Sreda, 17. feb ‘10

Sredi dneva sem se odpravil v Brežice. Pot, ki vodi od Maribora, preko
Slovenske Bistrice, mimo Boča proti Čatežu, se nadaljuje ob reki Sotli
in se zaključuje v Brežicah, je bila prijetna in hitro je minila. V
domu Madhu Manohare prabhuja je bilo zbranih že nekaj bhakt. Potekal
je živahen pogovor o evoluciji, raziskovanju vesolja, očiščevanju srca
ipd. Tudi jaz sem prisedel in sodeloval v pogovoru vse do trenutka, ko
se je začel sam program.

Ogreli smo se s petjem Hare Krišna in Džaja Radha-Madhava, nato pa
skočili v Bhagavad-gito, kakršna je. Nadaljevali smo s proučevanjem
osmega poglavja. V prvem verzu, ki smo si ga danes pogledali, je bila
omenjena Krišnova nedoumljivost. O njej govori tudi Šrila Prabhupada v
svojem komentarju. No, in glede Krišnove nedoumljivosti in naše
sposobnosti razumevanja Boga so se pojavila prva vprašanja, iz katerih
se je razvila debata, v kateri smo praktično vsi aktivno sodelovali.
Dobro smo se zagreli za to temo in skoraj pozabili, da bi naj
predelali več verzov, ne le ene točke enega izmed njih:) Vseeno smo si
ogledali vse načrtovane verze, le zaključili smo nekaj minut kasneje
kot običajno. Pa se ni glede tega nihče sekiral. Morda le jaz malo …

Sledila je večerja, ki sta jo pripravila predvsem gostitelja, Madhava
Prija matadži in Madhu Manohara prabhu. Pripravljene so bile tako
presne kot kuhane jedi darovane Krišni.

Kot ponavadi smo se še dolgo lepo pogovarjali in stežka razšli …

Hare Krišna!

Gargamuni das