Danes bomo govorili o svobodi. To je zelo široka in zanimiva tema. Je nekaj, kar zanima prav vsakogar ne glede na to, ali se ukvarja z duhovnostjo ali ne. O svobodi bomo govorili iz vedskega zornega kota oziroma iz zornega kota filozofije zavesti Krišne.

Beseda svoboda je zelo zanimiva. Pojavlja se oziroma povezana je z različnimi vidiki našega življenja. Na primer poznamo svobodo govora, človeško svobodo ali človekove pravice, poznamo versko svobodo in tako naprej. Človek deluje na različnih področjih in povezano z njimi pogosto govorimo o svobodi.

Svoboda se nanaša na neko izražanje oziroma sposobnost lastnega odločanja, izbire. Čeprav smo v življenju v mnogih pogledih uokvirjeni ali znotraj nekih meja, se še zmeraj lahko svobodno odločamo znotraj njih. Izberemo lahko to ali ono opcijo. Svoboda je povezana z našo neodvisnostjo, ali, z drugimi besedami, z možnostjo izbire.

In zakaj želimo biti svobodni? Zakaj želimo izbrati »pravo stvar«? Dejansko je to, kar išče vsakdo izmed nas, vsaka duša, sreča. Le-ta je glavna stvar, zaradi katere pravzaprav delujemo, kar iščemo na vsakem koraku. Toda dejstvo je, da je iskanje sreče v materialnem svetu podobno iskanju vode v puščavi. Ne najdemo sreče, ki bi izpolnila naše srce. Svojega večnega hrepenenja po sreči tukaj ne moremo zadovoljiti. Zakaj? Ker duše, ki je duhovna, ne morejo zadovoljiti materialne stvari, osebe in odnosi.

Če se za trenutek znova vrnemo k svobodi oziroma neodvisnosti. Obstaja samo ena oseba, ki je povsem neodvisna in lahko napravi res kar koli. To je Krišna oziroma Bog. Samo On, izvorni Bhagavan, je povsem neodvisen in lahko napravi, kar želi. V Čaitanja-čaritamriti (Adi 5.142) je verz, ki pravi:

ekale éçvara kåñëa, ära saba bhåtya
yäre yaiche näcäya, se taiche kare nåtya

»Obstaja le en vrhovni upravitelj, ki Mu je ime Krišna. Vsi ostali so Mu podrejeni, in plešejo, tako kot On igra.« Krišna je torej popolnoma neodvisen. Celo Njegove ekspanzije so v odnosu z Njim podrejene in izpolnjujejo voljo izvornega Gospoda.

Vsi mi smo živa bitja in se razlikujemo od Vsevišnjega Gospoda. Smo majhne individualne duše, ki prebivamo v predelu srca, smo Krišnova energija, o kateri govori v sedmem poglavju Bhagavad-gite. Krišna najprej omeni Svojo nižjo energijo, materijo, kot je tale vjasasana (sedišče). Ta energija nima zavesti in je zato nižja. Obstaja pa še višja energija oziroma obstajajo živa bitja, ki imamo zavest (Bg. 7.5):

apareyam itas tv anyäà
prakåtià viddhi me paräm
jéva-bhütäà mahä-bäho
yayedaà dhäryate jagat

»Poleg njih (materialnih elementov), o Ardžuna močnih rok, imam še eno, višjo energijo. Sestavljajo jo živa bitja, ki izkoriščajo nižjo, materialno naravo.« Živo bitje v pogojenem stanju torej poskuša najti srečo v materialnem svetu. Izkusiti želi to in ono, uporabiti to in ono, samo da bi postalo srečno. Kot energija pa smo živa bitja zmeraj … vsaka energija je nagnjena k temu, da zmeraj išče zavetje oziroma potrebuje nekaj, na kar se lahko opre. V osnovi se živo bitje zateče pod okrilje ene izmed dveh energij. Živo bitje je opisano kot mejna energija. Torej je na meji med duhovno energijo in materialno energijo in zato lahko izbira, znotraj katere bo delovalo. To je naša osnovna izbira, osnovna svoboda. Nikoli ne moremo biti sami, v nekem vakuumu. Zmeraj se nahajamo v nekem okolju. Vprašanje je samo, ali se zatečemo pod okrilje duhovnosti oziroma duhovnega sveta ali pa pod okrilje materialnega sveta.

Kdor se zateče v duhovni svet in prebiva v njem, sprejema vrhovni položaj Vsevišnjega Gospoda oziroma Krišne. Vsa živa bitja v duhovnem svetu služijo Vsevišnjemu Gospodu. Vsa živa bitja so Mu podrejena, vsa živa bitja delujejo v Njegovo zadovoljstvo in ko poskušajo zadovoljiti Njega, postanejo tudi sama popolnoma zadovoljna. To je zelo zanimivo. Tudi v materialnem svetu lahko izkusimo kaj takšnega. Kadar napravimo kaj za nekoga drugega, smo bolj zadovoljni, kakor pa če napravimo nekaj zase ali pa če nekdo drug napravi nekaj za nas. Služenje najbolj zadovoljuje živo bitje. Tako so živa bitja v duhovnem svetu, ker služijo Krišni, zares svobodna oziroma lahko izkušajo svojo maksimalno stopnjo svobode. In to je naravni položaj živega bitja. Delec, ki služi celoti, kot majhen vijak v velikem stroju … če opravlja svoje delo, če je na pravem mestu, na pravem položaju, potem vse deluje zelo lepo, zelo harmonično in tako je tudi sam delec zadovoljen.

Obstajajo pa tudi živa bitja, ki jim takšna situacija ni všeč. Ni jim všeč, da obstaja vrhovna oseba, okoli katere se vse vrti. In kadar si živo bitje zaželi, da bi samo zasedlo položaj Vsevišnjega, kar pravzaprav sploh nikoli ne more, saj nikoli ne more postati Bog, ali pa če ne privoli, da sprejme Krišno kot vrhovnega, če ima težnjo po iluzorni svobodi, se živo bitje znajde v materialnem svetu. Džagadananda Pandita je to opisal z naslednjimi besedami (Prema Vivarta 2):

kåñëa-bahirmukha haiyä bhoga-väïchä kare
nikaöa-stha mäyä täre jäpaöiyä dhare

krsna-bahirmukha, pravi da, ko živo bitje obrne hrbet Krišni, ko ne želi več imeti Boga v središču in ko bhoga-vancha kare, ko si zaželi uživanja, v katerem je samo center, Krišnova materialna energija poskrbi, da se takšno živo bitje znajde v materialnem svetu. Materialni svet pa je kraj, kjer vsakdo izmed nas, vsako pogojeno živo bitje, poskuša biti središče ali tisti, okoli katerega se vse vrti. In že, če se najdeta skupaj samo dve osebi, ki poskušata postaviti sebe v središče pozornosti, nastane problem. Kaj šele reči, ko se nas v tem svetu znajde na milijarde in milijarde, ob tem pa vsi mislimo, da mora biti svet takšen, kot smo si ga mi zamislili. Zato je materialni svet zmeraj področje trenj in konfliktov. Vsakdo želi biti pod žarometi, vsakdo želi imeti mikrofon, saj ima toliko pametnega za povedati, vsi drugi pa bi morali to poslušati, upoštevati, sprejemati in ceniti. Takšen je torej materialni svet, v katerem pravzaprav izgubimo svobodo.

Duša izgubi svojo izvorno svobodo v smislu, da postane omejena, ujeta v telesu. Znajdemo se v najrazličnejših telesih in začnemo se istovetiti z njimi. Duhovna znanost nas zato uči, kako znova spremeniti to svojo miselnost.

Najprej moramo razumeti razliko med telesom in dušo, ki je osnova vsega duhovnega razumevanja. Obstaja torej materialno, fizično telo, znotraj njega pa prebivamo mi, duša, ki oživljamo telo. Ko duša odide iz telesa, je le-to zgolj skupek mrtve materije. O omenjeni razliki govori Krišna na več mestih v Bhagavad-giti. Materialno telo je minljivo. Ima določen rok trajanja in ko rok poteče, je s telesom konec. Obstaja pa duša, ki je večna in ostaja tudi po tem, ko telo propade, in nadaljuje svoje bivanje v skladu s svojim preteklim delovanjem. Če je bilo njeno delovanje materialno, pomeni, da bo duša dobila novo materialno telo, če pa je bilo njeno delovanje povsem duhovno, pa to pomeni, da se bo vrnila v svoj naravni položaj, v svet svobode, v duhovni svet. Glavna težava živega bitja v materialnem svetu je istovetenje s svojim telesom. Tako mislimo, jaz sem moški, jaz sem ženska, jaz sem star, jaz sem mlad, jaz sem Slovenec, jaz sem Hrvat, jaz sem Američan, jaz sem Indijec, jaz sem Gorenjec, jaz sem Štajerec, … Nadenemo si sama takšna »zelo pomembna« imenovanja, živimo s to predstavo o sebi in zaradi takšnega istovetenja smo se celo pripravljeni zaplesti v spore z drugimi. Vse skupaj na podlagi začasnih, materialnih poimenovanj, ki v bistvu nimajo nič skupnega z nami.

V materialnem svetu, v materialnih telesih se lahko znajdemo v različnih okoliščinah. Včasih je živo bitje v okoliščinah, v katerih je vse lepo poskrbljeno, v katerih je dokaj prijetno. Spet drugič pa se znajde v situaciji, ki je neprijetna in v kateri trpi ne samo nekaj minut, nekaj ur, dan ali dva, temveč lahko to traja leta in leta, ali pa celo več življenj. Seveda lahko mislimo, da je en položaj boljši od drugega. Tisti, v katerem ne trpimo prav zelo, je boljši od tistega, v katerem močno trpimo. Iz materialnega zornega kota oziroma relativno je to sicer res, iz duhovnega zornega kota pa je to, kot … Šrila Prabhupada je znal uporabiti analogijo z različnimi zaporniškimi celicami. Kdor je v prvorazredni zaporniški celici s klimo, televizijo in tako naprej, si misli, da je v odličnem položaju za razliko od tistega, ki se nahaja v vlažni samici, kjer še stranišče ne požira kot bi moralo … Toda ne glede na to, ali se nahajamo v prvorazredni ali tretjerazredni celici, se ne izognemo dejstvu, da smo še zmeraj v zaporu. Zato je pametno rešiti se iz zapora oziroma delovati na način, zaradi katerega nam ne bo več treba živeti na takšnem mestu. Ne glede na to, kje v zaporu smo, kje smo znotraj materialnega sveta, zmeraj trpimo vsaj določene nevšečnosti ali bede. Rojstvo, starost, bolezen in smrt so zmeraj prisotni. Ne glede na telo, se le-to mora najprej roditi, s čemer je povezana kopica težav. Nato bo odraščalo, pa počasi staralo … Zmeraj ga spremljajo neke tegobe in bolezni, na koncu pa telo čaka smrt. Ločiti se moramo od vsega, kar smo ustvarjali skozi celo življenje, ločiti se od vseh stvari, oseb in od samega telesa, za katerega smo ves čas tako lepo skrbeli. Vse te minljive stvari bo treba zapustiti, duša pa bo morala nadaljevati svojo pot.

Iz te situacije materialnega zapora pa se je mogoče rešiti. Pravzaprav daje Gospod različnim narodom, ob različnih časih, na različnih področjih, mapo, zemljevid, ki jim pomaga pri vrnitvi v prvobitno, naravno stanje, v duhovni svet. Bhagavad-gita je eden izmed takšnih verodostojnih zemljevidov. Z njeno pomočjo, z duhovnim znanjem se lahko rešimo trpljenja, ki je nepotrebno. Materialno trpljenje je za nas povsem nepotrebno. Duša ga ne potrebuje. In kako se ga rešiti? V Šrimad Bhagavatamu je rečeno (ŠB 1.7.6):

anarthopaçamaà säkñäd bhakti-yogam adhokñaje
lokasyäjänato vidväàç cakre sätvata-saàhitäm

Šrila Vjasadeva je zapisal Šrimad Bhagavatam, da bi živemu bitju omogočil, da se znebi nepotrebnega trpljenja. Duhovno znanje in duhovne aktivnosti so tiste, ki nam bodo pomagale oditi nazaj v svet večne svobode. To je torej mogoče z bhakti-jogo, z ljubečim vdanim služenjem Vsevišnji Božanski Osebnosti.

Zanimivo pa je, da … Če smo omenili, da živo bitje lahko izbira, ali bo bivalo znotraj materialnega ali duhovnega sveta, če imamo takšno svobodno voljo, to pomeni, da ta svobodna volja obstaja tudi dan danes. Vsakdo izmed nas ima vsak trenutek svobodno voljo. Tudi kadar je govora o našem ukvarjanju z duhovnostjo oziroma z bhakti-jogo ali zavestjo Krišne, imamo zmeraj svobodno voljo. Tudi mi, ki poskušamo dati, predstaviti to znanje ljudem, ki jih le-to zanima, se moramo tega zmeraj zavedati. Tako ISKCON ali Mednarodna skupnost za zavest Krišne podaja znanje in kdor želi, ga lahko sprejme. Svobodno lahko razmisli ali obstaja zanj oziroma zanjo kakšna korist od tega znanja in nato s koraki, ki si jih lahko sam izbere, stopa po tej duhovni poti. V bistvu je svoboda osnova vdanega služenja oziroma osnova odnosa s Krišno. Odnos s Krišno je ljubeč odnos in v njem ne more biti prisile. Se pravi, nikoli ne moremo prisiliti osebo, naj nas ljubi. Predstavljajte si, da daste nekomu pištolo na glavo in rečete: »Ljubi me!« To enostavno ne gre. Ni izvedljivo. Tudi Krišna nas ne želi prisiliti. Če bi to želel, bi se to že zdavnaj zgodilo, kajti On je vsemogočen. A tega ne želi. Z vsakomer izmed nas želi imeti ljubeči odnos, odnos za katerega se bomo sami odločili. To je razvidno tudi iz Njegovega poučevanja v Bhagavad-giti. Ardžuni poda vso znanje. Pove mu, da če bo deloval na en način, bo rezultat takšen, če bo deloval na drugačen način, bo rezultat takšen … Vse mu pojasni, na koncu pa pravi (Bg. 18.63):

iti te jïänam äkhyätaà
guhyäd guhyataraà mayä
vimåçyaitad açeñeëa
yathecchasi tathä kuru

»Tako sem ti razodel še zaupnejše znanje. Dobro razmisli o tem, potem pa stori, kar želiš.« To je torej svoboda, ki nam jo Bog zmeraj daje. Svobodno se lahko odločamo. Vsakomur je dana svoboda in lahko izkoristimo nauk, ki nam ga daje Gospod, ali pa lahko še naprej poskušamo menjevati telesa, se seliti iz ene zaporniške celice v drugo, … morda bo v kateri tudi televizija in kakšen dober program na njej ali kaj podobnega. Toda modreci pravijo, da nima smisla izgubljati časa s takšnim potovanjem. Bolje se je podati na duhovno pot. Že ko bomo stopili nanjo, bomo lahko sproti opazovali, ali napredujemo oziroma ali smo vsak dan bolj zadovoljni ali pa ne. Ne gre za nekaj, kar naj bi dosegli nekoč, nekje daleč v prihodnosti ali ko umremo ali kaj takšnega. Duhovni napredek in zadovoljstvo na duhovni poti je mogoče izkušati vsak trenutek.

No, kaj pa je to, za kar se lahko odločimo? Kaj zajema bhakti-joga ali zavest Krišne? Bhakti-joga nam omogoča ponovno povezavo s Krišno, vrhovno osebo in prebuditev svoje naravne ljubezni do Njega. Po eni strani se z bhakti-jogo navežemo Nanj. Po drugi pa nam omogoči, da se postopoma odvežemo od materije, od vsega, kar nas zapleta v nova in nova telesa. Vse to postopoma opustimo.

Kaj nam pomaga navezati se na Krišno? Najprej je tu petje svetega imena, kot smo to skupaj počeli pred nekaj minutami. Petje Hare Krišna je najbolj učinkovit način za povezavo z Absolutno Resnico oziroma s Krišno, z vrhovno osebo. Drugi načini za povečanje omenjene navezanosti so proučevanje knjig znanja, ki govorijo o tej vrhovni osebi. Kajti šele, ko nekoga poznamo, ko vemo vsaj nekaj o osebi, lahko začnemo razvijati odnos z njo in jo tudi vzljubimo. Če ne vemo ničesar o Bogu, kako Ga bomo ljubili?! V pomoč je tudi družba ljudi, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, ki služijo Krišni, pa čaščenje Božanstev in podobno.
Poleg oseb in dejavnosti, ki so v pomoč pri navezovanju na Krišno, pa obstajajo tudi tiste, ki pomagajo, da se ne zapletamo pretirano v materialni svet. Tisti, ki se ukvarjamo z zavestjo Krišne se na primer držimo nečesa, čemur pravimo štiri regulativna načela, kar pomeni, da ne jemo mesa, rib in jajc, ne jemljemo nobenih opojnih sredstev, ne igramo iger na srečo in nimamo nezakonitih spolnih odnosov. Torej, poskušamo regulirati tiste stvari, ki povzročajo najmočnejše in najgloblje istovetenje s telesom. Omejimo jih na takšni ravni, da nam ne škodijo na duhovni poti, temveč lahko nekatere izmed teh dejavnosti postanejo celo vzrok našega napredovanja. Tako poskušamo v zavesti Krišne uskladiti celotno življenje z načelom, ki ga je omenjal Šrila Prabhupada: »Preprosto življenje in globoko razmišljanje.« Življenje naj bi bilo preprosto, enostavno, čisto, pošteno, hkrati pa ob tem dvigujemo svojo zavest, ko razmišljamo o globljih temah v življenju in živimo v skladu s tem znanjem. Na ta način lahko preidemo iz življenja, ki je povsem materialistično, nazaj v svoj izvorni položaj v duhovnem svetu.

V zvezi s tem pa obstaja zelo pomembna stvar, ki se je moramo dobro zavedati. Iz materialističnega načina življenja do duhovnega sveta vodi pot, pot, ki gre skozi svet pravil. To pa mnogim na duhovni poti ni všeč. Ljudje imajo predstavo, da če obstajajo pravila v materialnem svetu, potem jih v duhovnosti zagotovo ni. Razmišljajo: »Jaz imam svoj način za pristopanje k Bogu! Pri tem ni pravil. Kar koli napravim, je v redu in dviguje mojo zavest, če dejavnosti samo nalepim etiketo »duhovno«.« A žal ni tako. Tudi duhovnost je znanost. Znanost ima svoja pravila, zakonitosti. Tako tudi v duhovnosti velja, da če želimo doseči rezultat, se je treba, dokler nismo popolnoma navezani na Krišno in nam služenje Njemu ni povsem naravna vsakodnevna stvar, kot nam je naravno dihanje, držati določenih navodil, ki nam pomagajo doseči omenjeno raven. Zato so v verzu, ki smo ga prebrali na začetku, omenjena regulativna načela svobode. Iz materialnega zornega kota gre za nasprotujoča si pojma. Po eni strani je govora o regulaciji oziroma omejevanju, čemur lahko rečemo tudi zmanjševanje svobode, po drugi strani pa pravi, da so ta načela »načela svobode«. Kaj želi Krišna povedati? Če bomo določene stvari na materialni ravni uskladili z Njegovimi zakoni, če bomo nekatera svoja nagnjenja obvladali na način, ki ga je On predvidel, bomo z lahkoto prebudili svojo izvorno zavest in dosegli stanje popolne svobode. Zato je zelo pomembno, da se, kadar koli slišimo v duhovnosti za pravila, ne ustrašimo. Tudi če se jih ne moremo držati ni konec sveta. Človek navadno uvaja spremembe v svoje življenje postopoma oziroma kakor hitro zmore in želi. Toda pomembno je, da najprej vsaj teoretično razumemo, da so tovrstna navodila pomembna, da bi v prihodnosti lahko prišli do popolne svobode.

Šrila Prabhupada je v komentarju omenil, da je bistvo zavesti Krišne v tem, da se posvetimo duhovnim aktivnostim, pri čemer zaposlimo celotno telo, vse čute, um in inteligenco. Kdor to zmore v polni meri, je dosegel popolnost. Poslušali naj bi torej duhovne teme, duhovne pesmi, gledali Krišnova Božanstva, Njegove slike, brali knjige o Krišni, jedli hrano, ki je bila poduhovljena oziroma blagoslovljena, vonjali dišeče palčke, ki so bile darovane Krišni, naše misli naj bi bile prežete s Krišno, inteligenco pa naj bi uporabili za razumevanje duhovnih tem. To je torej način uporabe materialnega telesa v služenju Krišni. Ni težko. Pravzaprav je zelo enostavno. Sicer obstajajo tudi metode, ki jih Šrila Prabhupada imenuje »začasni načini obvladovanja čutov«, pri katerih oseba poskuša odtegniti svoje čute od dražljajev iz okolice in napraviti čute nedejavne. Da uho slučajno ne sliši česa materialnega, ne bomo ničesar poslušali. A kako dolgo lahko zdržimo na ta način?! Malo se spremenijo okoliščine, v katerih se nahajamo, in že bo prisoten nek zvok, ki je lahko materialen. In če je materialen, lahko našo zavest znova odpelje na materialno raven. Zato je dosti bolj varen način obvladovanja čutov, kadar le-te zaposlimo z duhovnimi aktivnostmi, kajti če poslušamo duhovno glasbo, ne moremo hkrati poslušati materialne glasbe. Povedano drugače, če so naši čuti že zaposleni z določenimi dražljaji iz okolja, ne morejo biti zaposleni hkrati z drugimi. Zato je življenje osebe v zavesti Krišne prilagojeno oziroma organizirano na način, da je lahko na vsakem koraku, v vsakem trenutku na duhovni ravni, povezana s Krišno. In to je popolno življenje, ne glede na to, da bodo osebe na materialni ravni razmišljale: »Pa saj ti, ki se ukvarjajo z duhovnostjo delujejo kot jaz. Prav tako so na materialni ravni. Tudi oni uporabljajo svoje telo, svoje čute v tem svetu.« To, glede uporabe, drži. Toda bhakta uporablja svoje čute izključno na način, ki ga priporoča Krišna, torej z duhovnim namenom. Tako bhakta vozi avto in materialist vozi avto. Toda en počne to z duhovnim namenom, da gre na primer na duhovni program, kot ste danes to napravili nekateri izmed vas. Takšno potovanje je zaradi svojega namena poduhovljeno. Nekdo drug pa se odpelje z avtom po kaj jaz vem … po dva zaboja piva. Takšno potovanje ni duhovno. A kako je videti na zunaj? Oba sta za volanom, oba pritiskata na plin, … V tem ni razlike. Oba uporabljata svoje telo, oba delujeta v tem svetu. Toda … Zato pravimo, da se ukvarjamo z zavestjo Krišne. To pomeni, da živimo v tem svetu, a z drugačno zavestjo kot ljudje na materialni ravni. In to je to, kar naj bi pravzaprav spremenili. Zavest.

Če na koncu povzamemo. Edini, ki je resnično popolnoma svoboden je izvorni Vsevišnji Gospod, Krišna. Živa bitja pa imajo delček Očetove neodvisnosti oziroma svobode, ki jo lahko pravilno izkoristijo s služenjem Krišni v duhovnem svetu, ali pa jo zlorabijo in odidejo v materialni svet. Živo bitje ima torej možnost izbire. Svobodno se lahko odloča, ali bo delovalo na duhovni ali materialni način. Vsi, ki smo šli pogledati, kako je kaj v materialnem svetu, ki smo sprejeli materialna telesa in se sedaj selimo iz telesa v telo, imamo spet svobodno voljo, možnost, da se obrnemo h Krišni, sprejmemo Njegov nauk, Njegova navodila in se vrnemo v svet večne svobode. To lahko storimo na zelo preprost način, tako da svoje telo, vse svoje sposobnosti povežemo s Krišno. Zelo enostavno, hkrati pa najbolj vzvišeno.

Vsakogar izmed vas bi želel vzpodbuditi, da napravite čim več na duhovni poti, kajti nič na tej poti ni nikoli izgubljenega. Nič duhovnega ni izgubljenega. Materialno pa je vse izgubljeno, če drugače ne, potem ob smrti. Če smo na primer v tem življenju diplomirali na fakulteti, v naslednjem ne bomo mogli reči: »Diplomo že imam. Nadaljeval bom s podiplomskim študijem, magisterijem.« Ne. Treba bo iti od začetka. Od vrtca, preko male šole oziroma devetletne osnovne šole naprej. Torej, vse materialno, kar smo napravili v nekem življenju, je za nas izgubljeno. To pa ne velja na duhovnem področju. Kar koli smo napravili v služenju Krišni, ostaja. Tudi, če smo napravili le majhen korak, bomo v naslednjem življenju nadaljevali s te točke. Seveda pa je popolnost, da vse svoje sposobnosti, svoje telo, povežemo s Krišno, delujemo v Njegovo zadovoljstvo in če nam to uspe, v trenutku smrti ni potrebe po sprejetju novega materialnega telesa, temveč lahko odidemo h Krišni, v duhovni svet, kjer v služenju Krišni ne bomo omejeni z materialnim telesom. To je potem prava svoboda, kraj, kjer smo lahko resnično srečni.

Hvala lepa. Hare Krišna!

(Večer s Krišno – Kranj, 11. junij 2009)

Gargamuni das