Zahvaljujoč Šrila Prabhupadini ljubezni imam priložnost vsak dan deliti njegove knjige. Tako jih z Lilanando prabhujem sedaj deliva v delavski četrti Rima imenovani Centocelle.

Predstavljajte si vsaj sedem nadstropij visoke stanovanjske bloke, delavska naselja, kjer naletiš na najbolj čudne situacije in najhujše vonjave. Pod stanovanjskim kompleksom pa se nahajajo neskončne verige trgovin, kjer ljudje pod vplivom strasti vstopajo in izstopajo, ne da bi se zmenili za kogarkoli v njihovi bližini. Zdaj pa dodajte še vse hripave zvoke mesta: dobrodošli v Centocelle!

Na žalost sem se včeraj zbudil zelo pozno in nisem zmantral vseh krogov pred začetkom jutranjega programa, ki se tukaj začne ob 6.15. Po programu sem počel razne stvari, tako da mi je uspelo iti ven ob enajstih. Med vožnjo v Centocelle sem se poskušal domisliti kraja, kjer bi lahko v miru dokončal kroge, ampak ni šlo. Nato pa se mi je porodila ideja, nekaj dni nazaj sem tik pred ''džunglo'' opazil cesto, ki pelje do dela mesta, posejanega z majhnimi, enodružinskimi hišami skromnega videza. Pomislil sem, da bom tam našel nekaj miru.

Ko sem prispel tja, sem vedel, da sem se odločil prav: resda so bila v zraku še vedno letala in na tračnicah še vedno vlaki, ampak kljub temu je bilo precej bolj mirno. Parkiral sem avto in začel mantrati. Ni bilo veliko mimoidočih; se je pa vsake toliko časa nekdo pojavil (večinoma starejši ljudje) in radovedno opazoval to čudno, v belo oblečeno osebo brez las, ki si nekaj mrmra. Jaz sem jih vljudno pozdravljal in jih skušal na ta način malo pomiriti, ampak novica se je neizogibno razširila in vedno več ljudi je ''po naključju'' prišlo mimo, da bi si ogledali ta čuden prizor. Ko sem končal z mantranjem, sem počastil prasadam in nato šel deliti knjige. Obiskal sem nekaj hiš, nato pa prispel do starih lesenih vrat zelene barve. Tam sta me pričakala mlad moški in ženska in povabila sta me na dvorišče. Bila sta brat in sestra, Antonio in Stefania. Čez nekaj časa se nam je pridružila še Maria (še ena sestra), ki je bila zelo radovedna in je hotela poslušati o knjigah. Medtem ko sem govoril, sem opazil, da je Stefania trikrat odšla in prišla nazaj. Kasneje je razložila, da mora preverjati stanje svoje triletne hčerke Helene, ker ima težave z dihanjem. Izvedel sem, da se te težave pojavljajo predvsem med spanjem in da je takrat treba nanjo še posebej paziti. Uvidel sem, da so zelo preprosti in nedolžni ljudje, ki so vse prej kot bogati, ampak zelo naklonjeni poslušanju o Krišni. Čez nekaj časa so prispeli starši in Antonio je zaklical: ''Mama, ata, on je Hare Krišna menih!'' Mati se je šalila: ''Videla sem te hoditi sem in tja in pomislila, da si ravnokar ušel iz bližnje klinike!'' Smejali smo se. Oče pa je v slogu modreca dodal: ''Ampak jaz sem jim rekel, da je to meditacija!'' (Pravzaprav sem ga srečal že prej na ulici in povedal mi je, da pozna bhakte in da je privrženec patra Pia. Čutil sem, da ga knjige ne zanimajo, zato sem se vljudno poslovil in šel naprej).

Dvajset minut je minilo in Stefania, Helenina mati je kupila Pot samospoznavanja. Očaran nad to preprosto družino, sem jim podaril izvod revije Back to Godhead. Na koncu sem jih še povabil na Sunday Feast in odšel. Ko srečam takšne ljudi začutim nujnost tega, da se izboljšam in postanem boljši inštrument v rokah Šrila Prabhupade pri deljenju njegovega transcendentalnega znanja.

Okrog petih sem se odločil, da bom šel nazaj v tempelj. Med hojo do avta sem se spomnil na Mario (Stefanijino sestro), in ker jo je transcendentalna glasba tako zelo očarala, sem se odločil, da družini podarim še zgoščenko. Dotaknili so se mojega srca.

Ko sem se približal hiši, sem zagledal Stefanio. Ko me je zagledala, je zaklicala: ''Padre Giovanni! Padre Giovanni!''

''Pridem!'' sem zaklical nazaj.

Vsa zadihana je začela: ''Takoj ko ste se poslovili, se je moja hčerka Helena zbudila in pritekla k meni z najbolj blaženim obrazom, kar sem jih kdaj videla! Vzklikala je: 'Mami, mami, sanjala sem angela brez las!'''

''Kakšen pa je bil?'' sem jo vprašal.

''Čudovit – svetle polti, brez las, vendar je imel na zadnji strani glave “čopek” in znamenje na čelu. Vse je duhovno spreobračal.”

Ko sem to slišal, sem bil rahlo zmeden. Malce za tem pa je spregovorila stara mama: “V roke sem vzela tvojo revijo in jo pokazala Heleni, ter jo med listanjem vprašala, če prepozna angela. Ko sem prišla do prve strani, na kateri je slika tvojega duhovnega učitelja v žafranasti obleki, je Helena naenkrat odprla oči na široko ter pokazala nanj. ‘Tukaj je. To je on! To je on!’”

Moram priznati, da sem v tem trenutku komajda zadržal solze. Šrila Prabhupada se je pojavil v sanjah te posebne duše v telesu male deklice, ravno ko sem na verandi hiše predstavljal njegove knjige.

Stara mama je nadaljevala: “Vsi smo bili osupli in spraševali smo Heleno, če ji je kaj povedal. Odvrnila je: ‘Da, spomnim se, da je govoril o knjigah, knjigah, o branju knjig’”. V tem trenutku so mi šli po hrbtu mravljinci, res je bil Šrila Prabhupada.

Povabili so me v hišo, da se spoznam s Heleno. Opazil sem majhno deklico, ki se je igrala s sestrično, toda ko se je obrnila in me videla s tilakom in brez las, se je umaknila in začela jokati: “Ne želim videti! Ne želim videti!” Skrila se je za zid in Stefanija jo je odpeljala v drugo sobo.

Potem pa mi je stara mama povedala, da se te čudežne stvari Heleni niso dogajale prvič. “Enkrat, ko je bila Helena v bolnici, mi je povedala, da je bil zraven nje Oče Pio in ji govoril, da naj bo mirna, ker bo vse dobro.” Ker je bila radovedna, ji je stara mama pokazala sliko Očeta Pija in Helena je potrdila, da je to on. Drugič pa je Giovana (stara mama) sanjala papeža Janeza Pavla II., ki je prišel v njihovo hišo. Nosil je pismo in rekel: “To je pismo, na katero vsi čakate v veliki tesnobi.” Bil je odgovor Vatikanske bo-lnišnice o tem ali ima Helena zelo redko in resno bolezen. Dan po sanjah je prispelo pismo, v katerem je bil odgovor, da Helena nima te bolezni.

V hiši sem začutil sproščenost in začel sem pridigati o pomembnosti deljenja knjig in da je ta služba v veliko zadovoljstvo Šrila Prabhupadi. Helena se je pomirila, vendar se me je še zmeraj bala, zato sem jim kmalu zatem podaril zgoščenko in odšel. Ko sem se vozil nazaj proti templju, me je nenehno spremljala misel: Šrila Prabhupada in Njegova neskončna milost nas nikoli ne zapusti. On je prisoten, ko beremo njegove knjige in še bolj, ko jih delimo. Bil sem zelo ganjen. V templju sem povedal bhaktam in vsi so bili zelo navdušeni in polni hvaležnosti. Tudi oni so začutili Šrila Prabhupadino priso-tnost.

Porodila se mi je ideja. Povprašal sem po rojstnih podatkih Helene in jih posredoval Ramanudža Dasi, bhakti iz Peruja, ki živi v Rimu. On je zelo poglobljeno študiral vedsko astrologijo in jo tudi poučuje. Po tednu dni, me je Ramanudža na Sunday Feastu poklical na stran, da bi mi pokazal Helenino astrološko karto. “Veš Prabhu,” je rekel, “to delo opravljam že dvajset let, toda takšno astrološko karto sem videl samo enkrat ali dvakrat. To je zelo napredna duša. Vse planete ima ugodne za duhovnost, inteligentna je in ima pozitivno karmo. Nedvomno je bila v prejšnjem življenju bhakta.”

Ko sem slišal te besede sem začutil veliko srečo. Bil sem v sankirtanu (deljenju knjig) celo leto, ampak nikoli nisem imel takšnega srečanja. Obiskal sem jih še štirikrat ali petkrat in prinesel sem jim garlande, prasadam, devocijske slike, zgoščenke in majice za Heleno.

Zvedel sem, da se je čudež nadaljeval. Od tistega dne, “ko je srečala angela”, je Helena povedala zgodbo vsakomur, ki ga je srečala. Čeprav ne zna brati, pogosto odpira Šrila Prabhupadine knjige, ker pravi: “Prabhupada mi je rekel, naj berem.” Vztrajala je, da mora biti v njeni sobi v bližini postelje slika Šrila Prabhupade in Gopal Krišne. Pogosto si želi poslušati zgodbe o Krišni in še posebej ji je všeč maha mantra. Ko posluša maha mantro, zmeraj vztraja, da mora imeti na sebi majico sliko mame Jašode in Krišne in potem pleše ob petju Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare, Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare. Enostavno čudovito!

To je milost Šrila Prabhupade. Celo otrok lahko predano služi Vsevišnji Božanski Osebnosti. Iskreno upam, da vam bo ta zgodba zasadila globoko v srce željo po vedno večjem služenju tej večni misiji Mednarodne skupnosti za zavest Krišne, katere ustanovitelj je Šrila Prabhupada.

Bhakta Giovanni Batista