N. S. Bir Krišna das Gosvami
Dalas 2008

ŠB 7.7.53

V tem verzu Prahlada Maharadža pridiga svojim sošolcem. Moral je počakati, da sta njegova učitelja, Šanda in Amarka zapustila razred. Bil je zelo prebrisan. Pridigal je sošolcem, ki so bili vsi po vrsti sinovi demonov, in jih v bistvu poučeval o tem, kako postati srečen, kako osrečiti druge in kako razviti usmiljenje do vseh živih bitij.

Proučevanje usmiljenja je seveda zelo zanimivo. Usmiljenje pomeni delovanje z občutkom za druge. V zvezi s tem se uporablja nekaj besed, mi pa se bomo osredotočili na dve izmed njih – simpatija in empatija. Če razumemo njun pomen, lahko resnično razlikujemo med dejanskim in sentimentalnim usmiljenjem. Sentimentalno usmiljenje seveda prav tako pomeni, da nekdo stori, kar misli, da je najbolje za drugo osebo, a brez upoštevanja vedskih navodil, brez upoštevanja navodil Vsevišnje Božanske Osebnosti. Takšno usmiljenje je navadno zelo škodljivo za živo bitje. Šrila Prabhupada podaja v zvezi s tem primer. Nekoč je živela deklica, ki je imela neko vrste bolezni jeter. Njen brat je bil poln sentimentalnega usmiljenja, sentimentalne simpatije in ji je dal za jesti neko praženo jed ali sladkarijo, kar je bilo zelo slabo za njena jetra. Z drugimi besedami, brez pravilnega razumevanja se lahko usmiljenje pravzaprav sprevrže v nasilje, ki živemu bitju škodi tako materialno kot duhovno.

Usmiljenje mora temeljiti na šastrah. To je prva poanta, a vrnimo se za trenutek še k drugi, k razliki med simpatijo in empatijo. Če čutimo do nekoga simpatijo, tako pravi striktna definicija iz slovarja, čutimo bolj lastna čustva v zvezi s situacijo ali kako oseba in njena dejanja vplivajo na nas. Na primer: »Zaradi tvoje situacije se počutim zelo slabo.« Seveda to osebi ne koristi prav veliko. Če vas recimo nekaj boli, bili ste pri zobozdravniku ali morate k zobozdravniku in trpite, nato pa vam nekdo pristopi in pravi: »Zelo se mi smiliš.« Od tega ni nobene koristi, kaj ne? To je simpatija, ko je človek osredotočen bolj na lastne občutke. To ni Krišne zavestno usmiljenje. To je materialno. Kot na primer, preden sem se pridružil Gibanju, je moja mama opravljala vse mogoče dobrodelne dejavnosti, pomagala ljudem … Ko sem jo vprašal, zakaj počne vse to, je odgovorila: »Ker se potem dobro počutim!« To je simpatija. Počneš nekaj, ker se nato sam dobro počutiš. Ali pa se počutiš krivega, če tega ne napraviš. To je še en simptom simpatije. Nedavno sem se pogovarjal s svojim učencem, ki živi ob Govardhani. Zanimiva zgodba. Povedal je, da so tam berači. Seveda je tam mnogo beračev. Učenec je opazoval enega izmed njih. Bil je januar in bilo je zelo mrzlo. Učencu se je ta oseba tako smilila. Nato je videl, da mu ljudje darujejo najrazličnejše stvari. Šale in podobno. A človek jih je le pospravil in šel spet slabo oblečen ven, da bi se tresel na mrazu. Na ta način je najverjetneje zaslužil kakšnih dvajset tisoč rupij na mesec, kar je nadpovprečna plača. Verjetno celo višja plača, kot pa jo dobijo tisti, ki so diplomirali na fakulteti. Torej, ljudje so darovali, ker se jim je oseba smilila. Pravzaprav so se sami počutili slabo. Počutili so se krive.

Hkrati pa se ne želimo izogniti pomaganju ljudem, ki so v težavah. Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati Thakura je na primer kritiziral svoje učence, ki niso dajali miloščine beračem v Vrindavani. Rekel je: »Če ne boste dajali denarja, ob tem pa boste mislili, da ste boljši, da ste bhakte, boste postali trdosrčni.« Kajti prispevkov niso dajali zaradi ponosa, lažnega ponosa, da so veliki bhakte in tako dalje. Torej, simpatija pomeni, da so v ospredju lastna čustva.

Empatija pa je povsem nekaj drugega. To je zavest Krišne. Pri tem so občutki druge osebe najpomembnejši. Tehnični, sanskrtski izraz za to je para-duhkha-duhkhi, kar pomeni, da sprejemamo občutke drugega kot prav tako pomembne ali še pomembnejše od lastnih. Kako doseči to raven para-duhkha-duhkhi in se dvigniti nad sentimentalno simpatijo, pri kateri se nam drugi »tako zelo smilijo«? Ubožček. Kot sem rekel, takšno pomilovanje osebi ne koristi. Precej bolj ji pomaga, če ste do nje empatični. Vrnimo se znova k primeru zobobola. Recimo da vas res zelo boli zob in vam nekdo po premisleku z usmiljenjem pravi: »Zagotovo zob povzroča veliko bolečino. Vem, da je to težko prenašati.« V tej izjavi je že več empatije. Kakor koli že …
Kako torej priti do točke, da postanemo empatični in ne simpatetični? Za to je potrebna dobra mera zavesti Krišne. V nadaljevanju bomo govorili o procesu, ki nas napravi empatične. Najprej je tukaj (Šri Išopanišada, Mantra 6):

yas tu sarväëi bhütäny
ätmany evänupaçyati
sarva-bhüteñu cätmänaà
tato na vijugupsate

To je načelo iz Išopanišade. V skladu z njim človek vidi vsakogar kot delec Krišne. Krišna izjavlja: »Kdor vidi vsakogar v povezavi z Menoj, nikogar in ničesar ne sovraži.« Vidimo torej, da je vsakdo delec Krišne (Bg. 15.7):

mamaiväàço jéva-loke
jéva-bhütaù sanätanaù

V vedski literaturi, v Šrimad Bhagavatamu, Bhagavad-giti in tako naprej obstaja toliko verzov na to temo. Ko nekdo vidi, da je vsakdo povezan s Krišno, tako kot vidimo, kako je nekdo povezan z nami, ko gre za družinski odnos. Mati je naravno zelo empatična do otroka. Otrokove težave doživlja kot svoje. Včasih jih doživlja še bolj intenzivno. In seveda je Šrila Prabhupada rekel, da je ljubezen matere do otroka v tem svetu morda najbližja čisti ljubezni. Torej, iz tega, kako mati ljubi otroka, se lahko nekaj naučimo. Mati ljubi sina, ker je med njima sambhanda, odnos. Kadar sambhande oziroma odnosa ne izkušamo, ne ljubimo ljudi ali pa jih zaradi tega celo sovražimo. Kako torej razviti ta odnos? Tako, da razvijemo odnos do Krišne in tako postanemo povezani z vsemi. To je prvi korak. Gospod Kapiladeva nam nato podaja nadaljnje korake, s pomočjo katerih lahko postanemo usmiljeni ali empatični do drugih.

Prvi izmed teh korakov je morda celo najtežji izmed vseh. Zelo znan verz pravi (ŠB 3.25.21):

titikñavaù käruëikäù
suhådaù sarva-dehinäm
ajäta-çatravaù çäntäù
sädhavaù sädhu-bhüñaëäù

Titiksavah pomeni strpen. Pravzaprav se tudi Krišnovo prvo navodilo v Bhagavad-giti nanaša prav na strpnost (Bg. 2.14):

mäträ-sparçäs tu kaunteya
çétoñëa-sukha-duùkha-däù
ägamäpäyino ’nityäs
täàs titikñasva bhärata

Oseba se mora naučiti mirno prenašati vročino in mraz, užitek in bolečino, srečo in nesrečo. Vse to. Torej, preden sploh lahko pomislimo na usmiljenje, empatijo, skrb za druge, moramo postati tolerantni. Kaj se zgodi, če strpnosti ni? Nekatere ljudi bomo ljubili, druge pa sovražili. To je politika. Ista politika, o kateri sta želela učitelja Šanda in Amarka poučiti Prahlado Maharadžo. Prijatelji in sovražniki. Vsi smo že slišali za to. Tudi to je omenjeno v tem delu Šrimad Bhagavatama. Učitelja Prahlade Maharadže sta ga poskušala poučiti o politiki. Tako kot lahko sedaj opazujemo politični boj med kandidati za predsednike. Povsem običajno je, da se zmerjajo, iščejo napake drug v drugem. To je zelo zanimivo. Politika se ukvarja s prijatelji in sovražniki. In to je bila učna tema, ki sta jo poučevala Šanda in Amarka. Poučevala sta, kako se vesti do prijateljev in sovražnikov. Prahlada Maharadža pa je vse to zavrgel. Učitelja sta namreč poučevala, da če imaš sovražnika, najprej uporabi sladke besede. »O moj dragi sovražnik, ti si tako fin.« Kaj sledi sladkim besedam? Podkupnina. Ni darilo, temveč podkupnina. »Dragi sovražnik, vzemi teh petdeset tisoč rupij in odidi.« Na primer nekoč sem šel v Indijo, z menoj pa je bil še bhakta iz Južne Amerike. Takrat so na meji preverjali, ali si bil cepljen proti določenim boleznim. Mož na mejnem prehodu je nato dejal mojemu sopotniku: »Ne moreš v Indijo. Najprej moraš štirinajst dni prebiti v karanteni, kajti nisi bil ustrezno cepljen.« Nadaljeval je: »Moral boš v bolnico in vsak dan prebit v njej te bo stal sto rupij.« In potem sem rekel temu uslužbencu: »Kaj pa če plačamo štirinajst krat sto rupij kar tebi? Potem mu ni treba iti v bolnico, kajne?« »Da. To bi bilo v redu.« Hitra karantena. Delovalo je kot čarovnija. Moj sopotnik je bil iz karantene v petih sekundah. Temu se reče podkupnina. Denar.

Sladke besede, nato podkupnina. Še ena stvar je dodelitev visokega položaja. »A bi želel postati podpredsednik?« Ali kaj takega. Spominjam se še ene zgodbe iz Južne Amerike, kjer sem ob začetkih tega Gibanja pridigal veliko let. Tam so vsi želeli položaje in drug proti drugemu delali politiko. Tako moraš ljudem dati položaj. »Ti si zadolžen oziroma odgovoren, da bo stranišče čisto. Ti si predsednik stranišča.« Vsakdo mora imeti neki položaj. Kdor koli je imel opravka z Južno Ameriko, ve, o čem govorim. Ti si vodja tega, ti tega …

Torej, sladke besede, podkupnina, položaj in še ena metoda, bedha. Bedha pomeni razdeli ali vnesi razdor in nato osvoji. Če imaš na primer dva sovražnika in če se med njima vname boj, je to zares super način, kako se na en mah znebiš obeh sovražnikov. Enemu sovražniku rečeš: »Si slišal, kaj je ta druga oseba rekla o tebi?« In drugemu rečeš: »Si slišal, kaj pravi o tebi? Sploh te ne mara! Ves čas te kritizira!« In ko se spet vrneš k prvemu, tudi njemu poveš, da ga drugi neprestano kritizira. In nato se pobijeta. Med njima se vname spopad. Pravzaprav je Gospod Brahma uporabil to tehniko. Nekoč sta bila dva demona in nikakor se ju niso mogli znebiti, ker sta imela Brahmov blagoslov, da bosta umrla le, če ubijeta drug drugega. A bila sta prijatelja, brata. Imela sta se rada. In kaj je storil Gospod Brahma? Ustvaril je najlepšo žensko v celotnem stvarstvu. Ime ji je bilo Tilotana. Poslal jo je k demonoma ravno takrat, ko sta bila pijana. Začela sta se boriti in končno sta se pobila. To torej pomeni »vnesti razdor in zavladati«. Zatem pa je tukaj še grožnja in nazadnje »argumentum ad baculum«, palica.

To so torej različne metode, ki se uporabljajo v odnosih s sovražniki, prijatelji in sovražniki. Prahlada Maharadža pa je vse to zavrgel kot demonsko. Žal mi vsi tega nismo storili. Razmišljamo, da so tisti, ki zadovoljujejo naše čute, prijatelji in tisti, ki jih ne, sovražniki. Z drugimi besedami, nismo se naučili tolerirati. Mislimo, da so nekateri ljudje vredni našega usmiljenja, empatije, simpatije, kar koli že … Drugi pa tega niso, kajti ne zadovoljujejo naših čutov. To torej ni Krišne zavestna empatija, simpatija ali kakor koli že želimo temu reči. Enostavno ni! Temelji namreč na čutnem uživanju. Gre samo še za eno različico tega, kako zadovoljiti sebe.

Kako lahko torej razvijemo strpnost, toleranco? Ena izmed zgodb, s katero poskušam to ponazoriti, je zgodba o dharmi, biku religije, ki ga je napadel Kali. Bik je stal na eni nogi in uriniral. Mimo je prišel Maharadža Parikšit in bika vprašal: »Kdo ti je to storil? Kdo je odgovoren za to?« In kaj je odvrnil bik? Ali kdo ve? Ali je rekel: »On je to storil! Ujemi ga! Ubij ga! Zbriši ga z lica Zemlje, Parikšit Maharadža! Jay! Haribol! Naj vidim, kako trpi!«? Ali je tako govoril? Ne! Kaj pa je rekel? Dejal je: »Zelo težko je presoditi, kdo je kriv.« Z drugimi besedami, za temi različnimi okoliščinami je videl Gospoda. Seveda o tem govori v zelo lepem verzu tudi Gospod Brahma (ŠB 10.14.8):
tat te ’nukampäà su-samékñamäëo
bhuïjäna evätma-kåtaà vipäkam
håd-väg-vapurbhir vidadhan namas te
jéveta yo mukti-pade sa däya-bhäk

To je slaven verz, ki nas uči potrpljenja, tolerance. Človek bi moral prenašati vse, kar se mu pripeti. Včasih je celo lažje prenašati slabe stvari, ki se nam zgodijo, kot pa dobre, kajti slednje nas znajo še bolj zmesti. Toda v vsakem primeru jih je treba videti kot rezultat preteklega delovanja. Prenašaš jih in v tem vidiš Krišno. Ne gre za karmo. Je reakcija, ki jo je bhakti neposredno dodelil Krišna. Če nisi bhakta, pa je to reakcija, ki jo je neposredno dodelil Jamaradža. Izbira je naša. Torej, zadaj stoji Krišna, ki to počne z določenim namenom, da nas nauči določeno stvar. Na poti duhovnega napredovanja povsod vidimo Krišno. Krišna pravi v Giti: »Za tistega, ki Me vidi povsod in vse vidi v Meni, nisem nikoli izgubljen in tudi on ni nikoli izgubljen Zame.« Kdor gleda tako, razume, da gre za Krišnov aranžma, ki se odvija v njegovo dobro. Mislim, da so se vsem nam v duhovnem življenju zgodile stvari, ko nismo mogli razumeti, zakaj Krišna to počne. Ali ima kdo takšno izkušnjo? In potem, po tridesetih letih rečeš: »Pa, ja! To je bil namen! … Dobro, da je to napravil pred tridesetimi leti. Napravil me je obupanega, a postal sem nenavezan in začel boljše mantrati, tako da sem danes lahko na tej ravni, postal sannjasi ali kar koli že …« Torej, Krišna. Bik dharme pravi: »Kdor obtožuje direktnega storilca, za katerega se zdi, da je kriv oziroma da je vzrok trpljenja, je enako kriv kot tisti, ki težavo povzroča.« Z drugimi besedami, če bi bik dharme rekel: »Kali je kriv. On je vzrok moje bolečine,« bi bil enako kriv kot Kali. Ta izjava iz Šrimad Bhagavatama je zares zanimiva. Zakaj je to tako? Kajti oseba se na ta način zateka k ateističnemu pogledu na zadevo. Šrila Prabhupada navaja, pa tudi ljudje izven zavesti Krišne pogosto citirajo izjavo, da se še travna bilka ne premakne brez volje Vsevišnje Božanske Osebnosti. Torej to počne Krišna. Če razmišljamo na omenjeni način, nam to lahko pomaga glede tolerantnosti, ki je predpogoj za usmiljenje. Še pred tem pa moramo seveda razumeti, da je vsakdo sestavni delec Krišne. Toda titiksavah je pred karunikah. Zanimivo je, da je ta karunikah, usmiljenje, milost, ki jo ima bhakta, pravzaprav ocean milosti. Ocean pomeni, da je neomejena. Vsako jutro pojemo: kripa-sindhubhya eva ca, kar bhakte včasih prevajajo kot »poln usmiljenja«, a dejanski ali boljši prevod je »neomejeno usmiljenje«, kajti poudarek je na »neomejen«. Torej, nanaša se na neomejeno usmiljenje do padlih, pogojenih duš.

Kapiladeva pravi titiksavah in nato karunikah. Kdor je toleranten, je lahko tudi usmiljen. suhridah sarva-dehinam, bhakta je usmiljen do vseh živih bitij brez razlike. ajata-satravah, zato nikogar ne smatra za sovražnika ali, kot pravi dobesedni prevod, njegov sovražnik se nikoli ne rodi. ajata-satravah santah, miren je. sadhavah sadhu-bhusanah. To so odlike velikega bhakte. In vidimo, da se le-te pojavljajo in da so razvidne pri vseh velikih bhaktah. Kot na primer pri njegovi božanski milosti, Šrila Prabhupadu, ačarji-ustanovitelju te Mednarodne skupnosti za zavest Krišne (ISKCON) in našem duhovnem učitelju. Eden izmed glavnih razlogov, da je bil tako uspešen leži v njegovi toleranci. Kdo si lahko zamisli, kako mu je bilo, ko je prišel iz Vrindavane, kjer je bil zatopljen v Krišnove zabave, in potem je moral živeti … že na poti, na ladji je imel srčna napada, a je nadaljeval s svojim poslanstvom. Nato je živel z nam podobnimi. Prabhupada je živel z ljudmi, ki so imeli v lastnih hladilnikih hrano za pse. Nekdo lahko reče, da pasja hrana ni nič takšnega. A mi gledamo vse iz našega zornega kota, kota našega nekdanjega življenja. Mislimo, da to ni nič takšnega. A tu je govora o osebi iz duhovnega sveta, ki je sestopil v ta svet. Seveda ne vemo povsem, kaj pomeni imeti takšno zavest, a je nepredstavljivo, kako je takšni osebi vstopiti v najglobljo izprijenost. Kar mi smatramo za normalno, je pravzaprav najgloblja izprijenost. Pijanci so prihajali na njegova predavanja. Šrila Prabhupada je bil tako usmiljen, da je sredi predavanja od pijanca sprejel toaletni papir. Ni mu rekel: »Ti neumni pijanec! Izgini od tukaj!« Celo mi … Samo pomislimo, kako pomanjkljivo je naše usmiljenje. Bolje, da govorim zase in da ne kritiziram vas … V trenutku se razjezimo. Zakaj se razjezimo? Krišna to opisuje. Razlog je zelo preprost (Bg. 2.62):

dhyäyato viñayän puàsaù
saìgas teñüpajäyate
saìgät saïjäyate kämaù
kämät krodho ’bhijäyate

V bistvu je razlog v neizpolnjenih željah. To je dejanski razlog, ki nima prav nič opraviti z usmiljenjem. Mislimo celo, da je naša jeza usmiljenje. Za čistega bhakto to sicer lahko velja, kajti on se ne razjezi zaradi nezadovoljenega poželenja, a ko gre za nas … »O ta neumna pogojena duša!« Ali pa, ko sem bil mladi brahmačari in smo zjutraj budili drug drugega: »Ti malopridnež! Idiot! Padli! Demon! V maji si!« In v jezi bi ga zvlekel pod tuš, ko je bil še zmeraj v spalni vreči in odprl pipo … Gotovo smo vsi počeli kaj podobnega v začetnih časih. Prabhupada pa je prikazal vrhunsko raven usmiljenja in tolerantnosti. Njegovi bratje po Bogu pa so ga kritizirali. Niso razumeli. Dejali so, da je bil uspešen, ker se je rad družil z nami, Zahodnjaki. Neumnost! Šrila Prabhupada je bil uspešen, ker je očitno imel Krišna šakti (moč). Bil je čisti bhakta, nitja-siddha bhakta. Bil je toleranten. In razlog za neuspeh mnogih njegovih bratov po Bogu je bil prav v tem, da niso bili tolerantni. Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati Thakura je podal primer tolerance in dejal, da če želimo, da ljudje postanejo bhakte, moramo žrtvovati litre in litre krvi. Rekel je tudi nekaj, kar nakazuje njegovo toleranco, a ni nekaj, kar bi naj dobesedno posnemali. Rekel je, da če ljudje želijo jesti meso, jih nahranite z mesom, a dajte jim zavest Krišne. Poudarjam, da jih naj mi ne bi hranili z mesom. A njegovo razpoloženje je bilo, da je treba storiti vse, da bi ljudi pripeljali do zavesti Krišne. Ob tem pa je treba tolerirati marsikaj. Šrila Prabhupada je toleriral gručo opic v živalskem vrtu. In zato je bil uspešen. Obstaja še toliko primerov tolerantnosti in verjetno nimamo časa naštevati vseh, a Prahlada Maharadža je popoln primer strpnosti. Danes smo prebrali, da med mučenjem ni nikoli rekel ali molil h Gospodu Nrsimhadevi, naj uniči njegovega očeta in mu da lekcijo. Ni bil kot moderni ljudje. Včasih povem zgodbo povezano s smrtno kaznijo, ki jo imajo v Združenih državah Amerike. Če nekdo zagreši kriminalno dejanje, nekoga umori, ga nato v zaporu umorijo z injekcijo ali na električnem stolu. Ob tem pa se zunaj zberejo ljudje in komaj čakajo na novico, da je bil kriminalec ubit. Ko se to zares zgodi pa začnejo v ekstazi skakati in kričati »Haribol!«. Ne »Haribol«, oprostite … Skačejo in se veselijo, da je bil človek ubit.

Prahlada Maharadža pa ni bil tak. On je ves čas, ko ga je oče mučil, pel Hare Krišna in to brez kakršne koli sovražnosti do očeta. Samo poglejte to tolerantnost! In potem, ko je bil njegov oče že ubit, ni rekel Gospodu Nrisimhadevi: »Dobro si storil! Pošlji ga v pekel! Naj trpi!« Včasih vidimo neke krščanske slike, na katerih je oseba, ki ni vdana Jezusu Kristusu in jo kuhajo v peklu. Peklenščki jo bodejo in potapljajo s sulicami. Revež vpije: »Bog, oprosti mi!« On pa pravi: »Ni ti uspelo v enem življenju. Trpi!« Prahlada Maharadža ni rekel: »Kako mi je odleglo, ker je oče ubit. Naj trpi! Kakšno olajšanje. Kreten je odstranjen.« Rekel je: »Reši ga!« Prahlada Maharadža je bil po vseh teh dogodkih poln usmiljenja do padle pogojene duše. A zase ni prosil prav ničesar. Edina stvar, ki jo je omenil v zvezi s seboj, je bila, da se boji Gospodove zaslepljujoče energije. To je vaišnava. Lahko bi nadaljevali z zgodbami o usmiljenju, kot na primer o Čaitanji Mahaprabhuju, Prahladi Maharadži, Haridasi Thakuri in prostitutki, a bistvo je v tem, da je razvijanje usmiljenja zelo pomembno ali celo bistveno za našo zavest Krišne. Zavesti Krišne ni mogoče ločiti od usmiljenja do drugih, še posebej dandanes, ko je krisna-nama sankirtana, pridiganje zavesti Krišne sama po sebi metoda za prebujanje lastne zavesti Krišne.

Torej, na nek način si moramo vzeti k srcu sporočilo, da moramo postati tolerantni, usmiljeni, empatični do drugih, obvladovati jezo … No, to pa je že druga tema. Ali kdo ve, kako obvladati jezo? Tako, da vadimo odpuščanje. In kako vaditi odpuščanje? Ko se zdi, da nam nekdo nekaj napravi, moramo najprej v ozadju cele situacije videti Krišno, nato pa, da oseba trpi. Kajti če nam nekdo nekaj napravi iz jeze, v bistvu trpi ta oseba sama. In če si še naprej jezen nanjo … Če se ugrizneš v lastno ustnico, ne prizadeneš drugega, temveč sebe. Z drugimi besedami, jeza povzroči škodo nam samim in ne drugim. Empatičnost. Videti je treba, da druga oseba trpi, in čutiti usmiljenje. Morda se ne moremo postaviti v njen položaj, a treba je razumeti, zakaj ravna tako kot ravna. In odpuščanje. Odpuščanje je krasna odlika. Šrila Prabhupada je dejal, da je odpuščanje značilnost vaišnave in brahmane. Obstaja veliko citatov, v katerih Šrila Prabhupada omenja, da je odpuščanje bistveno za zavest Krišne.

Če razvijemo te odlike, bo postati zavesten Krišne povsem lahko. Ne bo težko. Če pa vidimo prijatelje in sovražnike, kot sta Prahlado Maharadžo poučevala njegova učitelja, bo zavest Krišne za nas nekaj zelo oddaljenega.