Dvignil sem obrvi. »Res?« sem rekel. »Lani so odkrito kritizirali tako vas kot nas.«
Odgovoril je: »Da, toda letos želijo deliti sporočilo ljubezni.«

»Upam, da bo res tako,« sem dejal.

Na poti nazaj v vas me je Džajatam seznanil z aktivnostmi, ki naj bi potekale v naši vasi na Woodstocku.

»V šotorih bodo potekale vadbe joge, badžani, vprašanja in odgovori, poslikavanje obraza, astrologija, razstave knjig in druge predstavitve. V velikem šotoru bo vsak dan petnajst ur brez prestanka potekal program. Prasadam bomo neprenehoma, 24 ur na dan, delili v temu posebej namenjenemu šotoru. Povrhu vsega pa bomo šli vsak dan v harinam sankirtan.«

»In še šest Ratha jater!« je dodala Nandini.

»Kaj?« sem rekel. »Šest Ratha jater? Res?«

»Ni te bilo na sinočnem sestanku, Guru Maharadža,« je dejala Nandini. »Odločili smo se, da bomo vložili več energije v prenos našega sporočila mladim z Ratha jatro. Dvakrat na dan bomo imeli povorko skozi glavna področja Woodstocka.«

Tisto noč je prispela tudi ameriška rock skupina Black Summer Crush. Z vodjo skupine, bhakto Scottom, sem se srečal že aprila, ko sem obiskal tempelj v Laguna Beachu. CD skupine sem poslal Jureku, ki je želel, da igrajo na Woodstockovem glavnem odru. Za nastop jim je dodelil najboljši termin.

Preostali člani skupine so prav tako naklonjeni zavesti Krišne, a ko smo jih odpeljali do njihovega špartanskega bivališča v eni izmed najetih šol, se jim je stemnilo pred očmi. Kljub pozni uri se je Nandini odločila, da bo našla hotel zanje. Po nekaj telefonskih klicih je postalo očitno, da so zaradi Woodstocka že več mesecev vnaprej rezervirane vse hotelske zmogljivosti. V zadnjem poizkusu je, po Krišnini milosti, našla nekaj več kot primernega.

Poklicala je v 120 km oddaljen hotel. Ženska na drugi strani je odgovorila: »Oprostite, a vse sobe so že nekaj mesecev rezervirane. Počakajte! Vaš glas pa poznam. Klicali ste pred dvema letoma, ko ste iskali pomladansko bazo za člana vašega Festivala Indije. Ali se spominjate?«

»Naj pomislim,« je rekla Nandini. »Da, zdaj se spomnim.«

Nandini se je zasmejala in dodala: »Tudi takrat ste rekli, da nimate na razpolago nobene sobe.«

»Toda lepo sva se pogovarjali o življenju,« je rekla ženska. »Mnoge stvari, ki ste jih povedali, so mi zelo pomagale. Zato bi vam sedaj rada pomagala. Sem lastnica posebnih prostorov, ki so namenjeni konferencam in banketom in jih oddajam samo Vipovcem. Nazadnje je bila pred tremi meseci v njih skupina nemških politikov. Z veseljem vam oddam nekaj sob za vašo skupino.«

»Kje pa je to?« je vprašala Nandini.

»Petnajst minut vožnje od Woodstocka,« je glasil odgovor.

Kot vsako leto smo dan pred festivalom, zgodaj zjutraj odprli našo vas. Pred šotorom za deljenje hrane se je v nekaj minutah formirala dolga vrsta mladih ljudi. Pridružil sem se delilcem. Prva oseba v vrsti me je pozdravila z nasmeškom. »Celo leto sem čakal na ta obrok,« je rekel.

Istega jutra se je nekoliko kasneje na travniku pred našim ogromnim Ratha jatra vozom zbralo sto bhakt. Na kratko sem spregovoril o pomenu Ratha jatre in izvlekel na plan 20.000 pisanih vabil, ki jih bodo delili bhakte. Ko smo voz vlekli po glavni ulici festivalskega območja, so se mnogi mladi pridružili povorki ter plesali in peli z nami. Opazil sem, da je zelo malo naših vabil končalo na tleh. Pomislil sem: »To pomeni, da bo v naslednjih treh dneh našo vas obiskalo mnogo ljudi.«

In res, ta večer je bila vas nabita z mladino, ki je uživala v prasadamu, odrski predstavi in aktivnostih v šotorih.

Naslednji dan je bil prvi, uradni, dan Woodstocka. Iz radovednosti sem poslal Nandini in Džajatama na hrib, kjer se je lansko leto nahajala naša vas. Letos sta tam stala dva okrogla šotora, v katerih naj bi govorila vrsta znanih pesnikov, pisateljev in zabavljačev.

V trenutku, ko sta Džajatam in Nandini prišla do teh šotorov, je televizijska ekipa intervjuirala enega izmed govornikov. Takoj sta prepoznala žensko, ki je delala intervju. Bila je novinarka iz Channel One, glavne televizijske postaje na Poljskem. Jurek je namreč letos prvič dovolil nacio-nalni televiziji snemanje Woodstocka.

Džajatam in Nandini sta potrpe-žljivo čakala in ko je bilo intervjuja konec, sta pristopila televizijski ekipi in se predstavila. Po nekaj minutnem pogovoru je ženska sprejela povabilo za obisk naše vasice.

Ko sta se Džajatam in Nandini vračala po hribu navzdol, me je Džajatam poklical. Ko je prišel bližje, je zašepetal, da prihaja nacionalna televizija posneti deljenje hrane. Nisem mogel verjeti svojim ušesom.

Čez nekaj minut je ekipa že snemala deljenje in se pogovarjala z mladino.

»Na Woodstock sem prišel zaradi treh stvari,« je v kamero govoril fant z mohawk frizuro: »Glasbe, piva in Hare Krišna hrane.«

Pogovorjala se je tudi z enim izmed naših kuharjev, Krišna Sambandha daso. Kamera je snemala, ko je sistematično našteval količine bhoge, ki smo jo kuhali. Omenil je: »Štiri tone riža, dve toni zdroba, dve toni sladkorja, dve toni zamrznjene zelenjave in dve toni dhala,« za konec pa z nasmehom dodal: »In vse to je darovano Bogu, Krišni.«

Novinarka je po snemanju zaužila prasadam. Ob tem je gledala po naši pisani vasi, polni najrazličnejših aktivnosti. »O tem je toliko za napisati,« je rekla snemalcu.

Zvečer je bila zgodba predvajana v glavnem televizijskem dnevniku, ki ga gledajo milijoni.

Džajatam mi je povedal za objavo na dnevniku. »Veš,« je rekel, »Jurek nas je premestil sem dol, da bi se izognil publiciteti, a smo je bili na koncu deležni več, kot smo si kadar koli mislili.«

»Ti in Nandini sta zaslužna za to,« sem nasmejano pripomnil. »Šel si na hrib in srečal televizijsko ekipo. Obstaja rek: Če gora ne bo prišla k Mohamedu, bo šel Mohamed h gori.«

Džajatam je zmedeno gledal in rekel: »Gora? Mohamed?«

Smejal sem se in dodal: »Ti bom razložil po festivalu.«

Tisto noč so Black Summer Crush igrali na glavnem odru pred 150.000 ljudmi. S svojim edinstvenim stilom rock 'n' rolla so prevzeli mladino in občinstvo navdušili, ko so kot zadnjo pesem peli Hare Krišna.

Drugi in zadnji dan smo se zgodaj zjutraj podali na prvi obhod z Ratha-jatra vozom ta dan. Ko smo voz vlekli po cesti skozi gnečo, se je na enkrat pojavila še ena televizijska ekipa. Najprej so posneli veliko množico, ki je pela in plesala, nato pa darovanje aratija Džaganathovemu božanstvu na vozu.

»Kdo so oni?« sem zavpil poljskemu bhakti.

»Channel Two, druga največja postaja na Poljskem.« je zavpil nazaj.

Dvignil sem pogled proti vozu in zagledal goro sadja na ploščadi ob Božanstvih. »Haribol!« sem tokrat zavpil pudžarijem. »Začnite množici metati sadje!«

»Toda arati je ravno v teku,« je zaklical eden izmed njih.

»Ni važno!« sem zakričal: »Nacionalna televizija snema!«

Stali so in zmedeno buljili vame.

Stekel sem k vozu, skočil na enega izmed velikih koles, se potegnil preko ograje in zagrabil sadje. Obrnil sem se in začel množici metati jabolka, banane in pomaranče. Ljudje so rjoveli od zadovoljstva in dvigovali roke, da bi ujeli sadje, ki je letelo po zraku. Nekateri so ga izjemno dobro ulovili. Drugi, manj spretni, pa so bili pri tem zelo nerodni. Neki fant je v želji, da bi ujel banano, ki je letela mimo njega, z obema rokama počil po njej in banana se je spremenila v kašo, ki se je razpršila po njegovem celem telesu.

Mnogi mladi so hkrati peli in plesali … ter jedli sadje.

Isti večer je bil blažen dogodek predvajan v novicah na Channel Two. Glasno petje Krišninih svetih imen je odmevalo v ozadju.

Nekoliko kasneje istega dne mi je Rasikendra dasa, naš glavni kuhar, zagotovil, da bomo razdelili več krožnikov prasadama kot lani. »Letos bomo razdelili več kot 115.000 krožnikov,« je rekel izčrpani, a blaženi kuhar.

Ko sem popoldan šel mimo šotora za vprašanja in odgovore, je bhakta, Trisama das, ki je tik pred tem govoril v šotoru, prišel ven, da bi z menoj na kratko spregovoril nekaj besed.

»Kvaliteta mladine na Woodstocku je boljša, kot kadar koli prej,« je dejal. »Šotor za jogo je nabito poln od same otvoritve. Mladina je željna zavesti Krišne, kot še nikoli.«

Pozno popoldan se je Ratha jatra povorka podala na šesto, zadnjo procesijo. Veličastni voz z rdeče-rumeno-belim baldahinom, ki je zaradi blage sape valoval, se je zdel, kot da plove po oceanu ljudi.

Zdelo se mi je, da je ta Ratha jatra še bolj blažena od tiste, ki sem jo videl na svetem mestu, Džaganatha Puriju, ker Gospod Džaganatha sedaj blagoslavlja materialno pogojene fante in punce.

»Šrila Višvanatha Čakravarti Thakura poudarja, da tako kot se zdi, da svetilka ne sije tako močno na soncu kakor v senci, in kot diamant ni videti tako čudovit na srebrnem pladnju kot na podlagi iz modrega stekla, podobno zabave Gospoda Govinde na transcendentalnem področju Vaikunthe niso videti tako neverjetne, kot se zdijo v materialnem kraljestvu maje. Gospod Krišna se pojavi na Zemlji in v temi materialnega obstoja z bleščečimi, osvobojenimi zabavami daje neomejeno blaženost svojim vdanim bhaktam.«[Šrimad-Bhagavatam 10.14.37, komentar]

Ko smo še zadnjič šli po cesti skozi množico tisočih ljudi in peli, so nam mnogi vzklikali:

»Hare Krišna!«
»Odlična hrana!«
»Vaša vas nam je zelo všeč!«

V nekem trenutku sem zaustavil voz in vzel mikrofon. Začel sem voditi kirtano, ki je kmalu dosegla vrhunec. Nenadoma se je od pijače omamljeni mladi mož primajal v kirtan. S svojo neurejeno frizuro in umazanim telesom je bil videti grozljiv. Njegova obleka je bila raztrgana, ena roka ovita v mavec, za pasom pa je imel zatlačen nož. Stal je pred menoj, nepovezano mrmljal in me divje gledal.

Moja prva reakcija je bil strah, ki mu je sledil šok. Nato sem se umiril in si rekel: »Pa poglejmo moč svetih imen.«

Mladeniča sem prijel za roko in z njim začel plesati. Njegove pol zaprte oči so se zaradi začudenja odprle, ko sva skupaj plesala pred Džaganathom, Gospodarjem univerzuma. Ko so naju bhakte videli, so postali še bolj navdušeni in tempo kirtane se je še pojačal. Naenkrat sva z novim prijateljem divje plesala. Velik nasmeh se je pojavil na njegovem obrazu, ko je po najboljših močeh poskušal izgovarjati maha-mantro.

Ker pa je bil pijan, se je hitro utrudil, zato sem začel peti: »Nitai Gaura Hari Bol!«

Nenadoma je mladenič razprl svoje roke, pohitel proti meni in me objel. Med tem so bhakte divje ploskali, on pa me je poljubil na lice, zgrabil mikrofon in s sladkim glasom začel peti: »Nitai! Nitai! Nitai!«

Nato je zagrabil metlo, namenjeno ceremoniji, ki je visela pred kočijo, in začel pometati cesto pred Gospodom Džaganatho. To sem vzel za Gospodov namig in dal bhaktam znak za vlečenje vrvi. Ko smo se pomikali do konca ceste, je naš prijatelj celo pot pometal. Vsi smo bili očarani, ko smo bili priča moderni zabavi Šri Čaitanje Mahaprabhuja.

Zavili smo in nenadoma zagledali skupino 400 kristjanov pod vodstvom nekaj duhovnikov, ki so peli, mahali z zastavami in plesali po cesti, po kateri smo nameravali iti tudi mi.

»Kaj naj storimo?« sem pomislil. »Ali naj se obrnemo in tako izognemo soočenju ali pa upočasnimo in jih pustimo, da gredo pred nami?«

Bhakte so pogledovali vame in pričakovali nek znak. »Gibanje za spravo,« sem si rekel in pokazal, naj gremo naprej.
Čez nekaj minut sta se pojoči skupini združili. Skupaj smo šli po široki cesti prepolni obiskovalcev festivala. Nadaljevali smo s svojim slavlje-njem Boga. Vzdušje je bilo prisrčno in spoštljivo. Ko smo tako skupaj hodili, sem z duhovniki izmenjal nekaj nasmeškov. Mnogi mimoidoči mladi ljudje so videli to prijateljsko izmenjavo in jo odobrili z dvignjenimi palci. Čez petnajst minut se je krščanska skupina odcepila in nadaljevala svojo pot v stransko ulico.

To je bila v primerjavi s prejšnjimi leti tako velika sprememba in želel sem si, da bi jo lahko videli tudi Jurek in mnogi drugi.

Verjetno pa je dogodek videl Gospod, kajti ponoči se je v Gazeta Wyborcza, največjem poljskem časopisu, pojavil članek z naslovom: »Hare Krišna in Jezus – strpnost na festivalu Woodstock«.

Zadnji odstavek je povzel dogodek:

»V sredo so bhakte vlekli kočijo Gospoda Krišne po glavni cesti in se srečali s krščansko povorko. Ko sta se približevali je ena skupina pela »Hare Krišna!«, druga pa je vzklikala »Gospod Jezus!« Ob srečanju sta v ospredje stopila dva plešoča duhovnika, eden katoliški in drugi Hare Krišna bhakta. Na začudenje vseh prisotnih sta stala obrnjena drug proti drugemu ter se smejala in zibala v ritmu svoje glasbe. To je trajalo dvajset minut, čeprav smo upali, da bo trajalo večno.«

Ko smo peli in se vračali na festivalsko prizorišče in še preostali čas Woodstocka, sem se spominjal Jurekovega zagotovila pred festivalom: »Obljubili so, da bodo sodelovali v duhu sprave. To prepuščam vam.«

Ne glede na to ali je šlo za kravjega pastirja, Gospoda Krišno, ali pa za mladega pastirja ovčic, Jezusa Kristusa, se je zdelo, da je bil veliki Woodstock festival očiščen vse sovražnosti. Obe skupini sta lahko sedaj mirno delili svoje sporočilo ljubezni.

“Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal.” (Biblija, Izaija 11,6-9)

N. S. Indradyumna Svami