Ker Nadduša živi v vsakogaršnjem srcu, je Gospod Krišna lahko razumel
njihov um; k Njemu so prišle kljub vsemu nasprotovanju njihovih
sorodnikov, očetov, možov in bratov in kljub vsem gospodinjskim
dolžnostim. Prišle so samo, da bi Ga videle, Njega, ki je bil njihovo
življenje in duša. Natančno so upoštevali Krišnova navodila v
Bhagavad-giti: človek bi se Mu moral predati tako, da se odreče vsem
različnim poklicnim in religioznim dolžnostim. Zato jim je začel
govoriti z veličastnim nasmehom. V zvezi s tem je potrebno opomniti,
da ko je Krišna vstopil srca žen in ko so Ga objele in čutile
transcendentalno blaženost spojitve z Njim, Vrhovna Božanska Osebnost,
Gospod Krišna ni izgubil Svoje identitete, niti niso posamezne žene
izgubile svoje. Individualnost Gospoda in žena je ostala, toda čutili
so enost v obstoju. Ko se ljubimec (ljubimka) preda svoji(emu)
ljubljeni(emu) brez kančka razmisleka o sebi, se temu reče enost.
Gospod Čaitanja nas je učil ta občutek enosti v Svoji Šiksastaki:
Krišna lahko deluje svobodno, naredi kar hoče, ampak bhakte bi morali
vedno biti v enosti oziroma soglasju z Njegovimi željami. To enost so
pokazale žene brahman v svoji ljubezni do Krišne.
Knjiga o Krišni 23