No, naš let skupaj z Indulekho Mataji in Melanijo ter Mataji Nitya Kišori je
imel zamudo, tako da smo mi trije z Pajašpatijem zamudili let za Mumbai in
smo imeli na razpolago samo dve možnosti, ali ostanemo eden ali dva dni tam na
letališču ali pa gremo v New Delhi . Lansko leto sem pustil vso
prtljago z obleko itd. v Mumbaiju tako, da nisem to pot vzel nič s seboj
razen darila za druge bhakte. Letalo za New Delhi je imelo tudi 8 ur zamude
in še eno torbo so nam izgubili. No, Radharani je naredila svoj načrt, da
pridemo v Vrindavan po drugem planu, kot smo si ga zamislili. Pajašpatija je
udarila prašičija gripa, tako da je bil malce v komi, jaz pa sem tudi od nje
okreval. Dali smo materijalne stvari na minimum. V glavnem je bilo super, ker
nismo imeli veliko aktivnosti razen mantranja in kratkega obiskovanja
templjev. Morali pa smo paziti na svoj um, ki ni nikoli zadovoljen. Krišna
ali Vrindavan včasih pokaze svoj malce manj privlačen obraz, da bi videl, če
ga bhakte imajo radi v vseh njegovih oblikah. Zato ni bilo cel dan
elektrike, s tem tudi je bilo zelo hladno. Cel dan megla in mrzli prostori
brez možnosti ogrevanja. Nekateri bhakte so obupali in odšli. Mi pa se nismo
dali. Kajti bivati v Vrindavanu ni hec in ni za naše čutno uživanje kot tudi
ni njegovo vdano služenje. Krišna včasih nato pokaze prisrčni nasmeh. Kot je
sedaj po dveh tednih prišlo sonce, toplota, elektrika itd. Včasih se bhakta
vpraša, če je trpljenje v bhakti jogi znak Krišnove milosti ali kazen? V
vsakem primeru je naša naloga neprekinjeno sluziti Krišni na Njem pa je kako
nam dodelil svojo milost. Zato moramo dobiti zaupanje, da je Krišna vedno
naš dobronamernik. Bhakta se ne bi smel niti obremenjevati ali napreduje ali
ne, ker to je v rokah Krišne ne njega samega. V teh dneh sem dosti
analiziral odnos Krišne z bhaktami, ter vidik duhovnih avtoritet do tega.
Vsem bhaktam spoštovanje.

Damana Krišna das